Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2-(n), 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/2. ZTuj-2 člen 68, 68/1, 68/1-5. ZUS člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - znatna nevarnost pobega prosilca - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Za sprejem odločitve, da se prosilca za to, da se omogoči izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, lahko pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, mora biti ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja, ki je za izvedbo postopka predaje nujen, sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.
mednarodna zaščita - obrazloženost odločbe - preganjanje - resna škoda - varna izvorna država - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito
Razlog za ugoditev tožbi je v tem, da tožena stranka v obrazložitvi vsaj v minimalno potrebni meri ne napravi dokazne ocene in argumentacije o tem, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za subsidiarno zaščito.
Tožena stranka je sicer v zadnjem odstavku na strani 5 odločbe navedla, da tožnik „ni imel prav nobenih težav v smislu preganjanja ali resne škode,“ kar je edina ugotovitev glede subsidiarne zaščite v celotni obrazložitvi izpodbijanega akta, ki pa ne dosega standarda vsaj minimalno obrazložene odločbe.
Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku, če se bo pri obravnavi subsidiarne zaščite oprla na koncept varne izvorne države, tožnika o tem obvestiti, kar v postopku ni storila, zato da bi prosilec vedel, da mora po določbi druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 izkazati tehtne razloge in po možnosti oziroma potrebi predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Kosovo ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna država. Tožena stranka tožniku tega pojasnila, da bo uporabila koncept varne izvorne države, ni dala, pa bi morala, da bi tožnik vedel, katera dejstva, okoliščine, dokazi so potrebni za odločitev v zadevi.
brezplačna pravna pomoč - neupravičeno prejeta brezplačna pravna pomoč - predlog za podaljšanje roka - opustitev dolžnega ravnanja
Iz tožničinega predloga za podaljšanje roka za vložitev ustreznega predloga (že po pozivu tožene stranke, da se opredeli, ali je bil ustrezen predlog vložen), izhaja, da ima tožnica pred tem sestanek z očetom otrok na CSD in da bo glede na rezultat preko odvetnice oddala nov predlog za stike z otrokoma. V času teka trimesečnega roka za vložitev predloga tožnica tožene stranke ni obvestila o morebitnih težavah v zvezi z vložitvijo predloga, niti je ni zaprosila za podaljšanje roka za vložitev predloga. Navedeno pa pomeni, da tožnica okoliščin za opustitev potrebnega dejanja, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, ni izkazala.
ZVis člen 55, 55/7. ZUP člen 9, 214, 237, 254, 254/2.
visokošolski učitelj - izvolitev v naziv izredni profesor - obrazložitev odločbe - načelo zaslišanja strank
Prvostopenjski organ se v obrazložitvi izpodbijanega akta zgolj sklicuje na sklep HK UL z dne 14. 4. 2016, da tožnik ne izpolnjuje v celoti vseh pogojev za izvolitev v naziv izrednega profesorja, pri čemer obrazloženo ne pojasni, ali se in zakaj se s takšno ugotovitvijo HK UL tudi sam strinja oziroma zakaj je takšni ugotovitvi HK UL, ki v izpodbijani odločbi niti ni povzeta (sklep HK UL pa tožniku tudi ni bil vročen), sledil, namesto, da bi soočil argumente treh poročevalcev s predmetnega znanstvenega področja glede mednarodne odmevnosti konkretnih del tožnika, ki so sporni, z argumenti HK UL oziroma, da bi to storila že HK UL, na kar bi sicer HK UL moral opozoriti drugostopenjski organ. Kadar pride do tako bistvenega razlikovanja med ugotovitvami dveh ekspertnih teles, je takšno soočenje in celovita dokazna ocena nujna za zakonito odločanje.
dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja - pogoji - upravljanje z nepremičninami
Upravnik lahko svojim strankam (etažnim lastnikom v večstanovanjskih stavbah) priporoča tudi sklenitev zavarovanj, vendar pa navedeno ne pomeni, da bi obstajala neposredna zveza med storitvami upravljanja nepremičnin in sklepanjem zavarovanj za navedene nepremičnine, zaradi katere bi tožena stranka morala tožeči stranki izdati dovoljenje za sklepanje zavarovanj. Zveza med obema storitvama sicer obstaja, vendar ta ni neposredna.
Potreba glede zavarovanja nepremičnin ne nastane s sklenitvijo pogodbe o upravljanju nepremičnin in kljub določeni povezavi med upravljanjem nepremičnin in zavarovanjem teh nepremičnin ni neposredne zveze med njima. Zato po presoji sodišča ne gre v celoti za vsebinsko primerljiv položaj s položajem špediterja in s položajem oseb, ki opravljajo tehnične preglede vozil.
sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - tožnik v tujini - pooblaščenec za sprejem pisanj - nepopolna tožba - zavrženje tožbe
V zvezi z navedbo tožeče stranke, da ni zmožna najeti svojega pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji, sodišče ugotavlja, da je navedba pavšalna in povsem nekonkretizirana, posledično pa je sodišče niti ne more preizkusiti. Tožeča stranka namreč ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj ni navedla dejstev, niti predložila dokazov o zatrjevani nezmožnosti najema pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji. Odziv tožeče stranke je po vsebini identičen odzivu drugih tožečih strank v zadevah verifikacije deviznih vlog, v katerih so se tožeče stranke v tožbi prav tako sklicevale na Združenje kot kontaktni naslov.
Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel z dnem 25. 10. 2018, tožeča stranka pa do tega dne, niti kasneje, do izdaje tega sklepa, ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče. Sodišče je zato tožbo zavrglo.
ZUP člen 135, 135/3. ZVO-1 člen 78, 78/1, 78/1-1. Uredba o odlagališčih odpadkov (2014) člen 76. Pravilnik o odlaganju odpadkov (2000) člen 64, 64/2. ZUS-1 člen 59, 59/2.
okoljevarstveno dovoljenje - odlagališče odpadkov - umik zahteve - postopek po uradni dolžnosti - glavna obravnava
Za zapiranje odlagališča so bili ves čas predpisani pogoji oziroma je moral upravljavec izpolnjevati obveznosti, pri čemer so bili ti določeni v načrtu še neizvedenih del v zvezi z zapiranjem odlagališča, zdaj pa se ti določajo v okoljevarstvenem dovoljenju. Po svoji vsebini je tako potrjen načrt še neizvedenih del neke vrste dovoljenje za zapiranje odlagališča (ki ni dovoljenje za odlaganje - glej 16. točko 2. člena in 46. člen Pravilnika o odlaganju odpadkov), obravnavani postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja pa pomeni spremembo pogojev, kot so določeni v tem načrtu. Po presoji sodišča gre zato v tem primeru za situacijo, kot je določena v prvi točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1. Obravnavani postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja je torej mogoče začeti tudi po uradni dolžnosti, s čimer se po mnenju sodišča izkazuje podlaga, da se določba tretjega odstavka 135. člena ZUP uporabi.
Sodišče je sicer dolžno izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave RS. Vendar iz 22. člena Ustave RS ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, temveč je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. V obravnavni zadevi pa za odločitev sodišča ni bilo treba izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), niti jih tožnica v tožbi ni predlagala.
ZUS-1 člen 6, 6/1, 36, 36/1, 36/1-7. ZEN člen 48, 48/1, 51, 51/3. ZCes-1 člen 12, 13, 14, 14/4.
upravni spor - dopustnost upravnega spora - pritožba zoper izpodbijani upravni akt - postopek evidentiranja urejene meje - stvarna pravica na nepremičnini - občinska cesta - predlagatelj postopka
Po prvem odstavku 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno.
Upravno sodišče je že zavzelo stališče in ga zastopa v svoji praksi, da sta določbi 13. in 14. člena ZCes-1 namenjeni določitvi in označitvi meje ceste v primeru, ko je ta v lasti upravljavca ceste (vendar meja ni določena in označena). V primerih, ko pa cesta poteka po zemljišču v zasebni lastnini, navedeni določbi ne moreta biti neposredna podlaga za uvedbo postopka parcelacije po zahtevi upravljavca ceste.
Po mnenju sodišča tako določbe ZCes-1 ne morejo biti pravna podlaga za poseg v zasebno lastnino, ne da bi se pred tem izvedlo ustrezne postopke pridobitve stvarnopravnih pravic na nepremičninah, in tudi ne neposredna pravna podlaga za uvedbo postopka parcelacije, mimo določb 48. člena ZEN.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - sodni tolmač - oprostitev plačila stroškov
V zvezi s presojo pogojev iz 24. člen ZBPP je treba upoštevati naravo sklepa o postavitvi tolmača. Gre za sklep procesnega vodstva. Značilnost tovrstnih sklepov, zoper katere ni dovoljena samostojna pritožba je, da ne postanejo samostojno materialnopravno pravnomočni. Sodišče zato na te sklepe ni vezano in jih lahko vselej spremeni, če ugotovi, da niso bili potrebni. Glede na takšno pravno naravo sklepa o postavitvi tolmača mora organ za brezplačno pravno pomoč ne glede na odločitev pravdnega sodišča v okviru pooblastil iz 24. člena ZBPP presoditi (ne)razumnost oprostitve plačila stroškov za sodnega tolmača. Ob tem je treba upoštevati tudi določbo 28. člena ZBPP, ki organu omogoča dodelitev brezplačne pravne pomoči le za posamezno fazo postopka.
V tem primeru gre za situacijo iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP v zvezi s tretjim odstavkom istega člena ZBPP, saj so bila dejstva in dokazi, ki jih v obravnavani prošnji uveljavlja tožnik, že predmet presoje v sklepu z dne 24. 7. 2018, s katerim je bil njegov prvi predlog za obnovo postopka zavržen.
zavrženje tožbe - že razsojena stvar (res iudicata)
Sodišče ugotavlja, da je sedaj obravnavana tožba že bila predmet sodne presoje, odločitev o tem pa je pravnomočna. O tožbi, ki je predmet tega postopka in se nanaša na že razsojeno zadevo, zato ni dopustno več odločati.
Ni izkazano, da bi prejšnji lastnik obravnavano premoženje zahteval nazaj na podlagi ZRP in ker tega ni storil, zemljišči v času zaplembe nista bili njegova last in mu zato nista mogli biti podržavljeni.
Ni mogoče reči, da je drugostopni organ, ko je v pozivu stranki navedel, da je ''pritožbi ugodil in zahtevo za denacionalizacijo zavrnil'', dejansko že s tem odločil in je bila predložitev poziva strankam v izjavo le formalne narave. Tožniki so se imeli namreč možnost, da se, ne le formalno, temveč tudi vsebinsko izrečejo o ugotovitvah in zaključkih organa, kar so tudi izkoristili, organ pa je v izpodbijani odločbi na te navedbe odgovoril in jih tudi presodil. Zato pa tudi ni mogoče slediti ugovoru tretje tožnice, da je bila izpodbijana odločba zanjo odločitev presenečenja.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3. SZ-1 člen 4, 4/2, 4/3, 5. ZDen člen 16.
ničnost odločbe - nemožnost izvršitve odločbe - poseg v lastninsko pravico - izvzeta stanovanja - pomožni prostori
Odločba o denacionalizaciji je nična, če na vrnjeni nepremičnini obstoji lastninska pravica ali pravica uporabe v korist fizične oziroma civilnopravne osebe (16. člen ZDen), tretjega, ki ni zavezanec za vrnitev. Ker lastništvo tretjih na individualnih prostorih v smislu tretjega odstavka 4. člena SZ-1 v denacionalizacijski odločbi ni bilo upoštevano oziroma kleti in drvarnice niso bile izvzete iz denacionalizacije kot predmet vrnitve, je bilo z denacionalizacijsko odločbo poseženo v lastninsko pravico tretjih - tudi tožnice, izvršitev denacionalizacijske odločbe pa na teh prostorih ne bi bila mogoča.
sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - nepopolna vloga - pooblaščenec za sprejem pisanj - zavrženje tožbe
Začasni zastopnici, upravičeni za sprejemanje pisanj, je bil sklep sodišča I U 1993/2017-4 z dne 18. 9. 2018 vročen dne 25. 9. 2018, ko je začel tudi teči rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe, o čemer je bila tožeča stranka tudi obveščena. V dopisu je tožeči stranki pojasnila, koga lahko imenuje za pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, jo opozorila na začetek teka rokov za odpravo teh pomanjkljivosti ter na pravne posledice nepravočasne odprave pomanjkljivosti tožbe v skladu z izrekom sklepa. Iz vročilnice v spisu je razvidno, da je tožeča stranka navedeni sklep prejela dne 29. 9. 2018. Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je tako iztekel z dnem 25. 10. 2018, tožeča stranka pa se do tega dne, niti kasneje, do izdaje tega sklepa, ni odzvala na poziv sodišča, niti ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče v zgoraj navedenem sklepu. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.
Sodišče je dolžno odločati v mejah postavljenega tožbenega zahtevka, hkrati pa ne sme samovoljno zaključevati, kakšen je zahtevek tožnika, saj je tožnik tisti, ki se odloči o tožbi ter po svoji volji opredeli tožbeni zahtevek, torej tisto, kar s tožbo želi doseči.
Zgolj trditev tožeče stranke, da ji začasni sklep z dne 19. 4. 2018 ni bil vročen in je bila zato njena pritožba pravočasna, ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka jasno podala svojo voljo, da izpodbija začasni sklep z dne 19. 4. 2018 in v tej smeri podala tudi jasen tožbeni predlog, po presoji sodišča ne zadošča za to, da bi sodišče odločalo o zakonitosti sklepa z dne 30. 5. 2018 o zavrženju pritožbe kot prepozne.
Delegirana uredba Komisije (EU) št. 604/2014 z dne 4. marca 2014 o dopolnitvi Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov v zvezi s kvalitativnimi in ustreznimi kvantitativnimi merili za opredelitev kategorij zaposlenih, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti institucij člen 28, 28/1, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2. ZTuj-2 člen 68, 68/1, 68/1-3, 68/1-4, 68/1-5, 68/2, 68/2-1, 68/2-4.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - begosumnost
Tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, kolikor ga tukaj ne bi prijela policija, saj je želel priti naprej v Evropo, kar je tudi pravilno navedla že toženka. To dejstvo tudi kaže na znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov za predajo odgovorni državi članici, saj nima interesa za končanje tega postopka, marveč ima za cilj priti naprej v Evropo, čeprav je navajal, da njegova ravnanja ne kažejo na namen zapustitve Slovenije in da bo na odločitev v Sloveniji počakal in čeprav je kasneje na zaslišanju 6. 11. 2018 tudi izpovedal, da bo počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - obnova pravdnega postopka
Pravna ureditev iz 24. člena ZBPP organu za BPP ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve. Vendar pa mora, če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP izpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. V obravnavani zadevi gre za vprašanje verjetnih izgledov za uspeh z vložitvijo izrednega pravnega sredstva (predloga za obnovo pravdnega postopka). Organ za BPP je jasno in na zakonu utemeljeno pojasnil, zakaj prejema opomina ne šteje za novo dejstvo, s katerim bi lahko tožnica uspešno uveljavljala obnovo pravdnega postopka. Tudi po presoji sodišča je organ utemeljeno zaključil, da tožnica ni upravičena do BPP.
Tožnikove navedbe, s katerimi utemeljuje prošnjo za priznanje mednarodne zaščite ozirma okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.
Tožnik ni izkazal, niti ni zatrjeval, da izvorna država, ki je sicer varna izvorna država po Odloku o določitvi seznama varnih izvornih držav z dne 17. 2. 2016 s strani Vlade RS, ne bi bila sposobna ali da mu ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, saj ni podal niti izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država, ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin, zanj ne bi bila varna izvorna država, četudi posplošeno sicer zatrjuje slabo obnašanje s strani uprave zaporov do njega v primeru vrnitve. Sodišče ne more slediti tožnikovem pavšalnem zatrjevanju, da sam ne zaupa v srbsko pravosodje, ter da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozilo nasilno in slabo obnašanje s strani uprave zaporov, kot tudi tamkajšnjih zapornikov zaradi domnevnih velikih problemov, ki se dogajajo v zaporih v Srbiji, saj jih tožnik niti ne specificira niti ničesar ne ponudi v podkrepitev svojih navedb.
državni pravobranilec - akt o imenovanju - pogoji za imenovanje - merila za izbor - diskrecijska pravica
Pri imenovanju državnega pravobranilca gre za izbirno pravico. Sodna presoja je v tovrstnih zadevah omejena na potek postopka in izpolnjevanje zakonskih pogojev s strani izbranega kandidata, pri čemer odločitev ne sme biti očitno nerazumna in ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic kandidatov, torej ne sme biti diskriminatorna ali arbitrarna.
davek od dohodka pravnih oseb - davčna osnova - povezane osebe - posojilna pogodba - obresti od posojil - prikrito izplačilo dobička - dividendam podobni dohodki - dokazovanje
Zmota pri presoji, ali bodo gospodarske koristi od danega posojila pritekale, praviloma ni računovodska napaka. Da bi se knjiženje prihodkov lahko štelo za napako, bi tožnik moral skladno s SRS predložiti ustrezne dokaze, ki so mu bili na voljo v času, ko so bili računovodski izkazi odobreni za objavo in ki bi morali biti že takrat upoštevani pri njihovi sestavi, pa napak niso bili. Takšnih dokazov tožnik ni predložil. Posledično je davčni organ pravilno zavrnil predložena popravka davčnih obračunov in upošteval prihodke, kot izhajajo iz prvotnih davčnih obračunov.
S predložitvijo (prvotnih) davčnih obračunov je tožnik zatrjeval, da je imel prihodke v določeni višini, v inšpekcijskem postopku pa je zatrjeval nižje prihodke in za svoje trditve predložil dokaze, ki jih je davčni organ vsebinsko presodil in argumentirano zavrnil. Na davčnem organu je obveznost, da predlagane dokaze izvede (ali obrazloženo zavrne) ter na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka sprejme ustrezno dokazno oceno, kar je v konkretnem postopku tudi storil. Dejstvo, da se je tožnik popravka obračunov poslužil šele, ko je bil seznanjen s predmetom inšpekcijskega pregleda, je zgolj ena izmed okoliščin zadeve, ki je davčni organ še dodatno utrdila v prepričanju, da so bili prihodki iz naslova obresti pravilno knjiženi.