Tožnik je v zvezi z zahtevkom na ugotovitev, da je zapustnik naredil veljavno oporoko v njegovo korist dolžan dokazati: - da je oporoka obstajala, da pa je bila uničena, izgubljena ali založena in če se je to zgodilo za življenja zapustnika, da se je to zgodilo brez njegove vednosti; - da je bila sestavljena v eni od oblik, predpisani z zakonom in - vsebino tistega njenega dela na katerega se sklicuje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0059732
SPZ člen 42. OZ člen 198. ZIZ člen 192. ZPP člen 8.
pridobitev lastninske pravice - javna dražba – sklep o domiku – višina uporabnine – dokazovanje višine uporabnine z izvedencem
Tožnik je lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobil na originaren način, vendar ne že s sklepom o domiku, temveč s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi kupljene nepremičnine.
Ni nujno, da je za ugotavljanje višine uporabnine vedno potreben dokaz z izvedencem gradbene (ali finančne) stroke. V konkretnem primeru je tožnik kot dokaz ponudil več internetnih izpisov ponudb oddaje dvo do tro-sobnih stanovanj v L., območje M - J. Tožnik je dokaznemu bremenu glede višine uporabnine s predloženimi dokazi zadostil.
plača - regres za letni dopust - odškodnina za neizrabljen letni dopust - sprememba delodajalca - solidarna odgovornost
Pri vseh petih pogodbah o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožnik sklenil s toženo stranko in pred tem z drugo družbo, gre za istovrstne tipsko sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na način sklepanja pogodb in naravo dela je bil tožnik ves čas zaposlitve prepričan, da dela pri istem delodajalcu, ker je ves čas opravljal istovrstno delo (razvoz pekovskih izdelkov) z istim avtomobilom in za iste stranke. Prav tako je delo opravljal v enakem delovnem času in za enako plačo. Zato je treba šteti, da je pri tožniku prišlo do spremembe delodajalca, tožena stranka pa je odgovorna za vse terjatve iz delovnega razmerja, tudi za tiste, ki izvirajo iz časa zaposlitve pri prejšnji družbi (delodajalcu prenosniku).
Sodišče prve stopnje, ki je izdalo sodbo na podlagi opravljene glavne obravnave, s katero je odločilo tudi o stroških postopka, ne bi smelo upoštevati dodatno priglašenih stroškov za izdelavo izvedeniškega mnenja in o teh stroških izdati dopolnilni sklep.
odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje sodišča - protipravno ravnanje sodnika - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza
Presoja vzročne zveze. Tožnik ni dokazal, da je F. nepremičnino prodala tretji osebi le zato, ker je razpolagala s pravnomočno delno sodbo, s katero je bilo tožniku naloženo, da ji mora izročiti nepremičnino oziroma, da tega ne bi storila, če bi ob prvem sojenju prišlo do drugačne odločitve.
Pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja je treba izhajati iz same narave njegovega dela. Zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le, če sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
Fizična delitev nepremičnine je v konkretnem primeru možna. Odločitev, da se zato parcela deli v naravi med oba solastnika v sorazmerju z njunima (enakima) deležema, zato ne more biti sporna.
Ničnost, neveljavnost ali neobstoj nekega pravnega posla (tudi mandatnega, pooblastilnega razmerja) sicer je civilnopravno razmerje, o katerem se odloča v pravdnem postopku. Vendar mora tožnik za ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja izkazati pravni interes. Izdana sodba ne more biti sama sebi namen.
Sodišče je toženim strankam pravilno priznalo pravdne stroške, ustrezno povečane v skladu z 9. čl. OT, ne pa za vsakega toženca posebej, saj je skupni pooblaščenec toženih strank vsa procesna dejanja opravljal enotno in odstopanj v smeri opravljanja dejanj za posamezno stranko ni bilo.
Tožnikovo ravnanje je bilo za delodajalca „praktično“ nepreprečljivo. Nezgodi bi se bilo mogoče izogniti le ob stalnem nadzoru tožnikovega dela, tega pa niti od profesionalno skrbnega delodajalca ni mogoče zahtevati. Ker morata biti oba navedena pogoja (nepričakovanost in nepreprečljivost ravnanja oškodovanca) podana kumulativno, se v obravnavanem primeru prva toženka ne more v celoti razbremeniti svoje objektivne odgovornosti.
Po presoji pritožbenega sodišča znaša tožnikov delež odgovornosti 50%, upoštevaje na eni strani povečano nevarnost, ki izvira iz obratovanja stroja, in korist, ki jo z uporabo stroja dosega njen imetnik v svoji gospodarski dejavnosti, na drugi strani pa dejstvo, da se je tožnik poškodoval pri delu oziroma zaradi dela, vendar se je obenem zavestno in nerazumno izpostavil nevarnosti, čeprav je vedel ali bi vsaj moral vedeti, da se lahko hudo poškoduje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog - ukinitev delovnega mesta
Ker je potreba po delu tožnice prenehala zaradi ukinitve njenega delovnega mesta, ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0061681
OZ člen 171, 179, 186.
poseben sklep o stroških – nevzdrževanje pločnika - odškodninska odgovornost – soodgovornost oškodovanca– solidarna odgovornost povzročiteljev škode - sokrivda
Sodišče bi moralo o stroških postopka odločiti s sodbo, s katero se je postopek končal. Pogojev za izdajo posebnega sklepa po 5., 6. in 7. odst. istega člena ZPP namreč v obravnavani zadevi ni bilo.
Na odgovornost tožene stranke za nastalo škodo njena morebitna soodgovornost s kolesarjem v razmerju do tožeče stranke ne vpliva. Gre namreč za solidarno odgovornost povzročiteljev škode v smislu 186. in 395. člena OZ. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost. Upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev od kogarkoli hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Porazdelitev notranjega razmerja odgovornosti pa je stvar solidarnih dolžnikov samih. Ker ta ni bila predmet te pravde, je o njej prvo sodišče napačno odločilo.
ZOR člen 104, 109, 376. OZ člen 86. SZ-1 člen 173. SZ člen 117, 125.
ničnost – zastaranje - odškodninski zahtevki – kondikcijski zahtevki – začetek teka zastaralnega roka – skrbnost ravnanja – poštenost ravnanja
Pravdne stranke so bile pri sklepanju pogodb neskrbne, ni pa bilo dokazano, da bi bile nepoštene. (Ne)poštenost ravnanj pogodbenih strank je pomembno dejstvo, od katerega ni odvisna le pravica pogodbene stranka do kondikcijskega zahtevka iz ničnostne pogodbe po 104. členu ZOR, marveč tudi pravica do povračila škode. Od navedenega dejstva je (lahko) odvisen tudi začetek teka zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah, kot ga določa 376. člen ZOR.
zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe – pravočasen odgovor na tožbo – vloga poslana nepristojnemu sodišču – sklepčnost tožbe – ugotovitev lastninske pravice – dobroverna lastniška posest - priposestvovanje
Ker je leta 1995 garsonjero v zapisu, ki ga je sam sestavil, izročil tožniku namesto dela kupnine in mu tedaj tudi izročil posest ter se zavezal urediti prepis lastništva, te okoliščine dokazujejo, da je bil tožnik od leta 1995 v dobroverni lastniški posesti garsonjere.
zamudni sklep – vrnitev v prejšnje stanje – napake pri vročanju – obravnavanje vloge kot pritožbe
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče toženčevo vlogo glede na navedbe v njej šteti za pritožbo zoper zamudni sklep. Prav upoštevaje vsebino toženčevih navedb v vlogi ni mogoč dvom, da je toženec, ki ga je tedaj že zastopal odvetnik, želel z vlogo doseči prav (in zgolj) vrnitev v prejšnje stanje, ki pa jo je utemeljeval z napačnimi razlogi. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče toženčevo vlogo pravilno obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ga povsem pravilno tudi zavrnilo.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0061666
OZ člen 198. ZASP člen 4, 81, 146, 147.
kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic – neupravičena pridobitev – uporaba tuje stvari – dolžnost uporabnikov do obveščanja
V obdobju, ko toženec dejavnosti ni več opravljal, glasbenih avtorskih pravic ni kršil, zato tožeča stranka v tem obdobju ni bila prikrajšana s strani toženca, ta pa ni bil obogaten. Ker tožena stranka v tem obdobju tuje stvari ni uporabljala, zahtevek tožnika iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen. Ne zadošča namreč, da tožnik ni vedel, da toženec avtorske glasbene pravice ne uporablja več, ampak mora nastati prikrajšanje tožnika oz. obogatitev toženca, ki pa je v primeru opustitve uporabe tuje stvari ni podana.
sklep o domiku nepremičnine – razveljavitev sklepa o domiku – izvršba na solastniški delež na nepremičnini – pristop k izvršbi
V primeru, ko teče postopek izvršbe na različne solastninske deleže na isti nepremičnini, razlog, zaradi katerega je v 171. členu ZIZ predpisan pristop k že začeti izvršbi, tj. nemožnost izvršbe na isto nepremičnino po domiku nepremičnine kupcu v drugem izvršilnem postopku, ni podan. Vsak idealni delež nepremičnine je v pravnem prometu in je torej (lahko) predmet (samostojne) prodaje v izvršilnem postopku.
Pristop k že začeti izvršbi je mogoč do pravnomočnosti sklepa o domiku nepremičnine kupcu, kar pa ne pomeni, da upnik, ki k že začeti izvršbi pristopi po izdaji sklepa o domiku, že samo zaradi kasnejšega pristopa oziroma kasnejšega predloga za združitev izvršilnih postopkov lahko doseže razveljavitev sklepa o domiku (in prodaje), saj bilo to v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka.
Začasni skrbnik zapuščine je lahko le oseba, ki bo skrbela za zapuščino in bo zastopala interese vseh dedinj, torej taka, ki bo nepristransko zastopala vse dedinje, ne bo povezana z nobeno od njih in bo strokovno usposobljena kvalitetno opravljati naloge skrbnika zapuščine.
zahtevek za izročitev nepremičnine – potek najemne pogodbe – pridržna pravica – ugovor nasprotne pravice – zapadlost terjatve – dobrovernost
Zmotni so zaključki izpodbijane sodbe glede nedobrovernosti tožene stranke. V 262. členu OZ so določene izjeme, ko upnik nima pridržne pravice, taka situacija nastopi v primeru, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti. Namen te določbe je, da prepreči samovoljo upnika, bistvo je torej v tem, da si stvari ni protipravno prilastil, in tak primer je v tej zadevi podan, na dan prenehanja pogodbe, v trenutku, ko na podlagi pogodbe naslova za oblast nad stvarjo tožena stranka več ni imela, je imela že zapadlo terjatev za plačilo investicij, gre za pogodbeno zavezo tožnika.