stroški pred Svetom za avtorsko pravo - oprostitev stroškov - dopustnost tožbe zoper sklep
Tožba zoper sklep v zvezi s predlogom za oprostitev stroškov postopka pred Svetom za avtorsko pravo oziroma obročnim plačilom teh stroškov ni dopustna. Take tožbe ne predvideva ne ZASP, ki dopušča le tožbo zoper odločbo Sveta, ne ZUS-1, ki zoper sklepe dopušča tožbo le v taksativno naštetih primerih. Izpodbijani sklep pa ni sklep po 5. členu ZUS-1.
dovoljenost revizije - davki - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice niso izkazane - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - zavrženje revizije
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Revident ni konkretno, jasno in določno izpostavil pravnega vprašanja, ki je pomembno po vsebini zadeve in glede katerega pričakuje stališče Vrhovnega sodišča, zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
dovoljenost revizije - ni pomembno pravno vprašanje - predlog za obnovo postopka - dopolnitev nepopolne vloge - pravočasnost predloga za obnovo postopka - presoja pravilnosti upravnega postopka
Revident v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča z vprašanjem, ki se nanaša zgolj na uporabo davčnega upravnega postopka („Ali je upravni organ ob prejemu predloga za obnovo postopka po 267. členu ZUP dolžan pozvati prava neuko stranko na dopolnitev nepopolne vloge skladno s 67. členom ZUP in ji postaviti rok za dopolnitev vloge?“), uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnil, saj se v postopku revizije ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Na podlagi zatrjevanja kršitev pravnih norm, ki niso predmet revizijske presoje, pa revizije ni mogoče dovoliti. Iz tega domnevno izvirajoče kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1 pri odločanju sodišča prve stopnje pa revident ni ustrezno utemeljil.
Ob tem Vrhovno sodišče tudi sicer dodaja, da iz Zakona o davčnem postopku ter Zakona o splošnem upravnem postopku jasno izhaja obveznost, da stranka pri uveljavljanju izrednih pravnih sredstev izkaže vse okoliščine, ki so pomembne za odločanje o obnovi postopka in da izostanek navedbe dokazov glede utemeljevanja pravočasnosti kot procesne predpostavke ne pomeni formalne nepopolnosti vloge, glede katere bi bilo stranko treba pozivati na njeno dopolnitev (67. člen ZUP).
ZDavP člen 39. ZDavP-2 člen 5, 39, 41, 68, 68/1, 68/2, 68/5, 68/6, 77. ZPP člen 286b.
odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - obdavčitev nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb - premoženje nepojasnjenega izvora - ugovor retroaktivne uporabe zakona - ugotavljanje davčne osnove z oceno - verjetna davčna osnova - dokazovanje v davčnem postopku - dokazno breme - uveljavljanje procesnih kršitev
V upravnem sporu se na podlagi 22. člena ZUS-1 glede procesnih vprašanj, ki niso urejena z ZUS-1, primerno uporablja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V skladu s prvim odstavkom
286.b
člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni navedla.
V skladu z načelom materialne resnice mora zavezanec svoje trditve dokazati s stopnjo gotovosti. V 41. členu ZDavP-2 je sicer določeno, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša, vendar pa mora davčni zavezanec davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo.
Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Glede poslov, s katerimi revident v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2, dokazuje, da je davčna osnova nižja (npr. da je imel prihranke), pa je dokazno breme na njem. Od njega se zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere dokaže s stopnjo gotovosti. Načelo ugotavljanja materialne resnice (5. člen ZDavP-2) ne pomeni prevalitve dokaznega bremena z zavezanca na davčni organ.
ZDavP člen 39. ZDavP-2 člen 5, 39, 41, 68, 68/5, 68/6, 77. ZUS-1 člen 85, 89.
dovoljena revizija - odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - obdavčitev nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb - premoženje nepojasnjenega izvora - ugovor retroaktivne uporabe zakona - ugotavljanje davčne osnove z oceno - verjetna davčna osnova - dokazovanje v davčnem postopku - zaslišanje prič - dokazno breme
Do pravilnosti davčnega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, pravilnosti in popolnosti v davčnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja (načelo materialne resnice, 5. člen ZDavP-2) in dokazne ocene, napravljene v davčnem postopku, ki mora biti opravljena skrbno in vestno (načelo proste presoje dokazov, 10. člen ZUP, tudi 73. člen ZDavP-2), se mora sodišče prve stopnje v svoji odločbi opredeliti z jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi. Podobno velja tudi za ugotavljanje dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje v upravnem sporu, saj mora dokazna ocena sodišča ustrezati dokaznemu standardu skrbnosti in vestnosti kot ga določa 8. člen ZPP, ki se v skladu z 22. členom ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Kršitev navedenih dolžnosti sodišča prve stopnje lahko v nasprotnem primeru pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki pa je predmet revizijske presoje (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).
Določba 69. člena ZDavP-2 daje davčnemu organu pravico, da sme fizično osebo pozvati naj opravi popis premoženja s katerim razpolaga. Zakonska dikcija davčnemu organu nikjer ne določa, da mora pozvati fizično osebo na prijavo premoženja. Davčni nadzor po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se torej lahko uvede tudi brez inštituta prijave premoženja, edini pogoj za uvedbo predmetnega postopka je, da davčni organ ugotovi oziroma je seznanjen s precejšnjim nesorazmerjem med premoženjem, sredstvi ali porabo in napovedanimi dohodki posamezne fizične osebe.
V 41. členu ZDavP-2 je določeno, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša, vendar pa mora davčni zavezanec davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani. S tem davčni organ ne posega v obdobje, v katero zaradi že pridobljenih pravic ne sme posegati.
Z 89. členom ZUS-1 je zakonodajalec izrazil svojo voljo, da po preteku roka ugasne pravica za vložitev revizije kot pravnega sredstva. Ker to velja za pravno sredstvo kot takšno, mora do enake posledice voditi tudi njena dopolnitev, če je vložena po preteku roka.
ZDavP člen 39. ZDavP-2 člen 5, 39, 41, 68, 68/1, 68/2, 68/5, 68/6, 77.
dovoljena revizija - odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - obdavčitev nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb - premoženje nepojasnjenega izvora - ugovor retroaktivne uporabe zakona - ugotavljanje davčne osnove z oceno - verjetna davčna osnova - dokazovanje v davčnem postopku - zaslišanje prič - dokazno breme
Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se uporabi zoper pravnomočno sodbo izdano v upravnem sporu, izdano na prvi stopnji, torej zoper sodbo upravnega sodišča. Posledično se mora revizija v svojih razlogih, na podlagi katerih naj bi bila utemeljena, osredotočiti na odločitev, ki je bila sprejeta z izpodbijano sodbo in obrazložitev te odločitve, ki je podana v sodbi.
V upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje in dokazna ocena upravnega organa, ne moreta biti predmet presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku. Navedeno se lahko odrazi le pri presoji pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje, in sicer glede ustreznosti in popolnosti njene obrazložitve. Sodišče prve stopnje se mora do dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja opredeliti z jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi, da ne pride do kršitev določb postopka v upravnem sporu.
V postopku obdavčitve dohodkov iz virov, ki ostanejo nepojasnjeni, je bistveno, kdo je premoženje dejansko financiral. Pri financiranju prijavljenega premoženja oziroma porabi sredstev mora sodelovati zakonski partner, da se lahko upošteva ugovor skupnega premoženja.
Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira samo premoženje, odločilno je, ali je revident z njim razpolagal že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred letom 2005, dokazno breme, da dokaže, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. Če je poznavanje dejstev in dokazov v sferi zavezanca, ga doleti dokazno breme. V skladu z načelom materialne resnice pa mora zavezanec svoje trditve dokazati s stopnjo gotovosti.
Davčni zavezanec mora davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani, v konkretnem primeru torej obdobja, ki je predmet inšpekcijskega postopka.
Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določeno v 5. členu ZDavP-2. Cilj cenitve je, da se čim bolj približa dejstvom, ki so za predmet obdavčitve in odmero davka pomembna. S cenitvijo je treba doseči približen rezultat, za katerega se domneva, da je pravilen in da je najbližje resnici, kar vse je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/3, 89. ZGO-1 člen 62, 62/4.
dovoljenost revizije - gradbeno dovoljenje - udeležba v postopku - dovoljenost revizije - pravni interes - pomembno pravno vprašanje že rešeno - položaj ustanovljene a ne konstituirane občine v postopku izdaje gradbenega dovoljenja
V času izdaje izpodbijanega sklepa Občina Ankaran še ni bila pravna oseba, zato sama po sebi še ni bila nosilec pravic, obveznosti ali pravnih koristi. Pravni položaj ustanovljene, a še nedelujoče občine, je po določilih, ki izhajajo iz sklepov Ustavnega sodišča, lahko varovan le v obsegu zaščite tega položaja.
ZDavP člen 39. ZDavP-2 člen 5, 39, 41, 68, 68/1, 68/2, 68/5, 68/6, 77.
dovoljena revizija - odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - obdavčitev nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb - premoženje nepojasnjenega izvora - ugovor retroaktivne uporabe zakona - ugotavljanje davčne osnove z oceno - verjetna davčna osnova - dokazovanje v davčnem postopku - zaslišanje prič - dokazno breme
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni posebni način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.
Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira samo premoženje, odločilno je, ali je revident z njim razpolagal že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred letom 2005, dokazno breme, da dokaže, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. Če je poznavanje dejstev in dokazov v sferi zavezanca, ga doleti dokazno breme. V skladu z načelom materialne resnice pa mora zavezanec svoje trditve dokazati s stopnjo gotovosti.
Davčni zavezanec mora davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani, v konkretnem primeru torej obdobja, ki je predmet inšpekcijskega postopka.
Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določeno v 5. členu ZDavP-2. Cilj cenitve je, da se čim bolj približa dejstvom, ki so za predmet obdavčitve in odmero davka pomembna. S cenitvijo je treba doseči približen rezultat, za katerega se domneva, da je pravilen in da je najbližje resnici, kar vse je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.
Sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument in navedbo stranke, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 29, 29/2. ZUP člen 87, 87/1, 87/2, 89, 91, 91/3, 171, 171/1. ZPP člen 111.
pravočasnost tožbe - vročitev pravni osebi - fizična vročitev - oseba pooblaščena za sprejem dokumentov - vročilnica kot javna listina - preklic pooblastila za prevzem - prenehanje pogodbe o opravljanju poštno kurirskih storitev - notranje razmerje - dokazovanje dejanskega prejema dokumenta - dokazno breme
Četudi bi tožeča stranka izkazala, da je bila sporna odločba dejansko vročena nepoblaščeni osebi 8. 9. 2015, to še ne pomeni, da je zato avtomatično šteti, da je sporno odločbo dejansko prejela šele dan kasneje, to je 9. 9. 2015, kot to zatrjuje. Datum sprejemne štampiljke, odtisnjen na odločbi, in datum njenega vnosa v sistem za evidentiranje dohodne pošte namreč sama po sebi dejanskega datuma prejetja in s tem dejanske seznanitve s sporno odločbo tožene stranke ne potrjujeta oziroma sta sama za sebe irelevantna.
ZASP člen 146, 146/1, 153, 153/1, 160, 160/1, 162, 162/1, 162.a, 162. a/1. ZUP člen 279, 279/1-1. ZS člen 99, 101.
dovoljena revizija - nadzor nad opravljanjem dejavnosti kolektivne organizacije - obseg nadzora - odločitev v zadevi iz sodne pristojnosti - ničnost upravnega akta
Ob odsotnosti konkretnih zakonskih določb je torej treba šteti, da je Uradu RS za intelektualno lastnino pridržan le splošni nadzor nad zakonitostjo izvajanja nalog kolektivne organizacije v smislu nadzora v javnem interesu, ki se izrazi v ukrepih, s katerimi je stranki naložena javnopravna obveznost - uskladitev delovanja z ZASP. Na to ne more imeti nikakršnega vpliva dejstvo, da se na kršitev istih določb ZASP poleg nadzornega organa lahko sklicuje tudi imetnik pravic. Iz tega izvirajoče zahteve, ki jih postavljata kolektivni organizaciji, imajo namreč bistveno različna temelja - prve izvirajo iz oblastvenega razmerja med tožnikom in toženko, ki je vzpostavljeno z upravnim dovoljenjem za opravljanje dejavnosti, ki ga kolektivni organizaciji izda toženka, druge pa iz prirejenega mandatnega razmerja med tožnikom in imetnikom pravic. Taka delitev nadzora, pri kateri je za zahtevke posameznega člana pristojno sodišče, je sprejeta tudi v pravni teoriji.
Za obravnavani primer je zato ključno, da splošnost zakonskih določb ne pomeni neomejenih pooblastil za nadzor in ukrepanje. Še zlasti to velja, ko pride do trka z nedvomnimi pristojnostmi drugih državnih organov, v konkretnem primeru sodišč. V obravnavani zadevi je zato toženka, ki je brez izrecnega pooblastila v ZASP tožniku naložila denarno obveznost, ki naj jo izpolni tretji (upravičeni) osebi, odločila v zadevi iz sodne pristojnosti.
Določitev višine rudarske koncesnine je predmet normativnega urejanja.
O pričakovanih pravicah govorimo takrat, ko je pridobitev pravice tako gotova, da predstavlja zavarovan položaj. Vsako pričakovanje pa (še) ni pričakovana pravica (tak status dobi, ko je gotovo, da bo pravica nastala).
Stopnjevanje obveznosti mora biti v skladu z razumnimi pričakovanji pravnih naslovljencev, da jim država njihovega pravnega položaja ne bo arbitrarno poslabševala. Spreminjanje že obstoječih predpisov je nujno in je v sami naravi prava. Še posebej to velja na področju davkov in drugih javnih dajatev (kamor spada tudi koncesnina), kjer je spremenljivost vedno moč pričakovati.
Mineralne surovine so last Republike Slovenije in za njihovo izkoriščanje se mora plačevati ustrezno nadomestilo (rudarska koncesnina). Tožena stranka je s povišanjem rudarske koncesnine zasledovala legitimen cilj, ki je v splošnem javnem interesu, na povišanje se je revident lahko pripravil in ga tudi pričakoval, zato povišanje ni v neskladju z načelom zaupanja v pravo kot sestavino načela pravne države. Uporaba instituta exceptio illegalis za Uredbo 91/11 bi bila neutemeljena.
ZUS-1 člen 83, 83/2-3. ZUP člen 149. ZUSDD člen 1. URS člen 22.
dovoljena revizija - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - obnova postopka - kriva izpovedba priče - vezanost na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do izjave
Ker je upravni organ vezan le na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, sam ne more ugotoviti dejstev, ki bi izključevale obstoj kaznivega dejanja ali storilčeve kazenske odgovornosti, saj bi s tem kršil obseg svoje vezanosti. Ni pa to ovira, da kljub ugotovljenemu kaznivemu dejanju, kot je opisano v izreku kazenske sodbe, ne bi ugotavljal okoliščin, ki na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti nimajo vpliva.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je nepravilno razlagalo domet 149. člena ZUP in posledično neutemeljeno zavrnilo zaslišanje obsojenih prič, pričevanje drugih pa vnaprej označilo kot neverodostojno, kršilo revidentovo pravico do izjave kot izraza pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS.
postopek o prekršku - ugovor zoper plačilni nalog - rok za vložitev - smiselna uporaba ZUP - roki - štetje rokov - iztek roka
Ni pomembno, ali državni organ v primerih, ko je zadnji dan roka nedelja, državni praznik ali dela prost dan, dela ali ne. To je pomembno le v primerih, ko državni organ ne bi delal kak drug dan.
Kadar sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravi upravni akt (ugodi tožbi), vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). S tem se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani, torej preden je bilo o stvari odločeno. Z izdajo sodbe pa so odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari (na primer akt druge stopnje, s katerim je bila pritožba zoper izpodbijani upravni akt zavrnjena), če je sodišče presojalo in odpravilo izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji upravnega odločanja.
Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari. Odločitev o stroških ni samostojna pravna celota. Odvisna je od odločitve o glavni stvari, torej od uspeha stranke v postopku.
Napačen pravni pouk v odločbi tožene stranke ne sme imeti škodljivih posledic za stranko.
DENACIONALIZACIJA - UPRAVNI SPOR - UPRAVNI POSTOPEK
VS1015356
ZDen člen 2, 6, 6/1. ZUS-1 člen 36, 36/1-4, 83, 83/2-2, 94, 94/1. ZUP člen 292, 292/1, 293, 293/1. ZOR člen 379, 379/1. OZ člen 356, 356/1. ZSOS člen 2, 3, 3/1, 3/2, 4, 4/3. ZSDH-1 člen 77.
dovoljena revizija - denacionalizacija - izvršba odločbe o denacionalizaciji - pravni interes - akt, ki se izpodbija v upravnem sporu - zastaranje - zastaranje judikatne terjatve - posebna narava denacionalizacije - celovita ureditev denacionalizacije - SDH - novo pooblastilo za revizijo
Glede na to, da je ureditev ZDen ob vseh dograditvah zakonskih rešitev v preteklih letih tudi po namenu zakonodajalca usmerjena v zaokroženo in celovito urejanje vseh temeljnih vprašanj pravic in obveznosti subjektov v postopku denacionalizacije, tako ni mogoče sklepati, da gre v primeru instituta zastaranja za vprašanje, ki nakazuje pravno praznino v ureditvi ZDen. To, da se zakonodajalec za takšno materialnopravno normo ni odločil, kaže ob danih okoliščinah na njegov namen navedeno upravnopravno razmerje ohraniti v veljavi prek daljšega obdobja in z manj omejitvami, kot sicer velja za zastaranje judikatnih terjatev.
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - GRADBENIŠTVO
VS0018095
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 132, 186. ZUP člen 147, 147/1. ZPP člen 286.
povrnitev premoženjske škode - izgubljeni dobiček - upravni postopek - postopek za izdajo gradbenega dovoljenja - prekinitev upravnega postopka - odgovornost države za delo državnega organa - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - teorije vzročnosti - teorija sine qua non - teorija ratio legis vzročnosti - škoda zaradi prekinitve upravnega postopka - pretrganje vzročne zveze
Teorija sine qua non temelji na enakosti vseh pogojev pri povzročitvi posledice, ki ni sprejeto ne v teoriji ne v sodni praksi. Naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom (protipravnim ravnanjem) in škodno posledico mora obstajati, vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po teoriji ratio legis vzročnosti so v pravu relevantni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke. Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin izhaja, da je bilo nedopustno ravnanje toženke (nezakonita prekinitev postopka upravnega organa) samo eden od vzrokov za nastanek škode, ne pa odločilni vzrok. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, je glavni razlog za nerealizacijo tožnikovega načrta (zgraditi in odpreti avtopralnico s kava barom) v tem, da je bila vloga za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena, in sicer zaradi neusklajenosti projektne dokumentacije s pogoji iz lokacijskega dovoljenja, kar izhaja iz tožnikove sfere.
dovoljenost revizije - gradbeno dovoljenje - predlog za obnovo postopka - kaznivo dejanje - pravica, izražena v denarni vrednosti - pomembno pravno vprašanje - že odgovorjena vprašanja - vprašanja, ki presegajo okvir spornega pravnega razmerja - zelo hude posledice niso konkretizirane
Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: predmet upravnega spora je zadeva, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, pa mora presegati 20.000 EUR. Prvi pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (tako Ustavno sodišče v zadevi U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010).
Pomembno pravno vprašanje, ki naj bi utemeljilo dovoljenost revizije, se mora nanašati na pravno vprašanje iz zakonsko določenega obsega presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku. Le v tem okviru bo revident z ustrezno odločitvijo o pomembnem pravnem vprašanju in posledičnim uspehom v revizijskem postopku lahko dosegel izboljšanje svojega pravnega položaja.
Zelo hudih posledic izpodbijanega akta, ki so pogoj za dovoljenost revizije revident ni niti izkazal niti jih ni dovolj konkretiziral.
imenovanje za sodnega izvedenca - preizkus strokovnosti - rok za ponovni pristop k opravljanju preizkusa strokovnosti - akt, ki se izpodbija v upravnem sporu - ničnost
Kadar zgornjo premiso odločanja predstavljajo spoznanja znanosti in stroke na posameznem področju in ne pravni predpisi, ne gre za pravno odločanje, ki bi po svoji vsebini in posledicah pomenilo odločanje v upravnih zadevah. Zato se taka odločitev tudi vsebinsko ne izrazi v obliki upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VS3006587
ZDSS-1 člen 5, 6, 7. ZUPJS člen 1, 5, 6, 38, 42c., 43, 44.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - pristojnost delovnega sodišča - odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete denarne socialne pomoči
Določbo 38. člena ZUPJS je tako predvsem iz sistemskih razlogov razlagati širše, in sicer da se nanaša tudi na odpis dolga v postopku, ki se navezuje na prejšnje odločanje o pravicah oziroma razveljavitvi ali odpravi takšnih odločb po ZUPJS.