Ker je toženka svojo odločitev, da ni več izpolnjen vsebinski pogoj za odobritev BPP po 24. členu ZBPP, oprla izključno na tožnikov domnevni umik prošnje za BPP, ki ga tožnik v dopisu z dne 1. 9. 2025 (ob upoštevanju njegove celotne vsebine) ni podal, je odločitev o prenehanju BPP obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka. Drugih razlogov, ki bi narekovali odločitev o prenehanju odobrene BPP na podlagi 42. člena ZBPP, toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla.

Ker v izreku toženka ni razrešila postavljene izvajalke BPP (odvetniške družbe), iz obrazložitve pa po drugi strani izhaja, da je bilo treba razrešiti postavljeno izvajalko, je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

Ker glede trenutka prenehanja upravičenosti do BPP obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, izpodbijane odločbe v tem pogledu ni mogoče preizkusiti.

Odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na (prvo) prečkanje bosansko-hrvaške meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Hrvaške. Tudi če so navedbe o neprimernem ravnanju policije resnične, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Rok za tožbo je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. Obvestilo organu o vročitvi (vročilnica) je javna listina, vendar pa mora stranka, ki dokazno informacijo javne listine izpodbija, v ta namen podati določne in z dokazi podprte trditve o razlogih za njeno neverodostojnost.

Tožena stranka je v nasprotju s četrtim odstavkom 6. člena Odvetniške tarife tožnikov strošek odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko določila glede na trajanje naroka in ne glede na trajanje potovanja od tožnikove pisarne do tožnika.

V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv se plačilo odvetniku zmanjša za polovico le v delu, ki se nanaša na plačilo za odvetnikovo delo, torej v delu, ki je po OT definiran kot odvetniška storitev in ne izdelek.

Družina, izobraževanje in šolanje so ustavne kategorije. Navedene ustavne pravice gredo tudi osebam s priznano mednarodno zaščito, konkretno jih opredeljujeta ZMZ-1 in Uredba.

Sistematična, teleološka, Ustavi in pravu EU skladna metoda razlage petega odstavka 97. člena ZMZ-1 pretehtajo jezikovno razlago. To pomeni, da bi toženka morala pri odločanju upoštevati tudi tretji odstavek 97. člena ZMZ-1, ki ga očitno ni uporabila. S tem je nepravilno uporabila materialno pravo.

Ker se tožnik na poziv ni odzval, je ostala prošnja tožnika za dodelitev BPP nepopolna, zaradi česar je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prošnjo kot nepopolno na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavrgla.

Izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve vseh pravno relevantnih razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in ker tožnik ni dobil dejanske možnosti, da se izreče o pravno relevantnih dejstvih, ki bi lahko vplivale na odločitev (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP v zvezi z 5. točko tretjega odstavka 146. člena ZUP; glej tudi 3. in 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je to imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično tudi nepravilno uporabo materialnega prava (člen 25(1) Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma).

Vložitev ponovne prošnje je mogoče doseči le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.

Ni sporno, da je tožnik v obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navajal nova dejstva, ki so obstajala že v času prvega postopka. Prav tako ni sporno, da se ta dejstva nanašajo na tožnikovo istospolno usmerjenost in na to, da je zoper starše v Maroku vložil pritožbo, ker je zlasti njegov oče zaradi tožnikove seksualnosti nad njim izvajal nasilje. Sporno je le, ali tožnik teh dejstev v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogel uveljavljati oziroma, povedano drugače, ali bi bila lahko tožnikov strah in njegova nevednost o zaupnosti postopka mednarodne zaščite res opravičljiv razlog za to, da jih je prvič navedel šele v obravnavanem zahtevku.

Pravilna je toženkina ocena o neverodostojnosti tožnikovih izjav o tem, da prej o svoji istospolni usmerjenosti ni povedal, ker ga je bilo strah in ker ni bil seznanjen z zaupnostjo postopka. Tožnik dejstev o svoji seksualnosti in pritožbi zoper starše v prvem postopku mednarodne zaščite ni uveljavljal po svoji krivdi.

Začasni okvir glede na svoj namen in vsebino, glede na pravno teorijo, sodno prakso Sodišča EU in Splošnega sodišča nima zavezujočega učinka za države članice in se v državah članicah ne uporablja neposredno. Začasni okvir posamezni državi članici ne nalaga nobenih obveznosti v smislu, da bi morala zakonsko urediti in zagotoviti državno pomoč, temveč ji zgolj sporoča, katero državno pomoč bo Komisija štela za združljivo z notranjim trgom, če se bo zanjo odločila, in pod katerimi pogoji. To pa državni članici ne preprečuje, da morebitno državno pomoč uredi na drugačen način mimo pogojev, ki jih je predvidela Komisija.

Posojilo družbenikov je tožničina obveznost do družbenikov in lastno sredstvo družbenikov, ni pa tožničino lastno sredstvo. Posojilo družbenikov namreč ni nepovratno sredstvo, saj v splošnem jeziku posojilo pomeni, da ga je treba vrniti.

V skladu s prvim odstavkom 498. člena ZGD-1 se posojilo, ki ga je družbenik dal družbi v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, šteje za premoženje družbe v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave, v katerem družbenik proti družbi ne more uveljavljati zahtevka za vračilo posojila.

Vrednost nepremičnine ni takšna kot trdi toženka, v dokaz svojih navedb je tožnik predložil dve fotografiji in predlagal izvedbo drugih dokazov. Toženka, ki je izhajala iz zmotnega stališča,  da so podatki uradnih evidenc dovolj za odločanje o prošnji za BPP in da bi moral tožnik ocenjeni vrednosti ugovarjati v postopku pred GURS - se do utemeljenosti vsega, kar je zatrjeval tožnik in predlaganih dokazov, niti ni opredelila. Dokaznih predlogov za vpogled v predložene fotografije objekta, ogled nepremičnine in imenovanje izvedenca gradbene stroke zmotno ni štela kot relevantnih, tega, zakaj ni zaslišala tožnika in njegove žene pa toženka niti ni pojasnila. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva.