postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - upravičenci - nujnost ukrepa - namestitev v varovani oddelek - primernost - prostorska zasedenost - primerjava - tehtanje okoliščin - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih
Sprejem osebe (posameznika z duševno motnjo) v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve je dopusten na podlagi sklepa sodišča, če so izpolnjeni pogoji za sprejem iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr.
Nasprotni udeleženec ima duševno motnjo, poleg tega je tudi gibalno oviran, zaradi česar je vezan na uporabo invalidskega vozička ter potrebuje stalni nadzor in popolno pomoč pri vseh aktivnostih, predvsem pa fizično omejitev možnosti izhodov.
Potrebe oseb (upravičencev do institucionalnega varstva) po stalni oskrbi in varstvu ter nujnost ukrepanja imajo prednost pred zadržki v zvezi s prostorskimi in kadrovskimi težavami socialno varstvenih zavodov.
Prvo sodišče se ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev pri odločanju o tem, v katerega od posebnih socialno varstvenih zavodov naj se sprejme nasprotnega udeleženca.
Glede na to, da so po podatkih spisa vsi posebni socialno varstveni zavodi prezasedeni, bi bilo treba opraviti primerjavo med njimi z vidika preobremenjenosti njihovih kapacitet. Te primerjave prvo sodišče ni opravilo, ker je to okoliščino zmotno presodilo kot nebistveno v zadevi. Prav ta primerjava bi lahko pokazala, kateri socialno varstveni zavod je najmanj preobremenjen in bi bil zato v opisanih razmerah sprejem nasprotnega udeleženca v ta socialno varstveni zavod še najmanj slaba rešitev.
sklep o ločenem obravnavanju zahtevkov - sklep o stvarni nepristojnosti - sklep procesnega vodstva - stvarna pristojnost
Obširne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik utemeljuje svoj stališče, da bi se sodišče prve stopnje moralo izreči za stvarno nepristojno za celotni tožbeni zahtevek, torej, da bi se moralo izreči za nepristojno tudi za del zahtevka, ki se vodi pod opr. št. IV P 1296/2017, so za pravilnost izpodbijane odločitve pravno nerevantne in so lahko le predmet presoje v postopku, ki se vodi pod opr. št. IV P 1296/2017.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00021827
OZ člen 82, 199. ZS člen 3, 3/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 457, 457/3.
upravljanje večstanovanjske stavbe - sklep etažnih lastnikov - izjava volje - razlaga izjave volje - sporno pogodbeno določilo - razlaga nejasnih pogodbenih določil - poslovodstvo brez naročila - neopredelitev do odločilnih dejstev - kršitev pravice do izjave v postopku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožnik ni dokazal, da vložitev tožbe, v zvezi s katero so nastali stroški, katerih povrnitev zahteva od toženca, temelji na sklepu etažnih lastnikov. Iz tožbenih navedb ne izhaja niti sklep, da tožnik od toženca zahteva povrnitev sorazmernega dela stroškov pravdnega postopka na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila. Po 199. členu OZ se sme kdo tujega posla lotiti nepoklicano samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Trditev, da je prejšnji upravnik po prejemu začasne odredbe izročil sredstva etažnih lastnikov, ne zadostuje za sklep, da bi etažnim lastnikom v nasprotnem primeru nastala škoda ali bi izostal nastanek koristi. Tožbeni zahtevek za povrnitev sorazmernega dela stroškov pravde zato ni utemeljen.
alternativna izvršitev kazni zapora - hišni zapor - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali s hišnim zaporom - rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora
Rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora s hišnim zaporom določen v 129. a členu ZKP začne teči od pravnomočnosti sodbe oziroma od vročitve prepisa pravnomočne sodbe obsojencu, s katero je bila obsojencu zaporna kazen izrečena in ne od vročitve sklepa, s katerim je bilo odločeno, da se zaradi neizpolnjevanja nalog iz dela v splošno korist, kazen zapora (v celoti) izvrši.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški
Pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku v okviru priznanih stroškov postopka, neutemeljeno priznalo strošek kilometrine njegovega odvetnika zaradi prihoda na tri naroke za glavno obravnavo. Ker je sedež sodišča v Ljubljani, tožnikov odvetnik pa ima sedež v Murski Soboti, ne gre za potrebne stroške postopka, ki jih je v primeru strankinega uspeha v postopku dopustno prevaliti na nasprotno stranko (155. člen ZPP).
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-5.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 116, 116/3.. ZPP člen 355, 357a.
neizrabljen letni dopust - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna praksa Sodišča EU
V zvezi s pravico delavca do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je poleg sodne prakse, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, potrebno upoštevati tudi novejšo sodno prakso Sodišča EU in sicer sodbi v zadevah Kreuziger, C-619/16 z dne 6. 11. 2018 ter Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C-684/16 z dne 6. 11. 2018. Sodišče EU je namreč v teh sodbah zavzelo stališče, da delavec pridobljene pravice do plačanega letnega dopusta ne more samodejno izgubiti zato, ker ni podal prošnje za izrabo dopusta. Razsodilo je, da pravo EU nasprotuje temu, da delavec samodejno izgubi plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen na podlagi prava EU, s tem pa tudi pravico do denarnega nadomestila za neizrabljeni dopust, le zato, ker za dopust ni zaprosil pred prenehanjem delovnega razmerja (ali v referenčnem obdobju). Po stališču Sodišča EU ti pravici lahko ugasneta le, če je delodajalec delavcu zlasti s tem, da ga je ustrezno poučil, dejansko omogočil pravočasno izrabiti dopust, kar mora dokazati delodajalec. Dokazno breme v zvezi s tem je na delodajalcu. Če ne more dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, je treba šteti, da se z ugasnitvijo pravice do navedenega dopusta na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos in posledičnim neplačilom denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust v primeru prenehanja delovnega razmerja kršita prvi oziroma drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES (sodba C-619/16, točka 47, C-684/16, točka 46).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00023023
ZPP člen 105a, 185, 185, 339, 339/2, 339/2-11. SZ-1 člen 103, 103/1, 103/3. ZDen člen 24.
odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje - izpraznitev in izročitev stanovanja - predmet najema - veljavnost najemne pogodbe - denacionalizirano stanovanje - pravno nasledstvo - skupnost dedičev denacionaliziranega premoženja - aktivna legitimacija - vstop v pravni položaj prednika - pogoji za odpoved najemne pogodbe - kršitev najemne pogodbe - neplačevanje najemnine in stroškov - opomin najemodajalca s pisnim opozorilom - oblikovanje zahtevka - izvršljivost izreka sodbe - sposobnost biti stranka - dediči stranke - vstop dedičev v pravdo - pooblastilo stranke - skrbnik zapuščine - aktivna legitimacija skrbnika premoženja - sprememba tožbe - plačilo sodne takse - domneva umika vloge - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Posamezni dediči imajo do razdelitve zapuščine oziroma denacionaliziranega premoženja (zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja v konkretnem primeru še ni končan) pravico do tožbe za varstvo skupne lastnine v dediščinski skupnosti. Zaradi narave tega materialnopravnega razmerja pa morajo tožniki, ki niso (nujno) vsi dediči pokojnih denacionalizacijskih upravičencev, tožbeni zahtevek oblikovati tako, da je zagotovljena izpolnitev, ki je v korist celotne skupnosti dedičev, tudi tistih, ki se tožbi niso pridružili, ker v konkretnem primeru še niso določeni.
Novi lastnik stanovanja (denacionalizacijska upravičenca oziroma po njiju dediči) je v razmerju do najemnika vstopil v pravni položaj prejšnjega lastnika. Za presojo odpovedi konkretnega najemnega razmerja je odločilno, da je šlo za krivdno odpoved zaradi neplačevanja najemnine oziroma nedopustitve vstopa v stanovanje. V takem primeru ključno pravno relevantno dejstvo predstavlja kršitev sklenjene najemne pogodbe.
sorazmerni del pokojnine - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje
V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da ZPIZ-2B, ki ureja dvojni status uživalcev pokojnin z delno vključitvijo v obvezno zavarovanje in izplačevanje sorazmernega dela pokojninske dajatve, ni v neskladju z Ustavo.
pravica do poštenega sojenja - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do proste izbire zagovornika - kolizija interesov - opravljanje dejavnosti na istem poslovnem naslovu
Obtožena pravna oseba C. d.o.o. in obtoženec A. A. sta izbrala vsak svojega zagovornika, ki opravljata dejavnosti ločeno in ki za komunikacijo uporabljata vsak svoje interne komunikacijske kanale, zato ni nobene podlage za ugotovitev, da gre za odvetnika, ki opravljata delo v isti odvetniški pisarni.
Zgolj dejstvo, da odvetnika opravljata dejavnost na istem poslovnem naslovu, v isti poslovni stavbi z enotno telefonsko centralo, ne more biti okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče enemu izmed njiju odreči zagovarjanje v tem kazenskem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00022523
SPZ člen 70. ZPP člen 315. ZNP člen 37, 118. ZVEtL člen 17, 25. ZVEtL-1 člen 24, 35.
delitev solastnine - vmesni sklep - dejanska etažna lastnina - navidezna solastnina - vzpostavitev etažne lastnine - pripadajoče zemljišče k stavbi - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - prekinitev nepravdnega postopka - spor o predmetu delitve in o velikosti deležev - materialna pravnomočnost
Predloga za delitev solastnih nepremičnin smiselno ni mogoče razčleniti na "temelj" in "višino", zato izdaja vmesne odločbe v delitvenem postopku ne pride v poštev.
Prvostopenjsko sodišče bi moralo, če je ugotovilo, da je bila v obravnavanem primeru stavba št. 1, stoječa na parc. št. 000 že razdeljena na posamezne dele in je nastala dejanska etažna lastnina, spornost razmerij med udeleženci reševati v posebnem postopku vzpostavitve oziroma formalnega oblikovanja etažne lastnine in določitve (ugotovitve) pripadajočega zemljišča, po kriterijih, ki jih za to določa poseben zakon, ne pa v nepravdnem postopku delitve solastnine, v katerem sodišče tudi sicer ne more odločati o spornih lastninskopravnih vprašanjih.
T. i. navidezna solastnina kot ena od oblik dejanske etažne lastnine je bila ciljni primer postopka za vzpostavitev etažne lastnine, ki ga je zakonodajalec predpisal z ZVEtL in kasneje ZVEtL-1, in ki je namenjen reševanju in urejanju prav takšnih zatečenih razmerij oziroma odpravi opisanih anomalij dejanske etažne lastnine. Takih razmerij ni mogoče reševati v nepravdnem postopku za delitev solastnine. Gre namreč za že razdeljeno nepremičnino oziroma že pridobljeno etažno lastnino, ki jo je treba le še ustrezno zemljiškoknjižno urediti in uskladiti z veljavnimi predpisi, zato je ni mogoče (ponovno) deliti.
Tek postopka za vzpostavitev etažne lastnine udeležencem ne odvzema pravice, da ne bi mogli morebitnih sporov glede posameznih ali skupnih delov reševati v pravdi. Zaradi odločanja na podlagi domnev, dokaznih pravil in verjetnosti (17. člen ZVEtL in 24. člen ZVEtL-1) odločba o vzpostavitvi etažne lastnine v postopku po ZVEtL ne postane materialno pravnomočna.
Čeprav je v pravnomočno odločbo načeloma mogoče poseči le pod pogoji, na način in v postopkih, ki jih določa zakon, torej z izrednimi pravnimi sredstvi, je po sodni praksi revizijskega sodišča v pravnomočno odločbo o uživanju oziroma izplačevanju pokojninskih in invalidskih dajatev mogoče poseči v rednem postopku, če po pravnomočnosti nastopijo okoliščine, zaradi katerih ni več vseh dejanskih in pravnih pogojev za njeno izplačevanje. Če so nove dejanske okoliščine, nastale po izdaji odločbe o priznani pravici, in nova dejstva z vidika uporabe prava takšna, da zakon uživanja pravice ne dopušča več, jih zavarovanec ne sme več uživati. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju toženec odloči z odločbo o ugotovitvi preplačila skladno s 194. členom ZPIZ-2. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.
šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - spolno nadlegovanje - psihično nasilje - ponižanje ali prestrašenost - obrazloženost sodne odločbe - zavrnitev dokaznih predlogov
Pritožnik pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo obdolženčev zagovor, v katerem je ta pojasnil, da se izrečenih besed oškodovanki zaradi časovne oddaljenosti ne spomni, da je šlo za zdravo "zafrkancijo" in da oškodovanke ni želel prizadeti. Sodišče prve stopnje je v izčrpni obrazložitvi izpodbijane sodbe argumentirano in prepričljivo utemeljilo, zakaj takšnega zagovora ni mogoče sprejeti, zato pritožnik dvoma v pravilnost dokazne presoje ne more vnesti zgolj s podajanjem lastnega mnenja, da je bil obdolženčev zagovor verodostojen. Pritožbeno vztrajanje, da oškodovanka obdolžencu nikoli ni izrecno rekla, naj preneha z neprimernim govorjenjem, je brez uspeha, saj je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanke pravilno presodilo, da je ta obdolžencu tudi besedno izrazila svoje nestrinjanje z njegovim početjem, čemur lahko sodišče druge stopnje glede na naravo inkriminiranih besed z gotovostjo verjame. V tej zvezi je sicer že v izpodbijani sodbi pravilno poudarjeno, da oškodovanki glede na besede iz izreka sodbe sploh ne bi bilo potrebno odreagirati in od obdolženca zahtevati, naj s takšnim govorjenjem preneha, saj je vsakomur jasno, da inkriminirano izražanje v medsebojni komunikaciji na delovnem mestu ni le neprimerno, temveč tudi žaljivo, vulgarno in za obdolženca, ki je po poklicu policist, nesprejemljivo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00022223
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 372, 372/1, 372/1-3.
kršitev temeljnih pravic delavcev - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji - neizplačilo plač - neizplačilo regresa - sprememba blanketne določbe - blokada transakcijskega računa - slabo finančno stanje
Sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona.
V točki 8 obrazložitve sodbe je pravilno pojasnilo, zakaj ne gre za ponovno sojenje o isti stvari, pojasnilo je razliko med prekrškoma in kaznivim dejanjem, ki mu je očitano, pravilno pa je obrazložilo tudi, da ne gre za identične dejanske okoliščine in za popolno prekrivanje znakov prekrška po 25. in 27. točki prvega odstavka 217. člena ZDR z zakonskimi znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, ter tudi, zakaj glob, ki sta mu bili izrečeni v prekrškovnem postopku, ni moglo všteti v kazen, ki jo je določilo v pogojni obsodbi.
senat - sodnik posameznik - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Ker je sodišče prve stopnje odločalo po sodniku posamezniku, je zaradi nepravilne sestave sodišča podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče te kršitve, glede na njeno naravo, ne more samo odpraviti.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00022521
ZIZ člen 225, 226, 239. SPZ člen 33.
začasna odredba - vzpostavitev prejšnjega stanja - motenje posesti - nadomestno dejanje - denarna kazen - izvršilno sredstvo
Denarna kazen ne predstavlja ustreznega izvršilnega sredstva za izpolnitev predlagane začasne odredbe, ker gre za nadomestno dejanje, ki ga lahko opravi tudi kdo drug.
Izrek denarne kazni za neizvršitev dejanja, ki bi ga lahko opravil kdo drug, bi predstavljal nesorazmeren poseg v pravico tožencev do zasebne lastnine.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00023643
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8.. OZ člen 131, 131/1, 148.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - izključitveni razlog - premoženjska škoda - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - odgovornost države za protipravno ravnanje državnega organa
Že sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti ravnanja toženih strank pravilno upoštevalo sodno prakso, da toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledice namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bila tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tožniku, bi moralo ravnanje njunih zaposlenih biti takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava, ali kršitev določb postopka, nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.
Za vsebinsko presojo odločilnih dejstev je v obravnavani zadevi relevantna ugotovitev, da je opisana ravnanja, ki so jih oškodovanke v smislu erotičnih in "body to body" masaž zaradi zadovoljevanja spolnih zahtev strank vnaprej nedoločenih po številu, izvajale za denarno korist oziroma plačilo, moč uvrstiti med spolna dejanja torej v pojem prostitucije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00022513
ZPP člen 13, 181, 189. ZD člen 28, 28/2, 142. OZ člen 346.
odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - ipso iure dedovanje - smrt stranke med postopkom - sposobnost biti stranka - predhodno vprašanje - vmesni ugotovitveni zahtevek - pravni interes - izterljivost terjatve - zastaranje - litispendenca
Pri reševanju predhodnega vprašanja sodišče ni omejeno na ugotavljanje pravnega razmerja le med pravdnimi strankama in lahko obravnava tudi pravna razmerja, v katerih so vključene tretje osebe. Tudi če je zgrešena pasivna legitimacija, je mogoče v okviru predhodnega vprašanja odločiti o ničnosti pogodbe.
Dedič, ki se ni odpovedal dediščini, je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. S smrtjo toženke so njeni dediči vstopili tudi v njen materialnopravni položaj, kar pomeni, da toženci odgovarjajo za njene obveznosti solidarno, vendar vsak le do višine vrednosti podedovanega premoženja.
Pri ugotavljanju vrednosti zapuščine se upošteva vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču, izvzemši terjatve, ki so očitno neizterljive. Tožnici imata zato pravi interes, da se ugotovi terjatev pokojne toženke do prvotoženca in njegove žene, ker pokojna toženka ob smrti ni imela premoženja.
Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (kot v konkretnem primeru pri zahtevku na razveljavitev arbitražne odločbe in obnovo postopka arbitraže), mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta, če je pristojnost sodišča odvisna od vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP). Za takšen primer gre v predmetni zadevi, zato je zaključek sodišča, da tožnica tožbe ni popravila v skladu z navodili in je ta nepopolna, pravilen že iz tega razloga.
izročitev tujca tuji državi - postopek za izročitev - pravica do izjave
Po končanem poizvedbenem postopku za izročitev tujca odreditveni državi mora preiskovalni sodnik s svojim stališčem, pa čeprav je za tujca ugodno, seznaniti tujca in njegovega zagovornika, da se zadosti pravici do izjave po členu 22 Ustave RS.