Za posameznika, ki je pogodbena stranka nične pogodbe, zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.
Če bi se kreditni instituciji v primeru, ko je kreditna pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati, priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13.
Banka se je že ob sklenitvi pogodbe morala in mogla zavedati posledične hibnosti pogodbe, kakor tudi tega, da je na podlagi tako hibne pogodbe upravičena zahtevati, kot je bilo to pojasnjeno že zgoraj, le vračilo posojenega kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačilo zamudnih obresti. V smislu 193. člena OZ je tako banka nepoštena že vse od trenutka, ko začne pridobivati denarne zneske, ki presegajo denarni znesek, do katerega je upravičena. Posledica bankine nepoštenosti je plačilo zamudnih obresti od trenutka, ko je take (presežne) denarne zneske prejela.
Po 3. točki prvega odstavka 2. člena ZDZdr je duševna motnja pravno opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Gre za pravni pojem, ki ga sodišče napolni po strokovnih pojasnilih izvedenca medicinske stroke, ker samo nima potrebnega medicinskega znanja za presojo bolezenskega stanja.
Tožba mora vsebovati dejanske okoliščine konkretnega primera, na katerih sloni tožbeni zahtevek in, ki jih je mogoče subsumirati pod določeno pravno normo, ki hkrati ne smejo biti v nasprotju s predloženimi dokazi.
Ker je pridobitev podatkov o dolžnikovi zaposlitvi zagotovljena v okviru sodnega postopka, upnikova predhodna poizvedba ni potrebna za izvršbo v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ.
V konkretnem primeru je pridobitev potrdila o izvršljivosti izvršilnega naslova vsebinsko in časovno povezana s pripravo predloga za izvršbo, zato so s tem povezani odvetniški stroški tudi po prepričanju pritožbenega sodišča že zajeti v nagradi po tarifni št. 31 OT.
Vendar ne glede na to je poudariti, da se pravni pouk obdolžencu o privilegiju zoper samoobtožbo ne razteza na opravljen preizkus alkoholiziranosti in tudi ne na kasneje odrejen strokovni pregled obdolžencu. V danem primeru namreč gre za ugotavljanje količine alkohola v krvi oziroma s tem namenom za odvzem in pregled vzorcev krvi in urina, ki se jih v skladu z drugim odstavkom 266. člena ZKP zaradi analize in ugotovitve drugih dejstev, pomembnih za kazenski postopek, sme opraviti tudi brez privolitve tistega, ki se ga pregleda, razen če bi zaradi zdravniškega dejanja nastala škoda za zdravje obdolženca, kar pa iz podatkov spisa ne izhaja.
Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje (108. člen ZNP-1). Mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.
Sodišče je bilo s smrtjo tožnice seznanjeno in je tudi pridobilo smrtovnico, vendar v sodbi ni navedlo, da po pokojni tožnici, ki ne more biti pravdna stranka, kot tožeča stranka nastopajo dediči po njej. Ker se sodba glasi na osebo, ki ne more biti pravdna stranka, je podana kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je odpravljiva (postopek se lahko nadaljuje z dediči), a sme glede na četrti odstavek 354. člena ZPP to pomanjkljivost odpraviti le sodišče prve stopnje sámo.
Pravna oseba sama ni oziroma ne more biti storilka prekrška, ampak je lahko spoznana za odgovorno za prekršek, ki ga je izvršila druga oseba (storilec), ki je po naravi stvari lahko le fizična oseba.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila odgovorna oseba neposredni storilec prekrška, torej tisti, ki bi moral davčnemu organu predložiti obračun davka na dodano vrednost za mesec december 2022 v zakonsko predpisanem roku, ampak iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da bi moral kot direktor pravne osebe preverjati izvrševanje obveznosti računovodstva in skrbeti, da bodo te obveznosti še vedno pravilno in pravočasno izpolnjene, pa tega ni storil. Ugotovilo torej je, da je bil storilec odgovorna oseba odgovoren za izvajanje dolžnega nadzorstva, kot to določa drugi odstavek 15. člena ZP-1 - da je bil tisti, ki je bil pri pravni osebi pooblaščen izvajati dolžno nadzorstvo, s katerim se lahko prepreči prekršek in je to svojo dolžnost opustil. Glede na navedeno storilcu odgovorni osebi prekršek, kot se mu očita v plačilnem nalogu, torej kot neposrednemu storilcu (prvi odstavek 15. člena ZP-1), ni dokazan.
Storilec pravna oseba se zoper sodbo ni pritožil, vendar pa ker je njegova odgovornost za prekršek pridružitvena, so razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče sprejelo odločitev o ustavitvi postopka zoper storilca odgovorno osebo, v korist tudi storilcu pravni osebi.
Pri načinu vročanja s fikcijo vročitve je odločilno, da naslovnik prejme sporočilo, v katerem je navedeno, kje se dokument nahaja in da ga mora prevzeti v 15 dneh, sicer se bo štelo, da velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Glede na to, da je bilo pritožnikom 12. 5. 2025 puščeno sporočilo o prispelem pismu z zgoraj navedeno vsebino, čemur pritožniki niti ne oporekajo, so lahko računali s tem, da se bo vročitev štela za opravljeno s potekom 15 dni in je bila njihova odgovornost, da poskrbijo za dvig pošiljke in se z njo seznanijo. S tem, da je po poteku roka pošiljka puščena v hišnem predalčniku naslovnika, pa se zgolj zagotavlja večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve res seznanil s pisanjem. V vsakem primeru pa se šteje, da je bilo pisanje vročeno 27. 5. 2025, ne glede na to, kdaj je bilo dejansko puščeno v njem in potem iz njega prevzeto.
Tožnika sta v pritožbi navedla številna relevantna dejstva, da vzrok za opustitev procesnega dejanja ni bil opravičljiv in bi zamudo pri vložitvi odgovora na tožbo toženka lahko preprečila ob zadostni skrbnosti, ob upoštevanju njenih osebnih lastnosti in okoliščin na njeni strani. Vsa ta sporna dejstva terjajo razpis naroka, na katerem bo treba izvesti dokaze, na podlagi katerih bo šele moč presoditi, ali je zdravstveno stanje povzročilo zamudo, ki je toženka kljub zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti.
Bistvo pritožbe v zvezi z zavrženjem zasebne tožbe zoper B. B. je v nasprotovanju odločitvi sodišča prve stopnje, da je zasebna tožba v tem delu vložena prepozno.
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pooblaščenec neutemeljeno trdi, da ob prejemu pisma zasebni tožilec še ni bil seznanjen s tem, kdo je storilec inkriminiranega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 izpodbijanega sklepa prepričljivo in logično obrazložilo, sklicujoč se na obrazložitev zasebne tožbe, da je zasebni tožilec glede na vsebino pisma že ob njegovem prejemu vedel, da ga je lahko sestavila le B. B.
Gre za motilno dejanje, ki terja posredovanje sodišča. Tožnica opravlja transportno dejavnost, zaprtost njenega parkirišča pa grobo posega v njen dosedanji način izvrševanja posesti.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 77. člena SPZ ter svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke.
SEU je s sklepom C-368/25 odgovorilo na predhodno vprašanje, ki mu ga je zastavilo VS RS z odločbo II Ips 14/2025. S tem je odpadel razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek. Postopek bo zato moralo nadaljevati že na podlagi drugega odstavka 208. člena ZPP.
Izrečena denarna kazen je tudi po višini povsem primerna, z njo pa se zasleduje odvračalni učinek.