zahteva upnika, da o obračunu odloči sodišče - imenovanje novega izvršitelja - prosta izbira izvršitelja - prevzemnik
Drži sicer, da je v primeru razrešitve izvršitelja treba praviloma ravnati v skladu z 287. členom ZIZ, to je, da predsednik Zbornice, po izdaji odločbe o razrešitvi izvršitelja, določi drugega izvršitelja oziroma izvršitelje kot prevzemnike, ki prevzamejo posle razrešenega izvršitelja. Vendar je uporaba navedene določbe ZIZ po oceni pritožbenega sodišča utemeljena izključno iz razloga kontinuiranega, sistematičnega vodenja postopka premičninske izvršbe in preprečitve nepotrebnih zastojev, kot tudi varstva pravic upnikov, le do trenutka, ko upnik v postopku predlaga (novega) izvršitelja. Ker je v skladu z tretjim odstavkom 44.a člena ZIZ (od uveljavitve novele ZIZ-E) izbira oziroma določitev izvršitelja prepuščena izključno upniku, mora sodišče, če je upnik aktiven in poda predlog za določitev (drugega) izvršitelja, takemu predlogu slediti.
izvršba z rubežem premičnin - slabo finančno stanje - slabo finančno stanje dolžnika - pogoji za ustavitev izvršbe na premičninah - ugovor dolžnika zoper novo izvršilno sredstvo
Ali bo izvršba uspešna ali ne, se bo lahko izkazalo šele potem, ko bo izvršitelj opravil oziroma poskusil opraviti rubež in ko bo na podlagi svojih lastnih zaznav ugotovil, ali dolžnik ima premičnine, ki so lahko predmet rubeža. Izvršitelj je tisti, ki bo na kraju samem ugotovil, ali so najdeni predmeti izvzeti iz izvršbe in ali zadoščajo za poplačilo upnikove terjatve ter ali se izkazuje oziroma zatrjuje pravica tretjih na teh stvareh.
URS člen 22. OZ člen 335, 335/3, 356, 356/1, 356/2, 366. ZIZ člen 9, 9/2, 9/3, 15, 21, 21/1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-8, 55/1-11, 56, 58, 58/3. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 365, 365/1, 365/1-3, 366.
ugovor zoper sklep o izvršbi - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine kot izvršilni naslov - primeren izvršilni naslov za izvršbo - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi - poplačilo terjatve - pavšalne navedbe - izvedba predlaganih dokazov - nedovoljeni informativni dokazi - trditveno in dokazno breme - nedopustne pritožbene novote - pravica do izjave - vročitev odgovora na ugovor dolžniku - načelo kontradiktornosti - pravica do enakega varstva - zastaranje - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Trditveno in dokazno breme glede prenehanja terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, nosi dolžnik, ki mora že v ugovoru navesti konkretna dejstva glede plačil, ki naj bi bila opravljena na račun terjatve, ki je predmet izvršbe, in zanje predložiti dokaze (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). Da bi bil ugovor v tej zvezi obrazložen, ne zadošča, da dolžnik, kot v obravnavanem ugovoru, zgolj pavšalno zatrjuje, da je terjatev plačana, ampak mora podati konkretne navedbe o višini in datumu opravljenih plačil, o načinu plačila oziroma o drugih relevantnih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je terjatev prenehala. Dolžnik mora že v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi navesti vsa dejstva, na podlagi katerih nasprotuje izdanemu sklepu o izvršbi (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 9. člena ZIZ), in poznejše navedbe o dejstvih, ki bi jih lahko podal že v ugovoru, niso dopustne, prav tako pa tudi ne pozneje podani dokazni predlogi (prim. 56. člen ZIZ).
Upnikov odgovor na ugovor predstavlja pravočasno in pravno dopustno vlogo, v kateri je upnik podal nove navedbe in pravna naziranja v zvezi z zastaranjem izterjevane terjatve. Te navedbe in pravna naziranja so se izkazala za pravno pomembna, sodišče prve stopnje, ki je, kot izhaja iz točke 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, stališču upnika, da je zastaranje izterjevane terjatve začelo teči šele po pravnomočnem končanju (ustavitvi) izvršilnega postopka VL 207326/2010 in da umik predloga za izvršbo ni imel učinkov, ki jih določa 366. člen OZ, v celoti sledilo, pa je nanje v bistvenem delu tudi oprlo svojo odločitev. Ker sodišče prve stopnje dolžniku pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni dalo možnosti, da se s temi navedbami in pravnimi naziranji upnika seznani in se do njih opredeli, je nedopustno poseglo v dolžnikovo ustavno varovano pravico do izjave in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.
OZ člen 356. ZPIZ-2 člen 159, 159/2. ZDavP-2 člen 126, 126a, 126a/1, 156.
zastaranje judikatne terjatve - družinska pokojnina - vračilo preveč izplačane pokojnine - pretrganje zastaranja - zavarovanje davčnega dolga z zastavno pravico na nepremičnini - zastaranje izterjave davčne obveznosti
Čeprav se določba 356. člena OZ o zastaranju judikatnih terjatev uporablja tudi za terjatve, ki so bile ugotovljene z odločbo drugega pristojnega organa, je treba pri presoji zastaranja obravnavane terjatve iz naslova vračila preveč izplačane družinske pokojnine upoštevati specialno ureditev Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki postopek za izterjavo obveznosti ureja tudi za terjatve, ki izvirajo iz odločb ZPIZ. ZDavP-2 v zvezi s tem vsebuje specialno ureditev vprašanja zastaranja pravice do izterjave navedenih terjatev, ki izključuje splošno ureditev po OZ. Takšno stališče je v sklepu X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020 sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - preizkus skladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - določna opredelitev terjatve kot predmeta izvršbe - zavrženje predloga za izvršbo
Na podlagi določb 40. člena ZIZ mora upnik v predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, med drugim, navesti dolžnikovo obveznost (tretja alineja prvega odstavka 40. člena ZIZ) in predlogu za izvršbo priložiti izvršilni naslov (peti odstavek 40. člena ZIZ). V skladu z načelom stroge formalne legalitete sme sodišče izvršbo dovoliti le za izterjavo terjatev, ki izhajajo iz izvršilnega naslova (17. člen ZIZ). V ta namen mora zato ob dovolitvi izvršbe opraviti preizkus, ali terjatev, ki jo uveljavlja upnik, ima podlago v izvršilnem naslovu. Sodišče druge stopnje na načelni ravni soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko sodišče preizkus skladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom opravi le, če je terjatev (dolžnikova obveznost) v predlogu za izvršbo opredeljena tako, da takšen preizkus omogoča. Vendar pa ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na vsebino predloga za izvršbo in vsebino izvršilnega naslova zmotno zaključilo, da v obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen. Res je, da so v izvršilnem naslovu stroški upnika odmerjeni v znesku 97,12 EUR in da bi bil upnik zakonske zamudne obresti od tega zneska upravičen zahtevati že od 31. 1. 2012 dalje, v predlogu za izvršbo pa je iz naslova terjatve izvršilnih stroškov uveljavljal le znesek 67,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2013 dalje. Vendar pa dejstvo, da je upnik v predlogu za izvršbo predlagal izvršbo za izterjavo nižjega zneska izvršilnih stroškov, kot izhaja iz izvršilnega naslova, in za izterjavo obresti od poznejšega datuma, kot izhaja iz izvršilnega naslova, ne pomeni, da ni omogočen preizkus skladnosti terjatve, ki jo uveljavlja upnik, s terjatvijo, določeno v izvršilnem naslovu. Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da bi moral upnik v predlogu za izvršbo v zvezi z izterjevano terjatvijo iz naslova stroškov natančno pojasniti, kako jo je obračunal, in da sicer preizkus predloga za izvršbo po uradni dolžnosti ni mogoč.
ZIZ člen 21, 21/1, 26, 40, 40/5, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 106. ZMZPP člen 100, 108, 108/6.
izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - določljiva obveznost - preživninska obveznost - višina plače - pomanjkljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje - neprimeren izvršilni naslov - razveljavitev sklepa o izvršbi
Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Načelo formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne dovoljuje, da bi samo dopolnjevalo izvršilni naslov na način, da bi z nadaljnjim pravnim sklepanjem razbralo obveznost, ki neposredno v izreku sodbe kot izvršilnem naslovu ni zapisana. Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti. Povedano drugače: konkretiziran mora biti do te mere, da je terjatev ugotovljena ali ugotovljiva brez ugotavljanja spornih dejstev v zvezi s terjatvijo in tako, da je vsaka zamenjava izključena. Terjatev mora biti opredeljena tako, da je izvršilnemu sodišču, ki odloča po načelu stroge formalne legalitete, vsebina dolžne izpolnitve jasna iz samega zapisa v izvršilnem naslovu (izreku sodbe). Če gre za denarno izpolnitev, mora biti določno opredeljena višina denarnega zneska, ki ga mora dolžnik plačati.
Iz predmetne sodbe sicer izhaja, da mora dolžnik za preživljanje upnika plačevati 25 % plače, ki jo prejema pri svojem delodajalcu. Vendar pa je glede na takšno določitev dolžnikove obveznosti dejanska višina preživnine, ki jo je dolžnik dolžan plačati za posamezni mesec, v prvi vrsti odvisna od vprašanja, ali je dolžnik sploh (bil) zaposlen in ali je torej v posameznem mesecu prejel plačo, v drugi vrsti pa od dejanske višine plače, ki jo je prejel v posameznem mesecu. Ti podatki pa iz same sodbe ne izhajajo, zaradi česar preživninske obveznosti, ki je s sodbo naložena dolžniku, zgolj na podlagi podatkov oziroma meril, vsebovanih v sodbi, ni mogoče določiti. Višina plače, ki jo dolžnik dejansko prejema pri delodajalcu, tudi ni podatek, ki bi bil javno objavljen oziroma javno znan (kot na primer tečaj Banke Slovenije, ki se uporablja za preračunavanje obveznosti, določenih v tuji valuti, v domačo valuto, podatek o povprečni (neto) plači) oziroma ki bi ga bilo mogoče določiti na podlagi zakonskih predpisov (kot na primer višino zakonskih zamudnih obresti, višino davkov in prispevkov, ki jih je treba obračunati in plačati od bruto plače). Višina plače, ki jo dolžnik prejema pri delodajalcu, je namreč stvar individualnega razmerja med dolžnikom in njegovim delodajalcem ter je odvisna od za izračun višine plače relevantnih podatkov, ki so lahko za vsak mesec različni (npr. zaradi koriščenja dopusta, bolniške odsotnosti, nadur).
Glede na vsebino sodbe sicer ni dvoma, da mora dolžnik upniku plačevati preživnino v višini 25 % vsakokratne plače, ki jo prejme v mesecu, za katerega je dolžan plačati preživnino. Vendar pa bi moral upnik, da bi izvršilno sodišče v okviru svojih pristojnosti lahko ugotovilo višino terjatve, ki ima podlago v izvršilnem naslovu, in preverilo utemeljenost upnikovega predloga za izvršbo, poleg predloženega (pomanjkljivega) izvršilnega naslova predložiti še ustrezno listino, ki bi izvršilni naslov dopolnjevala (vsaj) v smeri verodostojnega izkaza podatka o višini plače, ki jo je dolžnik v relevantnem obdobju v posameznem mesecu prejel pri delodajalcu. Čeprav ZIZ konkretnih določb za takšen primer ne vsebuje, bi po presoji sodišča druge stopnje upnik temu lahko zadostil, če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila ugotovljena višina dolžnikove plače v relevantnem obdobju, na podlagi katere bi bilo višino dolgovane mesečne preživnine na podlagi meril, določenih v predloženi sodbi, mogoče ugotoviti z enostavno računsko operacijo (torej v višini 25 % od zneska ugotovljene prejete plače v posameznih mesecih), oziroma če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila na podlagi meril, določenih v zadevni sodbi, ugotovljena višina preživnine za relevantno obdobje. Smiselno enako kot to na podlagi 26. člena ZIZ velja v primeru, ko je izvršba odvisna od nastopa kakšnega pogoja, pa bi po presoji sodišča druge stopnje upnik višino dolžnikove mesečne plače v relevantnem obdobju lahko izkazal in izvršilni naslov dopolnil tudi z javno listino. Takšno javno listino bi lahko predstavljalo tudi potrdilo FURS o višini plače, ki je bila dolžniku za posamezne mesece izplačana v relevantnem obdobju.
ustavitev izvršbe in razveljavitev izvršilnih dejanj
Sodišču ni treba v vsakem primeru, če ustavi izvršbo, po uradni dolžnosti razveljaviti tudi opravljena izvršilna dejanja. Sodišče mora odločitev o razveljavitvi opravljenih izvršilnih dejanj sprejeti glede na okoliščine konkretnega primera in pri tem presoditi, ali so bila sploh opravljena kakšna izvršilna dejanja, ki jih je glede na njihovo naravo in učinek še mogoče in potrebno razveljaviti, in ali je podan pravni interes strank za njihovo razveljavitev. Razveljavitev izvršilnih dejanj namreč ni namenjena sama sebi, ampak zagotovitvi, da se odpravijo učinki izvršbe, ki omejujejo pravice dolžnika (ali tretjega), in za katere po ustavitvi izvršbe ni več podlage.
Izvršilno dejanje, ki nedvomno vpliva na omejitev dolžnikovih pravic, je zaznamba izvršbe v zemljiški knjigi. Če se izvršba ustavi in ne gre za primer, ko ZIZ izrecno določa, da upnik kljub ustavitvi izvršbe obdrži zastavno pravico na nepremičnini za zavarovanje svoje terjatve in da sodišče ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, mora sodišče hkrati z ustavitvijo izvršbe zato s sklepom razveljaviti tudi zaznambo izvršbe, zemljiškoknjižno sodišče pa na podlagi takšnega sklepa izbriše zaznambo izvršbe in v zvezi z zaznambo izvršbe vknjiženo hipoteko.
Vendar pa sta bili v obravnavani zadevi zaznamba predmetne izvršbe, pa tudi vknjižba na podlagi zaznambe izvršbe pridobljene hipoteke, v zemljiški knjigi izbrisani že pred izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe, in sicer v posledici vknjižbe lastninske pravice, ki učinkuje pred dnem učinka zaznambe izvršbe. Prav to je bil tudi razlog za ustavitev izvršbe. Sodišče prve stopnje neobstoječe zaznambe izvršbe po njenem izbrisu zato ni moglo več razveljaviti.
ZIZ člen 15, 79, 79/1, 79/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravi izvršbe - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - vročanje sodnih pisanj
Dolžnici je bila kršena pravica do izjave in je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ta res ne predpisuje obveznega vročanja vsakega pisanja, zato je presoji sodišča prepuščeno, ali bo glede na vsebino tega pisanja dalo stranki možnost izjave. Pri tem pa nima povsem svobodne presoje, saj mora upoštevati ustavnosodna stališča, v skladu s katerimi je treba stranki sodnega postopka zagotoviti možnost, da se izjavi o vsem, kar je pomembnega za odločitev o njenih pravicah in obveznostih.
odlog izvršbe - odlog izvršbe na predlog dolžnika - pogoji za odlog izvršbe
Izhajajoč iz predpostavke, da je treba institut odloga izvršbe tolmačiti restriktivno, je kot podlago za odlog izvršbe po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ treba šteti le izredna pravna sredstva iz 26. poglavja ZPP. Pravice upnika do učinkovite izvršbe in s tem do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave (kar je namen izvršilnega postopka) namreč ni dopustno omejevati s širjenjem izjeme, ki jo v izvršilnem postopku predstavlja odlog izvršbe. Vložitev ustavne pritožbe zato ni razlog za odlog izvršbe po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ.
obravnavanje pred sodiščem - predlog za obnovo postopka - nepravilna vročitev - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - pravica do izjave - enako varstvo pravic - sodno varstvo - pravica do pravnega sredstva
Nevročitev oziroma nepravilna vročitev izdanega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne pomeni obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP v zvezi s 63. členom ZIZ.
Sodišče druge stopnje se sicer strinja, da seznanitev z izdano sodno odločbo, na katero tretji odstavek 42. člena ZIZ veže začetek teka 30-dnevnega roka za vložitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, ne pomeni nujno prejema oziroma (pravilne) vročitve te sodne odločbe. Vendar pa to ne pomeni, da je mogoče začetek teka tega roka vezati na seznanitev z vsakim dejstvom, na podlagi katerega bi se dolžnik lahko seznanil, da zoper njega teče izvršilni postopek.
V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo je pravilna vročitev sodne odločbe stranki v postopku eden od ključnih procesnih instrumentov za uresničevanje pravice do izjave kot bistvenega elementa pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), za uresničevanje pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in še zlasti za uresničevanje pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Institut razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti je namenjen odpravi kršitev, ki so posledica nepravilne vročitve oziroma nevročitve sodne odločbe, zlasti pa zagotovitvi možnosti, da lahko stranka zoper sodno odločbo vloži pravno sredstvo in s tem uveljavi svojo pravico do sodelovanja v postopku in pravico do pravnega sredstva. Pri presoji začetka teka roka za vložitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnost in izvršljivosti sklepa o izvršbi in pravočasnosti takega predloga je zato treba imeti v vidu tudi zgoraj navedene ustavno zagotovljene pravice dolžnika in izhajati iz pravice dolžnika do poštenega sodnega postopka. Pojem seznanitve z izdano sodno odločbo je zato mogoče vezati le na tiste dejanske okoliščine, na podlagi katerih se je dolžnik lahko nedvomno seznanil s tem, da je bil zoper njega izdan sklep o izvršbi, in na podlagi katerih je, ob dolžnikovem vedenju, da mu ta sklep ni bil vročen, od dolžnika mogoče utemeljeno pričakovati, da ustrezno ukrepa. Povedano drugače, začetek teka 30-dnevnega roka je treba vezati na tista dejstva, iz katerih nedvoumno izhaja, da je bil dolžnik seznanjen z izdajo sklepa o izvršbi. Le v takem primeru je namreč mogoče šteti, da dolžnik, ki predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi v navedenem roku ni vložil, možnosti sodelovanja v postopku in učinkovitega varstva svojih pravic ni izkoristil zaradi svoje lastne pasivnosti.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZIZ člen 15, 169, 169/6.
standard obrazloženosti - očitno nesorazmerje med denarno terjatvijo in vrednostjo nepremičnine - Center za socialno delo (CSD) - prodaja nepremičnine dolžnika
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev obremenjena s procesno kršitvijo, saj ne dosega standarda obrazloženosti, ki še dopušča vsebinski preizkus sklepa (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). S poudarkom, da se je prodajalo nepremičnino, ki predstavlja dolžnikov dom, se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do tega sploh ni opredelilo. Dolžnik v pritožbi navaja, da obstaja očitno nesorazmerje med izterjevano terjatvijo ter ugotovljeno vrednostjo nepremičnin, zaradi česar bi moralo sodišče na podlagi šestega odstavka 169. člena ZIZ o tem obvestiti tudi pristojni center za socialno delo, kar pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Pojasniti je, da zaradi varstva socialnega položaja dolžnika zakon določa posebna pravila, kadar teče izvršba na dolžnikovo nepremičnino (stanovanje ali stanovanjsko hišo), ki je njegov dom, in upnik izterjuje terjatev, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine (šesti odstavek 169. člen ZIZ).
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - način izkazovanja zapadlosti terjatve - po zakonu overjena zasebna listina - dogovor
Za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Tudi v primeru dogovora gre za zasebno listino, ker gre v konkretnem primeru za dogovor, pa je bil dolžnik s tem, ko ga je sam podpisal, že po naravi stvari obveščen o zapadlosti terjatve, kar zadosti zahtevanim zakonskim kriterijem. Zakon poleg tega ne zahteva, da je dokazilo o zapadlosti datirano kasneje, kot je v njem navedena zapadlost terjatve.
nadaljevanje izvršbe zoper družbenika izbrisane družbe - prevzem dolga - Republika Slovenija - omejitev višine odškodnine
Dolžnikova škoda je definirana kot znesek, ki ga je upravičenec plačal za obveznosti izbrisane družbe, vrednost njegovega premoženja, ki je bilo prodano v izvršilnem postopku zaradi plačila obveznosti izbrisane družbe, in izguba dohodkov zaradi izbrisa družbe; uveljavlja jo v poravnavi z Državnim odvetništvom in ta je omejena na 60%.
izvršba zaradi omogočanja stikov z mladoletnim otrokom - največja korist otroka - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - vezanost sodišča na izvršilni naslov - odlog izvršbe
Izvršilno sodišče je izvršilni naslov dolžno spoštovati in se v koristnost njegove vsebine v odnosu do mladoletnih otrok ne sme spuščati. V postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, je bilo ocenjeno, da so stiki, kot so bili dogovorjeni, v korist obeh otrok, saj sicer sodišče sodne poravnave ne bi dovolilo. Izvršilno sodišče zato ob odločanju o predlogu za dovolitev izvršbe izvršilnega naslova iz vidika varstva koristi otrok ne more ponovno presojati, saj bi s tem kršilo eno od temeljnih načel izvršilnega postopka - načelo stroge formalne legalitete. Takšno stališče je sprejeto tudi v sodni praksi, neposredno pa izhaja tudi iz določbe 238f. člena ZIZ, ki v postopku izvršbe zaradi izvršitve osebnih stikov (v četrtem do šestem odstavku) presojo varstva koristi otrok omogoča zgolj v zvezi z možnostjo odloga izvršbe.
Sodišča opravljajo prisilno izvršitev terjatev na podlagi izvršilnih naslovov in verodostojnih listin. Glede na jezikovno razlago 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ mora biti lastnost izvršilnega naslova za sodno izvršbo izrecno določena. Za sodno izvršbo je torej potrebno izrecno zakonsko določilo, ki daje posamezni odločbi lastnost izvršilnega naslova.
ZZavar-1 v tretjem odstavku 484. člena določa, da pravnomočne odločbe Agencije za zavarovalni nadzor, ki se glasijo na izpolnitev denarne obveznosti, izvrši sodišče na predlog Agencije za zavarovalni nadzor. Ob tem pa odločba, ki glasi na izpolnitev denarne obveznosti, postane izvršljiva z njeno pravnomočnostjo.
V konkretni situaciji tretji odstavek 484. člena ZZavar-1 podeljuje odločbi lastnost izvršilnega naslova in hkrati določa pristojnost sodišča za izvršitev denarne obveznosti na predlog Agencije za zavarovalni nadzor brez omejitve izvršilnih sredstev, saj omejitev glede izvršilnih sredstev v tem, specialnejšem predpisu, ni predvidena. Ob konkurenci določb ZDavP-2 in ZZavar-1 je potrebno upoštevati specialnejši predpis, torej določbe ZZavar-1.
ZIZ člen 180, 180/1, 180/3, 196, 196/2, 197, 198, 198/2, 201, 202. URS člen 23.
napotitev na pravdo - prekinitev izvršbe - zemljiški dolg - pravica do izvršbe
ZIZ v okviru 180. člena, ki ureja možnost ustavitve izvršbe na predlog upnika zemljiškega dolga, ne vsebuje posebnih določb, ki bi urejale postopek v primeru oporekanja obstoju (nastanku) terjatve upnika zemljiškega dolga. V nasprotju s prepričanjem pritožnika po presoji sodišča druge stopnje odločanje o tem vprašanju presega okvir presoje verjetne višine poplačila izvršilnega upnika in na to vezane presoje smotrnosti prodaje, ki jo izvršilno sodišče opravi na podlagi tretjega odstavka 180. člena ZIZ. Ker pa gre za položaj, ki se v bistvenih lastnostih ujema s položajem iz prvega odstavka 201. člena ZIZ in v katerem je treba tako izvršilnemu upniku kot upniku zemljiškega dolga zagotoviti enako pravno varstvo kot v položaju iz prvega odstavka 201. člena ZIZ, je treba tudi za postopek odločanja o obstoju terjatve upnika zemljiškega dolga, ki predlaga ustavitev izvršbe po 180. členu ZIZ, analogno uporabiti določbe 201. in 202. člena ZIZ. Če je odločitev o obstoju izpodbijane terjatve upnika zemljiškega dolga odvisna od spornih dejstev, izvršilno sodišče v skladu z izrecno določbo 202. člena ZIZ o tem ni pristojno odločiti samo, ampak mora upnika, ki izpodbija terjatev, napotiti, naj v določenem roku začne pravdo. Glede na pojasnjeno mora tako ravnati tudi, če izvršilni upnik nasprotuje obstoju terjatve upnika zemljiškega dolga, ki je predlagal ustavitev izvršbe po 180. členu ZIZ. Nasprotno pritožbeno stališče zato ni utemeljeno.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00084479
ZFPPIPP člen 408, 408/2, 408/2-5. OZ člen 188, 963. ZOZP člen 7.
izvršba za izterjavo denarne terjatve - osebni stečaj dolžnika - odpust dolga v osebnem stečaju - vpliv odpusta obveznosti - terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti - odškodninska terjatev - regresna pravica zavarovalnice - kršitev zavarovalne pogodbe - povzročitev škode iz hude malomarnosti
Izterjevana terjatev je odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Odpust obveznosti nanjo ne učinkuje.
Ob običajnem teku stvari oziroma, če v vmesnem času zastaranje ne bi bilo delno zadržano, bi 10-letni absolutni zastaralni rok potekel za terjatve po odločbah iz seznama izvršilnih naslovov najkasneje dne 8. 4. 2024 (izvršljivost je nastopila dne 8. 4. 2014, predlog za izvršbo je bil vložen dne 4. 6. 2024). Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da je bilo v tem času zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-COV-2 (Covid-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano.
ZIZ člen 188, 188/2, 189, 192, 192/2, 192/4. ZZK-1 člen 89.
izročitev nepremičnin kupcu - pridobitev lastninske pravice na javni dražbi - izpraznitev in izročitev nepremičnin - sklep o domiku - rok za izselitev dolžnika
V skladu s četrtim odstavkom 192. člena ZIZ sodišče nepremičnino kupcu izroči šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi. Ker je šele pravnomočen sklep o izročitvi podlaga za pridobitev lastninske pravice kupke na prodanem solastnem deležu nepremičnine, lahko šele tedaj nastane obveznost dolžnice, da se izseli iz prodane nepremičnine, za bivanje v kateri zaradi prenehanja (so)lastninske pravice nima več pravne podlage. Rok za izselitev dolžnice iz nepremičnine, ki ga mora sodišče v sklepu o izročitvi določiti na podlagi drugega odstavka 192. člena ZIZ, lahko zato začne teči šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine in ne že z vročitvijo še nepravnomočnega sklepa o izročitvi dolžnici. Poleg tega dolžnici, glede na to, da je bil prodan le dolžnici lasten polovični delež na nepremičnini, medtem ko je druga polovica nepremičnine v lasti tretje osebe, ob ustrezni uporabi določbe drugega odstavka 192. člena ZIZ ni mogoče naložiti, da nepremičnino upniku izroči prosto vseh stvari in oseb, temveč zgolj, da iz nepremičnine izprazni svoje stvari in se iz nje izseli.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovori zoper sklep o dovolitvi izvršbe - delno izpodbijanje odločbe - obrazložen ugovor - delno plačilo terjatve - odgovor na ugovor - zavrnitev ugovora zoper sklep o izvršbi
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je dolžnik sklep o izvršbi (delno, glede izterjave 70,00 EUR) obrazloženo izpodbijal samo v delu, v katerem je za izterjavo v sklepu o izvršbi navedene terjatve dovoljena izvršba, ne pa tudi v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da bi ravnalo po drugem odstavku 62. člena ZIZ in sklep o izvršbi razveljavilo in postopek nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, kot se zavzema pritožba, ampak je z ugovorom v skladu s tretjim odstavkom 62. člena ZIZ pravilno postopalo kot v postopku o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.