Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnikom (katerega vsebine toženka ne prereka) ni mogoče razbrati, da v obravnavanem primeru nista bili prav okoliščini, povezani s tožnikovo starostjo in dejstvom treh zaporednih mandatov tisti, ki sta bili odločilni razlog za tožnikovo neizbiro za mesto predsednika sodišča, Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, ali je bil obravnavani izbirni postopek (ne)pošten.
Drži, da imajo člani Sodnega sveta zaradi diskrecijske pravice organa, katerega člani so, zelo široke možnosti pri zastavljanju vprašanj kandidatom; zastavljajo jih lahko tudi izven podatkov, ki izhajajo iz spisovnega gradiva, saj le na tak način lahko pride do izraza ustavna vloga Sodnega sveta v pravosodnem sistemu. Toda povsem brez omejitev pri zastavljanju vprašanj člani Sodnega sveta vendarle niso.
Ne starost kandidata ne število (zaporednih) predsedniških mandatov nista izrecno zapisana kot pogoja za predsedniško kandidaturo, a je del diskrecijske pravice Sodnega sveta tudi razprava o vprašanjih, ki so izven vsebine, ki jo nudi zbrano pisno gradivo, in tudi izven presoje formalnih pogojev za kandidaturo. Če bi ne bilo tako, bi bila vloga Sodnega sveta pri imenovanju predsednikov sodišče izvotljena in zmanjšana na uradnikovanje. Po oceni Vrhovnega sodišča člani Sodnega sveta zato kandidatom lahko zastavljajo tudi vprašanja o smiselnosti/primernosti (večkratne) ponovitve mandata, ne glede na to, da zakonske omejitve ni, in to celo v primerih, povezanih s kandidatovo/kino starostjo; če bi šlo, na primer, za kandidata/ko, za katerega/o je bilo v času odločanja Sodnega sveta jasno, da glede na svojo starost ne bo mogel dokončati mandata zaradi zakonske omejitve prenehanja sodniške službe, na katero je vezana tudi predsedniška funkcija. Toda obravnavani primer ni tak. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnico (katerega vsebina za toženo stranko ni sporna) ni mogoče razbrati, da v okoliščinah obravnavanega primera vprašanji članice Sodnega sveta o "času za menjavo" in "mlajši krvi" nista bili razlog za tožničino neizbiro za mesto predsednice sodišča, Vrhovno sodišče ne more presoditi, da obravnavani izbirni postopek ni bil nepošten.
Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od (članov) Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.
Vrhovno sodišče se strinja s tožnico, da iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in bolj kot so ta tri mnenja v posamičnem primeru natančno in obširno utemeljena ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za manj natančno obrazložitev Sodnega sveta, da bi ta lahko prestala test nearbitrarnosti. Pri tem je pomembno tudi, da je Sodni svet sicer vsa tri mnenja tožnici poslal v vednost, vendar je ni ne na razgovoru ne kasneje seznanil z morebitnimi pomisleki članov Sodnega sveta glede njene kandidature, niti ni od nje zahteval dodatnih pojasnil, tako da bi bilo mogoče iz samega razgovora s tožnico ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro.
Vrhovno sodišče je zaradi navedenih okoliščin tega primera ocenilo, da skopa navedba, da "tožnica ni prepričala potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njenim (ponovnim) imenovanjem res zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča", ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja. Vrhovno sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica nima pravice od Sodnega sveta zahtevati pozitivne odločitve o njeni kandidaturi. Glede na opisane okoliščine obravnavanega primera in tudi izkazano drugačne odločitve Sodnega sveta v primerljivih primerih, tako glede vsebine kot glede obsega obrazložitve, pa ima po oceni Vrhovnega sodišča zaradi pravice do poštenega postopka pravico do navedbe toliko razlogov, da bi bilo dovolj prepričljivo izkazano, da člani Sodnega sveta niso odločali arbitrarno in njene kandidature niso zavrnili, ne da bi za to imeli utemeljene strokovne razloge. Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od članov Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.