Zakon določa, da dobrega ugleda po Zakonu o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2) nima oseba: (1) ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje, gospodarstvo, varnost cestnega prometa, delovno razmerje in socialno varnost, pravni promet, splošno varnost ljudi in premoženja, okolje, prostor in naravne dobrine ter (2) ki je bila pravnomočno obsojena za druga kazniva dejanja na zaporno kazen, daljšo od enega leta (prvi odstavek 21. člena ZPCP-2). Iz teh določb izhaja, da ZPCP-2 vzpostavlja neizpodbojno pravno domnevo (praesumtio iuris et de iure), da dobrega ugleda nimata oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper določene pravne dobrine, in oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kateregakoli kaznivega dejanja, če ji je naložena zaporna kazen, daljša od leta dni.
Odločanje izdajatelja licence o preklicu veljavnosti in odvzemu licence po določbi prve alineje prvega odstavka 32. člena ZPCP-2 je pravno vezano.
Preklic veljavnosti in odvzem licence podjetju zaradi izgube dobrega ugleda osebe, ki je posledica obsodbe za kaznivo dejanje, pomeni pravno posledico obsodbe, zato je treba pri njegovem izreku upoštevati pravila osmega poglavja Kazenskega zakonika (KZ-1) in 21. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) o pravnih posledicah obsodbe.
Odločba o preklicu veljavnosti in odvzemu licence zaradi izgube dobrega ugleda osebe, ki je posledica obsodbe za določeno kaznivo dejanje, se sme izdati le, če je bil ta ukrep določen že ob izvršitvi tega kaznivega dejanja.
Pri odločanju o razlastitvi na podlagi 76. člena Zakona o vodah (ZV-1) je treba izhajati iz dejanske učinkovitosti varstva vodnih virov za oskrbo s pitno vodo in s tem varstva ustavne pravice iz 70. a člena Ustave Republike Slovenije (URS). Pri presoji, ali je treba zemljišča na vodovarstvenem območju razlastiti zaradi potrebe po (učinkovitejši) omejitvi njihove uporabe, je tako bistveno, da poseg v količino in kakovost vodnih virov (lahko) povzroči nedovoljeno opravljanje dejavnosti oziroma uporaba zemljišč s strani njihovih lastnikov oziroma uporabnikov in ne (ne)delovanje inšpekcijskega nadzora. Nujnost razlastitve zaradi nastalih kršitev omejitve uporabe zemljišč na vodovarstvenem območju (iz drugega odstavka 76. člena ZV-1) lahko izključi dejanska ugotovitev, da je mogoče na podlagi rezultatov učinkovitega inšpekcijskega nadzora utemeljeno pričakovati, da do nadaljnjih posegov v navedeni vodni vir ne bo več prihajalo.
Za ugotovitev nujnosti, primernosti in ožje sorazmernosti razlastitve zemljišča na vodovarstvenem območju tudi ni nujna ugotovitev, da je prav lastnik posameznega zemljišča tista oseba, ki ni spoštoval predpisanih omejitev oziroma, da je prav on povzročil onesnaženje navedenega vodnega vira (ali drugo obliko nezmožnosti njegove uporabe). Za varstvo pravice do pitne vode je bistveno, kaj je tisto, kar objektivno ogroža ali posega v količino in kakovost vodnih virov, ter kako navedeno odpraviti in ne kdo je za to subjektivno odgovoren.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali gre v primeru delne razveljavitve kaznovalne določbe iz četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2 s 1. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-113/17 z dne 30. 9. 2020 (glede višine davčne stopnje, po kateri je dopustno z dohodnino obdavčiti nenapovedan dohodek) za (očitno) kršitev materialnega davčnega zakona, ki omogoča odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 88. člena ZDavP-2, čeprav je ta postala pravnomočna pred delno razveljavitvijo zakona?
Sprejemnik ponudbe lahko v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem po 19. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) prednostno upravičenje kot kmet uspešno uveljavlja z izjavo na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ ne glede na to, da je bila ta podana po sprejemu ponudbe tekom upravnega postopka odobritve pravnega posla.
Zakon glede povračila stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti, vzpostavlja merilo končnega uspeha, kar pomeni, da je pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteven le uspeh stranke na koncu celotnega postopka. Tako je z vidika pravice do povračila stroškov nepomembno, ali in koliko stranka uspe s posameznim dejanjem v postopku, na primer s pritožbo, pač pa je ključno, da uspešna pritožba vodi tudi v sprejem za stranko ugodnejše odločitve.
Ugodnost zaključka postopka z vidika pravice do povrnitve stroškov je treba presojati glede na to, kakšna obveznost je oziroma bi bila zakonito naložena v trenutku izdaje prvostopenjskega upravnega akta. Če pride do prenehanja ali zmanjšanja strankine obveznosti zaradi dejstev, ki so nastala kasneje (na primer pride do zastaranja obveznosti; stranka v pritožbenem postopku ali v ponovljenem postopku na prvi stopnji svojo obveznost prostovoljno izpolni), to ne vpliva na končni uspeh stranke, zato tudi ne bo upravičena do povrnitve stroškov postopka.
Občina sme po 218. c členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) za namen odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zbirati in obdelovati le podatke katastra stavb, kar pomeni, da nima tudi pooblastila za zbiranje in obdelavo podatkov o najemnih pravnih poslih, saj se ti podatki ne vodijo v omenjeni evidenci. Za to, da bi lahko občina (na kakršenkoli način) zbirala in nato za svoje potrebe v svojih evidencah obdelovala podatke o najemnih pravnih poslih, bi morala obstajati jasna in določna zakonska podlaga (drugi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije (URS)). To pomeni tudi, da teh podatkov nima pravice zbirati na druge načine, še najmanj tako, da njihovo predložitev zahteva od zavezancev. Mestna občina Ljubljana je torej s tem, ko je z drugim odstavkom 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (Odlok) lastnikom nepremičnin na svojem območju naložila obveznost sporočanja teh okoliščin, presegla ustavna in zakonska pooblastila ter s tem posegla v pristojnost zakonodajalca (87. in 147. člen URS).
Okoliščina, da je stavbno zemljišče oddano v najem, praviloma ob odmeri NUSZ niti ne bo mogla biti upoštevana. Davčni organ namreč ne ugotavlja, ali je stavbno zemljišče, v zvezi s katerim bo odmeril NUSZ, predmet najemnega pravnega posla. Ta in tudi druge okoliščine, ki v zvezi z odmero NUSZ za stavbno zemljišče ne izhajajo iz katastra stavb, se v trenutno uveljavljenem sistemu odmere NUSZ torej ugotavljajo šele v posamičnem postopku, na zahtevo zavezanca, po tem, ko ta prejme odmerno odločbo, to je v postopkih s pravnimi sredstvi (s pritožbo ali na podlagi pobude po 406. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2)).
Ker drugi odstavek 12. člena Odloka v tem delu presega okvir pristojnosti delovanja občin pri odmeri NUSZ, kot je določen z zakonom (218. c členom ZGO-1), ga v zvezi z odločitvijo o dolžnosti povračila stroškov odmernega postopka ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
Pristojnost organa za odločanje v upravnem postopku mora vselej določati zakon. Gre za oblastveno odločanje, ki ne more temeljiti zgolj na podzakonskem predpisu, saj izvršna veja oblasti sama sebi v skladu z načelom delitve oblasti ne more sama predpisovati za to potrebne pravne podlage. Če pristojnost za oblastveno odločanje upravnega organa ni določena z zakonom, upravni organ upravne odločbe ne sme izdati, saj je taka odločba nična.
Ni sicer izključeno, da bi pristojnost za izdajo upravne odločbe določal neposredno učinkujoč predpis Evropske unije, na katero je Republika Slovenija prenesla del izvrševanja svoje suverenosti. Vendar pa je v primeru, da je treba izvrševanje tega predpisa urediti z nacionalnim pravom, treba spoštovati tudi pravila Ustave Republike Slovenije (URS) o določanju pristojnosti upravnih organov z zakonom, ki veljajo enako za vse upravne zadeve.
V obravnavani zadevi Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja ni imela zakonske podlage za izdajo upravnih odločb o vračilu sredstev revidentki zato, ker je ta zaradi začetka stečajnega postopka prenehala opravljati naložbeno dejavnost pred potekom petih let po izplačilu sredstev. O taki obveznosti zato agencija ni smela odločati v upravnem postopku, zaradi njene absolutne stvarne nepristojnosti pa so izdane odločbe nične. Ker toženka nima pristojnosti, da bi v upravnem davčnem postopku izvršbe prisilno izvrševala nične upravne odločbe, so nični tudi sklepi o izvršbi, ki so izpodbijani v tem upravnem sporu.
Pridobitve pisne izjave priče, ki bi nadomeščala ustno izvedbo tega dokaza, Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne predvideva.
Pridobitev pisne izjave priče je le izjemoma možna, kadar stranka temu ne nasprotuje oziroma sama predlaga izvedbo dokaza na tak način. Tudi zapletenost vprašanja ne opravičuje opustitve ustnega zaslišanja prič in posledično izvedbe obravnave, ampak nasprotno, pri zapletenih, tudi strokovno zahtevnih, vprašanjih se na ustni obravnavi tudi s postavljanjem dodatnih vprašanj ali soočenjem prič, če se izpovedbe ne ujemajo, prispeva k razjasnitvi. Prav tako dejstvo, da so predlagane priče zaposlene pri tožeči stranki, ni avtomatični razlog za dvom v njihovo verodostojnost. To dejstvo se lahko upošteva pri ocenjevanju dokazne vrednosti pričanja. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da vnaprejšnja dokazna ocena, to je vnaprejšnja opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno, ni dovoljena. Splošno zatrjevanje o neverodostojnosti izpovedi prič (oziroma dvom v njihovo verodostojnost) zaradi domnevnega interesa za izid postopka, ker so zaposlene pri tožeči stranki, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je njihova izpoved neverodostojna, torej tudi ni utemeljeno, saj so tudi izpovedi prič, tako kot drugi dokazi, podvržene dokazni oceni.
Če stranka predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, mora upravni organ ta dokaz izvesti ali pa njegovo izvedbo obrazloženo zavrniti. Če izvedbe tega dokaza ne zavrne, ga mora izvesti na obravnavi, torej mora razpisati obravnavo, razen če stranka sama predlaga drugače.
V obravnavani zadevi toženka s sklepom o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni odločila o zahtevi (ali interesu) ne stranke (zavezanca) ne pritožnice kot stranske udeleženke. Zato slednja z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju. Ker se je poleg tega pritožnica udeleževala postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi (43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)), v katere bi lahko bilo poseženo le z izrečenim inšpekcijskim ukrepom, je tudi jasno, da do tega posega ni prišlo. Ukrep zavezancu namreč ni bil naložen, zato vsebinska obravnava tožbe ne more privesti do izboljšanja njenega pravnega položaja.
Zgolj kasnejša sprememba stališča tožene stranke glede razlage materialnega prava ne utemeljuje uporabe izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 88. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). To velja tudi, če je taka sprememba stališča zapisana v obliki pojasnil ali navodil, izdanih s strani pristojnega upravnega organa. Uporaba navedenega pravnega sredstva zaradi kršitve materialnega prava v odmerni odločbi je mogoča tedaj, kadar se z njo zagotavlja pravilna uporaba prava Evropske unije (EU) v skladu s stališči, ki izhajajo iz sodb Sodišča EU. To velja tudi v primeru, da gre za tako utemeljeno kasnejšo spremembo stališča tožene stranke v zvezi z odmero davka na promet nepremičnin.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali odločanje toženca o vlogi zavarovanke za dodelitev osebnega zdravnika pomeni upravno zadevo.
Postopek priprave plana (v tem primeru Nacionalne strategije) in postopek celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) sta povsem ločena postopka. Izvajata ju namreč različna organa (pripravljavec Nacionalne strategije v tem primeru je Ministrstvo za infrastrukturo, CPVO pa vselej izvaja Ministrstvo za okolje in prostor) na različnih pravnih podlagah (podlaga za pripravo plana so predpisi s konkretnega področja, ki je predmet urejanja s planom, podlaga za CPVO pa so 40. do 48. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)9, zaključita pa se z izdajo različnih pravnih aktov (v postopku priprave plana je bila izdana Nacionalna strategija, v postopku CPVO pa upravna odločba o sprejemljivosti vpliva izvedbe plana na okolje).
Predmet presoje postopka CPVO je plan oziroma potencialni vpliv izvedbe tega plana na okolje. Njegova vsebina pa je vidna (tudi) iz gradiv, nastalih v okviru priprave takšnega plana. Opredelitev vseh teh gradiv zato služi kvečjemu ustrezni opredelitvi predmeta presoje v postopku CPVO, ne kaže pa na to, da sta postopek priprave plana in postopek CPVO povezana oz. celo del istega postopka, zato tudi sodelovanje pritožnikov v prvem postopku ne pomeni, da sta avtomatično sodelovala tudi v drugem.
Zakonito sestavljeno ponudbo je moral razlastitveni upravičenec posredovati razlastitvenemu zavezancu v taki obliki in s takimi sestavinami, da se je ta lahko prepričal, da je skladna z zakonom. Res je sicer, da Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) ni izrecno določal, da bi moralo biti navedeni ponudbi priloženo cenitveno poročilo, ki je bilo skladno z zakonom podlaga za njeno izdelavo, vendar pa ni jasno, kako bi v odsotnosti tega poročila razlastitveni zavezanec sploh preveril navedene vidike pravilnosti ponudbe. Na to je morala paziti tožena stranka ob uvedbi razlastitvenega postopka po uradni dolžnosti, saj je drugi odstavek 199. člena ZUreP-2 izrecno določal, da je bilo zahtevi za razlastitev treba priložiti tudi ponudbo iz 197. člena tega zakona, torej zakonito sestavljeno ponudbo, ki je vsebovala vse sestavine, ki jih je določal zakon. S tem je bila torej določena formalna sestavina vloge, brez katere zahteve za razlastitev ni bilo mogoče obravnavati (66. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)).
Prav tako je morala tožena stranka ugotoviti tudi, da je bila razlastitvenemu zavezancu z zakonom skladna ponudba posredovana pravočasno (glej tudi prvi odstavek 199. člena ZUreP-2). Po drugi strani je imel formalni preizkus svoje meje. Tako pristojni upravni organ ni bil dolžan glede zakonitosti vsebine ponudbe presojati več od tega, kar je zahteval ZUreP-2 v 197. členu in je moralo biti izpolnjeno že v razmerju do razlastitvenega zavezanca.
Če je bil pogoj za razlastitev tudi ugotovljen obstoj javne koristi, ki je temeljila na lastništvu drugih zemljišč s strani razlastitvenega upravičenca, sta morala biti tako lastništvo kot tudi javna korist dokazana že ob izdaji odločbe o razlastitvi. Naknadno pridobivanje takih zemljišč po koncu razlastitvenega postopka na prvi stopnji odločanja morebitne nezakonitosti izdane odločbe ne more sanirati.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali morata biti skladno z 214. členom ZUP utemeljitev uporabe skrajšanega ugotovitvenega postopka in zakaj zaslišanje stranke ni potrebno, del obrazložitve izpodbijanega (prvostopnega) sklepa o izvršbi oziroma del obrazložitve odločbe organa druge stopnje, ne glede na to ali tožeča stranka to v pritožbi (pred upravnim organom) izpostavlja?