Za obstoj oziroma nastanek skupnega premoženja ne zadostuje goli obstoj zakonske zveze ob pridobitvi nekega premoženja, saj skupno premoženje ne nastane, če je le enemu od zakoncev, tudi, če je to med obstojem zakonske zveze, neko premoženje podarjeno, ter gre v tem primeru za posebno premoženje tega zakonca in ne za skupno premoženje. Vlaganje v posebno premoženje zakonca vzpostavlja obligacijski zahtevek iz naslova vlaganj oziroma obogatitve, ne pa lastninske pravice, zato tudi iz tega razloga pritožnica ni verjetno izkazala pravice, ki preprečuje izvršbo. Drži sicer, da ima pritožnica v samem izvršilnem naslovu tudi položaj dolžnice, vendar pa upniki v obravnavanih vodilni in pristopnih izvršilnih zadevah zoper njo niti niso predlagali izvršbe, da bi imela tudi procesni položaj dolžnice, tako ugovor kot predlog za odlog izvršbe pa je vložila kot tretja, zato ju je sodišče prve stopnje moralo obravnavati po določbah, ki veljajo za ugovor in odlog tretjega. Uveljavljala je namreč pravico, ki preprečuje izvršbo na dolžnikovi nepremičnini. Ker ni bil izpolnjen pogoj verjetnega izkaza pravice, pa je pravzaprav odpadla presoja obstoja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, saj morata biti oba pogoja za odlog izvršbe na predlog tretjega izpolnjena kumulativno.
Neaktivnost upnika, če ta ne odgovori na ugovor tretjega, ima hude posledice za nadaljnji tek izvršilnega postopka, saj sodišče v tem primeru delno ali v celoti ustavi izvršbo. Svoje neaktivnosti upnik ne more nadomestiti s sklicevanjem na to, da je na ugovor tretjega odgovoril v drugem postopku ali z odgovorom nanj šele v pritožbenem postopku. Zato so pravno nepopomebne za odločitev v tej zadevi vse upnikove trditve o tem, zakaj naj tretji ne bi verjetno izkazal svoje pravice na predmetu izvršbe. S tem, ko upnik ni odgovoril na trditve tretjega, se njegove navedbe štejejo za resnične, iz njih pa torej izhaja, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Upnik tudi na predlog za odlog izvršbe, ki ga je v izjavo prejel skupaj z ugovorom tretjega, ni odgovoril, zato so se trditve tretjega o tem, da bi tretji pretrpel nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, saj bi takojšnja realizacija izvršbe pripeljala do tega, da tretji ne bi bil poplačan oziroma bi izgubil lastninsko pravico na tem stroju, štele za resnične.
Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se nanaša le na kršitve, ki so nastale v postopku do izdaje sodne odločbe in se vsebinsko nanašajo na kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem.
V okviru tega obnovitvenega razloga so zato relevantne le tiste kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodne odločbe (sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine), ne pa kršitve, ki se nanašajo na vročitev sodne odločbe in so vplivale na možnost vložitve pritožbe. Pravne posledice nepravilne vročitve oziroma nevročitve sodne odločbe (tj. neutemeljena izdaja potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe) se lahko namreč sanirajo z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe po določbah 42. člena ZIZ, bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog stranke (drugi in tretji odstavek 42. člena ZIZ).
Razveljavitev (učinkov) razpolagalnega posla na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika lahko povzroči, da znova nastane terjatev upnika, ki je z razveljavljeno izpolnitvijo prenehala, vendar le, če je razveljavljen samo razpolagalni pravni posel, ne pa tudi zavezovalni pravni posel, saj z razveljavitvijo zavezovalnega pravnega posla terjatev preneha. Nova terjatev nastane le v razmerju do stečajnega dolžnika. Povedano drugače, pogodba o kratkoročnem posojilu, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v konkretnem primeru ni prenehala, sodna poravnava pa glede na tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP in že glede na samo dejstvo, da je stranka stečajnega postopka, s tem pa tudi izpodbojne tožbe in v konkretnem primeru sodne poravnave, le stečajni dolžnik, ne pa tudi zastavni dolžnik, nima vpliva na konkretni neposredno izvršljivi notarski zapis v razmerju do zastavnega dolžnika. Če temu ne bi bilo tako, bi upnik v razmerju do zastavnega dolžnika nenazadnje izgubil izvršilni naslov. Enako tudi v stečajnem postopku priznana terjatev kot res iudicata velja le v razmerju do stečajnega dolžnika.
Ker je bila sodna odločba, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba zaradi izvrševanja stikov, spremenjena s kasnejšo odločitvijo pristojnega sodišča - začasno odredbo, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustavilo izvršbo po uradni dolžnosti in razveljavilo že opravljena izvršilna dejanja. Ker pa je s tem odpadel tudi pravni interes dolžnice za odločanje o ugovoru, je ugovor zavrglo, prav tako upnikov predlog za izrek denarne kazni. Posledično je pravilna izpodbijana odločitev v stroškovnem delu, saj so v tem primeru, ko je izvršilno sodišče moralo ustavitvi izvršbo in razveljaviti opravljena izvršilna dejanja, stroški, ki so v tem postopku nastali dolžnici, le-tej bili povzročeni neutemeljeno, ne glede na to, da je bil ob samem začetku postopka morda predlog za izvršbo še utemeljeno vložen. Dolžnica je namreč imela pravico v drugem postopku poskušati doseči razveljavitev izvršilnega naslova, nazadnje pa je v tem izvršilnem postopku propadel upnik, katerega stroški, glede na ustavitev izvršbe in razveljavitev vseh opravljenih izvršilnih dejanj, posledično niso potrebni za izvršbo.
Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je, da se v skladu s 1. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP postopek izvršbe ali zavarovanja (po samem zakonu) ustavi z začetkom stečajnega postopka v primerih, če v postopku izvršbe ali v postopku zavarovanja z zastavno pravico upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice. Vprašanje pridobitve zastavne pravice na poslovnem deležu je urejeno v tretjem odstavku 165. člena ZIZ, kjer je jasno določeno, da upnik pridobi zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v sodnem registru. Ker je v obravnavanem primeru zaznamba sklepa o izvršbi do začetka stečajnega postopka nad prvim dolžnikom ni bila opravljena, upnik pred začetkom stečajnega postopka nad prvim dolžnikom ni pridobil zastavne pravice na njegovem poslovnem deležu, zaradi česar je bila izvršba na poslovni delež prvega dolžnika, kot družbenika v družbi B d.o.o., že po samem zakonu ustavljena.
Potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo je listina, ki je na nek način analogna potrdilu o izvršljivosti, le da iz razlogov, ker je predlagana podlaga za izvršbo tuja sodna odločba, vsebuje več podatkov o sami odločbi in procesnih značilnostih postopka, v katerem je bila izdana. Drži sicer, da je izvršilno sodišče na tako potrdilo, analogno potrdilu o izvršljivosti, vezano, in ni pristojno presojati njegove utemeljenosti. Neutemeljeno potrdilo (o izvršljivosti) lahko namreč razveljavi samo sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. V izvršilnem postopku dolžnik torej ne more uveljavljati nepravilnosti takega potrdila, vse dokler ni spremenjeno. Vezanost izvršilnega sodišča na potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo pa še ne pomeni, da izvršilno sodišče ne sme presoditi, ali potrdilo formalno vsebuje vse potrebne sestavine, da ga je kot takega mogoče šteti, tj., v konkretnem primeru torej, da resnično potrjuje, da je izvršba predlagana na podlagi evropskega naloga za izvršbo. Čeprav višje sodišče meni, da izvršilno sodišče sme presoditi formalno popolnost potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, to še ne pomeni, da lahko v primeru, da ugotovi, da temu ni tako (ugodi ugovoru in) predlog za izvršbo zavrne, saj gre v tem primeru za neizpolnjenost formalnih predpostavk izvršbe, v takem primeru pa je posledica lahko le zavrženje predloga za izvršbo in ne zavrnitev. Da tako odločitev lahko sprejme, pa mora sodišče prve stopnje upnika najprej pozvati, da predloži popolno potrdilo.
ZIZ glede izterjave bodočih preživninskih terjatev predpisuje dva različna in neodvisna pravna instituta. Na podlagi sklepa po določbi 106. člena ZIZ se rubež in hkrati izplačilo s strani dolžnikovega dolžnika opravi ob zapadlosti vsakega posameznega obroka. Gre za izvršbo, saj sodišče dovoli izvršbo na denarno terjatev dolžnika za izterjavo občasnih dajatev, ki bodo zapadle v določenih časovnih presledkih v obdobju dveh let od dneva vložitve predloga brez ponovne zahteve po njihovi zapadlosti. To pomeni, da upniku ni potrebno za vsak zapadli mesečni obrok preživnine vlagati novega predloga za izvršbo. Pri izvršbi na podlagi 106. člena ZIZ dolžnikov dolžnik ne sme zarubiti celotnega zneska vseh bodočih terjatev, temveč mora ob zapadlosti plačati le posamezni preživninski obrok, ki zapade v plačilo v obdobju, za katerega je izvršba dovoljena. Po določbi 259. člena ZIZ v primeru izdaje sklepa o predhodni odredbi za zavarovanje bodočih preživninskih terjatev, pa lahko dolžnikov dolžnik že ob prejemu sklepa o izvršbi in sklepa o predhodni odredbi zarubi dolžnikova sredstva v celotni višini zneska vseh bodočih preživninskih terjatev, za katero je dovoljeno zavarovanje, pri čemer posameznih zneskov ob njihovi zapadlosti ne sme izplačati upniku vse dotlej, dokler za njihovo izterjavo ni dovoljena izvršba. Upnik je v konkretni zadevi vložil predlog za izvršbo za izterjavo zapadlih zneskov preživnine ter predlog po določbi 106. člena ZIZ, zato mu za sestavo pripadajo stroški sestave predloga za izvršbo, ne pa tudi stroški sestave predloga za zavarovanje.
Redno šolanje je pravni standard, ki ga je treba zapolniti v vsakem konkretnem primeru, primarno pa redno šolanje pomeni redno izpolnjevanje šolskih ali študijskih obveznosti. Namen rednega šolanja je namreč pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja, izpolnjevanje šolskih (študijskih) obveznosti pa zato predstavlja temeljno predpostavko, zaradi katere je otrok upravičen zahtevati od staršev plačilo preživnine. V določenih primerih sicer lahko pride do prekinitev ali zastojev v rednem šolanju, ki pa še ne pomenijo izgube pravice do preživljanja, vendar pa morajo v teh primerih obstajati opravičljivi razlogi, zaradi katerih upravičenec ni izpolnil šolskih ali študijskih obveznosti, zato se pri presoji standarda rednega šolanja ni mogoče omejiti le na presojo formalnega statusa upravičenca v šolskem sistemu, ampak je treba vsebinsko presoditi njegovo prizadevanje za pridobitev izobrazbe.
Zakonita predkupna pravica se res ne vpisuje v zemljiško knjigo, vendar pa bi morala biti v zemljiški knjigi, da bi sodišče tretjo lahko obravnavalo kot solastnico nepremičnine in s tem kot predkupno upravičenko, vpisana vsaj solastnina, tj. idealni delež do 1/2 bi moral biti pisan na tretjo. Izvršilno sodišče je namreč vezano na stanje v zemljiški knjigi in le na tak način bi lahko "vedelo", da je tretja predkupna upravičenka ter bi jo moralo vabiti na javno dražbo. Ker pa tretja ni poskrbela za vpis sebe kot solastnice sporne nepremičnine, izvršilno sodišče ni imelo podlage, da jo vabi na javno dražbo in jo šteje kot predkupno upravičenko.
Skladno z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP so se za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljale tudi določbe 212. do 218. člena tega zakona, vendar skladno s četrtim odstavkom tega člena smiselno tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona. Obseg, v katerem izvršilno sodišče po potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršbo opravi, je torej odvisen od tega, ali je terjatev zajeta v posodobljenem seznamu terjatev in od pridobitve ločitvene pravice v njeno zavarovanje. Če je bila ločitvena pravica pridobljena bodisi zunaj izvršilnega postopka bodisi v izvršilnem postopku do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave, terjatev pa tudi ni zajeta v posodobljenem seznamu, izvršilno sodišče opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve. Če upnik do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave ločitvene pravice še ni pridobil, (navadna) terjatev pa je tudi zajeta v posodobljenem seznamu, pa izvršbo utesni ter opravi samo prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave je bilo možno prostovoljno prestrukturiranje zavarovane terjatve, vendar bi šele, če bi bi bil "zavarovani del" terjatve uvrščen na posodobljeni seznam terjatev, bila podana podlaga za ugotovitev, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na upnikovo (prestrukturirano zavarovano) terjatev. V obravnavanem primeru pa temu ni tako, saj med strankama niti ni sporno, da dolžnica "zavarovanega dela" terjatve ni vključila v posodobljeni seznam terjatev. Če takega učinkovanja ni (in kot pojasnjeno, ga v tej zadevi ni), pa lahko upnik zahteva izvršbo tudi na premoženje, ki za poplačilo njegove terjatve ni zastavljeno (oziroma ni zastavljeno v dovolj velikem obsegu) ter se taka izvršba lahko opravi, vse dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice.
V Evropski uniji so upniki skladno z načelom enake obravnave upravičeni do enakih postopkovnih pravic, kot domači upniki. Za uveljavitev izvršitve sodbe, sodne poravnave in javne listine, vse izdano s strani slovenskega sodišča oziroma sestavljene v Sloveniji, mora upnik bodisi pridobiti evropski nalog za izvršbo pred slovenskim sodiščem, ki se nato izvrši v drugi državi, v kateri ima dolžnik premoženje, bodisi pridobiti razglasitev izvršljivosti v državi članici, v kateri zahteva izvršitev, torej v kateri ima dolžnik premoženje, na podlagi postopka, ki ga določa BU I BIS, oziroma ima možnost, da z doseženim nalogom za zamrznitev prepreči prenos ali dvig sredstev dolžnika s katerega koli bančnega računa v Evropski uniji (gre za ukrep zavarovanja; ne gre že za prenos sredstev na upnika). V pritožbi zatrjevana in za višje sodišče sicer nesporna dejstva, da je konkretna banka organizacija za plačilni promet in da je uvrščena na seznam Banke Slovenije, ki so notificirale opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji, ne spremenijo za odločitev bistvene ugotovitve, da gre za denarna sredstva dolžnika, ki se "nahajajo v tujini" oziroma ima dolžnik do te banke terjatev na izplačilo sredstev do svojega dolžnika, ki se nahaja v tujini, na kar izvršba iz zgoraj podanih razlogov ni mogoča.
Odločbe, ki predstavljajo izvršilne naslove za izterjavo prispevkov, so še vedno v veljavi oziroma dolžnica ni izkazala nasprotnega, dokler je temu tako, pa je izvršilno sodišče na njih vezano skladno z načelom stroge formalne legalitete. V zvezi z navedenim sodišče prve stopnje dolžnice ni bilo dolžno napotovati na nobene postopke, niti prekinjati pričujočega izvršilnega postopka. Seznam izvršilnih naslovov ima naravo samostojnega izvršilnega naslova, vendar je hkrati evidenca le-teh. Tako ne pomeni samostojne meritorne odločbe o posamezni davčni obveznosti, temveč zbirno evidenco posameznih izvršilnih naslov, ki lahko vsebuje tudi napačne podatke o izvršilnih naslovih. Ker je seznam izvršilnih naslovov dejansko le evidenca le-teh, lahko dolžnik zato ugovarja, da posamezen izvršilni naslov, ki je vsebovan v seznamu izvršilnih naslovov, ne obstaja ali, da tam navedeno ni listina, ki bi bila izvršilni naslov. Vendar pa ker dolžnica ni dokazala prenehanja obstoja posameznih odločb, izvršilnih naslovov, kljub odpadli podlagi za le-te, izvršilno sodišče izvršbe glede obveznosti v spornih izvršilnih naslovih ne more ustaviti, saj je na njih vezano, vse dokler obstajajo.
V izvršilnem postopku dolžnik ne more uveljavljati nepravilnosti potrdila o izvršljivosti, saj je izvršilno sodišče na podatek o izvršljivosti vezano, vse dokler ni spremenjen. Navedeno po presoji višjega sodišča še toliko bolj velja za tuje potrdilo o izvršljivosti. Če je namreč za razveljavitev slovenskega potrdila o izvršljivosti, ki ga izda slovensko sodišče na podlagi 42.a člena ZIZ, pristojno za popravek ali razveljavitev takega potrdila o izvršljivosti po 42.c členu ZIZ prav tako slovensko sodišče, enako vzajemno velja tudi za tuje sodišče. Če torej dolžnica meni, da je avstrijsko sodišče napačno izdalo potrdilo o izvršljivosti, se mora za njegovo razveljavitev ali popravek obrniti na avstrijsko sodišče, do tedaj pa je slovensko izvršilno sodišče kot sodišče države izvršitve nanj vezano.
Upnik je z zaznambo izvršbe na predmetnih nepremičninah pridobil položaj zastavnega upnika s prvim vrstnim redom za poplačilo tako, da bi upniku, ki je hkrati edini upnik, po sklepu o poplačilu, pripadal celoten znesek kupnine za prodane nepremičnine. Sodišče je zato upnika, poleg varščine, pravilno oprostilo tudi plačila celotne kupnine, razen zneska ki odpade na promet nepremičnin, ob upoštevanju prednostne terjatve.
Kljub temu, da v izvršilnem naslovu ni naveden bruto ali neto znesek upnikove plače, od katere mora dolžnik plačati prispevke, se je v delovnem sporu, iz katerega izvira izvršilni naslov, odločalo le o nedenarni obveznosti dolžnika, sam obstoj delovnega razmerja in višina upnikove plače pa v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bili sporni. Tako je dolžniku višina bruto plače upnika poznana, posledično pa je terjatev iz naslova odmere in plačila prispevkov od te bruto plače v ustrezen pokojninski sklad določljiva in ima dolžnik na razpolago vse parametre, ki omogočajo izpolnitev njegove nedenarne obveznosti.
V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.
S tem, ko dolžnik trdi, da obvestila o prispeli sodni pošiljki v svojem predalčniku ni prejel, je zatrjeval negativno dejstvo, katerega dokazovanje je oteženo. V takšnih primerih pa mora vendarle stranka zatrjevati in dokazovati nepravilno delovanje vročevalca, pri samem prejemu obvestila pa delovanje naslovnika in razlogi, zaradi katerih obvestila ni prejel in z njim ni mogoče bremeniti vročevalca. Zato mora stranka skrbno, pregledno in z dokazi podprto pojasniti celotno domnevno pot pošiljke od vročevalca do dolžnikovega predalčnika (kamor naj ne bi prispelo obvestilo) in podati trditve oziroma pojasnila o tem, kje, kako in zakaj domneva, da obvestila v predalčniku ni prejel. Z golo trditvijo, da obvestila v svojem predalčniku ni prejel, pa dolžnik po oceni pritožbenega sodišča ni uspel vzbuditi dvoma o tem, da vročitev sklepa o izvršbi v konkretni zadevi ne bi bila opravljena pravilno.