V okoliščinah konkretnega primera bo smoter, ki bi ga upnik zasledoval s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ (tj. pridobiti listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice) izpolnjen v okviru odprtega zapuščinskega postopka. V njem bo namreč zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju, ki bo po pravnomočnosti v skladu s 6. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice dedinje in dolžnice. Prav zaradi istega končnega rezultata – možnosti vknjižbe dolžničine lastninske pravice – je treba po presoji Vrhovnega sodišča zapuščinski postopek šteti kot postopek v smislu petega odstavka 168. člena ZIZ, z istim učinkom na obravnavani izvršilni postopek iz šestega odstavka 168. člena ZIZ, tj. njegovo prekinitvijo. Takšna razlaga je ustavnoskladna, saj varuje upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, katere sestavni del je tudi varstvo upnikove pravice do učinkovite izvršbe oziroma varstvo upnikovega položaja v izvršilnem postopku (v konkretnem primeru pred zavrženjem predloga).
Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini od nelastnika ni treba ugotavljati pridobiteljeve dobre vere ob vložitvi predloga za vknjižbo. Zadošča dobra vera ob prenosu pravice z enega subjekta na drugega s pravnim poslom, to je ob sklenitvi razpolagalnega pravnega posla.
Vpis v zemljiško knjigo še zmeraj ostaja nujen pogoj za pridobitev lastninske pravice. Posledica učinkov načela zaupanja v zemljiško knjigo pa je, da je vknjižba veljavna, čeprav je predlagatelj vknjižbe pridobil lastninsko pravico od nelastnika, pod pogojem, da je bil ob sklenitvi razpolagalnega pravnega posla v dobri veri.
Za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na čolnih se poleg sklenitve zavezovalnega pravnega posla, ki mora biti v pisni obliki (prvi in drugi odstavek 221. člen PZ), zahteva še izrecna izjava tistega, čigar pravica se prenaša na koga drugega, da dovoljuje vknjižbo (2. točka prvega odstavka 317. člena PZ). Izjava pomeni razpolagalni pravni posel, s katerim imetnik pravice s to pravico razpolaga (intabulacijska klavzula). Pri tem morajo biti podpisi tistih, čigar pravica se prenaša notarsko overjeni (prvi odstavek 316. člena PZ). Poleg tega je predpisan dodaten konstitutiven pogoj, ki mora biti izpolnjen, da se prenese lastninska pravica na čolnu - vpis v ladijski register (prvi odstavek 221. člena PZ).
Lastninsko pravico od nelastnika je mogoče pridobiti že na podlagi pravila o zaupanju v ladijski register in neodvisno od izpolnitve pogojev iz 64. člena SPZ.
Tudi za pridobitev lastninske pravice na čolnu od nelastnika zadošča dobrovernost v pravnem prometu, tj. ob sklenitvi razpolagalnega pravnega posla.
V obravnavani procesni situaciji je podlaga, ki je utemeljevala pravni interes revidentke, odpadla. Zahtevek iz hipotekarne tožbe (katero je tožnica želela zaznamovati v zemljiški knjigi) je namreč pravnomočno zavrnjen. Zaradi neobstoja predmeta zaznambe tudi morebitna ugoditev reviziji v ničemer ne bi vplivala na revidentkin pravni položaj.
Tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva izbris lastninske pravice na 41 m2 prostorov, ki bo na podlagi elaborata za vpis sprememb evidentiran kot posamezni del stavbe. Primarni tožbeni zahtevek se nanaša le na "posamezni" del v izmeri 41 m2 in ne vsebuje določne opredelitve solastniškega dela na skupnih delih in pripadajočem zemljišču. Z ugoditvijo temu zahtevku torej ne bi bila vzpostavljena etažna lastnina in s tem samostojna nepremičnina. Na delu stavbe, ki ni samostojna nepremičnina, pa tožeča stranka ne more doseči izbris lastninske pravice. Zato je pravilna presoja sodišča druge stopnje o neodpravljivi nesklepčnosti tožbe glede primarnega zahtevka. Ni pa taka presoja pravilna glede podrejenega zahtevka. S podrejenim tožbenim zahtevkom tožnica zahteva izbris (so)lastninske pravice tožene stranke in vpis svoje solastninske pravice na deležu, ki ustreza vrednosti spornega prostora.
Po teoriji procesnega prava gre za odtujitev v smislu prvega odstavka 190. člena ZPP le v primeru singularnega pravnega nasledstva. Z vidika uporabe navedene zakonske določbe ni najpomembneje, ali pravno nasledstvo v obravnavanem netipičnem primeru ustreza po definiciji (najpogosteje pogodbenem) prenosu posameznih prenosljivih pravic in obveznosti pravnega prednika na pravnega naslednika. Bistveno je, da ne gre za procesno nasledstvo (205. člen ZPP); to namreč izključuje uporabo prvega odstavka 190. člena ZPP, ker stranke, s katero bi se postopek po navedeni določbi lahko nadaljeval in končal, preprosto ni več (fizične osebe, ki je umrla, ali pravne osebe, ki je prenehala obstajati), na njeno (izpraznjeno) mesto pa po samem zakonu in neodvisno od svoje volje v pravdo vstopijo univerzalni pravni nasledniki. V obravnavani zadevi procesnega nasledstva na pasivni strani ni bilo - Mestna občina B ni prenehala obstajati.
Vodilo sodišča pri razlagi prvega odstavka 190. člena ZPP mora biti pravica do sodnega varstva, ki mora biti, razen izjemoma, zagotovljena znotraj že začetega pravdnega postopka. Razumnega razloga, da navedeno v tem primeru ne bi veljalo, ni videti: družba E. je vložila tožbo zoper ob vložitvi pasivno legitimirano Mestno občino B., ta je proti svoji volji, prisilno, sporne nepremičnine »odtujila« Občini C., slednja pa se je v pravdo vključila kot stranska intervenientka in je v tej vlogi imela in izkoristila možnost opravljanja vseh procesnih dejanj, ki bi po njeni presoji lahko ogrozila tožničin uspeh v pravdi, za kar si je prizadevala.