Tožnica svoj pravni interes zatrjuje, ko trdi, da skladno z najemno pogodbo živi v nepremičnini s svojimi otroki, najemnik pa da tam ne živi več, sama pa da tudi plačuje najemnino, zato bi dvig le-te prizadel ravno njen pravni interes, saj da ima nizke osebne dohodke. Upoštevaje spoznanja pravne doktrine o tem, kaj pravni interes je in kaj pravni interes ni, sodišče glede na te tožničine trditve sodi, da dejansko tožnica ne zatrjuje prizadetosti svojega pravnega interesa, temveč prizadetost svojih dejanskih in ekonomskih koristi. Po navedbah tožbe namreč tožnica kot uporabnica po najemni pogodbi živi v stanovanju, ki ga najema nekdo drug, s komer je tožnica še vedno poročena, ne živi pa več s to osebo, pri čemer sama plačuje najemnino za to stanovanje, zato ima interes, da se le-ta ne poviša. Če bi sodišče tožničini izpodbojni tožbi ugodilo, to tožničinega pravnega položaja v ničemer ne bi spremenilo, saj bi še naprej bila zgolj uporabnica, ne pa najemnica sporne nepremičnine, in še vedno bi (ali pa ne) najemnino zanjo plačevala po svoji lastni presoji, ne pa ker bi bila k temu pravnoformalno zavezana.
Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev (2014) člen 3, 3/3.
javni razpis - vloga za dodelitev nepovratnih sredstev - pogoji za dodelitev nepovratnih sredstev - nosilec kmetijskega gospodarstva
Ko gre za upravljanje KMG - skupnega pašnika ali KMG - planine v skupni rabi s strani pašne skupnosti, je nosilec pooblaščen s strani drugih nosilcev kmetijskih gospodarstev, ki imajo pravico uporabe skupnih pašnikov ali planin in jih tudi dejansko uporabljajo, torej je nosilec lahko (tudi) drug subjekt, torej druga fizična oseba, za katero ni nujno, da je član agrarne ali pašne skupnosti, ki ima pravico uporabe zemljišč in jih tudi dejansko uporablja.
Če se bo v nadaljevanju postopka izkazalo, da je tožnica kot nosilka kmetijskega gospodarstva delovala le v svojstvu pooblaščenke uporabnikov kmetijskega gospodarstva, da ni prejela sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike za svoj delež v pašni skupnosti, saj ga ni imela, in da je prejela le plačilo za opravljeno delo pri pašni skupnosti, potem ni mogoče razlagati opisane dejanske situacije (ki nedvomno temelji na pravni ureditvi), kot da je tožnica sredstva iz naslova ukrepov kmetijske politike že prejela.
denacionalizacija - ustavna odločba - odškodnina tuje države - upravičenci do denacionalizacije - FIP
V denacionalizacijskem postopku morajo organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera, ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.
Treba je ugotoviti, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja.
ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-7.2, 2/1-12.1, 3, 15.2. ZUP člen 7, 44, 142, 214.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - rekonstrukcija objekta - gradbeno dovoljenje - udeležba v postopku
Iz podatkov spisa je razvidno, da gre za prizidek, ki predstavlja zunanje stopnice s pesjakom, da jih je tožnik prestavil iz enega dela hiše na drugi del hiše (na mesto, kjer je bil prej balkon), na način, da jih je podrl in na novo zgradil. Gre torej za del objekta, za gradnjo katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje po 3. členu ZGO-1.
Tudi za rekonstrukcijo objekta je treba pridobiti gradbeno dovoljenje.
Organu ni bilo treba izdati sklepa o udeležbi po 142. členu ZUP, saj izdaje posebnega sklepa zakon ne predpisuje, če je stranki priznana udeležba v postopku po 44. členu ZUP.
ZBPP člen 30, 30/6, 30/8, 34, 34/2, 39, 39/4, 40, 40/3. ZUP člen 8, 14, 140, 140/1, 140/2, 237, 237/2, 237/2-7. Odvetniška tarifa (2015) člen 19, 19/2.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - višina nagrade - samostojna storitev odvetnika - dokazi
Organ za BPP se je pri presoji predloga odvetnika, sedaj tožnika, o odmeri nagrade oprl izključno na listine, ki jih je predložil tožnik, to je napotnico in stroškovnik. Tožnik pa je šele v tožbi imel prvič možnost, da argumentirano pojasni relevantne dejanske okoliščine za njegov obračun stroškov opravljenih odvetniških storitev, vključno s priglašenim stroškom za fotokopije iz spisa.
Določbe V. poglavja odvetniške tarife, ki opredeljujejo posamezne storitve v kazenskem postopku, ne utemeljujejo zaključka organa za BPP, da so v postavkah tega poglavja zajeta tudi opravila posveta s stranko, pregleda spisov listin in druge dokumentacije.
zdravstvena dejavnost - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - dohodek iz zaposlitve - pogodba o zaposlitvi - pogodba civilnega prava - elementi delovnega razmerja - samostojni podjetnik
Tožeča stranka utemeljeno opozarja na določbo 65. člena ZZdrS, ki je v inšpiciranem obdobju javnim zdravstvenim zavodom dopuščala sklepanje pogodb civilnega prava z zdravniki. Podjemna pogodba se na podlagi 65. člena ZZdrS lahko sklepa tudi za stalna, ne le občasna dela, ki sicer spadajo v redni program dela javnega zdravstvenega zavoda oziroma so zajeta v okviru del in nalog, ki so določene s pogodbo o zaposlitvi z lastnim zaposlenim zdravnikom. Zakon sklenitve pogodbe v ničemer ne veže na pogoj, da je na tej pravni podlagi opravljeno delo po vsebini drugačno od dela, ki ga zdravniki sicer opravljajo v okviru svojega rednega delovnega razmerja. Pri presoji pravne narave razmerja je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 11. člena ZDR, ki v zakonsko predvidenih primerih dopušča, da se delo, kljub temu, da se opravi v obliki, ki ima elemente delovnega razmerja, opravi na podlagi pogodbe civilnega prava, če za to obstaja ustrezna zakonska podlaga. Ravno 65. člen ZZdrS pa predstavlja takšno zakonsko izjemo, kar je treba spoštovati tudi v zvezi z obdavčitvijo tako prejetih dohodkov.
vodno dovoljenje - nadomestilo za rabo vode - vodna pravica - retroaktivnost - javna korist
Zakonska ureditev ZV-1C, tudi sporna "retroaktivnost" določb na katerih temelji izpodbijana odločitev, po presoji sodišča izpolnjuje vse pogoje iz drugega odstavka 155. člena Ustave RS. Posebna javna korist je bila ugotovljena že v zakonodajnem postopku (Poročevalec DZ z dne 6. 9. 2013 stran 8 in 10 oziroma z dne 25. 9. 2013, EPA 1398-VI, stran 7 in 10).
Zakon s plačili za nazaj ni posegel v pridobljene pravice, ker pred uzakonjeno obveznostjo pridobitve vodne pravice le-te ne bi smeli uporabljati.
V javnem interesu je enakopravno obravnavanje vseh vlagateljev, tako tistih, ki so jim bile koncesije že podeljene kot tisti, ki jim še niso bile podeljene. Tako se tistim, ki so koncesnino že plačevali obremenitev ne bo povečala, vlagateljem, ki pa nimajo sklenjene koncesijske pogodbe, pa se bo koncesnina odmerila na enak način ter na enaki osnovi in višini kakor prvim.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 13, 24, 78, 220. Uredba (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) člen 9.
V zvezi s poročili OLAF-a, ki državam zagotavlja pomoč Komisije pri delovanju za zaščito interesov Evropske skupnosti pred goljufijami, izdelanimi na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 515/97 z dne 13. 3. 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje je v 9. členu določeno, da po zaključku preiskave, ki jo izvede urad, ta pod vodstvom direktorja pripravi poročilo, v katerem navede ugotovljena dejstva, morebitno finančno izgubo in ugotovitve preiskave vključno s priporočili direktorja urada o ukrepih, ki jih je treba sprejeti. Tako pripravljena poročila so dopustni dokazi v upravnih in sodnih postopkih države članice, v katerih se njihova uporaba izkaže za potrebno, na isti način in pod istimi pogoji kakor upravna poročila, ki jih pripravljajo nacionalni upravni inšpektorji. Za ta poročila veljajo ista pravila ocenjevanja, kakor veljajo za upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji, in so tem poročilom enakovredna. O dokazni vrednosti poročil OLAF se je Vrhovno sodišče že izreklo in ugotovilo, da so po navedenih predpisih Poročila OLAF-a dopustni dokazi v postopkih pred nacionalnimi organi, vendar pa morajo ti organi po stališču Vrhovnega sodišča v okoliščinah konkretnih primerov presoditi, ali so ti dokazi zadostni za odločitev. Po sodni praksi SEU morajo namreč nacionalni organi, če poročilo OLAF-a vsebuje le splošen opis zadevnega položaja, svoje zaključke utemeljiti še z dodatnimi dokazi.
V zvezi z navedbami, da je naknadni vknjižbi carinskega dolga na podlagi b. točke drugega odstavka 220. člena Carinskega zakonika lahko nasprotovala s sklicevanjem, da je ravnala v dobri veri, da napake carinskih organov ni mogla ugotoviti in da je ravnala skladno s predpisi v zvezi s carinsko deklaracijo, sodišče dodaja, da potrdila organov tretjih držav o nepreferencialnem poreklu blaga nimajo pri uporabi protidampinških pravil EU nobene vloge in da na njihovi podlagi zavezanec za plačilo carinskega dolga ne more graditi legitimnega pričakovanja za nasprotovanje naknadni vknjižbi carinskega dolga.
brezplačna pravna pomoč - odločanje o isti stvari - zavrženje vloge
Po presoji sodišča je bilo upoštevajoč dejstvo, da je bila tožnici predhodno že zavrnjena prošnja za dodelitev BPP v isti zadevi, dejansko stanje in pravna podlaga v predmetni zadevi pa se od izdaje odločbe tožene stranke nista spremenila, pravilno uporabljeno določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/2, 390, 390/1, 408, 410.
davčna izvršba - osebni stečaj - sklep o odpustu obveznosti - učinek sklepa - prednostne terjatve
Prednostne terjatve v postopku zaradi insolventnosti, torej tudi v postopkih osebnega stečaja (5. člen ZFPPIPP) so določene v prvem in drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP, v postopku osebnega stečaja pa se, skladno s posebnimi pravili za prednostne terjatve iz 390. člena ZFPPIPP, iz stečajne mase kot prednostne terjatve poleg navedenih (torej poleg terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena tega zakona) plačajo tudi terjatve, ki so kot prednostne specialno določene v prvem odstavku tega člena. Terjatve iz prvega odstavka 390. člena so torej le tiste, ki so v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP specialno določene kot prednostne. Drugačno razlago od izpodbijane narekuje tudi novela ZFPPIPP-G, po kateri se v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP v napovednem stavku besedilo „prvega odstavka 21. člena“ nadomesti z besedilom „prvega in drugega odstavka 21. člena“ in s tem, kot izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, širi terjatve, za katere ne učinkuje odpust obveznosti, tudi na terjatve za plačilo neplačanih prispevkov iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca
Ker je tožnica v prošnji za dodelitev BPP zatrjevala okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev tožene stranke, slednja pa jih zaradi postopkovnih kršitev pri odločanju ni upoštevala, je po presoji sodišča dejansko stanje glede za odločitev relevantnih dejstev v zadevi nepopolno ugotovljeno.
Tožnica v odločbi o dodelitvi BPP ni bila seznanjena z obveznostjo vračila prejete BPP, prav tako pa ni bila seznanjena z omejitvami vračila, ki jih za takšen primer določa ZBPP. Da se od nje v nobenem primeru ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobila, se je ni seznanilo niti s pozivi v postopku izdaje izpodbijane odločbe, čeprav bi toženka, sploh kolikor gre za prava neuko stranko, to morala storiti (7. člen ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP). Tožnici zato ni bila dana učinkovita možnost, da že v postopku izdaje izpodbijane odločitve dovolj konkretno poda vse relevantne ugovore, torej tudi ugovore v smislu 48. člena ZBPP.
davek na dodano vrednost (DDV) - prodaja nepremičnine - povezana oseba - solidarna odgovornost za plačilo ddv - sodelovanje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu ddv - nova dejstva in dokazi
Da gre v danem primeru za transakcije, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega davčnega organa, kot so povzete v drugi do osmi alinei v 2. točki obrazložitve te sodbe, tj. prodajalec je imel visoke poslovne obveznosti in ni ustvarjal dobička, na tožnika pa je kljub negotovinskemu plačilu prenesel svojo založniško dejavnost in vsa svoja sredstva, izstopnega DDV pa ni bil sposoben plačati. Prodajalec je od B. prejel posojilo za nakup stanovanja na naslovu C., ki ga do dne 31. 12. 2013 ni vrnil, na dan 31. 12. 2013 je v bilanci stanja izkazoval kratkoročne obveznosti v višini 669.199,00 EUR in ni ustvarjal dobička. V času inšpekcijskega nadzora pri prodajalcu je le-ta na tožnika prenesel vsa sredstva in tudi opravljanje založniške dejavnosti, pri čemer je bila kot način plačila dogovorjena kompenzacija. Vendar pa tožnik napram prodajalcu na ta dan po izkazih in evidencah ni izkazoval terjatev, na podlagi katerih bi lahko prišlo do pobota, njegova terjatev naj bi izhajala iz cesije, po kateri je od B. kot odstopnika prejel terjatev do prodajalca v znesku 464.789,04 EUR. Prodajalec ni imel več niti založniške dejavnosti, s katero je dosegal večino prihodka, niti dohodkov od oddajanja poslovnega prostora v najem, postal je plačilno nesposoben in ni plačal svoje davčne obveznosti iz naslova izstopnega DDV.
ZKT člen 7. ZFO-1 člen 9. Odlok o komunalnih taksah v Mestni občini Novo mesto (2002) člen 12.
davčna izvršba - davčna izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - komunalna taksa - zastaranje - zastaralni rok
Novi ZFO-1 na veljavnost določb Odloka Mestne občine Novo mesto o komunalnih taksah ni vplival. Tega ni storil niti preko prehodnih določb niti preko drugačne vsebine, ampak je pristojnost lokalnih skupnosti pri predpisovanju taks z ozirom na prej veljavni ZKT še razširil. V prvem odstavku 9. člena je ZFO-1 namreč predpisal le področja, na katerih je predpisovanje komunalne oziroma občinske takse dopustno, sicer pa je tako uvedbo kot odmero občinskih taks prepustil lokalnim skupnostim (drugi odstavek 9. člena ZFO-1). Te lahko predpišejo takse, kar pomeni, da imajo proste roke tako pri njihovi uvedbi kot tudi pri omejitvah, med katere nenazadnje sodi tudi zastaranje izterjave. Dveletni zastaralni rok iz 12. člena Odloka torej ostaja veljaven in ni nezakonit, kot se zatrjuje v tožbi.
gozd - obnova gozda - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Tožeča stranka nastanek težko popravljive škode utemeljuje s trditvijo, da bi izvršitev izpodbijane odločbe zanjo predstavljala tako veliko finančno breme, da bi bilo zaradi tega ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njene družine. Po ustaljeni upravno sodni praksi zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva njeno izdajo, mora že v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjeten nastanek težko popravljive škode. Na tožeči stranki je breme zatrjevanja in izkazovanja dejstev oziroma okoliščin, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode zaradi izvršitve izpodbijane odločbe. Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe tožeča stranka, razen dohodninske odločbe za leto 2017, ni predložila dokazov, ki bi vsaj verjetno izkazovali, da bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe ogroženo preživljanje njene družine, s tem pa nastanek zanjo težko popravljive škode. Tožeča stranka izkazovala nastanek zanjo težko popravljive škode. Tožeča stranka ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala škoda, ki bi bila zanjo težko popravljiva, kar pa je pogoj za nadaljnje odločanje o predlagani začasni odredbi.
prijava na javni razpis - pogoji javnega razpisa - merila in kriteriji javnega razpisa - nova dejstva in dokazi
V zvezi z ugovori tožnika, ki se nanašajo na po njegovem mnenju neustrezno oceno pri posameznih podmerilih, ki naj bi bila po njegovem mnenju vsebinsko nevzdržna, sodišče gotavlja, da tožnik pri vsakem posameznem podmerilu navaja še dodatna dejstva, ki naj bi utemeljevala njegovo vlogo, vendar pa s tem drugačne odločitve sodišča ne more doseči. Njegova vloga je bila namreč ocenjena na osnovi podatkov oziroma navedb, ki jih je podal ob prijavi, kar je tudi pravilno in v skladu s pravili razpisnega postopka, in na tem temelji tudi odločitev toženke, ki je predmet presoje v upravnem sporu.
Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. To jasno izhaja tudi iz prvega odstavka 292. člena ZUP. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi se tožnik pritožil zoper inšpekcijsko odločbo, to tožnik potrdi tudi v tožbi. Ugovorov zoper izvršilni naslov pa, kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, ni mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev, ki se nanašajo na izvršilni postopek.
prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči - oprostitev plačila stroškov za izvedenca - načelo sorazmernosti
Ob ugotovitvi, da tožnik kot prosilec očitno sam v nepravdni zadevi ne bi založil stroškov za izvedenca z nalogo, ki jo je določilo sodišče, je organ na podlagi pooblastila iz 42. člena ZBPP lahko odločil, kot izhaja iz izreka tako, da tožniku pravica do oprostitve stroškov za sodnega izvedenca ni več dodeljena.
zdravstvena dejavnost - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - pogodbeno razmerje - dohodek iz zaposlitve - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja
Tožeča stranka je imela z ozirom na določbe (v inšpiciranem obdobju veljavnega) 65. člena ZZdrS zaradi pomanjkanja ustrezno usposobljenih zdravnikov pravico, da sklepa podjemne pogodbe tudi s svojimi lastnimi zaposlenimi zdravniki in je zato treba to spoštovati tudi pri obdavčitvi.
ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 6,7.
brezplačna pravna pomoč - nagrada in stroški odvetnika - odvetniška tarifa
Organ za brezplačno pravno pomoč je pri odmeri spornega dela nagrade svojo odločitev oprl na peti odstavek 17. člena ZOdv. Tožnik v zvezi z odmero nagrade za zastopanje stranke na narokih ne nasprotuje uporabi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, vendar po mnenju sodišča utemeljeno opozarja, da je v skladu z navedeno zakonsko določbo že sam priglasil znižano nagrado. Izračun v tožbi je, razen v manjšem delu, skladen s stroškovnikom, ki ga je predložil, zato tožena stranka tako priglašene nagrade ne bi smela dodatno znižati za polovico.