Na podlagi četrtega odstavka 174. člena DZ lahko ukrep odvzema otroka staršem in namestitev otroka v rejniško družino traja največ tri leta. Zmotno je stališče, da bo takšen ukrep dejansko trajal več kot tri leta, saj je k dobi trajanja potrebno prišteti tudi čas trajanja začasne odredbe o odvzemu otroka. V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da se čas trajanja izdane začasne odredbe ne všteje v čas trajanja ukrepa. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da je rok trajanja ukrepa neposredno povezan s cilji (nameni) takšnega ukrepa trajnejšega značaja. S tem so varovane tako koristi otroka kot pravice staršev. Zakonodajalec je predvidel za izrek takšnega ukrepa samostojen rok trajanja, v katerem bi se lahko namen in cilji takšnega ukrepa tudi izpolnili, v predvidljivih okoliščinah, ko je dokončno jasna izbira ukrepa in ne le začasna rešitev.
Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za (do)plačilo storitev institucionalnega varstva toženkine matere pravilno presojalo po določbi prvega odstavka 185. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po kateri mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, vendar najdlje toliko časa, kot so starši dejansko prećživljali njega. Izjema od tega pravila je določena le v drugem odstavku 185. člena DZ, ki določa, da polnoletnemu otroku ni treba preživljati tistega od staršev, ki z neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Da bi šlo v obravnavani zadevi za tak primer, pa toženka ni ne trdila, ne dokazovala.
Sodišče je pri presoji vsebine obveznosti iz sodne poravnave kot izvršilnega naslova vezano na jezikovno razlago in besedila ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave. Besedilo sodne poravnave kot izvršilnega naslova se torej presoja po prvem odstavku 82. člena OZ in ne po drugem odstavku 82. člena OZ.