Vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo, ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o podanosti pogojev za ustavitev izvršilnega postopka po tretjem odstavku 43. člena ZIZ.
OZ člen 425. ZIZ člen 107, 107/3, 115, 120. ZDavP-2 člen 94.
prenos terjatve v izterjavo - davčna izvršba
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ima davčna izvršba na podlagi 94. člena ZDavP-2 prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi A., d. o. o. S sklepom o rubežu je sicer tožeča stranka pridobila zastavno pravico, vendar pa ta sklep o rubežu ni vpisan v noben register, ki bi dajal pravico do prednostnega plačila pred plačilom davčne obveznosti. Po stališču prvostopenjskega sodišča po prejemu sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika tožena stranka ni več smela tožeči stranki plačati na podlagi sklepa o rubežu terjatve, ki ga je izdalo sodišče v izvršilnem postopku. Na podlagi sklepa o prenosu terjatve v izterjavo tožeča stranka ni postala imetnica terjatve, ampak je pridobila le procesno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe.
URS člen 14, 14/2. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/3, 158, 158/1, 163, 163/2, 180, 180/3, 212, 214, 214/1, 214/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - trditveno in dokazno breme - uspeh strank v postopku - delni umik tožbe - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje oziroma docente, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40‑tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem so ostale neprerekane tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40‑tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30‑tedenskih študijskih programih (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka nasprotnega, da bi se torej tistim višjim predavateljem oziroma docentom, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih programih, preostale obveznosti povečale, ni dokazala (niti ne zatrjevala). Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi tako lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja ali docenta, ki je predaval v 30‑tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji in docenti, ki so delo opravljali na 30‑tedenskih študijskih programih.
nastanek invalidnosti - zaključeno zdravljenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Ključno za ugotovitev invalidnosti je, da sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Izvedenski organ po proučitvi medicinske dokumentacije ugotavlja, da pri tožniku zaenkrat niti diagnostika, kot tudi ne zdravljenje, ni bilo opravljeno v taki meri, da bi bilo mogoče govoriti o dokončnem zdravstvenem stanju. Glede vprašanja, kdaj je zdravljenje dokončno, pa je potrebno presojati vsak primer posebej. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se glede na definicijo invalidnosti, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, v invalidskem postopku ugotavlja delazmožnost po zaključenem zdravljenju. Bistveno pri tem je, da gre za trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, za razliko od začasne nezmožnosti za delo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074201
ZPP člen 2, 7, 11, 11/1, 155, 155/1, 286. ZVZD-1 člen 5. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) člen 13. OZ člen 165, 299, 299/2, 378, 378/1. ZOdv člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZBPP člen 11, 11/1, 11/2.
nesreča pri delu - navajanje novih dejstev in dokazov - odškodninska odgovornost delodajalca - luknja v tlaku - nova poškodba - odmera nepremoženjske škode - premoženjska škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - potrebni stroški postopka - stroški predsodnega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za nastalo škodo, ki je posledica delovne nesreče, odgovorna toženka. Ugotovilo je, da je bila USB plošča, ki jo je tožnik odmaknil po predlogu A. A., med delom moteča. Delo je tožnik na tem gradbišču opravljal prvi dan in ni bilo nobenih indicev, da je pod ploščo odprtina. Toženka tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka, zato neutemeljeno ponavlja, da je vzrok za nesrečo neskrbno ravnanje tožnika. Do nesreče je prišlo, ker toženka ni ustrezno označila nevarnega kraja in ni namestila trdnega pokrova, ki se ga ne bi moglo premakniti, čeprav je bila kot delodajalec dolžna zagotoviti varnost in zdravje pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu).
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kolikšen delež posledic iz naslova telesnih bolečin je treba pripisati poškodbi pri delu, koliko pa poškodbi izven dela, pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Za razmejitev posledic med obe poškodbi je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnik ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da je najmanj 80 % težav oziroma bolečin posledica nesreče pri delu, 20 % pa padca izven dela, tekom postopka na prvi stopnji ni nasprotoval, zato sedaj v pritožbi ne more oporekati tem ugotovitvam.
Glede na to, da je tožnik od toženke dne 19. 7. 2019 zahteval plačilo odškodnine, tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odvisen od poziva, tožnik utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da stroški odškodninskega zahtevka niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.
ZPP člen 157, 158, 158/1, 179, 189, 189/1, 258, 258/2. ZDR-1 člen 130, 130/1, 160, 160/3, 161, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
sorazmerni del regresa za letni dopust - dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - stroški prehrane med delom - umik tožbe - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) glede določbe 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki jo je treba upoštevati za pravilno razlago 164. člena ZDR-1, ki ureja neveljavnost odpovedi pravici do letnega dopusta in denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja kot to, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Toženec pa v sodnem postopku ni zatrjeval, da je poskrbel, da je imela tožnica dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudil, da naj to stori, in jo poučil o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila. SEU je zavzelo tudi stališče, da je delavec do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo nadomestilo za neizrabljen letni dopust.
ZGD-1 člen 236, 236/2, 237, 237/1, 237/2, 237/7, 238, 238/4.
statut delniške družbe (d. d.) - ničnost - prenos delnic - soglasje družbe za prenos delnic - utemeljeni razlogi za odklonitev dovoljenja za prodajo delnic - konkretizacija razloga - informativni dokaz - nadomeščanje pomanjkljivih trditev z dokazi
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo obstoječo sodno prakso, iz katere izhaja, da obstaja več ravni konkretizacije razlogov za odklonitev dovoljenja za pridobitev delnic. Prva je zakonska, to je zgoraj citirani 237. člen ZGD-1, druga je konkretizacija odklonitvenih razlogov v statutu posamezne družbe, kjer morajo biti ti razlogi že natančneje določeni, torej bolj natančno kot v samem zakonu. Ne zadošča, da je v statutu zakonski razlog le prepisan, pač pa mora biti statut konkretnejši od zakona. Tretji nivo pa je sam sklep, s katerim v posameznem primeru organ družbe, ki je pristojen za odločanje o izdaji dovoljenja, izdajo slednjega odkloni. Organ mora obrazložiti, zakaj so pri točno določenem pridobitelju podani razlogi, ki preprečujejo prenos in kakšni so ti razlogi. Ne zadostuje samo prepis določb statuta.
Višje sodišče je pritrdilo pritožnici, da je pridobila stvarno legitimacijo s pridobitvijo terjatve in sama ne more ločeno tožiti toženke zaradi litispencence. Prav tako ne more namesto druge tožnice vstopiti v pravdo, saj bi to lahko storila le, če bi s tem poleg druge tožnice soglašala tudi toženka. V to pa toženka ne privoli. V nasprotju s pritožnico, ki v to dvomi (poudarja namreč, da položaj sosporniškega intervenienta ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP), pa je višje sodišče prepričano, da se pritožnica lahko zavaruje pred (nezaželjenimi) dejanji cedenta (druge tožnice) s sosporniško intervencijo.
Višje sodišče verjame pritožnici, da položaj sosporniškega intervenienta sicer ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP, vendar ji ZPP ne daje možnosti postati tožeča stranka, če ni pogojev za sosporništvo in če ni privolitve tožene stranke. Položaj sosporniškega intervenienta je obrazložilo vrhovno sodišče v odločbi III Ips 11/2005: "Ker bo sosporniška intervenientka zajeta v subjektivne meje pravnomočnosti, ima položaj enotne sospornice. Zato je njen položaj mnogo svobodnejši kot položaj stranske intervenientke. Njena dejanja namreč učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji prve toženke kot glavne stranke (če je to združljivo z naravo enotnega sosporništva). Tako v primeru nasprotja med dejanji stranke (odpovedjo pravici do pritožbe proti sodbi na podlagi pripoznave) in intervenientkinimi dejanji (pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje) ne veljajo avtomatično strankina dejanja, temveč velja najugodnejše dejanje. Za razliko od navadne intervencije je namreč za sosporniško intervencijo značilna intervenientkina samostojnost." Pritožnici zato ni odvzeta nobena pravica do pravnega varstva, ki ga lahko uveljavlja na temelju sklenjene cesije ter tako ne gre za kršitev Ustave ter določb EKČP, na katere se pritožnica neutemeljeno sklicuje.
pogoji za zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Za odločitev ni bistveno, ali tožnik oziroma njegova zakonita zastopnica subjektivno sprejema ali zavrača zdravljenje v Sloveniji. Odločilno je zgolj, ali je zdravljenje, ki ga potrebuje tožnik, v Sloveniji zagotovljeno. V pritožbi tožnik skuša odločitev za odhod v tujino utemeljiti z dejstvom, da mu je bilo zdravljenje zagotovljeno zgolj na abstraktni ravni z navajanjem nestrokovnih razlogov, ki ne morejo izpodbiti argumentiranih dokaznih zaključkov sodišča.
Treba je upoštevati razloge, ki so tožnika vodili v zdravljenje v tujini, in ne morebitnih okoliščin, ki so se spremenile potem, ko je že bila izdana prvostopenjska odločba toženca oziroma, ko je bil poseg v tujini že izveden.
Razlog za zdravljenje v tujini je v pravni sferi zakonite zastopnice tožnika, ne pa v objektivni izčrpanosti zdravljenja v Sloveniji. Odločitev staršev tožnika ni temeljila na objektivnih parametrih, temveč primarno na slutnjah matere, ki pa niso objektivna kategorija. Mati tožnika je pojasnila, da je bilo v Sloveniji pravzaprav vse narobe in bi večino posegov tukaj zavrnila, tudi če bi bili na voljo. Celotno sosledje dogodkov potrdi izkazuje nezaupanje do slovenskega zdravstva, kar vse je predhodilo odločitvi, da tožnika obravnavajo v Izraelu.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074040
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179. OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - napotitev na delo v tujini - odgovornost za ravnanje drugega - dokazna ocena
Drugo toženi stranki kot delodajalki tožnika je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja delavca pri delu skladno s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (45. člen ZDR-1). Obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu velja tudi v zvezi z napotitvijo delavca na delo v tujino (čeprav tožnik formalno ni imel položaja delavca, napotenega k uporabniku). Ob takšni izrecni zakonski obveznosti je sicer napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da drugo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti že zato, ker ni bila tista, ki je organizirala delo na delovišču in ga nadzirala. Dejstvo, da drugo tožena stranka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega (morebitnega) protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca.
Vrhovno sodišče RS odškodninske odgovornosti formalnega delodajalca ni absolutno izključilo. Če torej delodajalec, ki mu je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ne zagotavlja, s tem krši prvi odstavek 45. člena ZDR-1. Če bi torej tožniku nastala škoda zato, ker na delovišču v tujini ne bi bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer. Za odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke so tako odločilna vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti drugo toženi stranki niti njenemu delavcu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati protipravnosti, prvi iz razloga, ker je bilo na delovišču poskrbljeno za varnost in zdravje pri delu, tožnik pa je bil za delo tudi ustrezno usposobljen in ustrezno opremljen, drugemu pa iz razloga, ker ni bilo ugotovljeno, da bi pri delu kakorkoli ravnal nepravilno (in je torej delo opravljal tako, kot je bilo treba), je tožbeni zahtevek že na tej podlagi utemeljeno zavrnilo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074035
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - trditveno in dokazno breme - zadostna trditvena podlaga
"Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je z razlago o tem, katere aktivnosti ne morejo pomeniti vojaške operacije v pravem pomenu besede, temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitev toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo, zakaj delo vojakov na meji v vtoževanem obdobju ni bilo delo v zvezi z izrednim dogodkom. Pravilno je razlogovalo, da bi bilo množične migracije, ki so se pojavile v letu 2015, sprva še mogoče šteti kot izredni dogodek, kot takšnega pa ga ni mogoče opredeliti v vtoževanem obdobju, ko so se delovne naloge vojakov s tem v zvezi ustalile in se narava dela v bistvenem tudi po preimenovanju nalog varovanja v "operacijo B." ni spremenila. Aktivnosti so bile ves čas v naprej planirane, načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49, 49/3, 49/4.
stroški za delo sodnega izvedenca - dokaz s sodnim izvedencem - izvedensko mnenje - materialni stroški izvedenca - obračun in plačilo stroškov - cenik - ponudba - naprava - meritve hrupa - tresljaji in vibracije - izvid in mnenje izvedenca o strokovnih vprašanjih - ugotovitve izvedenca
Sodišče bi lahko odmero nagrade za delo sodnega izvedenca zavrnilo le, če bi bilo mnenje izdelano očitno v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in izvedenec na zastavljena vprašanja ne bi odgovoril, torej če bi šlo za očitno neskrbno in nestrokovno delo.
nepodpisana vloga - zavrženje nepopolne vloge - nepopolna ali nerazumljiva vloga - poziv na dopolnitev oz. popravo vloge
Sodišče prve stopnje bi torej moralo storilko pozvati, da nepopolno vlogo podpiše in šele v primeru, da tega v postavljenem roku ne bi storila, bi lahko zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.
oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za odlog plačila sodne takse - pravna oseba - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - blokada transakcijskega računa - ogrožanje opravljanja dejavnosti - trditveno in dokazno breme predlagatelja - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga
Dejstvo, da ima tožena stranka blokirane račune, je torej sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar pa je pravilno upoštevalo, da to dejstvo samo po sebi še ne zadostuje za ugoditev predlogom tožene stranke. Glede na določila 11. člena ZST-1, predvsem četrti in peti odstavek, je bilo na toženi stranki, da dokaže, da bi takojšnje plačilo sodnih taks ogrozilo njeno opravljanje dejavnosti, česar pa niti v trditvenem delu ni zmogla.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - obveznosti stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem - vpliv na obseg stečajne mase
Dolžnik je po bolezni stričeve žene moral v celoti prevzeti skrb za kmetijo, kjer je družina s tremi mladoletnimi otroci tudi živela. Premajhno prizadevanje dolžnika za iskanje zaposlitve v kritičnem obdobju štirih mesecev v primerjavi s tri letno preizkusno dobo, ob upoštevanju posebnih okoliščin, ki so obremenile dolžnika, ni mogoče vrednostno oceniti kot tako stopnjo kršitve, katere posledica bi bila za dolžnika tako huda kot je ustavitev postopka odpusta obveznosti ter zavrnitev predloga za odpust. Po oceni pritožbenega sodišča je šlo za blago kršitev dolžnikove obveznosti mesečnega poročanja upravitelju o iskanju zaposlitve. Poleg tega je upravitelj v ugovoru navedel, da do poplačila upnikov ne bo prišlo. To pomeni, da dolžnikovo ravnanje ni imelo nobenih negativnih posledic za stečajno maso, ki je neznatne vrednosti.
Upnik ali kdo drug, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, lahko izpodbija terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red, po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo.
Izvršilni upnik A. d. d. je po pooblaščencu na razdelitvenem naroku prerekal terjatev zastavnega upnika B. d. d., in sicer jo je prerekal kot zastarano terjatev.
ZPP člen 206, 285, 363, 363/3. ZFPPIPP člen 270, 270/2.
prekinitev in mirovanje postopka - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - materialno procesno vodstvo - prenehanje izpodbojne pravice po splošnih pravilih obligacijskega prava - predhodno vprašanje
Upoštevajoč povzeto dejansko stanje je sodišče prve stopnje zmotno sklenilo, da je odgovor na vprašanje, ali predmetna kupoprodajna pogodba predstavlja (ne)odplačen pravni posel, odvisen od (ne)obstoja terjatve prvega toženca do gospodarske družbe A. d.o.o. - stečaju, kar je sicer predmet ugotavljanja v gospodarskem sporu Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 406/2022 (priloga spisa A16).