Pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka je pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih zadevah.
izbrisna tožba - sporen obseg zapuščinskega premoženja - razveljavitev sklepa o dedovanju - vrnitev v zapuščino - deklaratorna narava sklepa o dedovanju - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice - dedni dogovor - vsebina dogovora - dediči denacionalizacijskega upravičenca - pisno soglasje - čas in kraj sklenitve pogodbe - pravni učinek - postopek denacionalizacije - tek upravnega postopka
Zakonita dedinja je s podpisom vsebine dednega dogovora v skladu z 81. členom ZDen soglašala z oporočnim razpolaganjem glede tega premoženja, ki je pripadalo oporočiteljici na podlagi denacionalizacije. Čeprav je šlo za izjavo zakonite dedinje (ki predstavlja dedno izjavo) pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ima v luči drugega odstavka 80. člena ZDen pravni učinek glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, saj je bila dana v postopku denacionalizacije, ki je mišljen v časovnem smislu, torej ko je bil postopek denacionalizacije za premoženje, ki je predmet te tožbe, že v teku. Pri dednem dogovoru tudi ni šlo za nedovoljeno razpolaganje s premoženjem v luči 88. člena ZDen, saj se prepoved razpolaganja (prodaje, odsvojitve) glede premoženja, katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, nanaša na zavezance vrnitve, ne pa na tovrstno razpolaganje dedičev upravičenke v času teka postopka denacionalizacije, s katerim ni prišlo do poslabšanja položaja denacionalizacijske upravičenke. Z odločbo o denacionalizaciji se je udejanjil dedni dogovor, s katerim je oporočni dedič pridobil lastninsko pravico z dedovanjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00022861
ZZZDR člen 123, 123/2, 132. ZSVI člen 27. ZPP člen 355, 355/1.
sprememba višine preživnine - znižanje preživnine - spremenjene okoliščine - preživninske zmožnosti - preživninske potrebe - dolžnost preživljanja - preživninska obveznost staršev - preživninska obveznost staršev duševno in telesno prizadetih oseb - prenehanje preživninske obveznosti - izvršilni naslov - tožba na ukinitev preživnine - pritožbena obravnava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - kontrolna funkcija sodišča druge stopnje
Tožnik je sicer zatrjeval spremembe glede svojih preživninskih zmožnosti, vendar je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ne da bi se z njimi ukvarjalo oziroma ne da bi jih ugotavljalo. Izhajalo je namreč iz zmotnega materialnopravnega stališča in presojalo, ali so podani zakonski pogoji za plačevanje preživnine, kot jih določa 123. člen ZZZDR, ki je veljal pred spremembo ZZZDR-C, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I 11/07-45 s 13. 12. 2007. Ob tem je spregledalo, da ne gre za (prvo) določitev preživnine, ker je o tem že pravnomočno odločeno, temveč za njeno spremembo, zato bi se moralo ukvarjati z vprašanjem, ali obstojijo okoliščine, ki sploh omogočajo spremembo z izvršilnim naslovom določene preživnine.
Zakonske zamudne obresti so od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila priznane brez vsakršne dejanske in pravne utemeljitve. Narava navedene procesne kršitve je takšna, da je pritožbeno sodišče ne more odpravljati, saj bi v nasprotnem prevzelo vlogo prvostopenjskega sodišča pri utemeljevanju pisnih odpravkov sodnih odločb, ki morajo v dejanskem in pravnem pogledu biti takšne, da jih je sploh mogoče preizkusiti. Na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP je zato potrebno izpodbijani del sodbe razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00022523
SPZ člen 70. ZPP člen 315. ZNP člen 37, 118. ZVEtL člen 17, 25. ZVEtL-1 člen 24, 35.
delitev solastnine - vmesni sklep - dejanska etažna lastnina - navidezna solastnina - vzpostavitev etažne lastnine - pripadajoče zemljišče k stavbi - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - prekinitev nepravdnega postopka - spor o predmetu delitve in o velikosti deležev - materialna pravnomočnost
Predloga za delitev solastnih nepremičnin smiselno ni mogoče razčleniti na "temelj" in "višino", zato izdaja vmesne odločbe v delitvenem postopku ne pride v poštev.
Prvostopenjsko sodišče bi moralo, če je ugotovilo, da je bila v obravnavanem primeru stavba št. 1, stoječa na parc. št. 000 že razdeljena na posamezne dele in je nastala dejanska etažna lastnina, spornost razmerij med udeleženci reševati v posebnem postopku vzpostavitve oziroma formalnega oblikovanja etažne lastnine in določitve (ugotovitve) pripadajočega zemljišča, po kriterijih, ki jih za to določa poseben zakon, ne pa v nepravdnem postopku delitve solastnine, v katerem sodišče tudi sicer ne more odločati o spornih lastninskopravnih vprašanjih.
T. i. navidezna solastnina kot ena od oblik dejanske etažne lastnine je bila ciljni primer postopka za vzpostavitev etažne lastnine, ki ga je zakonodajalec predpisal z ZVEtL in kasneje ZVEtL-1, in ki je namenjen reševanju in urejanju prav takšnih zatečenih razmerij oziroma odpravi opisanih anomalij dejanske etažne lastnine. Takih razmerij ni mogoče reševati v nepravdnem postopku za delitev solastnine. Gre namreč za že razdeljeno nepremičnino oziroma že pridobljeno etažno lastnino, ki jo je treba le še ustrezno zemljiškoknjižno urediti in uskladiti z veljavnimi predpisi, zato je ni mogoče (ponovno) deliti.
Tek postopka za vzpostavitev etažne lastnine udeležencem ne odvzema pravice, da ne bi mogli morebitnih sporov glede posameznih ali skupnih delov reševati v pravdi. Zaradi odločanja na podlagi domnev, dokaznih pravil in verjetnosti (17. člen ZVEtL in 24. člen ZVEtL-1) odločba o vzpostavitvi etažne lastnine v postopku po ZVEtL ne postane materialno pravnomočna.
Določilo, da se lahko pogodba proti volji potrošnika obnovi in je na potrošniku obveznost plačila nesorazmerno visokega nadomestila, če ta ne izpolni pogodbenih zahtev po obličnosti odstopne izjave, predstavlja nepošten pogodbeni pogoj v skladu z 12. alinejo tretjega odstavka 24. člena ZVPot.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00022616
URS člen 17, 22. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 2. ZPP člen 213, 245, 245/1, 254, 254/2, 254/3, 287, 337.
pojasnilna dolžnost - zdravniška napaka (medicinska napaka) - enako varstvo pravic - nov izvedenec - nedovoljena pritožbena novota - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - zavrnjen zahtevek
Neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti je odškodninskopravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00022547
ZZZDR člen 82b, 82b/1, 106, 123, 123/2, 131c. ZPP člen 414. ZSVI člen 27.
podaljšanje roditeljske pravice - pravica do stikov z otrokom - način izvajanja stikov - zdravstveno stanje otroka - posebne potrebe otroka - novi dokazi v pritožbenem postopku - prosti preudarek - odločanje po prostem preudarku - preživninske zmožnosti staršev - prenehanje preživninske obveznosti (ukinitev plačevanja preživnine) - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev
Sodišče prve stopnje je ob izdaji izpodbijane sodbe temelj preživninske obveznosti tožnika pravilno prepoznalo v 123. členu ZZZDR, ki je veljal pred spremembo ZZZDR-C, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I 11/07-45 s 13. 12. 2007. Toda 1. 1. 2019 je pričel veljati Zakon o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI), ki se v predhodni določbi 27. člena glasi: "Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati preživninska obveznost staršev, kot jo je urejal drugi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih". Ni dvoma, da povzeto zakonsko besedilo ne vpliva na preživninsko obveznost do 31. 12. 2018, vprašljiv pa je njegov vpliv od 1. 1. 2019 dalje. Najprej, ali vpliva le na "odprte" sodne postopke, kot je obravnavani, ali tudi na že zaključene in potem, kako vpliva (ali je ZSVI posegel v pravnomočne izvršilne naslove ali pa je treba za ukinitev pravnomočnih izvršilnih naslovov vložiti tožbo na ukinitev preživnine). Ker se pravdni stranki do te materialne podlage nista imeli možnosti opredeliti, bosta to lahko storili ob novem sojenju (drugi odstavek 351. člena ZPP). Od njunih navedb, morebitnih novih zahtevkov in pravnih naziranj bo odvisna tudi odločitev sodišča prve stopnje o že postavljenem in zaradi sedanje razveljavitve še nepravnomočnem delu zahtevka po nasprotni tožbi.
šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - spolno nadlegovanje - psihično nasilje - ponižanje ali prestrašenost - obrazloženost sodne odločbe - zavrnitev dokaznih predlogov
Pritožnik pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo obdolženčev zagovor, v katerem je ta pojasnil, da se izrečenih besed oškodovanki zaradi časovne oddaljenosti ne spomni, da je šlo za zdravo "zafrkancijo" in da oškodovanke ni želel prizadeti. Sodišče prve stopnje je v izčrpni obrazložitvi izpodbijane sodbe argumentirano in prepričljivo utemeljilo, zakaj takšnega zagovora ni mogoče sprejeti, zato pritožnik dvoma v pravilnost dokazne presoje ne more vnesti zgolj s podajanjem lastnega mnenja, da je bil obdolženčev zagovor verodostojen. Pritožbeno vztrajanje, da oškodovanka obdolžencu nikoli ni izrecno rekla, naj preneha z neprimernim govorjenjem, je brez uspeha, saj je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanke pravilno presodilo, da je ta obdolžencu tudi besedno izrazila svoje nestrinjanje z njegovim početjem, čemur lahko sodišče druge stopnje glede na naravo inkriminiranih besed z gotovostjo verjame. V tej zvezi je sicer že v izpodbijani sodbi pravilno poudarjeno, da oškodovanki glede na besede iz izreka sodbe sploh ne bi bilo potrebno odreagirati in od obdolženca zahtevati, naj s takšnim govorjenjem preneha, saj je vsakomur jasno, da inkriminirano izražanje v medsebojni komunikaciji na delovnem mestu ni le neprimerno, temveč tudi žaljivo, vulgarno in za obdolženca, ki je po poklicu policist, nesprejemljivo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00023643
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8.. OZ člen 131, 131/1, 148.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - izključitveni razlog - premoženjska škoda - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - odgovornost države za protipravno ravnanje državnega organa
Že sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti ravnanja toženih strank pravilno upoštevalo sodno prakso, da toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledice namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bila tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tožniku, bi moralo ravnanje njunih zaposlenih biti takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava, ali kršitev določb postopka, nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.
ZDSS-1 člen 82.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.. ZPIZ-2 člen 53, 54, 54/1, 54/1-3.
vdovska pokojnina
V prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku gre za zavrnilno odločitev na pravnem temelju, ki ni identičen z obravnavanim v tem sodno socialnem sporu. Sicer pa pritožnica tega zaključka sodišča, ki je za pritožbeno rešitev zadeve edino pravno relevanten, sploh ni prereka. Gre za uveljavljanje pravice do vdovske pokojnine po 3. alineji 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2, po kateri ima ob pogojih iz 53. člena ZPIZ-2 pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca ali uživalca pravic živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred smrtjo in z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Torej na temelju izvenzakonske skupnosti. Ker na navedeni pravni podlagi tožena stranka še sploh ni odločala, bo to v skladu z usmeritvijo iz prvostopenjske sodbe, storila v ponovljenem upravnem odločanju.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - direktor - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas
Glede zaposlitve pri toženi stranki s 1. 5. 2017 je tožena stranka podala ugovor ničnosti pogodbe o zaposlitvi. Dokazala je, da tožnik ni bil pooblaščen za sklenitev pogodbe, ki je bila sklenjena brez njene vednosti, soglasja ali odobritve.
Poleg tega se je pogodba o zaposlitvi, četudi je bila sklenjena za delovno mesto direktorja, po vsebini nanašala na opis delovnih nalog vzgojiteljice za poln delovni čas, česar pa tožnik dejansko ni nikoli opravljal. Takšna pogodba o zaposlitvi ne more ustvarjati pravnih učinkov za vtoževano obdobje.
Glede vsebine tožnikovega dela je bilo že omenjeno, da je tožnik od leta 2015, ko je postal zakoniti zastopnik tožene stranke, vse do 9. 9. 2017 ves čas opravljal enako delo in v enakem obsegu: skrbel je za finančni del poslovanja tožene stranke (plačevanje računov dobaviteljem, plačevanje najemnine, izdajanje položnic, itd.), kar je po lastni izpovedi opravljal največ dve uri na dan. Opravljal je torej tipične funkcije, ki ne pomenijo podrejenosti, ene izmed pomembnih elementov delovnega razmerja. Presoji sodišča prve stopnje, da tudi po vsebini ni šlo za delovno razmerje, pritožba niti ne nasprotuje.
Prvi odstavek 73. člen ZDR-1 daje poslovodni osebi zgolj možnost, ne pa pravice, da se z njo sklene pogodba o zaposlitvi. Zato pritožbeno sodišče še dodaja, da institut transformacije že v osnovi ni namenjen primerom, ki se nanašajo na delovno mesto direktorja, kot je bilo tožnikovo. To je še dodaten, bistven razlog za pravilno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.
sklep o ločenem obravnavanju zahtevkov - sklep o stvarni nepristojnosti - sklep procesnega vodstva - stvarna pristojnost
Obširne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik utemeljuje svoj stališče, da bi se sodišče prve stopnje moralo izreči za stvarno nepristojno za celotni tožbeni zahtevek, torej, da bi se moralo izreči za nepristojno tudi za del zahtevka, ki se vodi pod opr. št. IV P 1296/2017, so za pravilnost izpodbijane odločitve pravno nerevantne in so lahko le predmet presoje v postopku, ki se vodi pod opr. št. IV P 1296/2017.
ZZVZZ člen 26.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-3.
zdraviliško zdravljenje
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici zaradi poškodbe rame stanje iz 3. točke 1. odstavka 45. člena POZZ ni bilo podano. Pomeni, da pogoji za priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja niso izpolnjeni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00023033
OZ člen 49, 86, 119. ZVPot člen 1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2.
lizing pogodba - kredit v CHF - valutna klavzula - varstvo potrošnikov - pojem povprečnega potrošnika - potrošnik - načelo vestnosti in poštenja - prevara - oderuštvo - ničnost pogodbe
Za potrošniške pogodbe je mogoče šteti le tiste, katerih namen je zadovoljevanje posameznikovih lastnih potreb v smislu lastne potrošnje. ZPotK, ZVPot in Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah namreč potrošnika definirajo kot (vsako) fizično osebo, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil v stiski, prav tako pa ni mogoče govoriti niti o neizkušenosti ali lahkomiselnosti tožnika, ki bi jo tožena stranka izkoristila.
Ker tožnik ni potrošnik, prav tako pa ne neizkušena ali lahkomiselna oseba, ravnanja tožene stranke (ko tožniku ni posebej pojasnjevala pomena valutne klavzule) ni mogoče označiti kot takšnega, ki bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
odločitev o pravdnih stroških - ustavitev postopka - umik tožbe
Sodišče prve stopnje je napačno poudarilo kot odločilno, da tožba ni bila umaknjena takoj po izpolnitvi zahtevka. Tožnik je namreč delni umik tožbe podal takoj po delni izpolnitvi zahtevka, v preostalem delu pa tožbe niti ni umaknil zaradi izpolnitve, da bi bila relevantna razlaga pojma ''takoj'' iz 158. člena ZPP. Delež izpolnitve se šteje kot tožnikov delež uspeha (21 %), kar pomeni, da je tožena stranka uspela v 79 %, kar je potrebno upoštevati pri odmeri stroškov postopka.
URS člen 2, 36, 36/1, 78.. SZ-1 člen 10, 103, 103/1, 103/1-4, 103/3, 104, 104/1, 104/4.
najemna pogodba - najem neprofitnega stanovanja - pogoji za odpoved najemne pogodbe - krivdni razlog za odpoved - kršitev najemne pogodbe s strani najemodajalca - neplačilo najemnine - izjemne okoliščine, ki preprečujejo odpoved najemne pogodbe - odpust obveznosti v osebnem stečaju - težak socialni položaj najemnika - drugo primerno stanovanje - pravica do spoštovanja doma - načelo pravne in socialne države
Dejstvo, da so bile toženki na podlagi sklepa okrožnega sodišča St z dne 11.11.2016 odpuščene obveznosti za vse terjatve upnikov, ki so nastale do 28.12.2015, zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnica namreč ne more več terjati od toženke zapadle in neplačane najemnine (ki predstavljajo kršitev, zaradi katere tožnica s to tožbo zahteva odpoved najemne pogodbe), saj so ji te obveznosti odpuščene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00022039
KZ člen 234a, 234a/1. ZKP člen 358, 358-1.
poslovna goljufija - konkretni opis dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - preslepitev - preslepitveni namen - oprostilna sodba - opisano dejanje ni kaznivo dejanje
Opis izvršitvenega ravnanja, da mu je mogoče očitati naravo preslepitvenih dejanj, mora navajati konkretna dejstva in okoliščine, iz katerih je mogoče določeno sklepati, da so bila storilčeva aktivna ravnanja ob sklenitvi posla ali tekom njegovega izvajanja, prazna in neresnična (lažna), zamolčanje oz. prikrivanje kot opustitveno ravnanje pa izvršeno v takih okoliščinah, da se je storilec zaradi njih zavedal, da pogodbeni stranki kljub pogodbeni zavezi ne bo mogel izpolniti svojih obveznosti.
Preslepitveno ravnanje, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, ni ustrezno konkretizirano, saj omogoča več različnih razlag.
Da bi opis obravnavanega kaznivega dejanja zadostil zahtevi po konkretizaciji znaka preslepitve v smislu izvršitvenega ravnanja, bi moral vsebovati najmanj sintezo analize dejanskih okoliščin, kakršno je v pritožbi predstavila državna tožilka, saj se nanaša na prilive in odlive družbe na dveh transakcijskih računih, izvršbe na podlagi sodnih sklepov ter na podatke o izpolnjevanju davčnih obveznosti in obveznosti do delavcev.
Čeprav je v pravnomočno odločbo načeloma mogoče poseči le pod pogoji, na način in v postopkih, ki jih določa zakon, torej z izrednimi pravnimi sredstvi, je po sodni praksi revizijskega sodišča v pravnomočno odločbo o uživanju oziroma izplačevanju pokojninskih in invalidskih dajatev mogoče poseči v rednem postopku, če po pravnomočnosti nastopijo okoliščine, zaradi katerih ni več vseh dejanskih in pravnih pogojev za njeno izplačevanje. Če so nove dejanske okoliščine, nastale po izdaji odločbe o priznani pravici, in nova dejstva z vidika uporabe prava takšna, da zakon uživanja pravice ne dopušča več, jih zavarovanec ne sme več uživati. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju toženec odloči z odločbo o ugotovitvi preplačila skladno s 194. členom ZPIZ-2. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.