Obseg oziroma meje verjetnosti uspeha je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti. Ta pravni standard mora pristojni organ napolniti ob uporabi kriterijev določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem očitnosti.
Iz podanih trditev ne izhaja, da bi tožniku z izvršitvijo Odločbe grozil nastanek težko popravljive škode, saj mu je z izpodbijano Odločbo naložena odstranitev železniških pragov kot podloge za sušenje lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode. Nastanek te je tožnik utemeljeval s trditvijo, da bi bil navedeni strošek, po višini sicer niti ne zatrjevan, še manj pa izkazan, enak vrednosti lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode, ampak le tožnikovo prepričanje o ekonomski nesmotrnosti takšnega ravnanja. Tožnik tudi ni zatrjeval, da stroška izvršitve Odločbe ne bi zmogel oziroma da bi bilo z izvršitvijo Odločbe ogroženo njegovo poslovanje oziroma da teh stroškov ne bi zmogel brez škode za življenje in zdravje, ampak le, da zahtevano postopanje ni ekonomsko smotrno, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
Seznam izvršilnih naslovov, ki ga je sodišče na podlagi napotila Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 32/2025 z dne 23. 4. 2025 obravnavalo kot upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je izdala Finančna uprava RS. Ker je Finančna uprava RS organ v sestavi Ministrstva za finance, je za odločbe, izdane na prvi stopnji, v primeru pritožb pristojno Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. Zakon pa pritožbe zoper seznam izvršilnih naslovov izrecno ne izključuje.
Sodišče v upravnem sporu ne more presojati dopustnosti sodne izvršbe, ki je v teku, in tudi ne odločitev, ki jih je izvršilno sodišče sprejelo v tem postopku.
Odprava pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa za odločbo, izdano za določeno časovno obdobje, ki je že poteklo, ni več mogoče.
Če je bila tožnica v pravnem pouku drugostopenjske odločbe izrecno poučena o roku, v katerem je treba vložiti tožbo, ter o tem, kam jo je treba vložiti (vključno z naslovom sodišča), vložitve tožbe pri nepristojnem organu ni mogoče pripisati nevednosti stranke. Tožba vložena po izteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka, je prepozna.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik v upravnem postopku dodelitve BPP ni imel ne položaja stranke ne položaja stranskega udeleženca in da je tožena stranka prosilko kar dvakrat seznanila z dejstvom, da se zadeva, v zvezi s katero prosi za BPP, ne nanaša nanjo, ampak na tožnika. Že v upravnem postopku je bilo torej nedvoumno, da je prosilka za BPP in torej stranka postopka A. A. in ne tožnik, in tudi tožba temu v ničemer ne nasprotuje.
Tožnikove finančne težave zaradi neodplačanih dolgov, grožnje nekaterih upnikov in zdravstvene težave njegove žene in hčere ne morejo šteti niti kot preganjanje niti kot tveganje, da bi ob vrnitvi v Maroko utrpel resno škodo. Nesporno je, da tožnik zatrjevanih groženj upnikov v Maroku ni prijavil pristojnim organom preganjanja, zato niso utemeljene tožbene navedbe o tem, da v izvorni državi ni imel dostopne in učinkovite zaščite pred nasiljem.
Glede na to, da je B. B. oziroma, v njegovem imenu, tožnik - čeprav zoper iste tožene stranke in v zvezi z isto vsebinsko problematiko (uporabo poslovne hale v Sevnici) - po 16. 6. 2021, ko je bila izdana odločba Bpp 175/2021, vložil še eno tožbo, s popolnoma drugačnim zahtevkom (tožbo na plačilo uporabnine in negatorno tožbo) bi mu morala biti za tožnikovo zastopanje v tej zadevi BPP posebej odobrena. Kar pa ni bila. Po tem, kar je od tožnika slišalo na glavni obravnavi in kar izhaja iz listin tudi sodišče ne more drugače kot pritrditi zaključku tožene stranke, da B. B. za postopek I P 70/2021, na katerega se nanaša tožnikov stroškovnik, ni imel odobrene BPP.
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča RS lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični in zato ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji.
Rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški je potekel 27. 2. 2026. Skladno s členom 29(2) Uredbe Dublin III se je zato odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.
Če tožnik "očitno" ne izkazuje subjektivnega elementa preganjanja v sodnem postopku, potem objektivnega stanja v državi ni treba ugotavljati prek predloženih informacij o stanju v državi (na novo), in to zadeva vprašanje uporabe materialnega prava iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 (v zvezi s statusom begunca). Procesna napaka tožene stranke, ker je dala tožniku točen rok za predložitev nadaljnjih dokazov, potem pa je odločbo izdala pred iztekom tega roka (prvi odstavek 9. člena oziroma pri odstavek 138. člena ZUP), v konkretnem primeru zato ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.
Iz obrazložitve upravnih aktov organov prve in druge stopnje ni razvidno, da bi bili v upravnem postopku presojani tudi dokazi, ki jih je tožnik priložil glede svoje invalidnosti. S tem, ko teh dokaznih predlogov nista obrazloženo zavrnila, sta upravna organa kršila tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Podpis vloge je bistvena sestavina vsake vloge, saj s podpisom stranka potrjuje svojo resnično voljo. Ker tožnica vloge ni podpisala, je sodišče štelo, da ni bil vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Ker ni plačala sodne takse v zakonskem roku niti niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih takse, je šteti, da je tožbo umaknila.
V obravnavani zadevi se tožnikove posplošene, torej nekonkretizirane navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov v upravnem postopku očitno nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Kot take pa ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti.
Kot neutemeljene se izkažejo tožnikove trditve, da je upravičen do mednarodne zaščite, ker je v Republiki Sloveniji sklenil pogodbo o zaposlitvi, se tu intenzivno uči slovenskega jezika in se poskuša integrirati v slovensko družbo. To namreč niso razlogi, zaradi katerih bi se tožniku lahko priznal status begunca ali subsidiarne zaščite.
Tožnikove družinske težave zaradi prepovedane ljubezni ne morejo šteti niti kot preganjanje niti kot tveganje, da bi ob vrnitvi v Alžirijo utrpel resno škodo.
Člani dekletove družine kot nedržavni subjekti bi se lahko šteli kot subjekti preganjanja ali resne škode le v primeru, če bi tožnik dokazal, da ga Alžirija, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu ZMZ-1. Tega pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal.
Glede zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti ter nevarnosti ponižujočega oziroma nečloveškega morajo biti okoliščine take narave, da predstavljajo resnično nevarnost za položaj prosilca po predaji.
Zahtevani posebej visok prag resnosti kršitev človekovih pravic iz 4. člena Listine EU (oz. 3. člena EKČP) bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb.
Okoliščina, da policija ob (tehnični) izvedbi predaje, tožnikoma ni zagotovila tolmača, ne more pomeniti sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. O tej bi lahko govorili šele, če bi se izkazalo, da ju niso namestili v azilni dom in bi jima onemogočili nadaljnji postopek po prošnji za mednarodno zaščito.
Bistvena vsebina postopka izdaje gradbenega dovoljenja je preverjanje skladnosti z določbami prostorskega akta, kar investitor izkaže v projektni dokumentaciji. Če se nasprotna stranka ne strinja s projektnimi rešitvami oziroma gradnji v celoti, mora temu ugovarjati z ustrezno kvalitetnimi dokazi. Do škodljivih posegov v okolje bi lahko prišlo, če bi šlo pri vplivih za čezmerne obremenitve okolja, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje.
V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso se pravni interes, ki izhaja iz pravice do osončenja, nanaša le na bivalne prostore v stavbi.
Za pravilno uporabo 19. člena ZJC-B je treba v razlastitvenem postopku ugotoviti, da je po nepremičnini potekala javna cesta že 19. 10. 2005, da je ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej potekal promet v skladu z definicijo iz 2. člena ZJC in da je bila javna cesta kategorizirana z občinskim odlokom z veljavnostjo pred 19. 10. 2005, ki je kategorizacijo izvedel skladno z merili iz Uredbe, kar je potrdila s svojim mnenjem tudi Direkcija.
Sodno varstvo v postopkih odločanja o dostopu do informacij javnega značaja, se v skladu z določbo 31. člena ZDIJZ zagotavlja v upravnem sporu s tožbo zoper odločbo informacijskega pooblaščenca. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu in s tem upravni akt, ki se lahko izpodbija, je le odločba, s katero informacijski pooblaščenec kot pritožbeni organ odloči o pritožbi prosilca zoper odločbo organa, s katerim je ta njegovo zahtevo za dostop do informacije javnega značaja zavrnil ali zavrgel.