Šele ko se je revizijsko sodišče seznanilo s celotnim spisom in sta lahko stranki soočili svoje argumente v zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem, se je izkazalo, da trenutek učinkovanja poočitve delitve parcel za odločitev v zadevi ni pravno relevanten. Revizijsko sodišče zato na dopuščeno revizijsko vprašanje ni odgovarjalo.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je materialnopravno pravilna presoja, da tožnici ni bilo treba dokazati zakonitosti posesti in da je predpostavka dobre vere izkazana,
- ali je procesno in materialnopravno pravilen zaključek o kupčevi nedobrovernosti.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo tvorita dejanska in pravna prvina (seznanjenost s podatki zemljiške knjige na eni ter standard poštenega ravnanja oziroma dobre vere na drugi strani) zato zaupanje ni absolutno: ne sme biti slepo. Pridobitev lastninske pravice na njegovi podlagi je originarna - torej takšna, ki nujno poseže (odvzame) lastninsko pravico protiknjižnemu (resničnemu) lastniku. Gre torej za poseg v lastninsko pravico, celo za njeno izgubo. To lahko opravičuje samo uresničevanje neke druge ustavne vrednote. Ta vrednota je zaupanje v pravo, ki ga je na tej točki treba razumeti kot ustavno upravičenje pravnoposlovnega subjekta. Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se zato lahko sklicuje le pridobitelj, ki je pošten (dobroveren). Če je pravico dobil nepošteno (v slabi veri), ga to ne varuje.
V primeru, ko je očitno (jasno vidno), da nepremičnina ni v neposredni posesti prenosnika, kupec ne ravna pošteno, če si pred tem dejstvom zatiska oči ter se slepo zanaša na zunanji videz zemljiške knjige. Standardu poštenega ravnanja bo v takšnih okoliščinah zadoščeno šele, če bo pravnoposlovni pridobitelj skušal v razumni meri poizvedeti, zakaj stanje v naravi vzbuja dvom v resničnost zemljiškoknjižnih podatkov. Takšno aktivnost v zvezi z ugotavljanjem resničnega (dejanskega) lastninskega stanja pravna teorija in sodna praksa opredeljujeta kot kupčevo "raziskovalno dolžnost". Od dejanskih okoliščin posameznega primera pa je odvisno, kakšna ta raziskovalna dolžnost je (in kaj mora kupec storiti, da jo izpolni).
Ker Mestna občina Koper in Občina Ankaran nista sklenili ustreznega sporazuma o (raz)delitvi premoženja, so postale nepremičnine po samem zakonu last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Ustanovitev nove (izločene) občine pa je v tem pomenu ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Opisani delitveni ključ je razumen; sosednji občini se lahko tudi o nepremičninah dogovorita, sicer po zakonu postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo.
Tožnica je kot upoštevno infrastrukturo štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del koprskega tovornega pristanišča in kar je sama enačila s strukturami znotraj ograjenega območja Luke Koper. S tem je zahtevek utemeljila v pomenu integralne gospodarske infrastrukture pristaniškega omrežja. To ni nerazumno, saj gre za sklop nepremičnin, ki so bile v pomenu pristaniške službe že v zasnovi organsko povezane. Tudi zato ni videti, da bi bilo problematično, ali so bile predmetne nepremičnine namenjene/potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, saj jih je tožnica zadosti jasno tudi funkcionalno vezala na pristaniško dejavnost prav v tem pomenu.
V konkretnem primeru je bilo dejansko stanje, na katerem je tožnik utemeljeval svoj tožbeni zahtevek, ves čas enako. Vse od vložitve tožbe je bilo jasno, da želi izpodbiti dolžnikovo brezplačno naklonitev nepremičnin tožencu. Spreminjal je le tožbeni predlog. Zgolj poprava predloga ali pravilnejša formulacija istega zahtevka (torej pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde) ne pomeni spremembe tožbe.
Da bi upravičenec (v konkretnem primeru tožnik) pravno dejanje stečajnega dolžnika lahko izpodbil, bi moral (med drugim) zatrjevati, da je bil slednji v trenutku, ko je dejanje opravil, insolventen. Če je ves čas postopka trdil le, da to vprašanje ni pomembno, zgolj okoliščina, da naj bi insolventnost v trenutku sklenitve darilne pogodbe izhajala iz predloženih listin, ne zadošča. Dokazi, ki jih predložijo pravdne stranke, namreč njihove pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- čigavo je dokazno breme, da bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tudi, če bi toženec odgovoril na tožbo in bi sodišče izvedlo dokazni postopek, ob upoštevanju okoliščin, da je bila izdana zamudna sodba zaradi pasivnosti toženca, ki je zemljišče, ki je predmet pravde, že prodal, objavil ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča in nasprotoval sklenitvi prodajne s predkupnim upravičencem, na tožbo iz naslova priposestvovanja tega zemljišča pa ni odgovoril in tožbenemu zahtevku ni nasprotoval;
- čigavo je dokazno breme glede obstoja in veljavnosti darilne pogodbe, na podlagi katere naj bi pravni prednik prvega toženca pridobil sporno zemljišče v last in posest od pravnega prednika drugega toženca, ki nista bila v sorodstvu, niti ni bil zatrjevan in izkazan razlog za darilo neznancu;
- čigavo je dokazno breme, da v zemljiški knjigi predlagana predznamba lastninske pravice in predlagana zaznamba spora v korist tožnika, ne bi vplivala na ugoditev tožbenemu zahtevku v korist prvega toženca v zadevi P 642/2006, če tega prvi toženec kot tožnik ne bi zamolčal v tožbi in če bi drugi toženec odgovoril na tožbo in bi nasprotoval tožbenemu zahtevku.
Pravilna je praksa nižjih sodišč, da je akt o ustanovitvi zemljiškega dolga, sprejet z namenom izigravanja upnikov, ničen, ker ima nedopustno podlago (četrti odstavek 39. člena OZ). Zaradi ničnosti zavezovalnega posla - akta, ki je bil podlaga za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za vpis zemljiškega dolga, je ničen tudi razpolagalni posel – zemljiškoknjižno dovolilo, vknjižba zemljiškega dolga pa neveljavna iz materialnopravnega razloga po 1. točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1, ki utemeljuje izbrisno tožbo.
Za izbris (tudi konkretnega, z ničnim poslom nastalega) zemljiškega dolga iz zemljiške knjige na podlagi izbrisne tožbe po 1. točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1 zemljiškega pisma ni potrebno predložiti.
Nižji sodišči sta zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nepravilno presodili, da je bila Predpogodba razvezana oziroma da je tožnica od Predpogodbe enostransko odstopila. Ker Predpogodba še vedno velja, tudi ni pravilna odločitev nižjih sodišč o utemeljenosti zahtevka za plačilo obresti po petem odstavku 111. člena OZ in drugem odstavku 382. člena OZ.
Zaključek nižjih sodišč, da je tožnica od Predpogodbe odstopila zaradi neizpolnitve, je v nasprotju s 103. in 105. členom OZ. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da je bil rok za sklenitev prodajne pogodbe (torej rok za izpolnitev Predpogodbe) končno določen na 60 dni po ureditvi zemljiškoknjižnega stanja, ko bo kupec lahko sklenil prodajno pogodbo z lastniki nepremičnin (torej po zaključku zapuščinskega postopka), in ker sta ugotovili tudi, da ni šlo za fiksno pogodbo v smislu 104. člena OZ (saj izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe), je napačno stališče nižjih sodišč, ki sta za neizpolnitev pogodbe, zaradi katere je tožnica odstopila od Predpogodbe, šteli že samo dejstvo, da glavna pogodba ni bila sklenjena. Obveznost namreč glede na določila v Predpogodbi sploh še ni zapadla in toženka še ni prišla v zamudo. Zgolj dejstvo, da je toženka na pozive stečajnega upravitelja vrnila glavnico, še ne odvezuje tožnice dolžnosti upnika, da da dolžniku (toženki) dodatni rok po drugem odstavku 105. člena OZ. Poleg tega je že sama Predpogodba v 4. členu uredila posledice situacije, ko glavna pogodba ni sklenjena.
Ker je bila toženka ob vračilu denarja tožnici že razrešena s položaja skrbnice za poseben primer, zapuščinski postopek pa takrat še ni bil zaključen (torej je denar vrnila v svojem imenu zgolj kot ena izmed dedičev dediščine, ki niti še ni bila razdeljena), sta nižji sodišči tudi materialno pravno zmotno presodili, da njena konkludentno izražena izjava volje o sporazumni razvezi Predpogodbe pomeni sklenjen dogovor o sporazumni razvezi v imenu vseh dedičev in neveljavnost Predpogodbe. Takšen dogovor bi lahko sklenil samo tretji stranski intervenient (Center za socialno delo) kot skrbnik premoženja. Toženkino soglasje o sporazumni razvezi Predpogodbe nima pravnih posledic za samo veljavnost Predpogodbe, saj je toženka izjavo volje podala kot neupravičena oseba. Ni bistveno, ali je tožnica za toženkino razrešitev s položaja skrbnika za poseben primer vedela ali ne, saj glede na določbe 73. člena OZ dobra vera nasprotne stranke še ne pomeni veljavnosti pogodbe.