Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Navadna hipoteka, sklenjena za zavarovanje pogodbene terjatve, se zaradi načela specialnosti (določenosti) zavarovane terjatve ne more raztezati na nepogodbene terjatve. Pogodbene stranke bi lahko sklenile dogovor o maksimalni hipoteki, s katero bi lahko zavarovale tudi nepogodbene bodoče terjatve iz njunega upniško-dolžniškega razmerja, vendar toženka tega ni ne trdila, ne dokazala. Toženka je profesionalna finančna ustanova in le zaradi varstva njene ustavne pravice do zasebne lastnine ni mogoče poseči v enako pravico zastavnega dolžnika tako, da bi brez njegovega soglasja hipotekarno zavarovanje širili na terjatve, ki s sklenjenim dogovorom niso bile zajete. Taka razlaga, za katero se zavzema toženka, bi po presoji Vrhovnega sodišča pomenila prekomerni poseg v pravico do zasebne lastnine hipotekarnega upnika (33. člen Ustave) in njegovo pogodbeno svobodo (3. člen OZ). Izpodbijano stališče sodišča druge stopnje je tudi v skladu s 1. členom prvega dopolnilnega protokola k EKČP (varstvo premoženja).
Po določbi tretjega odstavka 158. člena ZZK-1 bi predlagatelj zemljiškoknjižni predlog za zaznambo spora lahko dopolnil z manjkajočimi listinami (konkretno potrdilom o vložitvi tožbe) še do izteka roka za vložitev ugovora zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča o vpisu. Zato je nepravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da procesne predpostavke za odločanje o zemljiškoknjižnem predlogu (zaradi nepredložitve vseh ustreznih listin) niso bile izpolnjene. Okoliščina, da je bilo potrdilo sodišča o vložitvi tožbe (ki samo potrjuje, da je bila tožba v resnici vložena) izdano po vložitvi zemljiškoknjižnega predloga, namreč ni bistvena, saj ne vpliva na nastanek pravnega dejstva (začetek sodnega postopka), ki je predmet predlagane zaznambe spora.
Zaznamba spora je usmerjena v varovanje obstoječih lastniških struktur oziroma želi tožencu po vloženi tožbi preprečiti pravno veljavno odsvojitev ali obremenitev.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo poštenega tretjega varuje le v tem, da se lahko zanese na pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, ne pa tudi na pravna dejstva.
Nelegalna gradnja obstaja neodvisno od spora (o lastninski pravici), vpis takšne zaznambe pa ima zgolj deklaratorni učinek. Kasnejši vpis nelegalne gradnje v morebitna tožnikova lastninska upravičenja ne posega.
Po naravi in namenu ureditve zaznambe spora in ureditve zaznambe neskladne gradnje se pravno pravilo tretjega odstavka 81. člena ZZK-1 ne nanaša na primer zaznambe neskladne gradnje.
Pri presoji, ali ima prednost na podlagi ZLNDL pridobljena lastninska pravica toženke, ki ni bila nikoli vknjižena v zemljiško knjigo, ali kasneje vpisana lastninska pravica tožnice, ki jo je ta pridobila z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi prodajane pogodbe, je potrebna celovita presoja vseh zatrjevanih v naravi (in zemljiški knjigi) vidnih okoliščin, ki šele omogočajo sklepanje o tem, kakšna, če sploh, je bila raziskovalna dolžnost tožnice ob ustrezni skrbnosti in nazadnje, ali ji je zadostila.
Sodišči prve in druge stopnje sta v okoliščinah konkretnega primera, ko predlagateljici ni mogoče očitati neskrbnosti pri označevanju potrdila o vložitvi tožbe v elektronskem zemljiškoknjižnem predlogu za zaznambo spora, prestrogo razlagali določbe prvega in drugega odstavka 146. člena ZZK-1 ter nepravilno šteli, da procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o predlogu niso izpolnjene. S prestrogo razlago določbe četrtega odstavka 146. člena ZZK-1 pa predlagateljici neutemeljeno očitane pomanjkljivosti tudi nista pustili odpraviti v ugovornem postopku, s čimer sta izvotlili njeno ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS).
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko zemljiškoknjižno sodišče izvede izbris zaznambe nedovoljene gradnje brez obvestila inšpekcijskega organa oziroma ne da bi bila predložena listina iz tretjega odstavka 108. člena Gradbenega zakona (GZ-1) in v nasprotju z določbami tretjega in četrtega odstavka 100. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).
Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je pravilna, zakonita in ustavnoskladna razlaga sodišča, da predlagateljica v okoliščinah konkretne zadeve ni izpolnila procesnih predpostavk za odločanje o njenem predlogu za zaznambo spora?
Razlogovanje sodišča druge stopnje, da izvršljiva odločba skladno z UD pomeni odločbo, ki po nemškem pravu omogoča vpis v javni register in je izvršljiva v drugi državi članici, če je na zahtevo stranke razglašena za izvršljivo, je zmotno iz dveh razlogov. Najprej, ker pogojev za predlagani vpis v zemljiško knjigo ne ureja UD, niti nemško pravo, kot izhaja iz odločbe sodišča druge stopnje, ampak ZZK-1. Predvsem pa iz razloga, ker nemško skupno potrdilo o dedovanju (tudi v smislu 43. člena UD) ni izvršljiva odločba, zato zanjo (ne po slovenskem, ne po nemškem pravu), ni mogoče pridobiti potrdila o izvršljivosti. Sodišče druge stopnje se je zato tudi zmotno sklicevalo na 227. h člen ZD, ki ureja postopek razglasitve izvršljivosti v skladu s 45. členom UD.
V skladu s 34.-35. in 59. uvodno izjavo UD je, zaradi upoštevanja pravila o litispendenci, splošni cilj UD vzajemno priznavanje odločb, izdanih v državah članicah v dednih zadevah. Zato so za presojo, ali pomeni nemško potrdilo o dedovanju podlago za vpis v zemljiško knjigo, pravno relevantne tudi določbe 39. člena UD.