Možnost enkratnega podaljšanja prvotne začasne napotitve za še šest mesecev iz prvega odstavka 67. člena ZODPol se nanaša na potrebe delodajalca in ni odvisna od tega, ali zaposleni soglaša z enkratnim podaljšanjem prvotne začasne napotitve. Soglasje uslužbenca policije se zahteva šele, če se ga želi neposredno po izteku začasne napotitve iz prvega in drugega odstavka 67. člena ZODPol, tj. skupne napotitve za dvanajst mesecev, ponovno začasno napotiti na delo drugam.

V premoženjskem individualnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožnik bi moral ustrezno zatrjevati in dokazati, da mu je toženka dolžna plačati delo po tarifi, ki velja za Avstrijo (oziroma Nemčijo), česar pa ni uspel, saj ni podal trditev o tem, kateri izmed opravljenih prevozov so bili taki, da je štel za napotenega delavca, in kateri ne. Njegovo neutemeljeno vztrajanje, da so bili taki vsi prevozi, ne more privesti do prenosa dokaznega bremena na toženko, ki je zatrjevala in dokazala, da niso bili vsi prevozi taki.

Zastopnik je dosegel kvantitativni mesečni rezultat le ob hkratnem doseganju mesečnega plana vseh treh vrst zavarovanj (avtomobilsko, osebno, premoženjsko). To, da je tožnica zaradi motiviranosti z dodatnim variabilnim plačilom več truda (aktivnosti) vlagala v zanjo donosnejša avtomobilska zavarovanja, vsekakor spada v okvir nekvalitetnega oziroma nestrokovnega opravljanja dela, ki je vodilo v nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024.

Toženka se je na ničnost nalogov za prevzem pokojnika sklicevala šele v svoji pripravljalni vlogi, ko je glede na pravila postopka v sporih majhne vrednosti že bila prekludirana z navajanjem novih dejstev. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni izjeme od razpravnega načela. Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo pravočasno ponudijo stranke.

Iz spisa in iz zapisnika naroka z dne 2.12.2025 izhaja, da je bila toženka ustrezno vabljena na pripravljalni in prvi narok z vabilom za zaslišanje, da se vabilu ni odzvala, da na narok ni pristopila in da svojega izostanka ni opravičila. Iz predmetnih dejstev izhaja, da toženka utemeljeno ni bila zaslišana, saj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu (glej drugi odstavek 258. člena ZPP), medtem ko zoper pravdno stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu za zaslišanje, niso mogoči nobeni prisilni ukrepi, prav tako pa stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi (glej 262. člen ZPP).

Razveljavitev oporoke zaradi napak volje lahko zahteva le tisti, ki ima pravni interes. To pa je zakoniti dedič, ki bi zaradi neveljavnosti oporoke prišel do koristi (zapuščine), in ne oporočni dedič, čigar pravni interes je, da oporoka ostane v veljavi kot pravni naslov, na podlagi katerega bo pridobil zapuščino.

Golo dejstvo lastništva enega izmed stanovanj v sporni stavbi samo po sebi še ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve. Za izpolnitev predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ bi moral predlagatelj izkazati verjetnost obstoja terjatve po tožbenem zahtevku, torej da je oziroma bo njegov zahtevek za ugotovitev neveljavnosti sklepa etažnih lastnikov (verjetno) utemeljen, ker sklep ni bil oziroma ne bo sprejet z ustrezno večino glasov etažnih lastnikov.

Temeljno pravilo je, da sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne odloča o pravicah na zemljiškoknjižno že vpisanih posameznih delih stavbe, ki v naravi dejansko obstajajo. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila 32. člena ZVEtL-1 pravilno ohranilo zemljiškoknjižno stanje teh posameznih delov.

Pri položaju vpisane nedokončane etažne lastnine je treba upoštevati, da so v zemljiški knjigi že vpisana stvarnopravna razmerja glede tistih posameznih delov v etažni lastnini, ki so že vpisani v zemljiški knjigi. Ta stvarnopravna razmerja med drugim vključujejo tudi vknjiženo lastninsko pravico. O tej pravici pa sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne sme odločati zato, ker za njihovo pridobitev, omejitev oziroma prenehanje, veljajo splošna pravila SPZ in ZZK-1. Če torej med zemljiškoknjižnim lastnikom vpisanega posameznega dela in dejanskim lastnikom ni spora o lastninski pravici na tem delu, lahko pravilno pravno stanje uskladita tudi zunaj postopka po ZVEtL-1, v rednem zemljiškoknjižnem postopku. Takšno postopanje navsezadnje zasleduje tudi samo načelo ekonomičnosti.

Sodišče je pravilno izpostavilo dolžnost zaščititi ogroženost zdravega otrokovega razvoja ter preprečiti vsako najmanjšo možnost izvajanja kakršnegakoli fizičnega nasilja nad otrokom. Zato je, s pravilno uporabo dokaznega standarda verjetnosti, ugotovilo obstoj ogroženosti ter izvajanje stikov med očetom in sinom začasno omejilo, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev je zgolj začasna, ker lahko traja največ 9 mesecev.