Stroški za vpogled v sodni spis ne morejo biti zajeti v že priznani nagradi za zastopanje na naroku, saj gre za povsem samostojni, ločeni odvetniški storitvi, ki ju pooblaščenec ni opravil na isti dan. Za kvalitetno zastopanje ima odvetnik pravico in dolžnost vpogleda v spis, pri čemer je to opravil le enkrat, ob prevzemu zastopanja pritožnikov v postopku, ki je do tedaj trajal že 14 let, ter za to porabil le kratek čas (priglašen strošek je za čas do pol ure). Gre za potrebne in smotrne stroške, ki niso pretirani (prvi odstavek 155. in prvi odstavek 11. člena ZPP), zato so pritožniki upravičeni do njihovega povračila v priglašeni višini 50 točk (2. točka Tar. št. 39 nekdanje OT). Posledično so pritožniki upravičeni tudi do povračila stroškov, ki so nastali v zvezi z vpogledom v spis, to je do stroškov za odsotnost iz pisarne v višini 80 točk (četrti odstavek 7. člena nekdanje OT) in do potnih stroškov v višini 12,90 EUR.
O izvedbi posameznih dokazov, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, za katere oceni, da so neutemeljeni, vendar mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza torej ni absolutna, na drugi strani pa tudi presoja sodišča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, ni prosta. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustavno upravičena, sicer je poseženo v strankino pravico do izjave. Vnaprejšnja dokazna ocena je sprejemljiva, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri čemer mora izhajati iz predpostavke, da bi predlagani dokaz uspel, ne glede na to pa bi sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako8. Sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno - sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Takšno ravnanje predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.
Tožeča stranka v tem postopku zahteva povrnitev vse škode, ki mu jo je zaradi kaznivega dejanja povzročila tožena stranka in ne pomeni zgolj neposredne premoženjske koristi. Na podlagi tretjega odstavka 76. člena KZ-1 je tožeča stranka upravičena le do poplačila iz odvzete vrednosti premoženjske koristi, ne pa tudi za drugo premoženjsko škodo, ki ji je s kaznivim dejanjem nastala. Dva spora sta identična, kadar sta obravnavani pravni razmerji po vsebini in nastanku enaki. Ne gre pa za identična spora, če imata tožbena zahtevka različni temelj, če so pri njuni presoji pravno odločilna druga (različna) dejstva, tako kot je v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo tožeče stranke zavrglo, ker je (napačno) štelo, da je podana istovetnost tožbenega zahtevka. Podlage za zavrženje tožbe na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP tako ni imelo.
Sodišče prve stopnje ugotavljalo vrednost nepremičnin na dan cenitve in je odločilno stanje nepremičnine zgolj na ta dan.
Pri smiselni uporabi 343.a člena ZPP ter sklicevanju na pritožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP, ki vsebuje tudi očitek o 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, registrsko sodišče lahko odpravi storjeno absolutno bistveno postopkovno kršitev in z drugim sklepom izdela obrazložitev prvega sklepa. Namen zakonodajalca je bil namreč, da se s 343.a členom ZPP da pravna podlaga sodišču prve stopnje, da samo odpravi storjeno napako in s tem zniža število razveljavljenih odločb, kar prispeva tudi k hitrosti postopka, ki je v registrskem postopku še posebej poudarjeno (prvi odstavek 13. člena ZSReg).
Tudi, če je v zakonsko materijo povzdignjena vsebina Statuta v skladu s peto alinejo prvega odstavka 273. člena ZGD-1 in bi lahko bile posledično nične volitve predlagatelja kot člana nadzornega sveta po prvi alineji prvega odstavka 390. člena ZGD-1, pa bi vsebinska presoja primernosti in usposobljenosti predlagatelja presegala dolžnost registrskega sodišča v zvezi z ugotavljanjem morebitne ničnosti sklepa Sveta delavcev, ki je potrdil Oceno volilno nominacijske komisije Sveta delavcev subjekta vpisa o primernosti in usposobljenosti predlagatelja.
Med strankam niso bila sporna dejstva zato, ker sta se predlagatelj in subjekt vpisa razhajala o vprašanju izpolnjevanja pogojev predlagatelja za člana nadzornega sveta. Vsi podatki o izpolnjevanju teh pogojev, ki tvorijo dejansko podlago za materialno pravno presojo po 67. členu ZZavar-1 namreč niso bili sporni. Zato tudi ni bilo nobenega razloga za prekinitev postopka, saj mora registrsko sodišče o predhodnem materialno pravnem vprašanju vselej odločiti.