Banka (nakazanec) ne more zahtevati nazaj zneska, ki ga je že izplačala tretji osebi (prejemniku nakazila), čeprav je po kasnejšem preklicu pooblastila vrnila denar nakazovalcu.
Če imetnik pravice do uporabe stanovanja odkloni preselitev v drugo stanovanje, ki mu ga je prvotno ponujal nekdo, ki mu pravice do uporabe ni tudi dodelil, to ni razlog za utemeljenost zahtevka lastnika stanovanja za izselitev imetnika pravice uporabe stanovanja po 155. členu Stanovanjskega zakona, če ob odločanju o takem zahtevku tisti, ki je imetniku pravico uporabe dodelil (v danem primeru lastnik), ni hkrati tudi zagotovil imetniku drugega primernega stanovanja.
Tožnik mora navesti dejstva, iz katerih izvaja svoj zahtevek. Katera dejstva mora navesti, da utemelji svoj zahtevek, pa izhaja iz materialnega prava. Če tožnik ni zadostil trditvenem bremenu, odločba izpade na njegovo škodo.
Stranka, ki navaja dejstva, mora vedno ponuditi dokaze zanje. Če pa stranka ponudi dokaze, mora zmeraj navesti, katera dejstva se naj dokažejo s ponujenimi dokazili. To je sistem povezanosti trditev z dokazno ponudbo.
Natančna označba pritožbenih razlogov in izpeljava teh razlogov sicer ne spadata v zakoniti minimum pogojev, ki so predpisani za pritožbo.
Toda če že hoče stranka obrazložiti pritožbo, ne zadošča, da navede le zakonske termine razlogov, marveč mora konkretno povedati, v čem je podan zatrjevani pritožbeni razlog (npr. v čem je podana zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka).
ZPP (1977) člen 116, 116/1, 116/2, 116, 116/1, 116/2.
preložitev naroka - opravičen razlog za preložitev - subjektivni razlogi na strani stranke - spor majhne vrednosti
Predlog tožeče stranke za preložitev takšnega naroka mora vsebovati razloge, na podlagi katerih lahko sodišče oceni, ali je opravičen.
Ker predlagatelj teh razlogov ni navedel, jih sodišče ni moglo preizkusiti, zato predlogu za preložitev tudi ni ugodilo. Tožeča stranka je tako kljub predlogu bila dolžna priti na narok, saj sodišče njenemu predlogu ni ugodilo.
Sodišče lahko zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev. Ne more pa jih zavrniti zaradi njihove neustrezne dokazne vrednosti.
Stranke imajo pravico, da predlagajo dokaze za to, da sodišče prepričajo o resničnosti svojih trditev, na samo presojo dokazov pa nimajo nobenega vpliva. Sodišče presoja vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter uspeh celotnega dokaznega postopka. Pri tem presoja obsega razčlenitev (analizo) vsakega dokaza posebej in njegovo primerjavo z drugimi dokazi (komparacijo). Vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost nekega dejstva, se potem združijo v celoto (sinteza). Končna presoja pa se opira na tisti uspeh, ki ga kažejo dokazila v celoti.
Sodišče lahko odloči v škodo stranke šele potem, če bi kakšno pomembno dejstvo ostalo nedokazano. O tem (ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu) pa je mogoče govoriti šele potem, ko se je sodišče po izvedbi predlaganih dokazov prepričalo, da trditev stranke ni resnična.
Sodišče (prve stopnje) je dolžno in upravičeno za ugotovitev zatrjevanih dejstev izvajati tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale.
postopek v sporih majhne vrednosti - tožnik ne pride na narok za glavno obravnavo
Določba 1. odstavka 465 člena ZPP, po kateri se šteje, da je tožnik tožbo umaknil, če v sporu majhne vrednosti ni prišel na prvi narok za glavno obravnavo, je kogentnega značaja.