Po presoji višjega sodišča dejstvo, da naj bi osumljeni A. A. očitano kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) storil na škodo predsednice Okrožnega sodišča v ***, ki je v preteklosti sodniško funkcijo opravljala na Okrajnem sodišču v ***, ki je organizacijska enota Okrožnega sodišča v ***, utemeljuje zaključek, da je podana okoliščina, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnila okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v ***, kjer je bil vložen predlog za opravo posameznega preiskovalnega dejanja zoper osumljenca.
Namen zakona je zaščita žrtev pred dejanji, ki pomenijo dejansko nasilje, ogrožanje ali hud poseg v dostojanstvo in varnost posameznika. Izrek oziroma izvršitev denarne kazni morata biti sorazmerna in utemeljena z dejanskim ogrožanjem. Teh standardov tudi po oceni sodišča druge stopnje ravnanje pritožnika, ki je za sina hčerki izročil darilo ter pismo z voščilom, ne dosega.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je nasprotna udeleženka izkazala javno rabo sporne nepremičnine v času pred lastninjenjem zemljišč. Parcela 000 po ugotovitvah izvedenca v naravi ni bila v javni funkciji vsaj od leta 1938, pravno pa od leta 1987. Odločba nasprotne udeleženke z 20. 8. 2020, na podlagi katere je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba javnega dobra lokalnega pomena in lastninska pravica Mestne občine X. zato ne pomeni, da je parcela imela funkcijo javnega dobra pred nastankom lastninjenja družbenih zemljišč, kar bi lahko predstavljalo oviro za lastninjenje po ZLNDL.
In zgolj za hrambo strelnega orožja in streliva, katerega promet je posameznikom dovoljen (torej orožja in streliva, ki posameznikom niso prepovedani), če je zanj izdana orožna listina oziroma dovoljenje za nošenje je v prvem odstavku 307. člena KZ-1 predvideno izvzetje kazenske odgovornosti in gre lahko za prekršek. To pa ne velja za drugo, torej prepovedano orožje in strelivo. Besedilo namreč v tem delu glasi: "....kdor tako orožje, strelivo ali eksploziv, razen strelnega orožja ali streliva, za katero se lahko izda orožna listina, protipravno pridobi ali hrani,....". Glede na tako dikcijo opisa kaznivega dejanja in predhodno, v istem odstavku navedeno delitev orožja med strelno in vojaško orožje (in torej poudarjeno razliko med njima) ter nenazadnje samo dovoljenost posamezne vrste orožja je jasno, da ni podano kaznivo dejanje le v primeru, ko gre za hrambo strelnega orožja ali streliva, ki je v skladu z ZOro-1 dovoljeno in za katerega mora posameznik za zakonitost njegove posesti oziroma hrambe le pridobiti orožno listino (za pridobitev katere je potrebno izpolnjevanje splošnih pogojev iz 14. člena ZOro-1). Takšno razlikovanje tudi sledi stopnji nevarnosti posameznih vrst orožja.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 77. člena SPZ ter svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke.
SEU je s sklepom C-368/25 odgovorilo na predhodno vprašanje, ki mu ga je zastavilo VS RS z odločbo II Ips 14/2025. S tem je odpadel razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek. Postopek bo zato moralo nadaljevati že na podlagi drugega odstavka 208. člena ZPP.
Predlagateljičino zavzemanje za oženje stikov v času počitnic (mati se zavzema, da bi deklica z očetom preživela strnjeno največ 5 dni) ni utemeljeno. Predlagateljica ni ponudila nobenih bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi utemeljevale poseg v že s sodno poravnavo dogovorjene stike. Čustveno stanje deklice se izboljšuje in materi ni uspelo z ničemer izkazati, da bi imela deklica zaradi stikov z očetom kakršne koli težave.
Okoliščine so se tako na strani preživninske upravičenke kot tudi na strani preživninskih zavezancev bistveno spremenile, zato je bila preživnina zvišana, preživninsko breme pa je sodišče pravično porazdelilo.
Pravila OZZ v 233. členu določajo splošna pravila ravnanj v času zadržanosti od dela. Glede na drugi odstavek 233. člena Pravil OZZ pa so vsi položaji začasne zadržanosti z dela, tj. zaradi bolezni, poškodbe ali nege izenačeni po omejitvah. To pomeni, da mora tudi delavec, ki je na bolniškem staležu zaradi nege, spoštovati omejitev, da mora biti z otrokom, zaradi katerega je na negi, doma, odhod izven kraja bivanja pa je možen le ob odobritvi osebnega zdravnika.
Bolniška odsotnost zaradi nege otroka ni izvzeta iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Po sami naravi stvari lahko odločitev sodišča temelji le na dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče do zaključka glavne obravnave. Predmet sodne presoje v socialnem sporu je zakonitost in pravilnost dokončnega upravnega akta (prvi odstavek 72. člena ZDSS-1). Iz tega logično izhaja, da lahko sodišče sicer izjemoma, kot je to v konkretnem primeru, ko se je bolezensko stanje, podano do izdaje dokončne odločbe nadaljevalo še naprej, odloči z upoštevanjem dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo samo, to je na podlagi glavne obravnave, ne pa (le) z upoštevanjem dejanskega stanja, podanega do dokončne odločbe. Odločitev sodišča v socialnem sporu lahko temelji le na dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo do zaključka glavne obravnave.
Ker je upnik pravočasno opravil dejanja za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja in ker njegova terjatev temelji na izvršilnem naslovu, stečajno sodišče v okviru presoje obstoja upnikove legitimacije za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti v smislu 385. člena ZFPPIPP ni bilo dolžno presojati dolžnikovih trditev, da upnikova terjatev temelji na ničnem pravnem poslu. Da bi šlo za očitno ničnost pravnega posla pa iz dolžnikovih trditev ne izhaja.
Upoštevajoč, da teče postopek pod opr. št. N 115/2022, je bilo sodišče zavezano k odreditvi prekinitve postopka. Da je v tem primeru sodišče dolžno izdati sklep o prekinitvi postopka, izhaja tudi iz sodne prakse.
Upnik se selektivno sklicuje na terjatve in zaloge dolžnika v računovodskih izkazih, kajti te niso edino premoženje dolžnika. V pritožbi ne izpodbija odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imel dolžnik na dan 31. 12. 2024 za 1,129.878,00 EUR denarnih sredstev ter da upnikova terjatev znaša 43.912,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2016 dalje, kar (relativno) ni visoka terjatev. Sporni izplačili lastnikom v računovodskih izkazih (231.648,00 EUR v letu 2023 in 343.300,00 EUR v letu 2024) ne pretehtata zadostnih likvidnostnih sredstev na transakcijskem računu.
Glede na to, da je prodajna provizija v posameznem mesecu odvisna od preteklega dela zavarovalnega zastopnika oziroma od višine in kvalitete portfelja, ki si ga je ustvaril v sistemu temeljne provizije, je za odločitev bistvena ugotovitev, da tožnica v petih letih ni ustvarila ustrezno visokega portfelja za doseganje zadostne prodajne provizije.
Toženka je dokazala, da tožnica več kot dvakrat ni izpolnila svojih minimalnih mesečnih delovnih obveznosti, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki je urejen tudi v njenem pravilniku.
Sodišče prve stopnje je v točkah 6. do 8. izpodbijanega sklepa natančno in določno obrazložilo zaključek o utemeljenem sumu, da je obdolženec kaznivo dejanje storil, kot pogoju za odrejeni pripor, pritožnik pa razlogov izpodbijanega sklepa konkretizirano ne izpodbija, temveč ponavlja navedbe, na katere je v 8. točki obrazložitve sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo.
Za odkritje napake, od katerega je začel teči enomesečni rok za grajanje napak, ni bilo potrebno, da bi bila toženka gotova, da rastline ne rastejo zaradi neustrezno izdelane zemlje, temveč je rok začel teči od takrat, ko je prejela reklamacije svojih kupcev zemlje, ne glede na to, da takrat še ni bila z gotovostjo prepričana, da so reklamacije kupcev tudi res utemeljene.
Ker je toženka reklamacije zemlje prejela s strani več različnih kupcev, tako manjših kupcev kot tudi velikih trgovin, je bila s tem izpolnjena zadostna verjetnost, da je napaka prav v zemlji (in ne morebiti v rastlinah ali semenu), da je treba šteti, da je bila napaka odkrita in je začel teči rok za grajanje napake tožnici. Toženka bi morala čim prej, najpozneje pa v enem mesecu od prejema reklamacij, ki jih je prejela s strani svojih kupcev, ki so navajali, da rastline ne rastejo, o reklamacijah obvestiti tožnico.
Ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pri prepisovanju prejšnjega sklepa storilo očitno pisno napako, je pravilno izdalo sklep o popravi.