pogodba o odstopu poslovnega deleža - ugotovitev ničnosti - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - pravni interes
Sodna praksa je zavzela stališče, da mora tožeča stranka izkazati, da bi ji uspeh v pravdi, v kateri zahteva ugotovitev ničnost pogodbe, ki sta jo sklenili toženki, odprl možnost, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo daje zakon (sodba VS RS II Ips 355/96 z dne 4. 12. 1996). Če od prodajalca lahko zahteva, da z njim sklene pogodbo, kakršno sta sklenili toženki, je njegov pravni interes izkazan, ne pa tudi tedaj, ko lahko samo upa, da bo lahko sklenil tako pogodbo (sodba in sklep VS RS II Ips 116/98 z dne 6. 1. 1999). Temu pritrjuje tudi uveljavljena pravna teorija(A. Galič v Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 150).
priznanje tuje sodne odločbe – odločba srbskega sodišča - javni red - načelo enakega varstva pravic - dokazno breme - aktivnost stranke v postopku pred tujim sodiščem - vzajemnost
Javni red Republike Slovenije se nanaša tako na določbe materialnega kot procesnega prava (na presojo, ali je bil postopek v tuji državi v skladu s standardi poštenega sojenja, ki veljajo v naši državi). Tako se nanaša tudi na pravico iz 22. člena URS do enakega varstva pravic, ki pomeni procesno jamstvo. Relevantna je enotnost sodne prakse, ki predpostavlja, da morajo sodišča v enakih zadevah enako uporabiti pravo. Vendar pa kršitev procesnega prava v državi izvora načeloma ne predstavlja ovire za priznanje tuje sodne odločbe, če stranki nista izčrpali pravnih sredstev, ki sta jih imeli na voljo za odpravo kršitev. Tudi domače odločbe navkljub procesnim pomanjkljivostim postanejo pravnomočne, če stranke ne vložijo pravnih sredstev, ki jih imajo na voljo. Naloga strank je, da si z aktivno udeležbo v postopku prizadevajo za to, da se napakam sodišča v postopku izogne.
Ni odločilno samo to, kako je pravico do enakega varstva pravic razumelo srbsko sodišče, temveč tudi to, kakšne so bile dejanske možnosti nasprotne udeleženke za učinkovito uveljavitev pravice do enake uporabe procesnega prava, s tem, da je bilo breme, da navede dejstva in predloži dokaze o neenakem odločanju beograjskega sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah na strani nasprotne udeleženke.
Sklenitev Sporazuma strank o izvršitvi odločbe srbskega sodišča predstavlja okoliščino, ki je nastala po pravnomočnosti sodbe, katere priznanje se predlaga v tem postopku. Zato na postopek priznanja tuje sodne odločbe nima vpliva.
Predlogu se ugodi in se revizija dopusti o pravnem vprašanju, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 213. člena ZFPPIPP.
uporaba tuje stvari v svojo korist - nadomestitev koristi - dobra vera
Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da je za utemeljenost zahtevka, ki temelji na navedeni določbi, potrebno dokazati dvoje: da je tožeča stranka lastnica sporne nepremičnine, ki naj bi jo toženki neupravičeno zasedali, in da sta toženki nedobroverni. Obe predpostavki morata biti podani kumulativno in že odsotnost ene izmed njiju vodi do zavrnitve tožbenega zahtevka.
Presoja sodišča druge stopnje, da slaba vera toženk ni podana, je pravilna.
Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v več odločbah obrazložilo, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka.
Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom torej ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. V primeru vložitve zahteve za novo odmero pokojnine podlago za zavrženje predstavlja 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP.
ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 66, 66/2, 91, 94. ZUstS člen 40, 44, 48, 65, 70. URS člen 153, 156.
pravica do nadomestila za invalidnost – nadomestilo za invalidnost - pravica do premestitve – ustavna odločba - ugotovitvena ustavna odločba
Dejstvo, da ni bilo izrecno odločeno o tožnikovi pravici do premestitve, ne vpliva na materialnopravno presojo o tem, da mu pripada pravica do nadomestila za invalidnost.
Neposredna učinkovitost ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča je odvisna od razloga, zaradi katerega je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo. Načelo je sicer jasno, da predpis, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost, velja še naprej, vprašanje pa je, ali se tudi uporablja (časovna razsežnost). V takšnem primeru lahko pridejo v poštev različne rešitve, saj se norme lahko uporabljajo naprej, dokler zakonodajalec ne izpolni svoje obveznosti ali dokler ne poteče uskladitveni rok (torej smiselno enako kot pri razveljavitvenih odločbah z odloženim rokom); se uporabljajo v skladu z razlogi in kriteriji, ki jih v odločbi navede Ustavno sodišče; lahko pa pride tudi do tega, da se norme ne smejo več uporabljati. V zvezi s tem je glede učinkovanja ugotovitvenih odločb najmanj problematična ugotovitvena odločba iz nomotehničnih razlogov, saj gre dejansko za situacijo, ko bi Ustavno sodišče določbo lahko razveljavilo, če bi bila oblikovana na nomotehnično bolj ustrezen način. Zato v takšnih primerih ni razloga, da bi taka ugotovitev ne bi učinkovala enako kot razveljavitev, torej ob upoštevanju 44. člena ZUstS.
Navedena izhodišča so uporabljiva tudi v konkretni zadevi - in sicer z upoštevanjem razlogov za ugotovitveno odločbo in z upoštevanjem določitve načina izvršitve.
Uredba o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republike Slovenije v tujini člen 5, 21. ZZZ člen 10, 56, 57. ZZZ-1 člen 33, 44.
plačilo dnevnic - dnevnice - napotitev na delo v tujino - službeno potovanje - službena pot - plačilo stroškov prehrane - nadomestilo za prehrano
Tožnik ni zatrjeval, da bi dnevno potoval v drug kraj, torej izven območja kraja, kamor je bil s pogodbo napoten na opravljanje nalog v tujini, zato mu dnevnice ne pripadajo.
V spornem obdobju ni bilo podlage, da bi se uslužbencem tožene stranke, napotenim na delo v predstavništva Republike Slovenije v tujini, s katerimi je mogoče primerjati tožnikov položaj, poleg devizne plače izplačevalo tudi nadomestilo za prehrano.
Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je bilo o tem, da se dobiček, izplačan v letu 1992, ne všteje v pokojninsko osnovo, že pravnomočno odločeno. Glede na navedeno ureditev stranka, razen z izrednim pravnim sredstvom, ne more doseči spremembe dokončne in pravnomočne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine.
Glede na to, da je bil predlog za obnovo postopka zavržen in je torej odločitev procesne narave, bi bilo mogoče revizijo vložiti le zaradi katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo, revizija ne navaja in tega iz nje tudi smiselno ni mogoče razbrati, zato izpodbijanega sklepa revizijsko sodišče ni moglo in smelo preizkusiti.
pritožba - postulacijska sposobnost - nedovoljena pritožba - zloraba pravice do sodnega varstva - denarna kazen
Ker je pritožnica vložila pritožbo sama in ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi izkazala in tudi ne zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit, je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima.
Nedopustno obremenjevanje Upravnega in Vrhovnega sodišča z neprestanim vlaganjem vlog brez izkazane postulacijske sposobnosti pomeni zlorabo pravice do sodnega varstva v smislu 11. člena ZPP. Za tako ravnanje pa je v navedeni določbi predvideno denarno kaznovanje stranke, in sicer z denarno kaznijo do 1.300,00 EUR.
Neugotovljena ali napačno ugotovljena pravno pomembna dejstva s strani tožene stranke so lahko kršitev, ki jih je možno uveljavljati v pritožbenem postopku, nova dejstva in dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe – ki so obstajali v času odločanja, pa je možno uveljavljati po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom.
Tožnica ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe o pravici do starostne pokojnine iz leta 2005 drugače kot z izrednimi pravnimi sredstvi in v zakonsko določenem roku. Od strank je utemeljeno pričakovati skrbnost, da uveljavljajo svoje pravice v okviru zakonskih možnosti – tudi s sistemom pravnih sredstev.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. ZPP člen 286, 286/1, 286/2, 362, 362/2.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - obseg sodne presoje - trditveno in dokazno breme - prekluzija
Tožena stranka v odpovedi tožniku ni očitala, da spornih voženj ali vsaj ene od njih ni opravil, kljub izrecni zahtevi prometnika. Očitala mu je le, da jih ni opravil, čeprav bi jih po voznem redu in kljub napaki v potnem nalogu moral. Šele na prvi (in edini) obravnavi v ponovljenem postopku se je začela sklicevati na to okoliščino. Dejstvo, da sta telefonski razgovor v zvezi z neopravljeno vožnjo omenjala v svojih izpovedbah tako tožnik kot prometnik, ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage in obveznosti tožene stranke, da pojasni, zakaj jih ni navedla in dokazovala prej oziroma pravočasno.
ZDR člen 18, 72, 83. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15, 379, 379/1, 380, 380/2.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - poslovodna oseba - pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo - delodajalec - pristojna oseba za podajo odpovedi - pooblastilo za odpoved – zagovor – pravica do zagovora - pisni zagovor - seznanitev delodajalca s pisnim zagovorom - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost
Določba drugega odstavka 40. člena
KP dejavnosti bančništva
je enaka zakonski določbi in za delavca ne predstavlja ugodnejše ureditve. D
ejstvo, da je navedena kolektivna pogodba, ki je v drugem odstavku 40. člena povzela enako določbo prvega odstavka 83. člena ZDR, začela veljati po podpisu pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je med strankama začela veljati obveznost, ki sta jo stranki po vsebini v pogodbi o zaposlitvi izrecno izključili.
Tako prvi odstavek 18. člena ZDR kot 9. člen KP dejavnosti bančništva urejata splošno pooblastilo (veljavno do preklica), ki ga zakoniti ali statutarni zastopnik delodajalca preneseta na določeno osebo za zastopanje delodajalca v razmerju do delavca. To pa ne izključuje možnosti podelitve pooblastila za izvedbo določenih nalog delodajalca na posamezno osebo, ki je lahko ali pa tudi ni zaposlena pri delodajalcu.
Če delavec to želi, lahko namesto ustnega zagovora poda pisni zagovor, s katerim se je delodajalec dolžan seznaniti. Pisni zagovor mora biti delodajalcu vročen na način, da se ta lahko z njim pravočasno seznani, sicer ga delodajalec upravičeno ne more upoštevati.
dopuščena revizija – skupno premoženje zakoncev – delitev skupnega premoženja – obseg skupnega premoženja – določitev deležev na skupnem premoženju kot predhodno vprašanje – vezanost sodišča na odločitev o predhodnem vprašanju v drugi pravdi
Vrhovno sodišče je na podlagi predloženega procesnega gradiva ocenilo, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju ali lahko eden od bivših zakoncev, preden so ugotovljeni obseg in deleži na skupnem premoženju, zahteva s tožbo plačilo za vlaganja v nepremičnino od zemljiškoknjižnih lastnikov nepremičnine, sodišče pa v pravdi ugotavlja v okviru predhodnega vprašanja višino deležev zakoncev na skupnem premoženju s pojasnilom, da ugotovitev velja le v konkretni pravdi, drugi zakonec pa v postopek ugotavljanja ni pritegnjen (čeprav gre za kolektivno terjatev obeh zakoncev).
Nasprotna tožba se glede dovoljenosti revizije presoja samostojno. Vrednost spornega predmeta nedenarnih zahtevkov je bila označena šele v reviziji, kar je prepozno; pravdni stranki si zato v zvezi z nedenarnimi zahtevki nasprotne tožbe nista zagotovili revizije in jo je moralo revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavreči.
STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODZ
VS0016752
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 59. ODZ paragraf 974.
dopuščena revizija - singularno pravno nasledstvo - pasivnost singularnih pravnih prednikov - vrnitev v prejšnje stanje - stvarna služnost - pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti - postavitev električnega daljnovoda - pogoj - odložni pogoj - soglasje dano pod odložnim pogojem - postavitev električnega voda - priposestvovanje stvarne služnosti - prekarij - pravica rabe - brezplačna uporaba za nedoločen čas - preklic rabe - tožba za varstvo lastninske pravice
Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj:
- ali pomeni pasivnost tožnikovih (singularnih) pravnih prednikov zaradi neizpolnitve odložnih pogojev, pod katerimi je bila dana sporna izjava (B3), njihovo (konkludentno) strinjanje z izgradnjo sporne infrastrukture, ki jo je prek predmetnega zemljišča postavila toženka?
- ali lahko toženka pridobi na predmetni nepremičnini stvarno služnost za postavitev električnega voda ter njegovo vzdrževanje s priposestvovanjem?
- ali je pravno razmerje med pravdnima strankama potrebno opredeliti kot prekarijsko razmerje v smislu pravila par. 974 Občega državljanskega zakonika?
- ali sporna izjava (B3) pravno zavezuje tožnika kot podpisnikovega singularnega pravnega naslednika?
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident.
Ker je bila z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku določena višja davčna obveznost kot v prvotnem, se kot vrednostni kriterij za dovoljenost revizije upošteva le razlika vrednosti med obema davčnima obveznostima.
Prvo vprašanje, ki ga postavlja revident, ne predstavlja pravnega vprašanja, ampak dejansko vprašanje, saj sprašuje, ali je v konkretnem primeru revident pravočasno predložil določena dokazila.
Vprašanje, ali je določen zapisnik (oziroma ugotovitve, ki iz njega izhajajo) šteti kot relevanten dokaz v drugem (pritožbenem) postopku ni pomembno pravno vprašanje, temveč je dejansko vprašanje, saj je to odvisno od okoliščin primera.
S sklicevanjem na višino akontacije dohodnine, ki jo je moral revident glede na spremenjeno davčno obveznost za leto 2007, plačati za leto 2008, revident ni izkazal hujših škodljivih posledic izpodbijane odločbe.
ZDoh-2 člen 27, 27/5, 37, 46, 120, 120/1. OZ člen 174, 174/2.
dohodnina - povprečenje - dohodki iz delovnega razmerja - dohodki iz dejavnosti - odškodnina, ki predstavlja nadomestilo za izgubljen dohodek samostojnega podjetnika - namenska razlaga zakona - načelo enakosti - sodna poravnava
Odškodnina zaradi izgubljenega dohodka samostojnega podjetnika, ki je zaradi poškodb v prometni nesreči postal invalid I. kategorije se, ne glede na to, da samostojni podjetnik v času nesreče ni bil v delovnem razmerju, temveč je bil samozaposlen, za namen obdavčenja z dohodnino po prvem odstavku v 120. členu ZDoh-2 obravnava (enako) kot „dohodek iz delovnega razmerja“, zato se pri odmeri dohodnine uporabi institut povprečenja. Takšna razlaga izhaja iz namena te odškodnine, ki nadomešča že izgubljeni ali izgubljeni bodoči dohodek revidenta, namena instituta povprečenja in ustavnega načela enakosti pred zakonom.
Sodišče prve stopnje je zmotno oprlo svojo odločitev na 546. člen ZKP, ki ureja priznanje delovne oziroma zavarovalne dobe. Pravilno materialnopravno podlago predstavlja prvi odstavek 542. člena ZKP, ki (med drugim) določa, da ima pravico do povrnitve škode tudi, kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena ali pa je bil postopek ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zavrnjena. Pravno priznana je škoda v času odvzema prostosti sicer zakonitega ravnanja, ki pa postane neutemeljeno potem, ko se kazenski postopek konča na enega od načinov, ki so navedeni v 1. točki prvega odstavka 542. člena ZKP. V slednjem primeru je rezultat postopka tisti, ki povzroči, da postane prej zakonit pripor pozneje neutemeljen. Po 1. točki prvega odstavka 542. člena ZKP je odgovornost države objektivna; protipravnost ravnanja državnih organov ni predpostavka zanjo. Predpostavki zanjo sta le objektivni dejstvi: 1) da je bil pripor prestan (svoboda okrnjena) in 2) da do obsodbe v kazenskem postopku ni prišlo.
ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale z določenimi dokaznimi sredstvi. Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine, sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazu. Stranka ni dolžna dokazati trditve z listinskimi dokazi, pa čeprav ti obstajajo.
8. člen ZPP uzakonja prosto presojo dokazov, po kateri sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen, bo šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka (praviloma prvega odstavka 339. člena ZPP, lahko pa tudi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – površna in pomanjkljiva dokazna ocena).
ZPP člen 22, 22/2, 166, 166/2. ZIZ člen 15, 54, 58, 58/1.
spor o pristojnosti - izvršilni postopek - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - krajevna pristojnost - ugovor krajevne pristojnosti
Izvršilno sodišče v postopku izvršbe na podlagi izvršilnega naslova po izdaji sklepa o izvršbi lahko pazi na krajevno pristojnost le, če dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavlja (tudi) ugovor krajevne pristojnosti.