Sodišče lahko samo po uradni dolžnosti, t.j. brez ustreznega zahtevka stranke, odloča o (ne)dopustnosti oziroma (ne)veljavnosti izjav volje le takrat, ko presoja (ne)dopustnost razpolaganja strank v postopku, torej le v primeru t.i. materialno procesnih dispozicij strank v postopku, ki jih ureja 3. člen ZPP. Med takšne dispozicije strank spadajo odpoved zahtevku, pripoznava zahtevka in sodna poravnava. Glede na vsebino nedatiranega dogovora na l. št. 102 spisa, ki ga je v spis vložil pritožnik, je sodišče prve stopnje sicer ravnalo pravilno, ko je presojalo, ali bi sporni dogovor lahko imel značaj sodne poravnave. Ker pa je, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, temu pa pritrjuje tudi pritožba, pravilno ugotovilo, da sporni nedatiran dogovor glede delitve zapuščine nima značaja sodne poravnave, t.j., da pri njem ne gre za t.i. dedni dogovor, t.j. dogovor dedičev o delitvi zapuščine oziroma dediščine, ki bi ga le-ti sklenili pred sodiščem oziroma ga sporazumno predložili zapuščinskemu sodišču, le-to pa bi ga posledično lahko vneslo v sklep o dedovanju, o njegovi (ne)dopustnosti brez ustreznega zahtevka strank ne bi smelo odločati.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00023206
ZPP člen 292.. OZ člen 335, 335/1, 352.. ZDR-1 člen 177.. Statut Univerze na Primorskem (2003) člen 92.
odškodninska odgovornost delavca - protipravno ravnanje - subjektivni rok za zastaranje
Ob dejanski ugotovitvi, da je zavrnitev računa predstavljala le izvršitev rektorjevega sklepa o prekinitvi sodelovanja z družbo, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja zaradi neutemeljene zavrnitve računa.
Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas, ko je tožeča stranka izvedela (ali bi ob običajni skrbnosti lahko izvedela) za nastanek škode (in za njenega povzročitelja). Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oziroma ko bi lahko določil višino odškodninskega zahtevka.
dogovor o krajevni pristojnosti - nepogodbena odškodninska odgovornost
Ker tožeča stranka ni bila pogodbena stranka, ni njenega izrecnega soglasja za dogovor o pristojnosti. Materialnopravno vprašanje v tem primeru pa je, ali je možno ta dogovor razširiti na tožečo stranko z ozirom na to kakšen tožbeni zahtevek uveljavlja. V tem primeru sklicevanje v tožbi na posamezne določbe v pogodbi ne pomeni očitanja kršitve pogodbenih obveznosti, temveč pogodba zgolj prepisuje zakonsko normo. Zato dogovor o krajevni pristojnosti v pogodbi ne velja za tožečo stranko.
razveljavitev izvršilnega naslova - ugovor zoper sklep o izvršbi
Pri tem glede na jasno zakonsko dikcijo 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ter dejstvo, da sodišče v izvršilnem postopku veže načelo formalne legalitete, izvršba pa je bila dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, ki ne obstaja več, ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je za zaključek o utemeljenosti tega ugovornega razloga relevanten upnikov uspeh v ponovljenem postopku. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, bo lahko upnica na podlagi odločbe, izdane v ponovljenem postopku, vložila nov predlog za izvršbo.
regresni zahtevek - zahtevki zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja - odškodninski zahtevek Zavoda
Prvi odstavek 18. člena ZOZP je uredil le takšno situacijo, v kateri tožeča stranka postavi zahtevek, še preden bi bilo sploh (mogoče) konkretno izračunati, kolikšna je bila v resnici njena izguba ("izpad") sorazmernega dela prispevkov. Položaja, ko toženi stranki izguba še ni nastala, vendar pa je gotovo, da bo nastala, in jo je mogoče celo že številčno opredeliti, ZOZP ni uredil. Nastala je zakonska praznina, ki jo je treba zapolniti. Zapolni se lahko tako, da se, enako kot zahtevek tožeče stranke, kapitalizira tudi odškodnino, ki jo bo morala plačevati tožena stranka v obliki rente. Ker gre za izračun škode, ki bi sicer v prihodnosti šele nastajala, si je pri konkretnem izračunu potrebno pomagati s predvideno preostalo delovno dobo. Tako je prvostopenjsko sodišče tudi ravnalo. Tožena stranka v pritožbi ni navedla nobenega razloga zoper takšno razlago prvega odstavka 18. člena ZOZP.
Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 949. člena OZ, ki določa, da pri premoženjskem zavarovanju zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Škoda na zavarovanih strojih je znašala 78.900 EUR (in ne 89.588,00 EUR), medtem ko je toženka za škodo na zavarovanih strojih tožniku oziroma njegovim pravnim prednikom (leasingodajalcem) že izplačala 62.362,18 EUR. Hkrati je bila tožniku na podlagi odločbe ministrstva priznana škoda na strojih in opremi v višini 343.585,00 EUR (na predmetne stroje odpade 321.250,00 EUR) in je od ministrstva (in sklada) za nastalo škodo prejel sredstva v višini 50% od tega zneska. Za nastalo škodo na predmetnih strojih je tako (upoštevaje preprost izračun) prejel še od ministrstva in sklada pomoč v višini 160.625,00 EUR (pritožnica zmotno omenja znesek 118.235,00 EUR). Iz navedenega je razvidno, da toženka iz naslova zavarovalnine tožniku zagotovo ne dolguje več ničesar, saj je bila tožniku nastala premoženjska škoda na predmetnih zavarovanih strojih že v celoti sanirana oziroma poplačana s strani toženke, ministrstva in sklada. Posledično je treba tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
ZPP člen 155, 155/1.. ZDOdv Zakon o državnem odvetništvu (2017) člen 27.
odločitev o pravdnih stroških - stroški predsodnega postopka
Neutemeljeno tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, da stroški predpravdnega postopka niso bili potrebni za postopek. Ker je t.i. čisto denarno terjatev mogoče uveljavljati z neposredno tožbo pred sodiščem, ne gre za potrebni strošek sodnega postopka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00023236
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - glavni izvajalec - kooperantska pogodba - stranski intervenient - izvajalec del
Stranski intervenient je bil glavni izvajalec in organizator del na spornem delovišču, s težkimi stroji, ki so bili v njegovi lasti, so upravljali njegovi delavci, fizična dela na tem delovišču so opravljali delavci tožene stranke kot kooperanta, ki je na tem delovišču sodelovala na podlagi sklenjene kooperantske pogodbe s stranskim intervenietnom in z ustreznim aneksom za navedeno gradbišče. Tako je stranski intervenient naročal, odrejal, organiziral, vodil in nadziral delovni proces tudi glede varnostnih ukrepov, medtem ko tožena stranka na organizacijo in izvedbo delovnega procesa ni imela nobenega vpliva, saj je stranskemu intervenientu zgolj posojala svoje delavce. Zato toženka tožniku za nastalo škodo ni subjektivno odgovorna, saj ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke.
Tožena stranka tožniku ni odgovorna za škodo niti po pravilih o objektivni odgovornosti, saj se ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo na gradbišču, niti ni bila imetnica nevarne stvari (rovokopača, ki je tožnika porinil v jarek).
Tožniku je dejansko nastala škoda zaradi nesreče pri delu, vendar pa za to škodo ni odgovorna toženka, ampak izvajalec del.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00026459
KZ-1 člen 20, 227, 227/1. ZFPPIPP člen 34.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - delictum proprium - načelo enakega obravnavanja upnikov - napeljevanje h kaznivemu dejanju - pomoč pri kaznivem dejanju - sklenitev najemne pogodbe - sostorilstvo
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je tipičen "delictum proprium". Teorija zato stoji na stališču, da "favoriziran upnik sam ne stori kaznivega dejanja, lahko pa je napeljevalec h kaznivemu dejanju". Kdor ne more biti sam storilec, ne more biti sostorilec, ampak le napeljevalec ali pomočnik.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - goljufija - potni stroški - prevoz na delo in z dela
Tožnik se na delo ni vozil iz kraja, ki ga je v izjavi navedel kot kraj, od koder dnevno prihaja na delo in mu je za to razdaljo tožena stranka tudi plačevala prevozne stroške. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Za presojo v predmetni zadevi je treba ločiti med procesnim trditvenim in dokaznim bremenom ter med materialnopravnim trditvenim in dokaznim bremenom, pri čemer zmotna uporaba slednjega lahko pomeni zmotno uporabo materialnega prava, do katere pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Pravni zaključki VS RS iz zadeve VS RS II Ips 45/2011 v tej pravdi niso uporabljivi, saj ne gre za situacijo, v kateri odškodovanec toži zavarovalnico na izplačilo odškodnine. Prav tako je VS RS tudi sicer nekoliko omililo stališča, ki jih iz omenjene zadeve izpostavlja pritožba, in je v drugih podobnih primerih jasno izrazilo, da je na zavarovalnici trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma glede prevare (glej npr. odločbo II Ips 27/2012). Obravnavana zadeva je drugačna in tudi sicer ni primerljiva z zgoraj izpostavljenimi. Tožnica je namreč toženki že izplačala premoženjsko škodo na vozilu iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti in v predmetni pravdi vtožuje vračilo tega izplačila na podlagi zatrjevane toženkine prevare. Gre torej za zahtevek tožnice na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 944. členom OZ, zato je tožnica tista, ki bi morala po materialnem pravu (zatrjevati in) izkazati, da jo je toženka prevarala. Pritožba se moti, da mora toženka izkazati nastanek prometne nesreče, vso materialno škodo in vzročno zvezo. Toženka je navedeno z zadostno stopnjo verjetnosti že izkazala na podlagi nespornega dejstva, da ji je tožnica v zvezi s sporno prometno nesrečo že izplačala odškodnino. Toženki v tej situaciji ni treba ničesar dokazovati, temveč je tožnica tista, ki mora izkazati, da je prišlo do prevare oziroma do neupravičenega prehoda premoženja (neupravičene obogatitve). Pri tem ne gre za izkazovanje trditev o negativnih dejstvih, ampak za izkazovanje trditev o prevari. Glede prevare pa je tožnica tista, ki jo zatrjuje in ki zanjo nosi dokazno breme. Povedano drugače, neuspeh z dokazovanjem gre v škodo tožnice in ne toženke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00022039
KZ člen 234a, 234a/1. ZKP člen 358, 358-1.
poslovna goljufija - konkretni opis dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - preslepitev - preslepitveni namen - oprostilna sodba - opisano dejanje ni kaznivo dejanje
Opis izvršitvenega ravnanja, da mu je mogoče očitati naravo preslepitvenih dejanj, mora navajati konkretna dejstva in okoliščine, iz katerih je mogoče določeno sklepati, da so bila storilčeva aktivna ravnanja ob sklenitvi posla ali tekom njegovega izvajanja, prazna in neresnična (lažna), zamolčanje oz. prikrivanje kot opustitveno ravnanje pa izvršeno v takih okoliščinah, da se je storilec zaradi njih zavedal, da pogodbeni stranki kljub pogodbeni zavezi ne bo mogel izpolniti svojih obveznosti.
Preslepitveno ravnanje, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, ni ustrezno konkretizirano, saj omogoča več različnih razlag.
Da bi opis obravnavanega kaznivega dejanja zadostil zahtevi po konkretizaciji znaka preslepitve v smislu izvršitvenega ravnanja, bi moral vsebovati najmanj sintezo analize dejanskih okoliščin, kakršno je v pritožbi predstavila državna tožilka, saj se nanaša na prilive in odlive družbe na dveh transakcijskih računih, izvršbe na podlagi sodnih sklepov ter na podatke o izpolnjevanju davčnih obveznosti in obveznosti do delavcev.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00022521
ZIZ člen 225, 226, 239. SPZ člen 33.
začasna odredba - vzpostavitev prejšnjega stanja - motenje posesti - nadomestno dejanje - denarna kazen - izvršilno sredstvo
Denarna kazen ne predstavlja ustreznega izvršilnega sredstva za izpolnitev predlagane začasne odredbe, ker gre za nadomestno dejanje, ki ga lahko opravi tudi kdo drug.
Izrek denarne kazni za neizvršitev dejanja, ki bi ga lahko opravil kdo drug, bi predstavljal nesorazmeren poseg v pravico tožencev do zasebne lastnine.
senat - sodnik posameznik - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Ker je sodišče prve stopnje odločalo po sodniku posamezniku, je zaradi nepravilne sestave sodišča podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče te kršitve, glede na njeno naravo, ne more samo odpraviti.
najemna pogodba za poslovni prostor - podnajem - uporaba tuje stvari - uporabnina - kršitev pogodbenih obveznosti - teorija realizacije pogodbe - soglasje volj za sklenitev pogodbe
V primeru, ko v najem dane prostore uporablja nekdo tretji, najemodajalec ni prikrajšan, tretji pa ne obogaten na račun najemodajalca, ker uporaba stvari v času najema pripada najemniku in ne lastniku. Najemno razmerje torej preprečuje nastanek neupravičene obogatitve v razmerju lastnika do tretje osebe in s tem tudi uporabo 190. in 198. člena OZ.
šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - spolno nadlegovanje - psihično nasilje - ponižanje ali prestrašenost - obrazloženost sodne odločbe - zavrnitev dokaznih predlogov
Pritožnik pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo obdolženčev zagovor, v katerem je ta pojasnil, da se izrečenih besed oškodovanki zaradi časovne oddaljenosti ne spomni, da je šlo za zdravo "zafrkancijo" in da oškodovanke ni želel prizadeti. Sodišče prve stopnje je v izčrpni obrazložitvi izpodbijane sodbe argumentirano in prepričljivo utemeljilo, zakaj takšnega zagovora ni mogoče sprejeti, zato pritožnik dvoma v pravilnost dokazne presoje ne more vnesti zgolj s podajanjem lastnega mnenja, da je bil obdolženčev zagovor verodostojen. Pritožbeno vztrajanje, da oškodovanka obdolžencu nikoli ni izrecno rekla, naj preneha z neprimernim govorjenjem, je brez uspeha, saj je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanke pravilno presodilo, da je ta obdolžencu tudi besedno izrazila svoje nestrinjanje z njegovim početjem, čemur lahko sodišče druge stopnje glede na naravo inkriminiranih besed z gotovostjo verjame. V tej zvezi je sicer že v izpodbijani sodbi pravilno poudarjeno, da oškodovanki glede na besede iz izreka sodbe sploh ne bi bilo potrebno odreagirati in od obdolženca zahtevati, naj s takšnim govorjenjem preneha, saj je vsakomur jasno, da inkriminirano izražanje v medsebojni komunikaciji na delovnem mestu ni le neprimerno, temveč tudi žaljivo, vulgarno in za obdolženca, ki je po poklicu policist, nesprejemljivo.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic - kršitev kazenskega zakona - pravnomočno razsojena stvar - kršitev načela ne bis in idem - realni stek - nadaljevano kaznivo dejanje - zastaranje kazenskega pregona - zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe
Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi podana zgoraj navedena povezava med kasneje odkritim kaznivim dejanjem poslovne goljufije obdolženca, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, in pred tem obravnavanim nadaljevanim kaznivim dejanjem poslovne goljufije, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 22444/2015 z dne 12. 1. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 22444/2015 z dne 9. 1. 2018. Natančna primerjava opisov dejanj obeh sodb pokaže, da gre za ista izvršitvena dejanja obdolženca, ki so tudi časovno povezana. Zakonska rehabilitacija (ob izpolnjenih pogojih) namreč nastopi, četudi sodba iz kazenske evidence fizično ni izbrisana. Ker obdolženi I. V. v času teka zastaralnega roka ni storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanja (obsojenec je bil sicer kasneje obsojen še za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije (glej točki 4 in 6), vendar je bilo to kaznivo dejanje izvršeno pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja), je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje zastaral 15. 11. 2018, to je v času po izreku prvostopenjske sodbe in pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču.
S podpisom na menici avalist jamči, da bo menični dolžnik, za katerega jamči, plačal menico. Odgovornost avalista je samostojna in abstraktna. Temeljno pravilo meničnega poroštva je, da porok odgovarja za obveznost dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok, vendar odgovarja tudi, če je njegova obveznost nična. Odvisnost in povezanost meničnega poroštva s temeljnim dolgom glavnega meničnega zavezanca je zgolj v tem, da dolg mora obstajati, sicer pa se pravne posledice meničnega poroštva obravnavajo samo na podlagi meničnega prava. Prevzem meničnega poroštva ne pomeni tudi poroštva za obveznosti iz temeljnega posla.
ZDSS-1 člen 82.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.. ZPIZ-2 člen 53, 54, 54/1, 54/1-3.
vdovska pokojnina
V prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku gre za zavrnilno odločitev na pravnem temelju, ki ni identičen z obravnavanim v tem sodno socialnem sporu. Sicer pa pritožnica tega zaključka sodišča, ki je za pritožbeno rešitev zadeve edino pravno relevanten, sploh ni prereka. Gre za uveljavljanje pravice do vdovske pokojnine po 3. alineji 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2, po kateri ima ob pogojih iz 53. člena ZPIZ-2 pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca ali uživalca pravic živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred smrtjo in z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Torej na temelju izvenzakonske skupnosti. Ker na navedeni pravni podlagi tožena stranka še sploh ni odločala, bo to v skladu z usmeritvijo iz prvostopenjske sodbe, storila v ponovljenem upravnem odločanju.