Za zakonsko razlikovanje med čezmejnimi delovnimi migranti in napotenimi delavci obstaja po presoji sodišča stvarno utemeljen razlog, ki neenako obravnavo teh dveh kategorij davčnih zavezancev opravičuje.
ZMZ člen 59. Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države člen 3, 3/1, 16, 16/1, 16/1-c, 20.
mednarodna zaščita - dublinski postopek - predhodna prošnja za azil v drugi državi - pristojna država za obravnavo prošnje za priznanje mednarodne zaščite
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so bili prstni odtisi tožnika vneseni v centralno bazo EURODAC s strani Romunije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Od pristojnega organa Romunije je prejela tudi odgovor, da je Romunija odgovorna članica za obravnavanje tožnikove prošnje.
Iz izreka ne izhaja, da je inšpekcijski ukrep izrečen lastniku stavbe. Izhaja le, da je izrek izrečen A.A., ki ima stalno prebivališče na v odločbi navedenem naslov, pri čemer ostane nejasno, ali gre za lastnika stavbe, ki ga inšpekcijski organ zaveže nekaj storiti, ali pa gre za osebo, ki ima prijavljeno prebivališče na tem naslovu in je iz tega razloga dolžna nekaj storiti. Na navedeno pomanjkljivost odločbe upravičeno opozarja tudi tožnik, ki večkrat ponovi, da ni lastnik stavbe, temveč je lastnik stavbe njegov oče z istim imenom in priimkom, roj. 1932, pri čemer svoje trditve potrjuje z izpiskom iz zemljiške knjige.
ZDT-1 člen 11, 62, 65, 136, 140. ZDU-1 člen 9, 14, 16. ZUP člen 267, 267/1, 274. ZVRS člen 5, 5/3. Poslovnik Vlade Republike Slovenije člen 37.
generalni direktor Vrhovnega državnega tožilstva - imenovanje višjega državnega tožilca za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - pristojnost Vlade RS za odločanje po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega zakona
Z izpodbijano odločbo je Vlada RS v postopku, začetem po uradni dolžnosti, po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Ministra za pravosodje o imenovanju tožnika kot višjega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu (VDT), za generalnega direktorja VDT. Z izpodbijanim sklepom pa je Minister za notranje zadeve zavrnil predlog generalnega državnega tožilca, da se za generalnega direktorja VDT za dobo petih let imenuje tožnik kot višji državni tožilec.
Tožbeni ugovor nepristojnosti za odločanje po nadzorstveni pravici ni utemeljen. Za nadzorstvo nad delom ministrstev je po zakonu pooblaščena Vlada kot najvišji organ državne uprave. Tretji odstavek 5. člena ZVRS pooblastila Vlade iz drugega odstavka ne spreminja, temveč se z njim pristojnost, podeljena v drugem odstavku, le širi oziroma konkretizira za primer, ko gre za izdajanje predpisov. Ne gre torej za določbo, ki omejuje pristojnost Vlade na kontrolo predpisov, oziroma za določbo, ki izključuje možnost nadzorstva nad zakonitostjo posamičnih aktov.
ZDT-1 ureja položaj tožilstva v celoti in vsebuje tako materialne kot procesne določbe. Med drugim ureja naloge in položaj generalnega direktorja VDT, vključno s pogoji in postopkom za njegovo imenovanje oziroma za opravljanje njegovih nalog na podlagi dodelitve. Določb o imenovanju generalnega direktorja oziroma o dodelitvi državnih tožilcev na ta položaj ni mogoče obravnavati ločeno od določb, ki se nanašajo na vsebino njegove funkcije, oziroma tistih določb, ki se nanašajo na položaj oziroma pravice, ki jih imajo v zvezi z dodelitvijo na položaj generalnega direktorja državni tožilci. Povedano drugače: tudi preko pravil postopka imenovanja oziroma dodelitve se določa položaj, ki ga ima generalni direktor VDT v razmerju do ostalega državnotožilskega osebja oziroma v razmerju do državnih tožilcev in s tem pri delovanju državnega tožilstva kot celote. Sodišče zato zavrača tožbeni očitek, da gre v konkretnem primeru za kršitev procesnega in ne materialnega zakona in da zato ni podlage za uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici.
Zavrača tudi trditev, da v primeru sporne odločitve o imenovanju ne gre za kršitev zakona, oziroma da kršitev zakona ni očitna. Določbe 62. in 140. člena ZDT-1 so jasne in jih ni mogoče razlagati in uporabljati drugače, kot so zapisane. Tako je v 140. členu povsem jasno določeno, kakšni so pogoji in kako poteka postopek imenovanja generalnega direktorja VDT, povsem jasno pa je v 62. členu določeno tudi, kdaj in pod katerimi pogoji je lahko za generalnega direktorja dodeljen državni tožilec. Po presoji sodišča je iz navedenih določb ZDT-1 tudi povsem jasno razvidno, da gre za dva ločena postopka „postavitve“ generalnega direktorja VDT, ki ju ni mogoče izvajati na način, kot je bilo to storjeno v primeru spornega imenovanja. Institut dodelitve iz 62. člena ni omejen na premik državnega tožilca na drugo tožilstvo oziroma v drug organ, temveč nedvomno zajema tudi premik v smislu opravljanja drugih nalog (iz prvega odstavka 62. člena ZDT-1) v okviru istega (Vrhovnega) državnega tožilstva. Osnovni namen dodelitve (v organ) iz 62. člena ZDT-1 je namreč opravljanje nalog, ki niso tožilske, in ne premestitev državnega tožilca s tožilstva na drug organ kot takšna. Kombinacije obeh načinov „postavitve“ generalnega direktorja, zakon ne omogoča. Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki, da je dodeljeni državni tožilec v neenakem položaju v primerjavi z generalnim direktorjem, ki je na to mesto imenovan (kot javni uslužbenec).
Toženka pravilno ugotavlja, da je kršitev materialnega zakona v konkretnem primeru očitna. Razvidna je namreč že iz izreka odločbe o imenovanju, saj se za generalnega direktorja s strani Ministra imenuje tožnik kot državni tožilec, kar je v očitnem nasprotju z zakonsko ureditvijo. Kolikor naj bi naloge generalnega direktorja opravljal državni tožilec, gre lahko le za dodelitev za opravljanje nalog generalnega direktorja na VDT iz 62. člena ZDT-1, in to na podlagi odločitve Državnotožilskega sveta. V tem primeru je torej očitno napačen že organ, ki v zadevi odloča. Iz obrazložitve odločbe pa je poleg tega razvidno še, da ni bil objavljen javni poziv iz tretjega odstavka 62. člena in da ni bilo dano pisno soglasje tožnika iz četrtega odstavka istega člena, kar pomeni nadaljnjo očitno kršitev zakonskih določb, ki se nanašajo na položaj državnih tožilcev in na njihovo dodelitev. Kolikor gre oziroma bi šlo za imenovanje iz 140. člena, pa je očitno v nasprotju z zakonom, da se za generalnega direktorja imenuje državni tožilec in to neposredno na podlagi predloga GDT, brez izvedenega javnega razpisa, ki se sicer zahteva na podlagi smiselne uporabe določb ZS iz 140. člena ZDT-1.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - osebni stečaj - pogoji za uvedbo stečajnega postopka
Pogoj za začetek osebnega stečaja je, ne samo trajna insolventnost, pač pa tudi obstoj stečajne mase, ki je opredeljena v 224. in 389. členu ZFPPIPP. Namen stečajnega postopka je namreč tudi poplačilo upnikov, ne pa samo, da se dolžniku odpustijo dolgovi in nastanejo stroški. Obstoj stečajne mase je tudi dejanska predpostavka za začetek postopka osebnega stečaja. Med strankama pa je nesporno, da tožnik nima nobenega premoženja, da prejema nizke pokojninske prejemke, da nima nobenih nepremičnin in da živi v najemniškem stanovanju.
upravni spor - predložitev izpodbijanega akta - zavrženje tožbe
Po določbi prvega odstavka 30. člena ZUS-1 je tožbi treba priložiti izpodbijani akt v izvirniku, prepisu ali kopiji. Sodišče je tožnika večkrat pozvalo, naj tožbo dopolni tako, da priloži izpodbijani sklep, vendar tega ni storil. Ker akta, s katerim sodišče ne razpolaga, tudi ne more preizkusiti, je to taka pomanjkljivost, da je moralo sodišče tožbo zavreči.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - plačilo izvršilnih stroškov - pritožba zoper sklep
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim mu je sodišče naložilo plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 97,25 EUR, ker v sklepu ni obrazloženo, kaj predstavljajo v plačilo naloženi stroški. Verjetnost izgleda za uspeh je namreč tožena stranka upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje utemeljeno presodila glede na verjetno pričakovani končni rezultat, ki po presoji sodišča ob neizpodbijani vsebini izvršiteljevega poročila, razvidni iz razlogov izpodbijane odločbe, ne glede na morebitno ponovno procesno odločitev višjega sodišča o pritožbi, za tožečo stranko ni ugoden.
molk organa - molk organa prve stopnje - postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije - ugotovitvena odločba
Zahteva občine za parcelacijo je njeno voljno ravnanje, s katerim se sproži geodetski in upravni postopek urejanja meje in parcelacije, ni pa mogoče z upravnim aktom nadomestiti izjave njene volje. Upravni organ ne more ugotoviti, da občina zahtevo za parcelacijo umika, če takšne izjave občina ne oblikuje sama in jo sporoči pristojnemu organu.
Drugostopenjski organ je tožnikov zahtevek za izdajo ugotovitvene odločbe lahko zavrgel, ker stvar, na katero se je zahtevek nanašal, ni upravna stvar.
ZDoh-2 člen 6. Sporazum med Republiko Slovenijo in Češko Republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanja davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje člen 4.
dohodnina - rezident - status rezidenta - dvojno obdavčenje - sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju - prelomna pravila - stalno prebivališče - stalni dom - središče življenjskih interesov
Pojma stalnega prebivališča, ki ga Konvencija o izogibanju dvojnemu obdavčevanju v 2.a točki 4. člena določa kot kriterij pri presoji statusa rezidentstva, ni mogoče enačiti s pojmom registriranega stalnega prebivališča po slovenski zakonodaji. Pri pojmu stalno prebivališče po Konvenciji se za dom šteje stanovanje ali hiša, ne glede na to, ali je v lasti ali v najemu, ki je osebi na razpolago ves čas in ne zgolj za občasna bivanja. Pri tem je ključnega pomena stalnost doma. Prvostopenjski organ je glede na vse okoliščine pravilno presodil, da ima tožnik stalno prebivališče oziroma stalni dom tako v Sloveniji kot na Češkem, zaradi česar je njegov status presojal v skladu s Konvencijo na podlagi drugega kriterija, in sicer, kje je središče tožnikovih življenjskih interesov. V tem pogledu tožnika s Češko Republiko povezujejo le tiste okoliščine, ki so povezane zgolj z ekonomskim položajem oziroma delom v tujini. Socialnih oziroma osebnih vezi, ki jih ima na Češkem, namreč tožnik ni izkazal.
Zbornični prispevek obvezno plačujejo člani zbornice, ki izpolnjujejo zakonske pogoje (9. in 10. člen ZKGZ). Pri tem ni bistveno, ali je takšna oseba lastnik ali solastnik kmetijskega zemljišča oziroma gozda. Za lastnika in solastnika kmetijskih zemljišč ali gozda namreč velja, da opravlja kmetijsko dejavnost, solastnik na sorazmernem idealnem delu svojega zemljišča, torej pridobivata tudi katastrski dohodek. Glede na to, da zbornični prispevek plačujejo fizične osebe od dobljenega katastrskega dohodka in ne od celotnega kmetijskega gospodarstva, je odločitev organa prve stopnje pravilna.
ZTuj-2 člen 127, 127/3, 128, 128/1, 128/1-5. Direktiva 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic člen 3, 5, 10. URS člen 53, 53/3.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - družinski član slovenskega državljana - dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana - vstop v rs brez vizuma - pravice do zasebnega in družinskega življenja
V nasprotju z Direktivo 2004/38/ES je ureditev države članice, ki bi od državljana tretje države, zakonca državljana Unije, za to, da bi bil upravičen do ugodnosti, ki izhajajo iz določb te direktive, zahtevala, da je moral, preden se je preselil v državo gostiteljico, zakonito prebivati v drugi državi članici. Člen 3 (1) Direktive je treba razlagati tako, da za državljana tretje države, zakonca državljana Unije, ki prebiva v državi članici, ki spremlja državljana Unije ali se mu pridruži, veljajo določbe navedene Direktive ne glede na kraj in datum sklenitve zakonske zveze ter ne glede na način, kako je ta državljan vstopil v državo članico gostiteljico. Za namene te Direktive so družinski člani, ki imajo veljavno dovoljenje za prebivanje, navedeno v 10. členu, izvzeti iz zahteve po vizumu.
V obravnavani zadevi niti prvostopenjski organ niti tožena stranka nista presojala pravice družinskega člana oziroma tožnice do zasebnega in družinskega življenja ter dejstev in okoliščin nista presojala tudi z vidika Ustave RS in EKČP. Zato je obrazložitev odločbe pomanjkljiva, obenem pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ upoštevati tudi pravico tujca oziroma tožnice do zasebnega in družinskega življenja in ob presoji, kako močna vez se je ustvarila med njima, pretehtati, ali ima ta pravica prednost pred tem, da je tujec v Slovenijo vstopil brez vizuma.
davčna izvršba - globa za prekršek - sklep o izvršbi - izpodbijanje izvršilnega naslova
Pravilna je odločitev tožene stranke, ki je kot neutemeljene zavrnila pritožbene ugovore, s katerimi je tožnica ugovarjala postopku izdaje plačilnega naloga in ki se nanašajo na način storitve oziroma nestoritve prekrška. Teh ugovorov ne more upoštevati niti sodišče, saj v skladu z določbo 157. člena ZDavP-2 v sporni fazi postopka ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - uporaba določb ZOdvT - nagrada za narok
Predlog za obnovo postopka je bil vložen 20. 7. 2009, torej po uveljavitvi ZOdvT dne 1. 1. 2009, kar pomeni, da je tožena stranka pravilno uporabila določbo 41. člena ZOdvT in o tožnikovem zahtevku odločala pravilno po določbah tega zakona iz ne po določbah Odvetniške tarife iz leta 2003.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je glede razlage besedne zveze "Nagrada za narok" po tarifni številki 3102 Odvetniške tarife sprejelo razlago, da nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke.
pogojni odpust - pogoji za pogojni odpust - prosti preudarek - odnos do kaznivega dejanja - neenako obravnavanje
Pogojni odpust glede na zakonske določbe ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen tisti obsojenec, za katerega se izkaže verjetnost, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, in o katerem se odloča v upravnem postopku. Gre torej za upravno odločbo, ki se z ozirom na vsebino 88. člena KZ-1 izda po prostem preudarku.
Odklanjanje psihološke obravnave potrjuje nekritičen odnos tožnika do storjenega kaznivega dejanja, kar tudi po presoji sodišča ne utemeljuje pričakovanja, da v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovil. Ker tožnik psihološko obravnavo in zdravljenje odvisnosti v zavodu odklanja, je neutemeljeno tudi njegovo sklicevanje na možnost pogojnega odpusta z nalogo zdravljenja in obiskovanja ustrezne psihološke posvetovalnice.
Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor neenakega obravnavanja. Sklicevanje na zadevo, v kateri naj bi bil (po navedbah tožnika) obsojenec pogojno odpuščen v nasprotju z zakonom, namreč ne narekuje enakega, torej napačnega, odločanja v drugih zadevah.
dohodnina - akontacija dohodnine - davek od dohodkov iz dejavnosti - olajšava za investiranje - investicijska olajšava - neopredmeteno osnovno sredstvo - stavbna pravica
Po presoji sodišča se stavbna pravica glede na čas odločanja v obravnavanem primeru ne more obravnavati kot neopredmeteno osnovno sredstvo v smislu uveljavljanja znižanja davčne osnove po 66.a členu ZDoh-2.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - odškodninska tožba - obrazložitev odločbe
Utemeljen je tožbeni razlog, da tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe ni dovolj pojasnila razlogov o odločilnih dejstvih in se odločbe posledično ne da preizkusiti. Iz odškodninskega zahtevka z dne 24. 8. 2012 je razvidno, da je prosilec plačal odvetnici 100 EUR, kar sicer med strankami postopka ni sporno, glede ostalih postavk tožbenega zahtevka, ki se nanašajo na plačilo materialne in nematerialne škode, in ki so v odškodninskem zahtevku določno navedeni, pa tožena stranka ni obrazložila njihove pravne podlage, niti verjetnosti teh zahtevkov za uspeh v pravdi. Gre za presojo objektivnega pogoja, ki ga ZBPP v določbi 24. člena opredeljuje kot pogoj oziroma predpostavko za dodelitev BPP, katere izpolnitev pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - zahteva za varstvo zakonitosti
Tožnik je tožbi priložil tudi Sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 149/2009 z dne 7. 5. 2009, iz katerega izhaja, da je predhodno že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila zavržena kot nedovoljena. Sodišče je zato, ker obe odločitvi, tako v tem upravnem sporu izpodbijana odločba BPP, kot prej citirani sklep VS RS temeljita na (različni) razlagi določb ZKP, ki se nanašajo na (pravočasno) vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.
Uredba o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog člen 7.
socialno podjetništvo - javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - upravni spor - pravni interes drugega prijavitelja za tožbo - izpolnjevanje razpisnih pogojev - bistvene sestavine vloge - naslov prijavitelja
Tožeča stranka, glede na način izbire, število doseženih točk (svojih in prijaviteljevih) ter svojo uvrstitev na prvo naslednje mesto za prejemniki sredstev, izkazuje pravni interes za tožbo.
Vprašanje (ne)izpolnjevanja posameznega razpisnega pogoja je treba presojati z vidika njegove vsebine oziroma namena, zaradi katerega je postavljen. V konkretnem primeru je strokovna komisija pravilno ugotovila, da je namen naslova identifikacija vlagatelja in možnost, da se z njim kontaktira, ter da je ta namen zaradi nesporne identifikacije in objavljenega sedeža prijavitelja dosežen tudi brez izrecne navedbe naslova na ovojnici vloge. Tožena stranka ima zato prav, ko ugotavlja, da navedena pomanjkljivost ne pomeni, da niso izpolnjeni razpisni pogoji, in da zato ni (bilo) podlage za zavrženje vloge. Pri tem pravilno opozarja na določbe 7. člena Uredbe o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog, ki se nanašajo na predložitev vloge in njene bistvene elemente, med katerimi ni naslova vlagatelja. Utemeljeno poudarja tudi, da je bila na enak način obravnavana enaka pomanjkljivost pisemske ovojnice pri drugem prijavitelju in da so bile torej vse vloge, ki so prispele na javni razpis, obravnavane enakopravno.
Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da se zahteva vlagateljic, za premoženje, ki je bilo podržavljeno pok. A.A., zavrne. Tak izrek pa po presoji sodišča ne zadosti zahtevi po njegovi določnosti. Nedoločnosti izreka namreč ni mogoče sanirati s tem, da se vrsta premoženja, katerega vrnitev je bila zahtevana in o čemer naj bi organ odločil, navede v uvodu in obrazložitvi izpodbijane odločbe.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep o dovolitvi izvršbe - zavrženje tožbe
Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe pa ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali njegovi pravni koristi, zato ne gre za takšen upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva zgoraj omenjena določba ZUS-1.