CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSK00074416
ZOR člen 204. OZ člen 184, 186, 395. ZOPDA člen 1, 2, 5, 5/1, 5/1-2, 6, 8, 9, 10. ZD člen 146. ZPP člen 286, 337.
poklicna bolezen - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - bolezen, ki je posledica izpostavljenosti azbestu - izpostavljenost azbestu - azbest - enotna odškodnina - prehod terjatve za povrnitev nepremoženjske škode na dediče - prehod terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče - pavšalna odškodnina - namen zakona - višina denarne odškodnine - odstop dednega deleža - nedopustna pritožbena novota - sodba presenečenja - prekoračitev tožbenega zahtevka - katastrofalna škoda - prekluzija dejstev in dokazov - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča
S tem, ko je pokojna pričela s postopki za uveljavitev odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi določb Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, je nedvoumno izrazila voljo uveljaviti denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela. Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru prišlo do prehoda terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče pokojne.
Z navedenim zakonom je zakonodajalec želel olajšati položaj oškodovancev, kakršna je bila pokojna. Nevzdržno je, da bi bila pokojna, ki je za uveljavitev odškodnine uporabila pravno pot, sprejeto v njeno korist, v slabšem položaju, kot če bi to pot zaobšla in takoj ko je zbolela, na toženko naslovila neposreden zahtevek za plačilo odškodnine ali neposredno vložila tožbo.
Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, sta praviloma odločilna tožbeni predlog in izrek sodbe, ne sodbeni razlogi.
štetje rokov - fikcija vročitve - rok za vložitev pritožbe - začetek teka roka za vložitev pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne
Obvestilo je bilo puščeno v hišnem nabiralniku 18. 11. 2022, zato se je 15 dnevni rok za dvig pisanja iztekel v soboto, 3. 12. 2022. Ker tožena stranka sodnega pisanja ni dvignila, je tega dne nastopila fikcija vročitve in se je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe iztekel v ponedeljek, 19. 12. 2022.
odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti v času storitve kaznivega dejanja je, kot pravilno opozarja zagovornik v pritožbi, minimalno preseglo stopnjo alkoholiziranosti, ki predstavlja zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato je ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Ker predstavlja lahka telesna poškodba ene ali več oseb kvalificirano obliko kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1, ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine, da je ena oseba utrpela lahko telesno poškodbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081583
KZ-1 člen 70, 70/2, 308, 308/3. ZKP člen 7, 7/1, 285c.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - pravica do uporabe svojega jezika - prevod listin v tujem jeziku - olajševalne okoliščine - varnostni ukrep odvzema predmetov
Postopek priznanja krivde je določen v prvem odstavku 285.c člena ZKP, in sicer sodišče sprejme priznanje krivde, če je to, med drugim, jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku, je sodišče sprejelo priznanje krivde po tistem, ko je ugotovilo, da je obtoženčevo priznanje krivde podprto z listinskimi dokazi. Kateri so za obtoženca obremenilni dokazi je bilo navedeno v obtožbi, dejstvo pa je tudi, da je obtoženec krivdo priznal po tistem, ko se je posvetoval s svojim zagovornikom o tem, kakšno izjavo bo podal. Dvoma zato ni, da je bil obtoženec seznanjen s svojimi pravicami in da je razumel naravo in posledice danega priznanja.
Kot izhaja iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije je sodišče dokazna predloga zavrnilo, ker izjavi nista bili prevedeni v slovenski jezik in je zaslišalo le obtoženca, nakar drugih morebitnih dokaznih predlogov ni bilo. Obramba torej ni vztrajala pri zaslišanju obeh oseb, niti ni pojasnila, zakaj izjavi ni predložila v slovenskem prevodu, kot je to določeno v prvem odstavku 7. člena ZKP.
Sodišče prve stopnje je odvzem mobitela oprlo zgolj na dejstvo, da je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, ne pa na nevarnost, da bi bil mobitel ponovno uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, kar je v smislu drugega odstavka 70. člena KZ-1 pogoj za izrek varnostnega ukrepa. Ker te nevarnosti izpodbijana sodba ne ugotavlja tudi ni podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema mobitela in je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da se obtožencu varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče.
ZLNDL člen 3, 5. SPZ člen 19, 271. ZRud člen 9, 11, 19, 33.
ugotovitev ničnosti pogodbe - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - univerzalno in singularno pravno nasledstvo - pravica uporabe družbene lastnine - javno dobro - rudno bogastvo - zakonita stavbna pravica - rudarska koncesnina
Tožeča stranka zaradi pridobitve lastninske pravice na stavbah, ni pridobila rudarske koncesije za črpanje gramoza v D., temveč jo je pridobila, prvič na podlagi najema zemljišča kot pridobivalnega prostora (glej 33. člen ZRud) ter drugič, na podlagi koncesijske pogodbe pravico izvajati rudarska dela na tem zemljišču v lasti tožene stranke.
KZ-1 člen 70b, 220, 220/1. ZKP člen 367, 492, 492/5.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - pravica oškodovanca do pritožbe - dovoljenost pritožbe
Zoper sklep o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 pritožba oškodovancev izrecno ni dovoljena. Stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po petem odstavku 492. člena ZKP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074207
ZObr člen 97č, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - usposabljanje vojakov - straža - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se glede na značilnosti in smisel vojaških vaj in usposabljanj zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, kot bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, kot tudi, da sistem rotacije zaradi tega ne bi bil primeren, sistem rotacije ali načrtovanje delovnega časa bi tudi škodoval dobri izvedbi te dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je stražo mogoče organizirati v sistemu rotacij, kot se opravlja sedaj na več vojaških objektih, ki se varujejo v sistemu 12-urnih izmen, torej v obliki izmenskega dela brez pripravljenosti. Sodišče druge stopnje kot pravilnega povzema prvostopni zaključek, da je dejavnost straže spadala v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, tako da ni šlo za posebno dejavnost oboroženih sil, ampak za povsem redno mirnodobno delovno nalogo v vojski. Tudi zatrjevana okoliščina, da pripadniki Slovenske vojske nosijo orožje in gre za posebno bojno nalogo v miru, ne pomeni, da gre za dejavnost v okviru začetnega usposabljanja, saj se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki Slovenske vojske. Prav tako pa straža ni vojaška operacija v smislu Direktive 2003/88/ES, katere namen je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742-19, določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Zato je presoja, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu izjeme od uporabe direktive, pravilna.
Podobno kot glede straže je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede varovanja državne meje, ko so pripadniki Slovenske vojske zagotavljali podporo Policiji. Teže in obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prav tako pa varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. Slovenska vojska je izvajala varovanje državne meje že od leta 2015, torej ne gre za izredni dogodek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074442
KZ-1 člen 310, 310/1. ZKP člen 57, 57/2, 447, 450, 450/3. OZ člen 261, 261/1.
sklep o sodnem opominu - kaznivo dejanje samovoljnosti - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - samovoljnost - pridržna pravica - subjektivna zavest storilca - umik zasebne tožbe
V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti morajo biti določno navedeni vsi trije elementi: 1. pravica, ki si jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice.
Subjektivne zavesti storilca, da si jemlje pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca, v opisu dejansko ni treba bolj določno konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Zavest obdolženega se presoja na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v dokaznem postopku in je torej stvar obrazložitve sodbe in ne opisa kaznivega dejanja. Samovoljnost pa je konkretizirana z delom opisa, da "redne poti za izterjavo dolga ni ubral".
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00073701
ZP-1 člen 67, 67/1, 136, 136/1, 136/1-5. ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-2. ZKP člen 83, 83/2, 236.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila - nedovoljeni dokazi - izjava privilegirane priče - zaslišanje privilegirane priče - odpoved pričanju - v dvomu v korist obdolženca - obrnjeno dokazno breme
Sodišče prve stopnje je glede izjave A. A. nepravilno uporabilo drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1. V obravnavanem primeru namreč A. A. izjave ni dala policiji in tudi ne prekrškovnemu organu, temveč je izjavo podala prostovoljno, je izraz njene svobodne volje in je bila priložena storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074133
ZDR-1 člen 162, 162/4. Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZJU člen 16. OZ člen 299, 299/2.
Sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo določbe takrat veljavnega četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je bila v nasprotju s 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, pač pa je pravilno uporabilo ta člen Direktive oziroma v zvezi z njim sprejeto sodno prakso SEU in posledično Vrhovnega sodišča RS, ki stoji na stališču, da če delavec zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka do 31. decembra prihodnjega leta ni mogel koristiti dopusta, lahko tega še vedno izrabi, pri čemer pa ta pravica ni neomejena, saj jo je SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos.
Toženka je ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 27. 3. 2020 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2018. Svoje odgovornosti se ne more razbremeniti s trditvijo, da je bil tožnik do 27. 3. 2020 v bolniškem staležu.
Pri 15-mesečnem obdobju za prenos je SEU sicer res štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja, razen izjemoma, ni v nasprotju z Direktivo. V teh primerih je namreč poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela. V novejši zadevi C- 727/20 pa je SEU štelo, da pravica do dopusta ne ugasne niti po poteku 15- mesečnega prenosnega obdobja, če se uveljavlja pravica do plačanega dopusta, ki je bila pridobljena v referenčnem obdobju (ki v smislu Direktive pomeni obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta), v katerem je del obdobja delavec delal, če delodajalec v tem referenčnem obdobju pred nastopom delavčeve nezmožnosti za delo, ni izpolnil svoje obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta. Odločilo je, da je treba 7. člen Direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki je bila pridobljena iz naslova referenčnega obdobja, v katerem je ta delavec dejansko delal, preden je bil v položaju začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, lahko ugasne, bodisi po izteku obdobja za prenos, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, ali pa pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil uresničevanje te pravice.
Utemeljeno tožnik v pritožbi opozarja, da mu toženka ni omogočila uresničevanja pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2016, saj je v času od 1. 1. 2016 do 5. 12. 2016 z vmesnimi prekinitvami delal, kar po navedenem stališču SEU predstavlja izjemo od 15-mesečnega prenosnega obdobja, po katerem pravica do plačanega letnega dopusta ugasne.
Pritožba toženke utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na datum tožnikove vrnitve na delo (27. 3. 2020) in glede na 15-mesečno prenosno obdobje (ki se je izteklo 31. 3. 2020) tožniku zmotno priznalo odškodnino za celotnih 33 dni vtoževanega neizrabljenega letnega dopusta. Tožnik bi namreč po zaključku bolniškega staleža do 31. 3. 2020 lahko pravočasno izrabil le dva dneva letnega dopusta za leto 2018. Zato mu je toženka dolžna plačati odškodnino (le) za dva dneva neizkoriščenega letnega dopusta.
ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-3. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-5, 163, 163/9.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila - razbremenitev odgovornosti - obrnjeno dokazno breme - dokazno breme lastnika vozila - razbremenilni dokazi - dokazni standard - razumen dvom - alibi
Storilec je predloženimi dokazi in navedbami zagovora ob predočenju teh dokazov vsekakor vzbudil razumen (resen) dvom glede domnevanega dejstva, da je bil voznik motornega vozila, kateremu je bila izmerjena prekoračitev hitrosti.
Sodišče prve stopnje je z razlogi sodbe, da ni mogoče izključiti možnosti, da je storilec v času izvajanja zobozdravstvenih storitev prehajal med Bosno in Slovenijo, ter z navedbami, da ni predložil dokaza, da je bil v času storitve prekrška v Bosni, v škodo storilca kršilo prvi odstavek 8. člena ZPrCP. Takšne zahteve sodišča o predložitvi dokazov so v nasprotju s tem, kar (v skladu s sodno prakso) od lastnika vozila zahteva prvi odstavek 8. člena ZPrCP; sodišče je od storilca zahtevalo predložitev dokazov, ki presegajo dokazni standard razumnega dvoma.
ZPP člen 158, 158/1. ZDSS-1 člen 38, 38/1. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
plačilo za delo - delo preko polnega časa - varnostnik - čas razpoložljivosti - delovni čas - pripravljenost za delo - dežurstva
Tožnik v času pripravljenosti ni bil dolžan ostati na delovnem mestu, zato tega obdobja ni mogoče šteti za dežurstvo.
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Iz obrazložitve Sodišča EU izhaja, da je treba čas pripravljenosti v celoti šteti za delovni čas po Direktivi 2003/88, če je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut. Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da bi v času pripravljenosti lahko prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti.
Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Tožnik je v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od dve do tri intervencije dnevno, le izjemoma več. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne, saj je zaradi intervencij tožnik imel manj svobode pri razpolaganju s svojim časom, ker mu je bil nedejavni čas pripravljenosti prekinjen, s čimer je povezana nepredvidljivost in negotovost glede možnih prekinitev (nočnega) počitka. To, da je imel tožnik med delovnimi nalogami vmesne odmore in počitke, tako dnevne kot nočne, ne zadosti standardu delavčevega svobodnega razpolaganja s prostim časom in posvečanja lastnim interesom v času pripravljenosti.
ZD člen 78, 138, 138/1, 163, 210, 210/1, 210/2, 210/2-1. ZPP člen 315, 332.
lastnoročna oporoka - vsebina oporoke - določitev dediča - veljavnost oporoke - priznanje veljavnosti oporoke - preklic priznanja pravne veljavnosti oporoke - sporna vsebina oporoke - prava volja zapustnika - sporna dejstva v zapuščinskem postopku - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - vmesni sklep v zapuščinskem postopku
O spornih pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku ni mogoče odločiti z vmesnim sklepom, saj odločitve o pravnih vprašanjih spadajo v sklep o dedovanju. Sodna praksa (ki pa niti v teh primerih ni enotna) sicer izjemoma dopušča izdajo vmesnega sklepa v zapuščinskih postopkih (glede na naravo sklepa v teh primerih bi prej šlo za delni sklep) le v posebnih primerih, ko gre za dedovanje zaščitene kmetije (ko je sodišče s takšnim sklepom določilo prevzemnika zaščitene kmetije in premoženje, ki ga je dedoval), vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.
Med dediči zapustnika ne gre za spor o pravnem vprašanju. Iz listin v spisu oziroma iz trditev dedičev izhaja, da je med njimi sporna vsebina zapustnikove oporoke in sicer, da zapustnikova volja o določitvi dediča ni jasna. Če gre za vprašanje prave zapustnikove volje je to vprašanje dejanske narave. Spornega zapisa v oporoki sodišče zato ne sme razlagati samo, saj je potrebna napotitev na pravdo (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).
ZPP člen 157, 158, 158/1, 179, 189, 189/1, 258, 258/2. ZDR-1 člen 130, 130/1, 160, 160/3, 161, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
sorazmerni del regresa za letni dopust - dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - stroški prehrane med delom - umik tožbe - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) glede določbe 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki jo je treba upoštevati za pravilno razlago 164. člena ZDR-1, ki ureja neveljavnost odpovedi pravici do letnega dopusta in denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja kot to, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Toženec pa v sodnem postopku ni zatrjeval, da je poskrbel, da je imela tožnica dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudil, da naj to stori, in jo poučil o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila. SEU je zavzelo tudi stališče, da je delavec do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo nadomestilo za neizrabljen letni dopust.
Toženka je samostojna podjetnica in s tem gospodarski subjekt in se od nje pričakuje ravnanje dobrega gospodarstvenika, ki ima urejeno poslovanje. To velja še posebej glede tega, kako ravna z lastnim podpisom, kar je tudi podpis na štampiljki ter s prilivi in odlivi na transakcijskem računu in se ne more sklicevati, kako ni zavezana iz tega posla, ker je s poslovnim računom, njenim podpisom in njenimi posli upravljal nekdo drug, za katerega celo sama navaja, da je v finančnih težavah. Za gospodarske subjekte na trgu se pričakuje večja skrbnost kot za navadne fizične osebe, zato zatrjevanja, kako toženka ni ničesar vedela in nič ni podpisala, ne morejo omiliti njene zahtevane skrbnosti kot gospodarstvenice.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074201
ZPP člen 2, 7, 11, 11/1, 155, 155/1, 286. ZVZD-1 člen 5. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) člen 13. OZ člen 165, 299, 299/2, 378, 378/1. ZOdv člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZBPP člen 11, 11/1, 11/2.
nesreča pri delu - navajanje novih dejstev in dokazov - odškodninska odgovornost delodajalca - luknja v tlaku - nova poškodba - odmera nepremoženjske škode - premoženjska škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - potrebni stroški postopka - stroški predsodnega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za nastalo škodo, ki je posledica delovne nesreče, odgovorna toženka. Ugotovilo je, da je bila USB plošča, ki jo je tožnik odmaknil po predlogu A. A., med delom moteča. Delo je tožnik na tem gradbišču opravljal prvi dan in ni bilo nobenih indicev, da je pod ploščo odprtina. Toženka tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka, zato neutemeljeno ponavlja, da je vzrok za nesrečo neskrbno ravnanje tožnika. Do nesreče je prišlo, ker toženka ni ustrezno označila nevarnega kraja in ni namestila trdnega pokrova, ki se ga ne bi moglo premakniti, čeprav je bila kot delodajalec dolžna zagotoviti varnost in zdravje pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu).
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kolikšen delež posledic iz naslova telesnih bolečin je treba pripisati poškodbi pri delu, koliko pa poškodbi izven dela, pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Za razmejitev posledic med obe poškodbi je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnik ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da je najmanj 80 % težav oziroma bolečin posledica nesreče pri delu, 20 % pa padca izven dela, tekom postopka na prvi stopnji ni nasprotoval, zato sedaj v pritožbi ne more oporekati tem ugotovitvam.
Glede na to, da je tožnik od toženke dne 19. 7. 2019 zahteval plačilo odškodnine, tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odvisen od poziva, tožnik utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da stroški odškodninskega zahtevka niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.
razdelitev solastnine v nepravdnem postopku - prekinitev nepravdnega postopka za delitev stvari - napotitev na pravdo - dejanska etažna lastnina - manj verjetna pravica - domneva lastninske pravice - delitev solastnine - spor o deležih lastnikov - vlaganja v nepremičnino
Ker oba nasprotna udeleženca zatrjujeta drugačno lastniško stanje glede nepremičnine, kot izhaja iz zemljiške knjige, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz domneve iz 11. člena SPZ in njiju napotilo na vložitev tožbe.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074040
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179. OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - napotitev na delo v tujini - odgovornost za ravnanje drugega - dokazna ocena
Drugo toženi stranki kot delodajalki tožnika je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja delavca pri delu skladno s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (45. člen ZDR-1). Obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu velja tudi v zvezi z napotitvijo delavca na delo v tujino (čeprav tožnik formalno ni imel položaja delavca, napotenega k uporabniku). Ob takšni izrecni zakonski obveznosti je sicer napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da drugo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti že zato, ker ni bila tista, ki je organizirala delo na delovišču in ga nadzirala. Dejstvo, da drugo tožena stranka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega (morebitnega) protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca.
Vrhovno sodišče RS odškodninske odgovornosti formalnega delodajalca ni absolutno izključilo. Če torej delodajalec, ki mu je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ne zagotavlja, s tem krši prvi odstavek 45. člena ZDR-1. Če bi torej tožniku nastala škoda zato, ker na delovišču v tujini ne bi bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer. Za odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke so tako odločilna vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti drugo toženi stranki niti njenemu delavcu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati protipravnosti, prvi iz razloga, ker je bilo na delovišču poskrbljeno za varnost in zdravje pri delu, tožnik pa je bil za delo tudi ustrezno usposobljen in ustrezno opremljen, drugemu pa iz razloga, ker ni bilo ugotovljeno, da bi pri delu kakorkoli ravnal nepravilno (in je torej delo opravljal tako, kot je bilo treba), je tožbeni zahtevek že na tej podlagi utemeljeno zavrnilo.
odločanje o stroških pravdnega postopka - poseben sklep o višini stroškov - nedopustni pritožbeni razlogi
Izpodbijani sklep je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi petega odstavka 163. člena ZPP, s katerim je stroške postopka, ki jih je že v sodbi naložilo v plačilo tožeči stranki, odmerilo tudi po višini. V pritožbi zoper sklep o stroških je zato mogoče ugovarjati le odmeri teh stroškov oziroma njihovi višini. S pritožbo zoper odločitev o stroških pa ni več mogoče izpodbijati sodbe, ki je že postala pravnomočna.
Višje sodišče je pritrdilo pritožnici, da je pridobila stvarno legitimacijo s pridobitvijo terjatve in sama ne more ločeno tožiti toženke zaradi litispencence. Prav tako ne more namesto druge tožnice vstopiti v pravdo, saj bi to lahko storila le, če bi s tem poleg druge tožnice soglašala tudi toženka. V to pa toženka ne privoli. V nasprotju s pritožnico, ki v to dvomi (poudarja namreč, da položaj sosporniškega intervenienta ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP), pa je višje sodišče prepričano, da se pritožnica lahko zavaruje pred (nezaželjenimi) dejanji cedenta (druge tožnice) s sosporniško intervencijo.
Višje sodišče verjame pritožnici, da položaj sosporniškega intervenienta sicer ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP, vendar ji ZPP ne daje možnosti postati tožeča stranka, če ni pogojev za sosporništvo in če ni privolitve tožene stranke. Položaj sosporniškega intervenienta je obrazložilo vrhovno sodišče v odločbi III Ips 11/2005: "Ker bo sosporniška intervenientka zajeta v subjektivne meje pravnomočnosti, ima položaj enotne sospornice. Zato je njen položaj mnogo svobodnejši kot položaj stranske intervenientke. Njena dejanja namreč učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji prve toženke kot glavne stranke (če je to združljivo z naravo enotnega sosporništva). Tako v primeru nasprotja med dejanji stranke (odpovedjo pravici do pritožbe proti sodbi na podlagi pripoznave) in intervenientkinimi dejanji (pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje) ne veljajo avtomatično strankina dejanja, temveč velja najugodnejše dejanje. Za razliko od navadne intervencije je namreč za sosporniško intervencijo značilna intervenientkina samostojnost." Pritožnici zato ni odvzeta nobena pravica do pravnega varstva, ki ga lahko uveljavlja na temelju sklenjene cesije ter tako ne gre za kršitev Ustave ter določb EKČP, na katere se pritožnica neutemeljeno sklicuje.