KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00026459
KZ-1 člen 20, 227, 227/1. ZFPPIPP člen 34.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - delictum proprium - načelo enakega obravnavanja upnikov - napeljevanje h kaznivemu dejanju - pomoč pri kaznivem dejanju - sklenitev najemne pogodbe - sostorilstvo
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je tipičen "delictum proprium". Teorija zato stoji na stališču, da "favoriziran upnik sam ne stori kaznivega dejanja, lahko pa je napeljevalec h kaznivemu dejanju". Kdor ne more biti sam storilec, ne more biti sostorilec, ampak le napeljevalec ali pomočnik.
razveljavitev izvršilnega naslova - ugovor zoper sklep o izvršbi
Pri tem glede na jasno zakonsko dikcijo 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ter dejstvo, da sodišče v izvršilnem postopku veže načelo formalne legalitete, izvršba pa je bila dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, ki ne obstaja več, ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je za zaključek o utemeljenosti tega ugovornega razloga relevanten upnikov uspeh v ponovljenem postopku. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, bo lahko upnica na podlagi odločbe, izdane v ponovljenem postopku, vložila nov predlog za izvršbo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - goljufija - potni stroški - prevoz na delo in z dela
Tožnik se na delo ni vozil iz kraja, ki ga je v izjavi navedel kot kraj, od koder dnevno prihaja na delo in mu je za to razdaljo tožena stranka tudi plačevala prevozne stroške. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZPP člen 155, 155/1.. ZDOdv Zakon o državnem odvetništvu (2017) člen 27.
odločitev o pravdnih stroških - stroški predsodnega postopka
Neutemeljeno tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, da stroški predpravdnega postopka niso bili potrebni za postopek. Ker je t.i. čisto denarno terjatev mogoče uveljavljati z neposredno tožbo pred sodiščem, ne gre za potrebni strošek sodnega postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00022164
ZKP člen 219.a, 219.a/8, 285.e, 285.e/1, 285.e/2, 402, 402/3.
izločitev dokazov - zaseg predmeta - preiskava elektronske naprave - preiskava elektronske pošte - dopustnost dokaza - tehtanje pravic v koliziji - pravica do zasebnosti - pravica do informacijske zasebnosti - varstvo osebnih podatkov
Sodišče prve stopnje je pri presoji dovoljenosti dokazov, pridobljenih iz računalnikov, ki sta jih v času trajanja delovnega razmerja uporabljala obdolženca, pravilno ugotovilo, da je bilo z njunim pregledom poseženo v njuno zasebnost in v pravico do komunikacijske zasebnosti ter do varstva osebnih podatkov, vendar pa je pravilno pojasnilo, da vsako poseganje v ustavno zagotovljene pravice ni nedopustno že samo po sebi, temveč je o protipravnem posegu mogoče govoriti le, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, takšnega posega ne opravičujejo. Povedano drugače, vsak tak poseg ni že sam po sebi razlog za izločitev dokazov, ki jih na tak način pridobijo zasebniki.
sklep o začetku postopka osebnega stečaja - pritožba dolžnika zoper sklep o začetku stečajnega postopka - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - prepozno plačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe
Petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse, ki je naveden v plačilnem nalogu, je prekluzivni rok in kot tak po samem zakonu nepodaljšljiv. Da bo sodišče štelo dolžnikovo pritožbo za umaknjeno, če v petnajst dnevnem roku od prejema naloga taksa ne bo plačana, je zapisano v samem nalogu. Da je nalog prejel, pa je pritožnik izrecno priznal. Zato je po nepotrebnem klical na „pisarniški urad Vrhovnega sodišča RS“. S sklicevanjem na pojasnilo, ki da ga je tam dobil, pa ne more doseči podaljšanja prekluzivnega roka. Te pritožbene navedbe pa tudi ni z ničemer dokazal.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnega predloga - obstoj pripornih razlogov - priporni razlog begosumnosti - zdravstveno stanje - rok za odločitev o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora
Pritožnica nima prav, ko trdi, da ji njeno zdravstveno stanje onemogoča podaljšanje pripora. Okoliščina, ki jo obdolženka izpostavlja v pritožbi, da je bila od 2. 4. 2019 do 4. 4. 2019 hospitalizirana, nima takšne teže, da bi terjala drugačno odločitev od sprejete. Če bo namreč ponovno potrebno bolnišnično zdravljenje, bo obdolženki le to omogočeno, kot ji je bilo v tem primeru.
Po določilu šestega odstavka 202. člena ZKP mora senat okrožnega sodišča, ki odloča o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, odločiti o pritožbi v oseminštiridesetih urah. Zakon ne določa, kdaj začne teči ta rok, vendar pa je logično, da se ta rok računa od predložitve pritožbe senatu okrožnega sodišča, saj rok za odločitev senata ne more začeti teči prej, kot ima senat dejansko možnost odločitve.pripor
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00021999
ZPP člen 458, 458/1. OZ člen 435.
nabava goriva - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - nekonkretizirane pritožbene navedbe
Sodbe, izdane v postopku v sporu majhne vrednosti, iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno izpodbijati. Zato se pritožbeno sodišče do tistih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni opredelilo.
Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke, je presplošen, da bi pritožbeno sodišče lahko nanj konkretno odgovorilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00026251
KZ-1 člen 70a, 300, 300/1, 300/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 492, 492/1. ZNPPol člen 4, 4/1, 4/1-2.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - opis kaznivega dejanja - nejasnost razlogov - konkretizacija zakonskih znakov - nerazumljivost izreka odločbe
Pritožba ima prav, ko smiselno nakazuje, da opis kaznivega dejanja ni razumljiv, ker iz njega ni dovolj jasno razvidno dejanje, ki ga je kritičnega dne na naslovu obdolženca v okviru izvajanja preventivnih nalog v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj in prekrškov v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije opravljal policist J.H. Zapisano je zgolj, da je opravljal razgovor z J.U., da je to izvajal v okviru pooblastil iz 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, pri tem pa manjka jasna konkretizacija razlogov za razgovor, ki ga je opravljal.
Pritožba mora skladno z določbo 335. člena ZPP obsegati: navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Pritožba, ki jo je vložil tožnik, ne vsebuje razlogov, zaradi katerih izpodbija odločitev sodišča prve stopnje. Ker se v postopku s pritožbo po določbi 336. člena ZPP ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, je pritožba nepopolna, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so po stališču pritožbenega sodišča pravilne, je tožena stranka postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljala zakonito. Ker ni izpolnjena predpostavka iz 1. odstavka 272. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00035603
ZPP člen 5, 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 286, 286/4. OZ člen 121, 890, 892, 892/1, 892/2, 893, 893/1. ZVPot člen 23, 24, 57, 57e, 57g.
pogodba o organiziranju potovanja - nepravilna izpolnitev pogodbe - odgovornost organizatorja potovanja - počitnice - vrnitev kupnine za turistični aranžma - nepremoženjska škoda - izguba užitka počitnic - odprava napak
Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila edina napaka v izpolnitvi turistične storitve, storjena pri prvotni dodelitvi sobe, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, odpravljena že na kraju samem, drugih zatrjevanih napak v izpolnitvi turističnih storitev pa tožnica ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za vračilo celotnega vplačanega zneska kupnine za turistični aranžma.
Ker v skladu z določilom 5. člena Direktive Sveta 90/314 EGS z dne 13. 6. 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih, potrošniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah oziroma na dopustu (le) v primeru neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve turističnega aranžmaja, je sodišče prve stopnje, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožnice za plačilo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, glede na pravilne predhodne ugotovitve, da je bila edina napaka v storitvi, ki se lahko očita toženi stranki, prvotno dodeljena soba, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, saj ni imela pogleda na bazen, pravilno ugotavljalo, ali je tožnici zaradi te napake v izpolnitvi nastala ta oblika nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tudi dokazno podprte ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da je bila ta edina napaka izpolnitve glede lastnosti dodeljene hotelske sobe na kraju samem odpravljena, da so v vmesnem času od izpraznitve prvotnih sob okoli 10.00 ure do nastanitve v novi sobi okoli 16.00 ure morali tožnica in ostali potniki, ki so potovali z njo, čakati v pritličju hotela, da je bil v tem času tudi porušen dnevni ritual družine, saj s prtljago in z otrokoma, od katerih je bil eden star deset let, drugi pa še ne dve leti, tožnica ni mogla zapustiti hotela in je najmlajši otrok spal kar v avli, pa tudi njegovo oceno, da zaradi opisanega približno šest ur trajajočega čakanja na drugo sobo s pogledom na bazen, kot je bilo dogovorjeno s Pogodbo, še ni mogoče zaključiti, da je imela opravljena storitev potovanja in letovanja v H. tako hude napake, da je bila za tožnico prava polomija in nočna mora, da ni mogoče zaključiti, da je bil neizpolnjen in zgrešen osnovni namen, zaradi katerega se je tožnica odločila za potovanje, to je kvalitetno, mirno in brez skrbi preživeti glavni in tudi prvi skupni družinski dopust, da je opisano tožničino duševno doživljanje počitnic posledica njenih subjektivnih pričakovanj, ki pa bistveno odstopajo od tega, kar ji je bilo obljubljeno s strani tožene stranke v opisu kupljenega turističnega aranžmaja in tudi nudeno na kraju samem.
Za presojo v predmetni zadevi je treba ločiti med procesnim trditvenim in dokaznim bremenom ter med materialnopravnim trditvenim in dokaznim bremenom, pri čemer zmotna uporaba slednjega lahko pomeni zmotno uporabo materialnega prava, do katere pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Pravni zaključki VS RS iz zadeve VS RS II Ips 45/2011 v tej pravdi niso uporabljivi, saj ne gre za situacijo, v kateri odškodovanec toži zavarovalnico na izplačilo odškodnine. Prav tako je VS RS tudi sicer nekoliko omililo stališča, ki jih iz omenjene zadeve izpostavlja pritožba, in je v drugih podobnih primerih jasno izrazilo, da je na zavarovalnici trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma glede prevare (glej npr. odločbo II Ips 27/2012). Obravnavana zadeva je drugačna in tudi sicer ni primerljiva z zgoraj izpostavljenimi. Tožnica je namreč toženki že izplačala premoženjsko škodo na vozilu iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti in v predmetni pravdi vtožuje vračilo tega izplačila na podlagi zatrjevane toženkine prevare. Gre torej za zahtevek tožnice na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 944. členom OZ, zato je tožnica tista, ki bi morala po materialnem pravu (zatrjevati in) izkazati, da jo je toženka prevarala. Pritožba se moti, da mora toženka izkazati nastanek prometne nesreče, vso materialno škodo in vzročno zvezo. Toženka je navedeno z zadostno stopnjo verjetnosti že izkazala na podlagi nespornega dejstva, da ji je tožnica v zvezi s sporno prometno nesrečo že izplačala odškodnino. Toženki v tej situaciji ni treba ničesar dokazovati, temveč je tožnica tista, ki mora izkazati, da je prišlo do prevare oziroma do neupravičenega prehoda premoženja (neupravičene obogatitve). Pri tem ne gre za izkazovanje trditev o negativnih dejstvih, ampak za izkazovanje trditev o prevari. Glede prevare pa je tožnica tista, ki jo zatrjuje in ki zanjo nosi dokazno breme. Povedano drugače, neuspeh z dokazovanjem gre v škodo tožnice in ne toženke.
Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 949. člena OZ, ki določa, da pri premoženjskem zavarovanju zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Škoda na zavarovanih strojih je znašala 78.900 EUR (in ne 89.588,00 EUR), medtem ko je toženka za škodo na zavarovanih strojih tožniku oziroma njegovim pravnim prednikom (leasingodajalcem) že izplačala 62.362,18 EUR. Hkrati je bila tožniku na podlagi odločbe ministrstva priznana škoda na strojih in opremi v višini 343.585,00 EUR (na predmetne stroje odpade 321.250,00 EUR) in je od ministrstva (in sklada) za nastalo škodo prejel sredstva v višini 50% od tega zneska. Za nastalo škodo na predmetnih strojih je tako (upoštevaje preprost izračun) prejel še od ministrstva in sklada pomoč v višini 160.625,00 EUR (pritožnica zmotno omenja znesek 118.235,00 EUR). Iz navedenega je razvidno, da toženka iz naslova zavarovalnine tožniku zagotovo ne dolguje več ničesar, saj je bila tožniku nastala premoženjska škoda na predmetnih zavarovanih strojih že v celoti sanirana oziroma poplačana s strani toženke, ministrstva in sklada. Posledično je treba tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
ZZVZZ člen 86, 87. ZDR-1 člen 63, 63/2. ZVZD-1 člen 3, 3/1-2.
varstvo in zdravje pri delu - nesreča pri delu - dejanski delodajalec
Tako se izkaže, da je drugotožena stranka dejansko izvajala nadzor in odrejala delo delavcem prvotožene stranke in tudi zavarovancu tožeče stranke in je bila tako ona dejanski delodajalec zavarovanca tožeče stranke, torej oseba, ki je po določbi drugega odstavka 63. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in 2. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), po ustaljeni sodni praksi, zavezana spoštovati in izvajati določila varnega dela in ne prvotožena stranka.
preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - zavrnitev predloga
Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi, zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Njegov namen je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker pa so partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND ne bo relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, marveč, ali predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Tako partnerska nastrojenost še ne predstavlja nasilja v smislu ZPND. Namen zakona namreč ni v tem, da se s posebnimi ukrepi rešujejo konfliktni odnosi med partnerjema, h katerim prispevata oba. Sodišče mora zato najti mejo med konfliktnimi položaj, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami in položaji, kjer ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, marveč v resnici zato, da so žrtve nasilnih dejanj ter gre za takšno raven nasilja, da je poseg države glede na okoliščine primera za zasebna razmerja nujen.
ZRPPN člen 2, 16, 17. ZOR člen 60, 111, 117, 139, 141. ZDen člen 3, 4, 5, 64. URS člen 69.
razlastitev - denarna odškodnina zaradi razlastitve - ničnost pogodbe - javni interes - razlastitev zaradi splošnega interesa - pogodba namesto razlastitve - napake volje - prisila - čezmerno prikrajšanje
Sankcija za neuresničitev namena razlastitve ni ničnost, pač pa izpodbojnost, ki bi jo lahko pravni prednik tožnika uveljavljal v maksimalnem roku pet let od sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma v roku treh let, če je za razlog izpodbojnosti izvedel prej.
dogovor o krajevni pristojnosti - nepogodbena odškodninska odgovornost
Ker tožeča stranka ni bila pogodbena stranka, ni njenega izrecnega soglasja za dogovor o pristojnosti. Materialnopravno vprašanje v tem primeru pa je, ali je možno ta dogovor razširiti na tožečo stranko z ozirom na to kakšen tožbeni zahtevek uveljavlja. V tem primeru sklicevanje v tožbi na posamezne določbe v pogodbi ne pomeni očitanja kršitve pogodbenih obveznosti, temveč pogodba zgolj prepisuje zakonsko normo. Zato dogovor o krajevni pristojnosti v pogodbi ne velja za tožečo stranko.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/2, 49, 49/1, 148, 148/3.. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (1994) člen 33, 33/1.
krajši delovni čas - starševstvo - delovni čas - prerazporeditev delovnega časa - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Drugačna razporeditev delovnega časa s petih na tri delovne dni v tednu je povezana s spremembo pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa. Po prvem odstavku 49. člena ZDR-1 lahko spremembo pogodbe o zaposlitvi predlaga katerakoli stranka, pogodba pa se spremeni oziroma velja nova pogodba le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostaja v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi. Brez ustrezne pravne podlage sodišče ne more samo spreminjati pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa tako, da bi toženi stranki naložilo, da tožnici omogoči opravljanje 24-urne tedenske delovne obveznosti v treh delovnih dneh.