Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo ugotovljena dejstva, ki utemeljujejo krajevno pristojnost sodišča. Četudi kategorizacija telesnih poškodb po Fischerju uvršča srednje hude telesne poškodbe v posebno kategorijo pred hude telesne poškodbe, je ob zgoraj obrazloženem zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj po drugem odstavku 52. člena ZPP. Tudi srednje hude telesne poškodbe so namreč hude telesne poškodbe po tej zakonski določbi. V tožbi zatrjevane poškodbe so po obrazloženem hude telesne poškodbe.
trditveno in dokazno breme - odškodninska odgovornost - razlika v odpravnini
Tožnica je uveljavljala tožbeni zahtevek za plačilo plače v sporni višini za določeno obdobje, kar predstavlja sorazmerni mesečni del plače, kot je to tožnica izrecno navedla v 2. točki tožbenega zahtevka. Sodišče je navedeni tožbeni zahtevek štelo, da gre za odškodninsko terjatev tožene stranke, ker je tožena stranka ravnala protipravno, ker ji ni zagotovila odpovednega roka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze s katerimi ta dejstva dokazujejo, kot to določa prvi odstavek 7. člena ZPP. Tožnica odškodnine ni uveljavljala, prav tako ni zatrjevala elementov škode po temelju in po višini in pri čemer morajo biti za plačilo odškodnine podani elementi in sicer protipravno ravnanje, krivda, vzročna zveza in škoda. Tožnica navedenega ni konkretizirano navajala, sodišče pa tudi svoje odločitve glede vseh elementov odškodninske odgovornosti ni obrazložilo. Ob tem je pomembno, da tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, pri čemer mora stranka v postopku kot že navedeno navesti dejstva in predlagati dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Poudariti je tudi treba, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni sodbo presenečenja, saj toženi stranki sodišče niti ni dalo možnosti, da bi se izjasnila o pravnem temelju, na podlagi katerega je sodišče odločalo.
Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 949. člena OZ, ki določa, da pri premoženjskem zavarovanju zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Škoda na zavarovanih strojih je znašala 78.900 EUR (in ne 89.588,00 EUR), medtem ko je toženka za škodo na zavarovanih strojih tožniku oziroma njegovim pravnim prednikom (leasingodajalcem) že izplačala 62.362,18 EUR. Hkrati je bila tožniku na podlagi odločbe ministrstva priznana škoda na strojih in opremi v višini 343.585,00 EUR (na predmetne stroje odpade 321.250,00 EUR) in je od ministrstva (in sklada) za nastalo škodo prejel sredstva v višini 50% od tega zneska. Za nastalo škodo na predmetnih strojih je tako (upoštevaje preprost izračun) prejel še od ministrstva in sklada pomoč v višini 160.625,00 EUR (pritožnica zmotno omenja znesek 118.235,00 EUR). Iz navedenega je razvidno, da toženka iz naslova zavarovalnine tožniku zagotovo ne dolguje več ničesar, saj je bila tožniku nastala premoženjska škoda na predmetnih zavarovanih strojih že v celoti sanirana oziroma poplačana s strani toženke, ministrstva in sklada. Posledično je treba tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
ZPP člen 155, 155/1.. ZDOdv Zakon o državnem odvetništvu (2017) člen 27.
odločitev o pravdnih stroških - stroški predsodnega postopka
Neutemeljeno tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, da stroški predpravdnega postopka niso bili potrebni za postopek. Ker je t.i. čisto denarno terjatev mogoče uveljavljati z neposredno tožbo pred sodiščem, ne gre za potrebni strošek sodnega postopka.
ZZVZZ člen 86, 87. ZDR-1 člen 63, 63/2. ZVZD-1 člen 3, 3/1-2.
varstvo in zdravje pri delu - nesreča pri delu - dejanski delodajalec
Tako se izkaže, da je drugotožena stranka dejansko izvajala nadzor in odrejala delo delavcem prvotožene stranke in tudi zavarovancu tožeče stranke in je bila tako ona dejanski delodajalec zavarovanca tožeče stranke, torej oseba, ki je po določbi drugega odstavka 63. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in 2. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), po ustaljeni sodni praksi, zavezana spoštovati in izvajati določila varnega dela in ne prvotožena stranka.
Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno odločilo o stroških postopka, ki se je zaključil z ustavitvijo postopka zaradi umika tožbe na podlagi prvega odstavka 158. člena v povezavi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Za odločitev o stroških postopka je odločilen uspeh tožnika v postopku, drugačne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo zmotno stališče, da tožnica tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka, vendar je vseeno pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti nastale stroške postopka glede na uspeh.
sprememba tožbe - dovolitev spremembe tožbe - dopustnost pritožbe
Pritožbeno izpodbijan je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče dovolilo spremembo tožbe. Po sedmem odstavku 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe. Pritožbeno sodišče je zato zavrglo pritožbo kot nedovoljeno.
regresni zahtevek - zahtevki zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja - odškodninski zahtevek Zavoda
Prvi odstavek 18. člena ZOZP je uredil le takšno situacijo, v kateri tožeča stranka postavi zahtevek, še preden bi bilo sploh (mogoče) konkretno izračunati, kolikšna je bila v resnici njena izguba ("izpad") sorazmernega dela prispevkov. Položaja, ko toženi stranki izguba še ni nastala, vendar pa je gotovo, da bo nastala, in jo je mogoče celo že številčno opredeliti, ZOZP ni uredil. Nastala je zakonska praznina, ki jo je treba zapolniti. Zapolni se lahko tako, da se, enako kot zahtevek tožeče stranke, kapitalizira tudi odškodnino, ki jo bo morala plačevati tožena stranka v obliki rente. Ker gre za izračun škode, ki bi sicer v prihodnosti šele nastajala, si je pri konkretnem izračunu potrebno pomagati s predvideno preostalo delovno dobo. Tako je prvostopenjsko sodišče tudi ravnalo. Tožena stranka v pritožbi ni navedla nobenega razloga zoper takšno razlago prvega odstavka 18. člena ZOZP.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00023206
ZPP člen 292.. OZ člen 335, 335/1, 352.. ZDR-1 člen 177.. Statut Univerze na Primorskem (2003) člen 92.
odškodninska odgovornost delavca - protipravno ravnanje - subjektivni rok za zastaranje
Ob dejanski ugotovitvi, da je zavrnitev računa predstavljala le izvršitev rektorjevega sklepa o prekinitvi sodelovanja z družbo, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja zaradi neutemeljene zavrnitve računa.
Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas, ko je tožeča stranka izvedela (ali bi ob običajni skrbnosti lahko izvedela) za nastanek škode (in za njenega povzročitelja). Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oziroma ko bi lahko določil višino odškodninskega zahtevka.
predsodni postopek - obnova postopka - zavrženje predloga - nov dokaz
Po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni več rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku. Gre za t. i. staro novo dejstvo, ki je obstajalo že v času prejšnjega odločanja. Enako velja za nov dokaz. Nov dokaz je le dokaz, ki je obstajal že pred izdajo dokončne odločbe, vendar takrat ni bil znan, ker se zanj ni vedelo, ali pa se je vedelo, vendar se ni mogel uporabiti. Možnost uporabe tega dokaza je nastala pozneje, ker se je zanj izvedelo šele po končanem upravnem postopku. Tudi če gre za nov dokaz v smislu 260. člen ZUP, pa mora biti ta posebej kvalificiran. Torej takšen, da bi lahko pripeljal do drugače odločbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00021827
OZ člen 82, 199. ZS člen 3, 3/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 457, 457/3.
upravljanje večstanovanjske stavbe - sklep etažnih lastnikov - izjava volje - razlaga izjave volje - sporno pogodbeno določilo - razlaga nejasnih pogodbenih določil - poslovodstvo brez naročila - neopredelitev do odločilnih dejstev - kršitev pravice do izjave v postopku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožnik ni dokazal, da vložitev tožbe, v zvezi s katero so nastali stroški, katerih povrnitev zahteva od toženca, temelji na sklepu etažnih lastnikov. Iz tožbenih navedb ne izhaja niti sklep, da tožnik od toženca zahteva povrnitev sorazmernega dela stroškov pravdnega postopka na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila. Po 199. členu OZ se sme kdo tujega posla lotiti nepoklicano samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Trditev, da je prejšnji upravnik po prejemu začasne odredbe izročil sredstva etažnih lastnikov, ne zadostuje za sklep, da bi etažnim lastnikom v nasprotnem primeru nastala škoda ali bi izostal nastanek koristi. Tožbeni zahtevek za povrnitev sorazmernega dela stroškov pravde zato ni utemeljen.
šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - spolno nadlegovanje - psihično nasilje - ponižanje ali prestrašenost - obrazloženost sodne odločbe - zavrnitev dokaznih predlogov
Pritožnik pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo obdolženčev zagovor, v katerem je ta pojasnil, da se izrečenih besed oškodovanki zaradi časovne oddaljenosti ne spomni, da je šlo za zdravo "zafrkancijo" in da oškodovanke ni želel prizadeti. Sodišče prve stopnje je v izčrpni obrazložitvi izpodbijane sodbe argumentirano in prepričljivo utemeljilo, zakaj takšnega zagovora ni mogoče sprejeti, zato pritožnik dvoma v pravilnost dokazne presoje ne more vnesti zgolj s podajanjem lastnega mnenja, da je bil obdolženčev zagovor verodostojen. Pritožbeno vztrajanje, da oškodovanka obdolžencu nikoli ni izrecno rekla, naj preneha z neprimernim govorjenjem, je brez uspeha, saj je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanke pravilno presodilo, da je ta obdolžencu tudi besedno izrazila svoje nestrinjanje z njegovim početjem, čemur lahko sodišče druge stopnje glede na naravo inkriminiranih besed z gotovostjo verjame. V tej zvezi je sicer že v izpodbijani sodbi pravilno poudarjeno, da oškodovanki glede na besede iz izreka sodbe sploh ne bi bilo potrebno odreagirati in od obdolženca zahtevati, naj s takšnim govorjenjem preneha, saj je vsakomur jasno, da inkriminirano izražanje v medsebojni komunikaciji na delovnem mestu ni le neprimerno, temveč tudi žaljivo, vulgarno in za obdolženca, ki je po poklicu policist, nesprejemljivo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00022861
ZZZDR člen 123, 123/2, 132. ZSVI člen 27. ZPP člen 355, 355/1.
sprememba višine preživnine - znižanje preživnine - spremenjene okoliščine - preživninske zmožnosti - preživninske potrebe - dolžnost preživljanja - preživninska obveznost staršev - preživninska obveznost staršev duševno in telesno prizadetih oseb - prenehanje preživninske obveznosti - izvršilni naslov - tožba na ukinitev preživnine - pritožbena obravnava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - kontrolna funkcija sodišča druge stopnje
Tožnik je sicer zatrjeval spremembe glede svojih preživninskih zmožnosti, vendar je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ne da bi se z njimi ukvarjalo oziroma ne da bi jih ugotavljalo. Izhajalo je namreč iz zmotnega materialnopravnega stališča in presojalo, ali so podani zakonski pogoji za plačevanje preživnine, kot jih določa 123. člen ZZZDR, ki je veljal pred spremembo ZZZDR-C, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I 11/07-45 s 13. 12. 2007. Ob tem je spregledalo, da ne gre za (prvo) določitev preživnine, ker je o tem že pravnomočno odločeno, temveč za njeno spremembo, zato bi se moralo ukvarjati z vprašanjem, ali obstojijo okoliščine, ki sploh omogočajo spremembo z izvršilnim naslovom določene preživnine.
Zakonske zamudne obresti so od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila priznane brez vsakršne dejanske in pravne utemeljitve. Narava navedene procesne kršitve je takšna, da je pritožbeno sodišče ne more odpravljati, saj bi v nasprotnem prevzelo vlogo prvostopenjskega sodišča pri utemeljevanju pisnih odpravkov sodnih odločb, ki morajo v dejanskem in pravnem pogledu biti takšne, da jih je sploh mogoče preizkusiti. Na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP je zato potrebno izpodbijani del sodbe razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Čeprav je v pravnomočno odločbo načeloma mogoče poseči le pod pogoji, na način in v postopkih, ki jih določa zakon, torej z izrednimi pravnimi sredstvi, je po sodni praksi revizijskega sodišča v pravnomočno odločbo o uživanju oziroma izplačevanju pokojninskih in invalidskih dajatev mogoče poseči v rednem postopku, če po pravnomočnosti nastopijo okoliščine, zaradi katerih ni več vseh dejanskih in pravnih pogojev za njeno izplačevanje. Če so nove dejanske okoliščine, nastale po izdaji odločbe o priznani pravici, in nova dejstva z vidika uporabe prava takšna, da zakon uživanja pravice ne dopušča več, jih zavarovanec ne sme več uživati. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju toženec odloči z odločbo o ugotovitvi preplačila skladno s 194. členom ZPIZ-2. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.
Pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka je pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih zadevah.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - upravičenci - nujnost ukrepa - namestitev v varovani oddelek - primernost - prostorska zasedenost - primerjava - tehtanje okoliščin - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih
Sprejem osebe (posameznika z duševno motnjo) v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve je dopusten na podlagi sklepa sodišča, če so izpolnjeni pogoji za sprejem iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr.
Nasprotni udeleženec ima duševno motnjo, poleg tega je tudi gibalno oviran, zaradi česar je vezan na uporabo invalidskega vozička ter potrebuje stalni nadzor in popolno pomoč pri vseh aktivnostih, predvsem pa fizično omejitev možnosti izhodov.
Potrebe oseb (upravičencev do institucionalnega varstva) po stalni oskrbi in varstvu ter nujnost ukrepanja imajo prednost pred zadržki v zvezi s prostorskimi in kadrovskimi težavami socialno varstvenih zavodov.
Prvo sodišče se ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev pri odločanju o tem, v katerega od posebnih socialno varstvenih zavodov naj se sprejme nasprotnega udeleženca.
Glede na to, da so po podatkih spisa vsi posebni socialno varstveni zavodi prezasedeni, bi bilo treba opraviti primerjavo med njimi z vidika preobremenjenosti njihovih kapacitet. Te primerjave prvo sodišče ni opravilo, ker je to okoliščino zmotno presodilo kot nebistveno v zadevi. Prav ta primerjava bi lahko pokazala, kateri socialno varstveni zavod je najmanj preobremenjen in bi bil zato v opisanih razmerah sprejem nasprotnega udeleženca v ta socialno varstveni zavod še najmanj slaba rešitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00022742
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12. ZNP člen 37. ZZZDR člen 5a, 5a/1, 106, 106/5, 113, 113/2. ZPND člen 1, 1/2, 3, 3/5, 5, 22a, 22a/1, 22a/8, 24.
določitev ukrepov prepovedi nasilnih dejanj - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj - psihično nasilje - odločanje o stikih z otrokom - nepravdni postopek - stiki pod nadzorom - dokaz z izvedencem - nujen postopek - začasni ukrepi - varstvo koristi otroka - Center za socialno delo (CSD) kot udeleženec v postopku - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - res iudicata
Nestrinjanje staršev pri odločanju o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, ne predstavlja psihičnega nasilja nad otrokom v smislu petega odstavka 3. člena ZPND.
ZPND določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini. Toda sedež odločanja o otrokovih stikih je in mora biti nepravdni postopek za ureditev stikov.
Izvedba dokaza z izvedencem je za otroke nedvomno obremenjujoča, ponavljanje oziroma izvajanje tega dokaza v dveh postopkih pa še bolj, in torej nikakor ne bi bilo otroku v korist. Prav korist otrok pa je osnovno vodilo v vseh postopkih iz razmerij med starši in otroki, tudi v postopku po ZPND.