SPZ člen 9, 27, 27/1, 28, 43, 43/2, 269. ZTLR člen 29.
pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestovanja - originarna pridobitev lastninske pravice - začetek teka priposestvovalne dobe - dobra vera - domneva dobre vere - dobroverna lastniška posest - opravičljiva zmota - opravičljiva zmota o obsegu nepremičnin - priposestvovanje družbene lastnine
Primerno skrben lastnik nepremičnine (s pomočjo strokovnjaka geodetske stroke) pred gradnjo preveri, do kod segajo meje njegove parcele. Tožnici sta imeli dovolj podatkov, da bi to lahko storili. Zahteva, da se kot lastnici prepričata o poteku meje in s tem o dopustnosti gradnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča sodi v okvir (življenjsko) razumnega pričakovanja.
Tožnici nista bili dobroverni, saj se nikoli nista prepričali, do kod segajo meje njune parcele.
Ker sta starša v vtoževanem obdobju časovno izenačeno izvrševala podaljšano roditeljsko pravico ter poskrbela za potrebe tožnice, ko je bila pri enem oziroma pri drugem, je primerna višina preživninske obveznosti, ki znaša polovico zneska ugotovljenih (nepokritih) potreb otroka.
vrnitev v prejšnje stanje - zamuda naroka - očitno neopravičen razlog - prošnja za preložitev naroka - preložitev naroka zaradi zdravstvenih razlogov - nenadnost in nepredvidljivost bolezni
Po ustaljeni in enotni sodni praksi je lahko zdravstveno stanje stranke upravičen razlog za zamudo roka ali dejanja le, če je nenadno in nepredvidljivo. Tožnik tega sploh ne zatrjuje, pač pa graja ravnanje sodišča, ko ni preložilo naroka na njegovo v naprej posredovano prošnjo, češ da iz zdravstvenih razlogov ne more priti na sodišče.
ZDR-1 člen 20, 20/1, 85, 85/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 20, 20/2, 241, 241/1.. ZGD-1 člen 32.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti - elementi kaznivega dejanja - nedovoljeno sprejemanje daril - sostorilstvo - rok za podajo odpovedi - pristojna oseba - predsednik uprave - subjektivni rok - zagovor
Za začetek 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila pristojna oseba tožene stranke, ki je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 oziroma 32. člen ZGD-1 predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba. Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni rok, pa je treba upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja.
Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa možnost, da lahko delodajalec delavca pisno seznani tudi po elektronski poti na njegov elektronski naslov, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni ugotavljalo bistvenih okoliščin, da bi lahko štelo, da je bila seznanitev tožnika s pisno kršitvijo in vabilom na zagovor, ki jo je tožena stranka opravila po elektronski poti spornega dne na tožnikov službeni elektronski naslov, pravilna. Tako sodišče prve stopnje v postopku ni razčistilo, kakšne obveznosti je v zvezi z uporabo elektronskega naslova tožniku nalagala tožena stranka, še zlasti glede na ugotovitev, da tožnik v času, ko mu je tožena stranka poslala elektronsko sporočilo, ni bil več na delovnem mestu oziroma je istega dne po predhodnem obvestilu pristojni osebi zaradi slabega počutja odšel domov. Nato pa je bil tožnik v bolniškem staležu.
Že v točki 17 zgoraj je obrazloženo, da svojih trditev ni niti dokazno podkrepil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da ni niti poizkušal pridobiti listin iz stečajnega spisa, umaknil pa je dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi lahko objektiviziral njegove trditve in preveril višino vtoževane terjatve, kar je toženčeva obveznost ter je pravilno tudi zaključilo, da toženec ni dokazal svojih trditev o nepravilnem zapiranju postavk kredita in da je njegova obveznost kot poroka poplačana. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica predložila v dokaz višine terjatve izpis stanja terjatve (priloga A 10), obračun obresti (priloga A 13 do A 15), obračun stroškov (priloga A 11) ter izpisek rokovnika z dne 14. 3. 2016 (A 9), ki izkazujejo strukturo terjatve. Ob upoštevanju vseh teh dejstev in zaključkov sodišča prve stopnje bi se dokazno breme glede višine vtoževane terjatve prevalilo na tožnico le v primeru, če bi toženec konkretizirano pojasnil kakšna, oziroma katera plačila je tožnica napačno obračunala in knjižila ter kdaj je to storila in bi ponudil dokaze za te svoje trditve.
OZ člen 82, 82/1, 1019, 1019/1, 1019/3, 1019/4, 1025.
kreditna pogodba - solidarno poroštvo - razlaga pogodb - razlaga spornih pogodbenih določil - in claris non fit interpretatio - uporaba pogodbenih določil, kot se glasijo - zmotna uporaba materialnega prava - korporativna garancija
Garancija predstavlja samostojno obligacijsko zavezo tožene stranke tožeči, da bo sama in skupaj s kreditojemalcem odgovorna za vse obveznosti v zvezi z zadevnim kreditom, zato ni nobenega razloga, da tožena stranka v njej ne bi mogla določiti daljšega časa veljavnosti te svoje zaveze, kot je bil predviden v aneksu (katerega stranka toženka niti ni bila). Prav tako je določilo 8. točke omenjene garancije jasno in nedvoumno - ostaja veljavna vse do datuma, do katerega bodo vse terjatve kreditodajalca na podlagi temeljne obveznosti poravnane v celoti, zato se uporablja tako, kot se glasi in izvajanje dokaznega postopka v tej smeri ni bilo potrebno (in claris non fit interpretatio, prvi odstavek 82. člena OZ). Povsem jasne in nedvoumne pa so tudi ostale določbe garancije, še zlasti 1., 2. in 5. točke, iz katerih nedvomno izhaja solidarno poroštvo tožene stranke za obveznosti kreditojemalca po zadevni kreditni pogodbi in aneksu.
Ker gre za solidarno poroštvo, se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 1019. člena OZ, po kateri bi morala tožeča stranka zadevni dolg najprej terjati od kreditojemalca. Odgovornost solidarnega poroka je namreč primarna; porok in plačnik nima ugovora vrstnega reda - ob dospelosti lahko upnik terja izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika ali od poroka ali od obeh (tretji odstavek 1019. člena OZ). Enako neutemeljeno pa se tožena stranka sklicuje tudi na določbo 1025. člena OZ. Res je, da mora upnik po 1025. členu OZ obvestiti poroka, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, vendar ima opustitev te dolžnosti za posledico le odškodninsko odgovornost upnika. Nobenega vpliva pa nima na obstoj in obseg porokove obveznosti. Potemtakem je zato brez pomena toženkino vztrajanje, da naj ne bi prejela nobenega tožničinega obvestila o tem, da kreditojemalec ni izpolnil svoje obveznosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00023017
OZ člen 179, 299, 299/2, 378. ZOdv člen 17.
odmera pravične odškodnine - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - poškodba kolena - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - strah - tek zakonskih zamudnih obresti - zamudne obresti od nepremoženjske škode - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči - odmera odvetniških stroškov
Odmera pravične denarne odškodnine za zvin desnega kolena s posledičnim raztrganjem ene tretjine lateralnega miniskusa.
Zapadlost terjatve in zamuda namreč nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode (165. člen OZ). Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, temveč od nastanka zamude. Po 378. členu OZ namreč zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi. V zamudo tožnik pride, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Ta pa je pri odškodninskih terjatvah vezana na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo (drugi odstavek 299. člena OZ).
Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po Zakonu o odvetništvu.
odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - vezanost sodišča na kazensko obsodilno sodbo - primarni strah - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - posttravmatska stresna motnja - porušeno duševno ravnovesje
Intenzivnost primarnega strahu tožnice zaradi izrečene grožnje je bila v obravnavanem primeru večja zaradi predhodnega ravnanja toženca proti drugemu, saj tožnica ni bila prepričana, da toženec izrečene grožnje ne bo uresničil. To pa ne pomeni, da je tožnici nastala škoda v posledici toženčevega ravnanja proti drugemu.
začasni skrbnik zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica dediča - zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine - skupno premoženje zakoncev - negativno dejstvo
ZD ne vsebuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, niti zapuščinskemu sodišču ne nalaga izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico je šteti za manj verjetno. Katerim dedičem bo dodelilo vlogo tožnikov v pravdi, presodi zapuščinsko sodišče na podlagi podatkov spisa in skladno s pravili o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava.
Pritožnica je bila napotena na pravdo, ker je po podatkih zemljiške knjige na spornih nepremičninah kot lastnik vpisan le zapustnik, poleg tega pritožnica za časa življenja z zapustnikom te lastninske pravice ni izpodbijala. Za lastnika nepremičnine se na podlagi prvega odstavka 11. člena. SPZ šteje tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pravica pritožnice, ki temelji na zakonski domnevi o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju, manj verjetna.
Če je torej sodišče prve stopnje sledilo obtožbi za kaznivo dejanje, ki po državni tožilki pravno ni bilo pravilno opredeljeno, in če je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku, višjem od zneska v opisu dejanja, kar je srž pritožbene obrazložitve v zvezi z uveljavljano kršitvijo določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je ta v obeh primerih izključena. Kvečjemu sta posredi kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP in kršitev, kot je opisana v četrtem odstavku 374. člena ZKP.
Za pravno opredelitev kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 ne zadošča zgolj znižana vrednost ukradene stvari, kot to še izhaja iz pritožbene obrazložitve, ampak bi morale biti dodatno opisane okoliščine, po katerih bi bilo posebej razvidno, da si je obdolženi hotel stvari v takšni vrednosti prilastiti. Ker to po državni tožilki ni bilo storjeno, sodišče prve stopnje po obdolženčevem priznanju ter posledično brez zatrjevanih in dokazovanih dejstev, v navedeni smeri v obtožbo ni smelo posegati.
Po prvem odstavku 105. člena ZKP višina prisojenega premoženjskopravnega zahtevka ni pogojena z višino škode iz opisa dejanja, ampak s podatki kazenskega postopka, ki omogočajo prisojo tudi tedaj, ko je slednja v premoženjskopravnem zahtevku presežena.
URS člen 26, 26/1. Poslovnik Vlade Republike Slovenije (2001) člen 9, 9/2, 9/6, 9/7, 11a, 11a/1, 11a/2. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2009) člen 1. Uredba o spremembah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2012) člen 1.
Ker že sodelovanje javnosti samo po sebi ni predpostavka za veljavnost uredbe, je tudi morebitna opustitev pisne navedbe razlogov za obravnavanje uredbe brez pritegnitve javnosti in nasploh opustitev seznanitve javnosti do 28. 11. 2012 brez vpliva na samo veljavnost uredbe.
Če se je pričakovanje izjalovilo, to še ne pomeni, da je bilo ravnanje Agencije protipravno.
Ne glede na to, kje je pritožnik 6. 12. 2018 bil, je dejstvo, da svojega izostanka niti po pritožbeni obrazložitvi ni opravičil. To je ob predhodno izkazanem vabilu utemeljevalo odreditev prisilne privedbe, ki je bila po uradnem zaznamku opravljena 22. 1. 2019.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00022267
ZKP člen 383, 383/1. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 160, 161.
razžalitev - javna oseba - funkcije župana - obrekovanje - žaljiva obdolžitev - oprostilna sodba - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja
Dejanje na škodo zasebnega tožilca, kot je opisano v obtožbi, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1.
kazenski postopek - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - izločitev dokazov - fiduciarni račun odvetnika - podatki o prometu na transakcijskem računu - varstvo zasebnosti
Izpis prometa in stanj na fiduciarnem računu odvetnika je lahko predmet varstva zasebnosti med odvetnikom in njegovimi strankami, zato se tisti deli izpisa, ki niso dokazna podlaga za relevantna dejstva iz opisa kaznivega dejanja, izločijo iz kazenskega spisa na način kot je opredeljen v odločbi Ustavnega sodišča Up 218/14 z dne 21. 1. 2016. Ne glede na to, da je bil izpis zakonito pridobljen po določbi 156. člena ZKP.
Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kršitve kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zaradi navedenega je pritožba zagovornika iz tega pritožbenega razloga brez vsakršne podlage.
Pritožnik zmotno meni, da sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za odločitev, da obdolženega R. K. pošlje na opazovanje v ustrezen zdravstveni zavod – Univerzitetni klinični center, Oddelek za psihiatrijo, Enoto za forenzično psihiatrijo .... Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 265. člena ZKP, ki jo nenazadnje zagovornik tudi v pritožbi dosledno povzema.
stvarna pristojnost sodišča - pravila postopka v gospodarskih sporih - samostojni podjetnik - opravljanje pridobitne dejavnosti - stroški upravljanja
Ker nastopa na aktivni strani gospodarska družba, na pasivni strani pa fizična oseba, ki ima status samostojnega podjetnika, je za presojo, ali gre za gospodarski spor odločilno vprašanje, ali se ta spor nanaša na pravno razmerje, ki izvira iz toženčeve pridobitne dejavnosti. Na podlagi ugotovitve, da je bil poslovni prostor v relevantnem obdobju ”vpisan" kot osnovno sredstvo toženca kot samostojnega podjetnika posameznika, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za takšno dejavnost. Vtoževana terjatev je namreč povezana z lastništvom nepremičnine, ki je predstavljala toženčevo ”podjetniško organizirano premoženje" in je bila v okviru njegove pridobitne dejavnosti tudi oddana v najem tretji osebi (prav tako samostojnemu podjetniku), ki stroškov upravljanja ni poravnal.
Pri porazdelitvi preživninskega bremena je sodišče prve stopnje upoštevalo dohodke obeh staršev in sicer dobi mati 429,29 EUR denarne socialne pomoči, 240,04 EUR otroškega dodatka (ki ga je sodišče glede na premoženjsko stanje obeh staršev upoštevalo, čeprav to predstavlja izjemo) in 139,46 EUR subvencije za najemnino, kar skupaj znaša 808,75 EUR, povprečen dohodek očeta pa je 640,51 EUR ter dejstvo, da je mati poleg A. dolžna preživljati še enega otroka. Preživninsko breme staršev je glede na vse okoliščine sodišče prve stopnje pravilno porazdelilo na polovico.
Pritožnika nista ne zatrjevala, še manj dokazovala, da bi menici ne bili pristni ali da bi v zvezi z njima šlo za kakršnokoli zlorabo. Obe menici vsebujeta vse zakonsko predpisane sestavine. Kadar gre za indosirano menico, menični zavezanec zoper imetnika menice ne more uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja.