regulacijska začasna odredba - začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za začasno odredbo – težko nadomestljiva škoda
Obstoj pogojev za izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, katere namen je začasna ureditev spornega razmerja med strankami, je potrebno presojati strogo in restriktivno, pri tem pa upoštevati interese obeh strank. Začasna odredba ne sme biti sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo, hkrati pa je izdaja začasne odredbe utemeljena vselej, ko bi se namen siceršnjega sodnega varstva brez njene izdaje preprosto izjalovil.
Vpis je dovoljen le proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere se bo opravil vpis, če sodna odločba, na podlagi katere je vpis predlagan, učinkuje proti tej osebi. V obravnavani zadevi sodna odločba učinkuje le med strankami postopka, kar pa zemljiškoknjižna lastnika služeče nepremičnine nista bila. Pogoji za predlagani vpis zato niso izpolnjeni.
Na podlagi 32. člena SPZ je mogoče sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti zahtevati le v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca. Gre za materialni prekluziven rok, ki ni podaljšljiv, sankcija za njegovo zamudo pa je zavrženje tožbe.
Opustitev dolžnosti mesečnega poročanja o obsegu javnega priobčevanja fonogramov iz četrtega odstavka 159. člena ZASP ima za posledico le sankcijo iz kazenske določbe 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR člen 35, 83, 83/2, 86, 86/2, 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.
začasna odredba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - verjetno izkazana terjatev
Sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, da je dolžna tožena stranka tožniku izplačevati nadomestilo plače do odločitve o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni bilo dolžno presojati vseh znakov kaznivega dejanja, saj bo to (ali ima tožniku očitana kršitev pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja) predmet dokaznega postopka.
Pritožbene navedbe, da se tožena stranka ni mogla udeležiti prvega naroka, razpisanega dne 24. 3. 2011, ker ji vabilo ni bilo vročeno, ne držijo. Iz potrdila o vročitvi je razvidno, da je bila ta opravljena v skladu z določbami 142. člena ZPP.
gospodarski spor - stvarna pristojnost v gospodarskem sporu – samostojni podjetnik posameznik
Ker je vtoževana terjatev oz. toženčeva obveznost nastala v sferi delovanja toženca kot gospodarskega subjekta oz. izvira iz toženčevega opravljanja gospodarske dejavnosti, je treba spor med tožečo stranko (pravno osebo) in tožencem (fizično osebo) obravnavati kot gospodarski spor. Dejstvo, da toženec v teku postopka ni več samostojni podjetnik, narave spora ne spreminja.
Sodišče prve stopnje je sicer oceno o vrednosti posameznih dokazov vključilo v oceno vseh dokazov skupaj in v celovito oceno uspeha dokaznega postopka. Ne glede na to se zaradi navedbe kriterijev prepričljivosti, ki jih je sodišče uporabilo pri oceni vrednosti posameznih izvedenih dokazov, postavlja dvom v pravilnost rezultata. Ker še ni podana predpostavka formalne pravilnosti dokazne ocene, se sodišče druge stopnje ne opredeljuje do njenega vsebinskega vidika (tj. do njene racionalnosti in splošnosti). V odsotnosti načela materialne resnice v pravdnem postopku je namreč ravno metoda vestne, skrbne in argumentirane dokazne ocene edina podlaga, ki omogoča preverljivost njenih rezultatov.
Uporabo kasatoričnega pooblastila narekuje načelo ekonomičnosti. Sodišče prve stopnje se je že neposredno seznanilo z ustno izvedenimi dokazi in bo lahko nov postopek izvedlo z manjšimi stroški in hitreje, kot bi to lahko storilo sodišče druge stopnje, ki bi moralo v skladu z načelom neposrednosti tako stranke kot priče ponovno zaslišati.
Intervencijski interes je podan, če bi izid postopka neugodno vplival na pravno razmerje med stranko, ki se ji stranski intervenient želi pridružiti, in stranskim intervenientom.
V konkretnem primeru je aktivna stvarna legitimacija podana, čeprav na strani tožnikov ne nastopajo vsi etažni lastniki, ker ti niso nujni sosporniki, tožbeni zahtevek pa je tudi ustrezno oblikovan (v korist vseh etažnih lastnikov). Tožbeni zahtevek nedvomno temelji na določilu 100. člena SPZ, po katerem ima vsak solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari.
pogodba o tihi družbi – neobstoj pooblastila za zastopanje – stroški začasnega zastopnika – stroški postopka
Ker toženec ob sklenitvi pogodbe ni bil nosilec tihe družbe, kot je bilo navedeno v pogodbeni listini, in ker ni dokazal, da bi bila pogodba naknadno odobrena, je pravilno stališče, da pogodba o tihi družbi ni bila sklenjena in da je zato dolžan vrniti, kar je na tej podlagi prejel.
Založitev predujma za stroške začasnega zastopnika je procesna predpostavka za obravnavanje tožbe, vložene zoper osebo, katere prebivališče je neznano. Oprostitev plačila tega stroška lahko tožnik doseže ob predpostavkah, ki jih zakon določa za oprostitev plačila stroškov postopka.
Tudi iz njenih navedb, da je toženca seznanila s povečano potrebo po distribuciji izdelkov iz drugih DE izhaja zaključek, da je od njega zahtevala izpolnjevanje pogodbe v spremenjenih pogojih, ne pa njeno razvezo. Zato posledice, ki izhajajo iz določbe 5. odstavka 112. člena OZ za stranko, ki zahteva razvezo pogodbe (da drugi stranki, ki zahteva odškodnino, povrne škodo), sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo. S tem pa se tudi ni pravilno oprlo na stališče, da ima zaradi utemeljene razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin tožena stranka le pravico do povračila navadne škode.
Ker tožena stranka ni pojasnila, zakaj naj ne bi bil prevzem po predstavniku investitorja tudi pravilno (vsebinsko) opravljen, ni uspela izpodbiti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v predmetni zadevi tožena stranka opravila veljaven prevzem s predstavnikom investitorja. Brez trditev o tem, da naj bi imel investitor kakšne pripombe nasproti toženi stranki, ki bi se nanašale na delo tožeče stranke, se izkaže vprašanje, ki ga tožena stranka ponavlja v pritožbi, kot nepomembno.
listina – listina pri drugi osebi – predložitev poslovne dokumentacije
Sodišče lahko, v primeru da druga oseba zanika, da bi bila listina pri njej, izvede dokaze za ugotovitev tega dejstva, pri čemer nosi (tako trditveno kot) dokazno breme v zvezi z njim tista pravdna stranka, ki zahteva predložitev listine od druge osebe.
izločitvena pravda – stroški postopka – vsak svoje stroške
V
saka stranka krije svoje stroške postopka, če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih. Navedeno predstavlja izjemo od načela odgovornosti za stroške po uspehu v glavni stvari.
skupnost etažnih lastnikov – pravna subjektiviteta – skrbnik za poseben primer – prenehanje družbenopravnih subjektov
V primeru, ko udeleženec že pred ali med postopkom preneha obstajati, sodišče (na predlog udeleženca) njihovim pravnim naslednikom postavi skrbnika za poseben primer, dokler ti ne prevzamejo postopka. Po noveli ZVEtL – A pa postavitev skrbnika ni potrebna, če lahko sodišče brez odlašanja ugotovi pravne naslednike in jih pozove, da prevzamejo postopek. Določba 16. člena je sicer umeščena v poglavje, ki ureja vzpostavitev etažne lastnine, vendar se uporablja tudi v postopku za določitev pripadajočega zemljišča h stavbi (primerjaj 4. odstavek 26. člena ZVEtL). Prenehanje nekdanjih družbenopravnih subjektov, ki so sicer še vedno vpisani v zemljiško knjigo, torej ni ovira, da se postopek po ZVEtL ne bi mogel odvijati.
Za odločanje o odškodnini, ki jo uveljavlja neizbrani kandidat za zasedbo uradniškega delovnega mesta na sodišču, je stvarno pristojno upravno sodišče.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0061663
ZIZ člen 272.
motenje posesti - začasna odredba - težko nadomestljiva škoda
Dejstvo, da tožnik nima kje živeti in zadovoljevati svojih osnovnih življenjskih potreb, ne pomeni le grožnje, temveč že utemeljuje nastanek težko nadomestljive škode. Vprašanje pomena in načina zadovoljevanja človekovih osnovnih življenjskih potreb je vprašanje splošno priznanega civilizacijskega standarda, ki ga ni treba posebej razčlenjevati in dokazovati.