regresni zahtevek - zahtevki zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja - odškodninski zahtevek Zavoda
Prvi odstavek 18. člena ZOZP je uredil le takšno situacijo, v kateri tožeča stranka postavi zahtevek, še preden bi bilo sploh (mogoče) konkretno izračunati, kolikšna je bila v resnici njena izguba ("izpad") sorazmernega dela prispevkov. Položaja, ko toženi stranki izguba še ni nastala, vendar pa je gotovo, da bo nastala, in jo je mogoče celo že številčno opredeliti, ZOZP ni uredil. Nastala je zakonska praznina, ki jo je treba zapolniti. Zapolni se lahko tako, da se, enako kot zahtevek tožeče stranke, kapitalizira tudi odškodnino, ki jo bo morala plačevati tožena stranka v obliki rente. Ker gre za izračun škode, ki bi sicer v prihodnosti šele nastajala, si je pri konkretnem izračunu potrebno pomagati s predvideno preostalo delovno dobo. Tako je prvostopenjsko sodišče tudi ravnalo. Tožena stranka v pritožbi ni navedla nobenega razloga zoper takšno razlago prvega odstavka 18. člena ZOZP.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo ugotovljena dejstva, ki utemeljujejo krajevno pristojnost sodišča. Četudi kategorizacija telesnih poškodb po Fischerju uvršča srednje hude telesne poškodbe v posebno kategorijo pred hude telesne poškodbe, je ob zgoraj obrazloženem zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj po drugem odstavku 52. člena ZPP. Tudi srednje hude telesne poškodbe so namreč hude telesne poškodbe po tej zakonski določbi. V tožbi zatrjevane poškodbe so po obrazloženem hude telesne poškodbe.
trditveno in dokazno breme - odškodninska odgovornost - razlika v odpravnini
Tožnica je uveljavljala tožbeni zahtevek za plačilo plače v sporni višini za določeno obdobje, kar predstavlja sorazmerni mesečni del plače, kot je to tožnica izrecno navedla v 2. točki tožbenega zahtevka. Sodišče je navedeni tožbeni zahtevek štelo, da gre za odškodninsko terjatev tožene stranke, ker je tožena stranka ravnala protipravno, ker ji ni zagotovila odpovednega roka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze s katerimi ta dejstva dokazujejo, kot to določa prvi odstavek 7. člena ZPP. Tožnica odškodnine ni uveljavljala, prav tako ni zatrjevala elementov škode po temelju in po višini in pri čemer morajo biti za plačilo odškodnine podani elementi in sicer protipravno ravnanje, krivda, vzročna zveza in škoda. Tožnica navedenega ni konkretizirano navajala, sodišče pa tudi svoje odločitve glede vseh elementov odškodninske odgovornosti ni obrazložilo. Ob tem je pomembno, da tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, pri čemer mora stranka v postopku kot že navedeno navesti dejstva in predlagati dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Poudariti je tudi treba, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni sodbo presenečenja, saj toženi stranki sodišče niti ni dalo možnosti, da bi se izjasnila o pravnem temelju, na podlagi katerega je sodišče odločalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00035603
ZPP člen 5, 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 286, 286/4. OZ člen 121, 890, 892, 892/1, 892/2, 893, 893/1. ZVPot člen 23, 24, 57, 57e, 57g.
pogodba o organiziranju potovanja - nepravilna izpolnitev pogodbe - odgovornost organizatorja potovanja - počitnice - vrnitev kupnine za turistični aranžma - nepremoženjska škoda - izguba užitka počitnic - odprava napak
Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila edina napaka v izpolnitvi turistične storitve, storjena pri prvotni dodelitvi sobe, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, odpravljena že na kraju samem, drugih zatrjevanih napak v izpolnitvi turističnih storitev pa tožnica ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za vračilo celotnega vplačanega zneska kupnine za turistični aranžma.
Ker v skladu z določilom 5. člena Direktive Sveta 90/314 EGS z dne 13. 6. 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih, potrošniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah oziroma na dopustu (le) v primeru neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve turističnega aranžmaja, je sodišče prve stopnje, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tožnice za plačilo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, glede na pravilne predhodne ugotovitve, da je bila edina napaka v storitvi, ki se lahko očita toženi stranki, prvotno dodeljena soba, ki ni imela dogovorjenih lastnosti, saj ni imela pogleda na bazen, pravilno ugotavljalo, ali je tožnici zaradi te napake v izpolnitvi nastala ta oblika nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tudi dokazno podprte ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da je bila ta edina napaka izpolnitve glede lastnosti dodeljene hotelske sobe na kraju samem odpravljena, da so v vmesnem času od izpraznitve prvotnih sob okoli 10.00 ure do nastanitve v novi sobi okoli 16.00 ure morali tožnica in ostali potniki, ki so potovali z njo, čakati v pritličju hotela, da je bil v tem času tudi porušen dnevni ritual družine, saj s prtljago in z otrokoma, od katerih je bil eden star deset let, drugi pa še ne dve leti, tožnica ni mogla zapustiti hotela in je najmlajši otrok spal kar v avli, pa tudi njegovo oceno, da zaradi opisanega približno šest ur trajajočega čakanja na drugo sobo s pogledom na bazen, kot je bilo dogovorjeno s Pogodbo, še ni mogoče zaključiti, da je imela opravljena storitev potovanja in letovanja v H. tako hude napake, da je bila za tožnico prava polomija in nočna mora, da ni mogoče zaključiti, da je bil neizpolnjen in zgrešen osnovni namen, zaradi katerega se je tožnica odločila za potovanje, to je kvalitetno, mirno in brez skrbi preživeti glavni in tudi prvi skupni družinski dopust, da je opisano tožničino duševno doživljanje počitnic posledica njenih subjektivnih pričakovanj, ki pa bistveno odstopajo od tega, kar ji je bilo obljubljeno s strani tožene stranke v opisu kupljenega turističnega aranžmaja in tudi nudeno na kraju samem.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - goljufija - potni stroški - prevoz na delo in z dela
Tožnik se na delo ni vozil iz kraja, ki ga je v izjavi navedel kot kraj, od koder dnevno prihaja na delo in mu je za to razdaljo tožena stranka tudi plačevala prevozne stroške. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00022164
ZKP člen 219.a, 219.a/8, 285.e, 285.e/1, 285.e/2, 402, 402/3.
izločitev dokazov - zaseg predmeta - preiskava elektronske naprave - preiskava elektronske pošte - dopustnost dokaza - tehtanje pravic v koliziji - pravica do zasebnosti - pravica do informacijske zasebnosti - varstvo osebnih podatkov
Sodišče prve stopnje je pri presoji dovoljenosti dokazov, pridobljenih iz računalnikov, ki sta jih v času trajanja delovnega razmerja uporabljala obdolženca, pravilno ugotovilo, da je bilo z njunim pregledom poseženo v njuno zasebnost in v pravico do komunikacijske zasebnosti ter do varstva osebnih podatkov, vendar pa je pravilno pojasnilo, da vsako poseganje v ustavno zagotovljene pravice ni nedopustno že samo po sebi, temveč je o protipravnem posegu mogoče govoriti le, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, takšnega posega ne opravičujejo. Povedano drugače, vsak tak poseg ni že sam po sebi razlog za izločitev dokazov, ki jih na tak način pridobijo zasebniki.
sklep o začetku postopka osebnega stečaja - pritožba dolžnika zoper sklep o začetku stečajnega postopka - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - prepozno plačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe
Petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse, ki je naveden v plačilnem nalogu, je prekluzivni rok in kot tak po samem zakonu nepodaljšljiv. Da bo sodišče štelo dolžnikovo pritožbo za umaknjeno, če v petnajst dnevnem roku od prejema naloga taksa ne bo plačana, je zapisano v samem nalogu. Da je nalog prejel, pa je pritožnik izrecno priznal. Zato je po nepotrebnem klical na „pisarniški urad Vrhovnega sodišča RS“. S sklicevanjem na pojasnilo, ki da ga je tam dobil, pa ne more doseči podaljšanja prekluzivnega roka. Te pritožbene navedbe pa tudi ni z ničemer dokazal.
Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so po stališču pritožbenega sodišča pravilne, je tožena stranka postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljala zakonito. Ker ni izpolnjena predpostavka iz 1. odstavka 272. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjen.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnega predloga - obstoj pripornih razlogov - priporni razlog begosumnosti - zdravstveno stanje - rok za odločitev o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora
Pritožnica nima prav, ko trdi, da ji njeno zdravstveno stanje onemogoča podaljšanje pripora. Okoliščina, ki jo obdolženka izpostavlja v pritožbi, da je bila od 2. 4. 2019 do 4. 4. 2019 hospitalizirana, nima takšne teže, da bi terjala drugačno odločitev od sprejete. Če bo namreč ponovno potrebno bolnišnično zdravljenje, bo obdolženki le to omogočeno, kot ji je bilo v tem primeru.
Po določilu šestega odstavka 202. člena ZKP mora senat okrožnega sodišča, ki odloča o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, odločiti o pritožbi v oseminštiridesetih urah. Zakon ne določa, kdaj začne teči ta rok, vendar pa je logično, da se ta rok računa od predložitve pritožbe senatu okrožnega sodišča, saj rok za odločitev senata ne more začeti teči prej, kot ima senat dejansko možnost odločitve.pripor
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00026251
KZ-1 člen 70a, 300, 300/1, 300/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 492, 492/1. ZNPPol člen 4, 4/1, 4/1-2.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - opis kaznivega dejanja - nejasnost razlogov - konkretizacija zakonskih znakov - nerazumljivost izreka odločbe
Pritožba ima prav, ko smiselno nakazuje, da opis kaznivega dejanja ni razumljiv, ker iz njega ni dovolj jasno razvidno dejanje, ki ga je kritičnega dne na naslovu obdolženca v okviru izvajanja preventivnih nalog v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj in prekrškov v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije opravljal policist J.H. Zapisano je zgolj, da je opravljal razgovor z J.U., da je to izvajal v okviru pooblastil iz 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, pri tem pa manjka jasna konkretizacija razlogov za razgovor, ki ga je opravljal.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/2, 49, 49/1, 148, 148/3.. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (1994) člen 33, 33/1.
krajši delovni čas - starševstvo - delovni čas - prerazporeditev delovnega časa - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Drugačna razporeditev delovnega časa s petih na tri delovne dni v tednu je povezana s spremembo pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa. Po prvem odstavku 49. člena ZDR-1 lahko spremembo pogodbe o zaposlitvi predlaga katerakoli stranka, pogodba pa se spremeni oziroma velja nova pogodba le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostaja v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi. Brez ustrezne pravne podlage sodišče ne more samo spreminjati pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa tako, da bi toženi stranki naložilo, da tožnici omogoči opravljanje 24-urne tedenske delovne obveznosti v treh delovnih dneh.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00023236
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - glavni izvajalec - kooperantska pogodba - stranski intervenient - izvajalec del
Stranski intervenient je bil glavni izvajalec in organizator del na spornem delovišču, s težkimi stroji, ki so bili v njegovi lasti, so upravljali njegovi delavci, fizična dela na tem delovišču so opravljali delavci tožene stranke kot kooperanta, ki je na tem delovišču sodelovala na podlagi sklenjene kooperantske pogodbe s stranskim intervenietnom in z ustreznim aneksom za navedeno gradbišče. Tako je stranski intervenient naročal, odrejal, organiziral, vodil in nadziral delovni proces tudi glede varnostnih ukrepov, medtem ko tožena stranka na organizacijo in izvedbo delovnega procesa ni imela nobenega vpliva, saj je stranskemu intervenientu zgolj posojala svoje delavce. Zato toženka tožniku za nastalo škodo ni subjektivno odgovorna, saj ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke.
Tožena stranka tožniku ni odgovorna za škodo niti po pravilih o objektivni odgovornosti, saj se ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo na gradbišču, niti ni bila imetnica nevarne stvari (rovokopača, ki je tožnika porinil v jarek).
Tožniku je dejansko nastala škoda zaradi nesreče pri delu, vendar pa za to škodo ni odgovorna toženka, ampak izvajalec del.
Pritožba mora skladno z določbo 335. člena ZPP obsegati: navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Pritožba, ki jo je vložil tožnik, ne vsebuje razlogov, zaradi katerih izpodbija odločitev sodišča prve stopnje. Ker se v postopku s pritožbo po določbi 336. člena ZPP ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, je pritožba nepopolna, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00026459
KZ-1 člen 20, 227, 227/1. ZFPPIPP člen 34.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - delictum proprium - načelo enakega obravnavanja upnikov - napeljevanje h kaznivemu dejanju - pomoč pri kaznivem dejanju - sklenitev najemne pogodbe - sostorilstvo
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je tipičen "delictum proprium". Teorija zato stoji na stališču, da "favoriziran upnik sam ne stori kaznivega dejanja, lahko pa je napeljevalec h kaznivemu dejanju". Kdor ne more biti sam storilec, ne more biti sostorilec, ampak le napeljevalec ali pomočnik.
nasilje v družini - preprečevanje nasilja v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - časovna omejenost ukrepov za preprečevanja nasilja v družini - časovna omejitev trajanja ukrepov - prepustitev stanovanja v skupni rabi - ekonomsko nasilje - načelo sorazmernosti - zavrnitev dokaznih predlogov - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je namen ukrepov za preprečevanje nasilja v družini, med katerimi je tudi prepustitev stanovanja, v zaščiti žrtve, ki naj si v času veljavnosti ukrepa poišče trajnejše varstvo oziroma si zagotovi trajno varnost pred nasiljem oziroma nasilnežem. Gre namreč za poseg v lastninsko pravico lastnika stanovanja, ki je v tem primeru očitno nesporno nasprotni udeleženec. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo načelo sorazmernosti, torej potrebo po tehtanju vseh pravic, ki v življenjski situaciji zadevajo druga ob drugo. V konkretnem primeru ima varnost žrtve prednost pred premoženjskimi interesi lastnika, vendar ne dlje, kot je to nujno potrebno, da si žrtev poišče trajnejšo pomoč in zaščito.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00021999
ZPP člen 458, 458/1. OZ člen 435.
nabava goriva - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - nekonkretizirane pritožbene navedbe
Sodbe, izdane v postopku v sporu majhne vrednosti, iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno izpodbijati. Zato se pritožbeno sodišče do tistih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni opredelilo.
Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke, je presplošen, da bi pritožbeno sodišče lahko nanj konkretno odgovorilo.
preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - zavrnitev predloga
Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi, zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Njegov namen je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker pa so partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND ne bo relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, marveč, ali predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Tako partnerska nastrojenost še ne predstavlja nasilja v smislu ZPND. Namen zakona namreč ni v tem, da se s posebnimi ukrepi rešujejo konfliktni odnosi med partnerjema, h katerim prispevata oba. Sodišče mora zato najti mejo med konfliktnimi položaj, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami in položaji, kjer ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, marveč v resnici zato, da so žrtve nasilnih dejanj ter gre za takšno raven nasilja, da je poseg države glede na okoliščine primera za zasebna razmerja nujen.
Sodišče lahko samo po uradni dolžnosti, t.j. brez ustreznega zahtevka stranke, odloča o (ne)dopustnosti oziroma (ne)veljavnosti izjav volje le takrat, ko presoja (ne)dopustnost razpolaganja strank v postopku, torej le v primeru t.i. materialno procesnih dispozicij strank v postopku, ki jih ureja 3. člen ZPP. Med takšne dispozicije strank spadajo odpoved zahtevku, pripoznava zahtevka in sodna poravnava. Glede na vsebino nedatiranega dogovora na l. št. 102 spisa, ki ga je v spis vložil pritožnik, je sodišče prve stopnje sicer ravnalo pravilno, ko je presojalo, ali bi sporni dogovor lahko imel značaj sodne poravnave. Ker pa je, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, temu pa pritrjuje tudi pritožba, pravilno ugotovilo, da sporni nedatiran dogovor glede delitve zapuščine nima značaja sodne poravnave, t.j., da pri njem ne gre za t.i. dedni dogovor, t.j. dogovor dedičev o delitvi zapuščine oziroma dediščine, ki bi ga le-ti sklenili pred sodiščem oziroma ga sporazumno predložili zapuščinskemu sodišču, le-to pa bi ga posledično lahko vneslo v sklep o dedovanju, o njegovi (ne)dopustnosti brez ustreznega zahtevka strank ne bi smelo odločati.
poseg v osebnostno pravico - čast in dobro ime - žaljiva obdolžitev - razžalitev - objektivna žaljivost - povprečni bralec - trditve o dejstvih - vrednostna sodba - tehtanje ustavnih pravic v koliziji
Razžalitev je pravni standard, ki mu je treba v vsakem posamičnem primeru dati pravi pomen ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin. Ker ni vsaka izjava, ki nekoga prizadene, tudi objektivno žaljiva in s tem protipravna, je treba med drugim ugotoviti, ali je izjava objektivno žaljiva v očeh povprečnega bralca.