sodna poravnava kot izvršilni naslov - izvršitev odločbe o osebnih stikih - predlog za izvršbo - litispendenca v izvršilnem postopku - negativna procesna predpostavka - zavrženje predloga za izvršbo
Litispendenca ali visečnost pravde je negativna procesna predpostavka za dopustnost tožbe (enako velja za predlog za izvršbo). Gre za absolutno procesno predpostavko, na katero pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Kadar sodišče ugotovi, da med strankami že teče prej začeta pravda (izvršba) o isti stvari, kasnejšo tožbo (predlog za izvršbo) zavrže.
Splošna presoja o obstoju litispendence kot procesne ovire temelji na kriteriju identitete spora: dva spora sta po uveljavljanem stališču sodne prakse identična, če sta podana subjektivna istovetnost in objektivna istovetnost. Istovetnost primerjanih zahtevkov se presoja po njuni podlagi, ki je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem teče pravda (izvršba), po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju tekoče pravde. Po določbi 15. člena ZIZ se določbe ZPP v izvršilnem postopku uporabljajo smiselno, zato za presojo ali že poteka postopek ni pomemben le zahtevek, temveč tudi isti izvršilni naslov, izvršilno sredstvo in predmet izvršbe. Vse navedeno je v konkretnem primeru identično.
URS člen 33. ZIZ člen 3, 32, 32/1, 171, 208, 208/4.
obseg izvršbe - denarna terajtev - prisilna izterjava terjatev dolžnika - načelo sorazmernosti - zasebna lastnina - dolžnikovo premoženje - predmet izvršbe - izvršba na nepremičnino - prodaja nepremičnine na javni dražbi - vračilo kupnine - sporno razmerje med stranko in sodiščem
Namen izvršbe je prisilno poplačilo terjatev upnika do dolžnika, ki je ta kljub obstoju izvršilnega naslova ni prostovoljno izpolnil. Prisilni poseg na dolžnikovo premoženje je torej dopusten le v obsegu, kot je potrebno za poplačilo upnika. V nasprotnem primeru bi šlo za prekomeren poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine dolžnika. To pravilo ZIZ upošteva tudi pri ureditvi nepremičninske izvršbe, ko sodišču nalaga, da po prodaji dolžnikove nepremičnine in poplačilu vseh upnikov morebitni presežek kupnine, ki ostane na računu sodišča, vrne dolžniku. V takem položaju torej dolžnik nedvomno ima denarno terjatev do sodišča iz naslova vračila presežka kupnine, pri čemer je takšna denarna terjatev del dolžnikovega premoženja.
Predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve je lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Za denarno terjatev dolžnika do sodišča iz naslova vračila kupnine zakon nikjer ne določa, da bi bila izvršba nanjo nedopustna. Tudi ni odločilno, da razmerje med sodiščem in dolžnikom ni civilnopravno razmerje. Veljavna izvršilno pravna ureditev namreč upnikov ne omejuje na način, da bi lahko prisilno posegli le na stvari ali premoženjske oziroma materialne pravice, ki bi izvirale iz civilnopravnih razmerij.
ZIZ člen 6, 17, 44. ZPP člen 13. ZMZPP člen 50, 94 - 103, 108,. URS člen 156. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
tuja sodna odločba kot izvršilni naslov - priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb - predhodno vprašanje - civilnopravno razmerje z mednarodnim elementom - procesna jamstva - kontradiktornost postopka - izključna krajevna pristojnost slovenskega sodišča - strokovni sodelavec - opravila, ki jih lahko opravlja strokovni sodelavec - presoja ustavnosti
Sklep o izvršbi, v okviru katerega je bilo odločeno tudi o priznanju tuje sodne odločbe kot o predhodnem vprašanju (torej s pravnimi učinki le za konkretni postopek), je v skladu s svojimi pooblastili iz citiranega 6. člena ZIZ izdala strokovna sodelavka. Zoper sklep o izvršbi je imel dolžnik možnost ugovora, kjer je lahko izpostavil tudi pravilnost presoje spornega priznanja. O njegovem ugovoru je odločala sodnica, torej je bila presoja pravilnosti priznanja dejansko v okviru odločanja o pravnem sredstvu opravljena oziroma preverjena po sodniku.
Zahteva po kontradiktornem postopku mora biti spoštovana tudi v postopku priznanja (in izvršitve) tuje sodne odločbe po ZMZPP. Pri opredeljevanju njene vsebine pa je treba upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave tega sodnega postopka. Upoštevati je treba predvsem, da so stranke postopka v tujini že vodile sodni postopek in tako rešile civilnopravni spor z učinkom pravnomočnosti. Slovensko sodišče v okviru priznanja tuje sodne odločbe tako ne preizkuša več pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne same po sebi zakonitosti postopka, v katerem je bila izdana tuja sodna odločba. Slovensko sodišče kot sodišče države priznanja preizkuša le, ali so za priznanje tuje sodne odločbe izpolnjene določene, v 95. do 103. členu ZMZPP predpisane pozitivne in negativne procesne predpostavke (gre za t. i. sistem omejenega preizkusa). Se pa sodišče v postopku priznavanja ne more ogniti vpogledu na kršitve, ki se nanašajo na temeljna načela pravne države.
Sodišče na v pritožbi predlagano zahtevo za presojo ustavnosti ni vezano. Sodišče je dolžno prekiniti postopek in sprožiti postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem le v primeru, ko samo meni, da je zakon oziroma del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče predlogu stranke tako ni dolžno slediti, če meni, da je zakon ustavno skladen.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - dokazno breme - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - nepotrebni dokazi - pravno pomembna dejstva - pravilna vročitev - pravočasna vložitev vloge
Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna, zato lahko sodišče predlagane dokaze tudi zavrne, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Zavrne lahko nepotrebne in nerelevantne dokaze, s katerimi bi se potrjevala zatrjevana dejstva, ki niso pravno odločilna in ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Pravno nepomembno v tem postopku je, kdo je sestavil dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi, kakor tudi, kdo ga je oddal v nabiralnik, ter da je bila sodna taksa za ugovor plačana, kakor tudi vsebina ugovora zoper sklep o izvršbi. Samo plačilo sodne takse je procesna predpostavka za odločanje o ugovoru, vendar plačilo obveznosti dolžnika v razmerju do sodišča v ničemer ne vpliva na ugotovitev, ali in kdaj naj bi dolžnikov ugovor prispel na sodišče prve stopnje glede na prejemno teorijo pri navadno oddanih pošiljkah.
Z institutom razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi se strankam omogoča, da sodišče samo po uradni dolžnosti ali na predlog stranke ugotovi, ali je bila pravnomočnost in izvršljivost sodne odločbe ugotovljena nepravilno, predvsem iz razloga, ker sodna odločba stranki ni bila pravilno vročena, kakor tudi iz razloga, ker je stranka vložila pravno sredstvo, ki preprečuje izdajo potrdila o pravnomočnosti sodne odločbe. Pravnomočnost sodne odločbe zato preprečuje pravočasna vložitev pravnega sredstva, saj zamuda roka za vložitev pravnega sredstva lahko pomeni za stranko hude posledice. Ravno zato mora stranka izbrati zanesljivi način oziroma metodo pošiljanja pravnega sredstva, ki zagotavlja dokazilo o pravočasnosti vloge. Pravno pomembno vprašanje torej je, ali je dolžnik uspel dokazati pravočasno vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi (posledično bi bilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi izdano neutemeljeno)
ZSICT člen 45. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 39/3, 40, 40/1, 42, 42/1, 42/2, 45, 47, 47/5, 49, 49/3, 49/4, 51. ZIZ člen 38.
cenitev vrednosti nepremičnine - zahtevnost mnenja oziroma cenitve - cenilno poročilo - dodatna dokumentacija - stroški in nagrada sodnega cenilca - stroški za čas potovanja na ogled
Cenilec se neupravičeno zavzema za uskladitev plačila po 51. členu Pravilnika. Pravilno in skladno s stališči sodne prakse je stališče sodišča prve stopnje, da višine plačila za opravljeno cenitev ni mogoče uskladiti neposredno z uporabo zgoraj citirane določbe zgolj na podlagi podatkov Statističnega urada RS o letni stopnji rasti cen življenjskih potrebščin. Iz besedila te določbe takšnega pooblastila sodišču ni mogoče razbrati. V zadnjem stavku 51. člena Pravilnika uporabljena besedna zveza "od uveljavitve zadnjega zvišanja," po stališču pritožbenega sodišča potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da ta določba Pravilnika predstavlja splošno napotilo oziroma pooblastilo ministru. Ta pa lahko v skladu s četrtim odstavkom 45. člena ZSICT uveljavi zvišanje s spremembo Pravilnika.
Cenilec nima pravice do plačila za uporabo plačljive aplikacije (Arvio), s pomočjo katere je za potrebe cenitve opravil pregled opravljenih transakcij z nepremičninami. Glede na navedbe pritožbe je opravljene transakcije z nepremičninami mogoče pregledati zgolj z uporabo plačljive aplikacije. Pridobivanje podatkov o opravljenih transakcijah z nepremičninami predstavlja osnovo za izdelavo cenitve po metodi primerljivih prodaj, plačljiva aplikacija pa je, glede na navedbe cenilca, temeljno orodje, ki ga cenilec potrebuje, da sploh lahko opravlja dejavnost cenilca. Povrnitve stroškov, ki jih ima z opremo oziroma delovnimi sredstvi, ki mu omogočajo, da sploh lahko opravlja cenilsko delo, pa cenilec ne more zahtevati v okviru zahteve za povrnitev materialnih stroškov, nastalih v zvezi z izdelavo posamezne konkretne cenitve in ti stroški ne predstavljajo materialnih stroškov, do povrnitve katerih je cenilec upravičen na podlagi določb 49. člena Pravilnika.
Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje cenilca, da bi mu sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 47. člena Pravilnika moralo priznati nagrado za izdelavo dveh pisnih cenitev. Drži namreč, da je cenilec v okviru istega cenitvenega poročila izdelal cenitvi dveh samostojnih in medsebojno ločenih sklopov nepremičnin, ki vsak zase predstavljata zaključeno celoto in sta neodvisna drug od drugega.
ZIZ člen 38, 38/5, 71, 71/1, 71/1-7, 71/2, 71/2-4.
predlog dolžnika za odlog izvršbe - odgovor upnika - poziv sodišča - izvršilni stroški - kriterij potrebnosti stroškov - pravilna uporaba materialnega prava - dolžnost povrnitve stroškov - trditvena podlaga
Sodišče prve stopnje se je materialno pravno opredelilo pri svoji odločitvi le na trditve dolžnika v predlogu, ne pa na trditve upnika v odgovoru na predlog.
Odločitev o predlogu je odvisna samo od pravilne uporabe materialnega prava glede na podana pravno nerelevantna dejstva dolžnika v predlogu, kot v v tem primeru, ko dolžnik po stališču sodišča prve stopnje že enega od obeh kumulativno zahtevanih pogojev za odlog izvršbe po 7. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ ni izkazal, prav tako pa ne posebno upravičenih razlogov. Upniku v takem primeru ne glede na poziv sodišča ni potrebno odgovarjati na predlog in razlagati pravilno uporabo materialnega prava, saj sodišče glede na presojo podane trditvene podlage dolžnika po uradni dolžnosti samo pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Posledično drži presoja sodišča prve stopnje, da upnik s svojo izjavo ni v ničemer pripomogel k pravilni odločitvi sodišča prve stopnje.
ZIZ člen 29b, 29b/5. ZST-1 člen 11, 12a, 13, 14, 14a,14a/1, 14a/2, 14b, 34, 34/1.
odlog plačila sodne takse - nov plačilni nalog - domneva umika pritožbe - odločanje s sklepom - predlog za odlog plačila sodne takse
Sodišče mora o predlogu za odlog plačila sodne takse, potem ko ob upoštevanju določb 12.a člena ZST-1 presodi, ali so izpolnjeni pogoji za odlog plačila sodne takse iz 11. člena ZST-1, odločiti s sklepom, kar jasno izhaja iz več določb ZST-1 (npr. iz 13., 14., 14.a, 14.b člena ZST-1). Če predlogu za odlog plačila sodne takse ugodi, mora v skladu z izrecnimi določbami prvega in drugega odstavka 14.a člena ZST-1 že izdani plačilni nalog razveljaviti, taksnemu zavezancu pa poslati nov plačilni nalog, za katerega smiselno velja prvi odstavek 34. člena tega zakona. V tem kontekstu je torej pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ugoditvi dolžničinemu predlogu za odlog plačila sodne takse dolžnici izdati nov plačilni nalog.
Na zastaranje davčnega dolga izvršilno sodišče pazi že po uradni dolžnosti. Če je davčni dolg zastaral, je namreč treba izvršbo ustaviti. Davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino.
Pri ugotavljanju zastaranja davčnih obveznosti je treba upoštevati, da je bilo zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano.
uveljavitev terjatve zoper družbenika izbrisane družbe - vstop novega dolžnika v izvršilni postopek - singularno pravno nasledstvo za dolgove izbrisanih družb
ZOKIPOSR po mnenju pritožbenega sodišča jasno določa domnevo, da je Republika Slovenija, z dnem njegove uveljavitve, prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga. Upniki lahko na podlagi tega zakona uveljavijo od prevzemnika plačilo še neplačanega dela svoje terjatve, ko jo imajo do družbenikov izbrisane družbe, pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR); prevzemnik pa na podlagi samega zakona vstopi na mesto prvotnega dolžnika (prvotni dolžnik pa je za prevzete obveznosti prost svoje obveznosti). Stališče dolžnika, da bi moral upnik zadostiti pogojem iz 24. člena ZIZ in predložiti kvalificirano listino pa ni pravilno. ZIZ namreč v 24. členu dopušča izkaz prehoda terjatve tudi "na drug način", kar je v obravnavani zadevi na podlagi zakona, upoštevajoč stanje sodnega registra v zvezi s tem, kdo je bil družbenik in kdaj je bila družba izbrisana.
Izvršilni naslov, izdan zoper družbenika izbrisane družbe, tako že v posledici zakonsko predpisane domneve prevzema dolga učinkuje tudi zoper Republiko Slovenijo kot singularno pravno naslednico dolžnika, zoper katerega je bil izdan izvršilni naslov. Upniku zato zahtevka za plačilo takšne terjatve zoper Republiko Slovenijo ni treba uveljavljati s tožbo (takšna tožba bi bila celo nedovoljena, saj gre za že razsojeno stvar), ampak lahko plačilo terjatve v izvršilnem postopku uveljavlja neposredno na podlagi izvršilnega naslova, izdanega zoper družbenika izbrisane družbe,
izvršitev odločbe o stikih - zavračanje stikov - želje otroka
Dolžnost starša, pri katerem je otrok, je da se otroka pripravi na stike. Pri izvrševanju odločbe o stikih ni mogoče slediti vsakokratnim željam otrok, saj je končni cilj določitve stikov zdrav in vsestranski razvoj otrokove osebnosti in ta cilj pretehta nad morebitnim trenutnim zadovoljstvom otroka z izvajanjem stikov v drugačnem obsegu oziroma ob upoštevanju njegovih želja.
izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine - ugovor zoper sklep o izvršbi - solastniški delež - dosmrtni užitkar - varstvo solastnika - najemno razmerje - nadaljevanje najemnega razmerja
V postopku izvršbe je bil prodan ter domaknjen in izročen kupcu solastniški delež nepremičnin, zaradi česar dolžnik ni več solastnik teh nepremičnin in nima več nobene pravne podlage za uporabo oziroma za bivanje v tej nepremičnini. Upnik - kupec je lastninsko pravico na prodanih solastninskih deležih namreč pridobil originarno, že s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi. Ne drži, da se 192. člen ZIZ lahko uporablja le pri izpraznitvi cele nepremičnine, ne bi pa tudi bilo narobe, če bi sodišče odločilo, naj dolžnik izprazni nepremičnino kot celoto, saj nobenega njenega dela nima več pravice zasedati.
Dolžnik zmotno meni, da nepremičnino zaseda na podlagi upravičene pravne podlage - dosmrtnega užitka, ki je bil v zemljiško knjigo vpisan 3. 1. 2019. S prodajo nepremičnine namreč ne ugasnejo le osebne služnosti, stvarna bremena in stavbne pravice, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi pred pravicami zastavnih upnikov oziroma upnika, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo ter upniki zemljiškega dolga (drugi odstavek 174. člena ZIZ). V tej zadevi je bil že 30. 9. 2022 izdan celo izvršilni naslov na izselitev, še toliko prej je upnik pridobil hipoteko, zato šele dne 3. 1. 2019 ustanovljeni dosmrtni užitek ne vpliva na dolžnost dolžnika, da izprazni nepremičnino. Tudi sicer pa bi navedeno dolžnik moral uveljavljati že v postopku izdaje izvršilnega naslova.
Prav tako ovira za dani izvršilni postopek ni to, da sta nepremični v solasti še drugih solastnikov. Treba je namreč upoštevati, da ima v skladu s 100. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, kar pomeni, da lahko eden od solastnikov s tožbo dobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v izvršilnem postopku doseže toženčevo (dolžnikovo) prisilno izselitev, in torej smiselno enako velja v izvršilnem postopku za kupca, ki postane solastnik prodane nepremičnine, pri izdaji sklepa po 192. členu ZIZ, za katerega je v zakonu izrecno določeno, da predstavlja izvršilni naslov.
Pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je nepremičnine oddal najemniku in je najemno razmerje še vedno v veljavi, o čemer bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, on pa zato ne more izprazniti in izročiti nepremičnin kupcu. Dolžnikova obveznost je v tem, da mora nepremičnino izprazniti vseh svojih premičnih stvari in jo izročiti v posest novemu lastniku, medtem ko najemna razmerja s prodajo nepremičnine ne prenehajo (175. člen ZIZ) in kupec vstopi v pravice in obveznosti najemodajalca, torej dolžnika, nadaljevanje najemnega razmerja pa je stvar dogovorov med kupcem kot novim lastnikom in najemnikom.
določitev sodnih penalov - rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti - paricijski rok - pravilna izpolnitev obveznosti
Čeprav o upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti naloži plačilo sodnih penalov, odloči izvršilno sodišče, postopek naložitve plačila sodnih penalov po svoji naravi ni izvršilni postopek, ampak tako imenovani adhezijski postopek, v katerem upnik šele pridobi izvršilni naslov za izterjavo sodnih penalov, to je pravnomočen sklep o določitvi sodnih penalov, ki se nato izterjujejo kot denarna terjatev. S sklepom o določitvi sodnih penalov tako sodišče določi povsem novo obveznost dolžnika, pri čemer je skladno z drugim odstavkom 212. člena ZIZ predpostavka za njegovo izvršljivost pravnomočnost. Po 313. členu ZPP pa v primeru vložitve pritožbe začne teči paricijski rok prvi dan po vročitvi odločbe, s katero je sodišče druge stopnje odločilo o pravnem sredstvu.
Dolžniku je bilo naloženo upnici oziroma njenemu zakonitemu zastopniku omogočiti vstop, torej dati možnost vstopa, kar pomeni, da na dan in uro, ko bi upnica želela preveriti stanje nepremičnine, zagotovi, da so prostori odklenjeni. Dolžnik bi tako naloženo obveznost kršil le, če se na poziv upnice ne bi odzval oziroma ji ogleda nepremičnine ne bi omogočil. Šele v tem primeru bi bila upnica upravičena do naloženih sodnih penalov.
sodni penali - ugovor zoper sklep o izvršbi sodnih penalov - izostanek odgovora na ugovor - priznanje dejstev - izpolnitev obveznosti - prenehanje teka pravnomočno prisojenih sodnih penalov - pravnomočna odločitev - vezanost na pravnomočni sklep - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka
Upničina neaktivnost v ugovornem postopku (v smislu zamude roka za odgovor) ima za posledico domnevo resničnosti v ugovoru uveljavljanih dejstev. Ker pa se domneva izrecno razteza le na dejstva in ne velja za ugovore materialnopravne narave ali za materialnopravna pravila, pomembna za presojo utemeljenosti dejanskih trditev dolžnika, priznanje dejstev ne pripelje avtomatično do ugoditve ugovoru, temveč mora sodišče še vedno presoditi, ali iz takih dejstev in v zvezi z njimi predlaganih dokazov izhaja tudi materialnopravna posledica, kot jo zatrjuje dolžnik.
Dolžnik je uspel izkazati, da je svojo celotno obveznost iz sklepa o določitvi sodnih penalov, torej tudi obveznost iz naslova prenehanja uporabe in odstranitve prezračevalnega jaška in nanj priključene opreme, izpolnil najkasneje 27. 9. 2013, in da je bila izpolnitev obveznosti že pravnomočno ugotovljena v predhodnem izvršilnem postopku. Sodni penali so zato najkasneje tega dne prenehali teči oziroma je bil sklep o določitvi sodnih penalov z izpolnitvijo obveznosti izčrpan, zato upnica sodne penale za obdobje po izpolnitvi obveznosti v tem postopku izterjuje neutemeljeno.
Odločitev o ugovoru v predhodni izvršilni zadevi je formalno in materialno pravnomočna. To pomeni, da njene pravilnosti ni več mogoče izpodbijati, temveč so tako stranke kot sodišče na odločitev in njeno vsebino vezani, prav tako pa zaradi prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari ni mogoče ponovno presojati, ali je bila obveznost že izpolnjena. Res postane pravnomočen samo izrek sodne odločbe, vendar pa so za oceno, kaj pomeni določena odločitev v izreku sodne odločbe in kakšne učinke ima ta odločitev na pravno razmerje med strankama, pomembni tudi razlogi sodne odločbe.
Iz izvršilnega naslova izhaja le obveznost opustitve uporabe oziroma obratovanja jaška in odstranitve jaška, skladno z načelom stroge formalne legalitete pa je sodišče na tako opredelitev obveznosti vezano in je ne more širiti tudi na morebitno prepoved ponovne montaže že odstranjenega jaška. Če bi upnica želela doseči tudi prepoved bodočih istovrstnih ali podobnih dejanj, bi morala takšen zahtevek postaviti že v pravdi, česar ni storila. Na podlagi izvršilnega naslova, po katerem je bila obveznost že v celoti izpolnjena, tako upnica ne more doseči odstranitve zatrjevano ponovno postavljenega jaška, temveč mora za to izposlovati nov izvršilni naslov.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - določitev roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti - ugovorni razlog
Sodišče določi rok za prostovoljno izpolnitev in dovoli izvršbo šele po poteku roka, torej za primer, da dolžnik obveznosti v danem roku ne bo prostovoljno izpolnil. Z določitvijo paricijskega roka dolžnik tako dobi dodatno možnost prostovoljne izpolnitve in šele v primeru neizpolnitve bo ta terjatev prisilno izterjana. To pa glede na 21. člen ZIZ sodišče naredi v ponovno izdanem sklepu o izvršbi in ne v sklepu o ugovoru.
OZ člen 275, 280, 280/2, 378, 378/1, 418, 419, 419/2.. ZIZ člen 21, 24, 24/1, 24/3, 40, 40/1, 40/5, 53, 53/2, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2,. ZPP člen 212.. ZZZDR člen 131.. DZ člen 194, 194/1.
nadomestilo preživnine za otroka - terjatev javnega sklada - prehod terjatve na novega upnika - javna listina - obvestilo javnega jamstvenega in preživninskega sklada in odločba o pravici do nadomestila preživnine kot izvršilni naslov - zakonske zamudne obresti - naknadna izguba lastnosti izvršilnega naslova
Ob doslednem pravnem pojmovanju odločba sklada ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo preživninskih terjatev v višini nadomestila preživnine, ampak javno listino iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, ki izkazuje prehod preživninske terjatve preživninskega upravičenca do preživninskega zavezanca v višini priznanega nadomestila preživnine na sklad.
Položaja, ko pride po izdaji izvršilnega naslova, s katerim je določena preživninska obveznost dolžnika, do (začasne) ponovne vzpostavitve družinske skupnosti, v kateri starša dejansko izvajata skupno vzgojo in varstvo otrok ter preživljata otroke v okviru skupnega gospodinjstva, ni mogoče enačiti s položajem, ko izvršilni naslov preneha veljati zaradi prenehanja otrokovega rednega šolanja po 18. letu starosti, sklenitve zakonske zaveze ali dopolnjenega 26. leta starosti. V teh primerih že po zakonu (ex lege) preneha sama pravica do preživljanja, zaradi česar sodna odločba ali sodna poravnava, s katero je bila določena preživnina, izgubi lastnost izvršilnega naslova. Ob ponovni vzpostavitvi družinske skupnosti staršev in otroka, ki sta ga starša dolžna preživljati, pa ne preneha pravica do preživljanja, temveč nastopi položaj, ko se ta pravica v času trajanja družinske skupnosti dejansko izvršuje na drug način. Zaradi preživljanja v okviru skupnega gospodinjstva in izpolnjevanja preživninske obveznosti na drug način preživninski upravičenec (oziroma zanj drugi starš) v tem času nima pravice zahtevati preživnine v denarju. Takšno pravico pa ponovno pridobi, ko skupno gospodinjstvo s preživninskim zavezancem preneha.
Vročitev obvestila o uskladitvi nadomestila preživnine preživninskemu zavezancu je bistvena z vidika veljavnosti morebitne izpolnitve preživninske obveznosti preživninskemu upravičencu oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku, ne pa z vidika prehoda terjatve v višini višjega usklajenega zneska na sklad. Ta na sklad preide že v posledici uskladitve, ki jo izkazuje obvestilo, ne glede na to, ali in kdaj je bilo obvestilo vročeno preživninskemu zavezancu.
Sodišče druge stopnje (enako kot sodišče prve stopnje) v zvezi s presojo pravice sklada do izterjave zamudnih obresti od zneskov v višini priznanih nadomestil preživnine ni sledilo dosedanji večinski sodni praksi, ki, izhajajoč s stališč, da odločba sklada o pravici do nadomestila preživnine z obvestilom sklada o uskladitvi nadomestila preživnine ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo zamudnih obresti od zneskov v višini priznanih nadomestil preživnine in da bi sklad izvršilni naslov za izterjavo zamudnih obresti moral šele pridobiti, skladu odreka pravico do izterjave zamudnih obresti. Sodišče druge stopnje se s stališčem, da odločba sklada z obvestili o uskladitvi nadomestila preživnine ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo zamudnih obresti, sicer strinja. Vendar pa izpostavlja, da izvršilni naslov za izterjavo zamudnih obresti od (dela) preživninskih terjatev, ki so prešle na sklad, v razmerju do preživninskega zavezanca predstavlja sodna odločba (ali sodna poravnava), v kateri je določena preživninska obveznost, seveda pod pogojem, da je zavezancu v tej odločbi (sodni poravnavi) naloženo tudi plačilo zamudnih obresti.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-3, 21. ZDavP-2 člen 93, 93/3, 96, 145, 145/1, 145/2, 145/2-9.
izvršba davčne obveznosti - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - preizkus višine terjatve - delna plačila davčnega dolga - trditveno in dokazno breme dolžnika - zamudne obresti od odmerjene davčne obveznosti
Preverjanje višine terjatev iz seznama izvršilnih naslovov ne more biti predmet sodnega izvršilnega postopka, temveč bi višinam dolžnik moral ugovarjati v postopkih, kjer so posamezni izvršilni naslovi nastali, torej v upravnih postopkih, kjer so bile izdane odmerne odločbe za plačilo terjatev iz naslova socialnih prispevkov (načelo stroge formalne legalitete). Že v seznamu izvršilnih naslovov je tudi pojasnjeno, da obresti tečejo po ("davčni") obrestni meri, določeni v 96. členu ZDavP-2.
Dolžnik je tisti, na katerem je breme zatrjevanja in izkazovanja plačil. Višje sodišče ne sprejema argumentov dolžnika, da za datume plačil le-ta ni mogel vedeti, tudi če so posledica uspešnih davčnih izvršb, saj je dolžnik tisti, ki ima dostop do podatkov, kdaj so bila bremenjena njegova sredstva z namenom poplačila upnikove terjatve.
S sklepom o začasni odredbi sodišče določi denarno kazen in v primeru, če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Sklep o izrečeni denarni kazni je izvršljiv takoj po izteku v njem določenega roka za opravo nenadomestnega dejanja in teče od vročitve sklepa, v katerem je denarna kazen dolžniku izrečena za primer neizpolnitve obveznosti ne glede na to, ali je sklep tedaj že pravnomočen ali ne. Sodišče prve stopnje mora tako ugotoviti, ali je dolžnik obveznost iz sklepa o začasni odredbi v naloženem roku izpolnil ali ne, pri tem pa dolžnikov ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi ne zadrži izvršitve dolžnikove obveznosti iz sklepa o začasni odredbi. Bistveno torej je, da sodišče ugotovi, ali je dolžnik obveznost iz sklepa o začasni odredbi izpolnil pravočasno in v celoti. Namen izrečene denarne kazni v sklepu o začasni odredbi ni le v prisiljevanju dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti kadarkoli, temveč k izpolnitvi v roku, ki ga je določilo sodišče. V nasprotnem primeru bi izrečena denarna kazen izgubila svoj pomen. Z drugimi besedami to pomeni, da bi lahko dolžnik sam po lastni presoji in mimo naloženega roka kasneje izpolnil obveznost, pa bi se izognil izterjavi že izrečene denarne kazni.
izvršba na uveljavitev nedenarne terjatve - nenadomestno dejanje - alternativna obveznost - pravica izbire - sredstvo izvršbe - denarna kazen kot sredstvo izvršbe
Skladno s prvim odstavkom 27. člena ZIZ mora upnik, če ima dolžnik po izvršilnem naslovu pravico izbirati med več predmeti svoje obveznosti, v predlogu za izvršbo označiti predmet, s katerim naj bo obveznost izpolnjena. Dolžnik ima pravico izbire, vse dokler upnik ni vsaj delno prejel predmeta, ki ga je v predlogu za izvršbo zahteval. Alternativna obveznost je obveznost z več predmeti, dolžnik pa je prost obveznosti, če izpolni en predmet. Z namenom izpolnitve obveznosti po izvršilnem naslovu je upnik sicer predlagal izvršbo, vendar pa v prvi vrsti niti ni povsem jasno označil predmeta, s katerim naj se obveznost izpolni, saj je po eni strani predlagal, da se dolžniku naloži vgradnja cilindričnega vložka (ključavnice), ki je bil vgrajen pred motilnim ravnanjem, kumulativno k temu pa še izročitev ključev, kar pa je del druge, alternativno določene obveznosti dolžnika. Že iz tega razloga njegov predlog za izvršbo ni povsem ustrezal določilom 27. člena ZIZ. Poleg tega pa upnik za opravo izvršbe tudi ni predlagal pravilnega izvršilnega sredstva. Ker gre za nenadomestno obveznost, bi upnik za izterjavo obveznosti moral predlagati izvršbo z izterjavo denarne kazni po 226. členu ZIZ, sam pa je predlagal izvršbo z napačnim izvršilnim sredstvom, t.j. opravo izvršbe z izvršiteljem. Sredstvo izvršbe je materialna predpostavka izvršbe, zato upnika niti ne bi bilo mogoče pozivati k popravi predloga.
ZIZ člen 3, 34, 34/3, 34/4, 53, 55, 56, 169, 201, 202, 202/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - ugovor zoper novo izvršilno sredstvo - ugovor po izteku roka - relevantni ugovorni razlogi - omejitev izvršbe - sorazmernost - neizvedba dokazov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - izpodbijanje terjatve - napotitev na pravdo - pravica do sojenja v razumnem roku
V primeru ugovora zoper nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom so ugovorni razlogi omejeni le na razloge, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, in dolžnik v tej fazi postopka ne more uspešno nasprotovati terjatvi in izvršilnemu naslovu, saj je navedbam v tej smeri namenjen redni ugovor zoper sklep o izvršbi.
Po tretjem odstavku 34. člena ZIZ lahko sodišče na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbo z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti do konca izvršilnega postopka, za tako postopanje pa ZIZ ne postavlja pogoja pravnomočnosti sklepa o izvršbi.
Po 3. členu ZIZ se izvršba dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve, vendar pa to ni ovira, da sodišče v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi smelo dovoliti izvršbe z dodatnimi izvršilnimi sredstvi ali predmeti izvršbe. Varstvo dolžnika je ob tem zagotovljeno s četrtim odstavkom 34. člena in 169. členom ZIZ, ki dolžniku omogočata vložitev predloga za omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na drugo sredstvo ali predmet izvršbe, na katerega je dovoljena izvršba.
V ugovoru po roku je dolžnik uveljavljal ničnost izvršilnega naslova, ki je podlaga za predmetno izvršbo. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je po načelu stroge formalne legalitete na izvršilni naslov vezano in v izvršilnem postopku ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti. Taki presoji so namreč namenjeni drugi postopki, pravno upoštevni ugovorni razlog v izvršilnem postopku pa je podan šele, ko je izvršilni naslov razveljavljen, odpravljen ali spremenjen.
Napotitev na pravdo zaradi izpodbijanja terjatve, njene višine ali vrstnega reda ZIZ predvideva šele v fazi poplačila terjatve iz kupnine za prodano nepremičnino, pri čemer do te faze predmetni postopek še ni prišel. Poleg tega ZIZ za dolžnika to možnost predvideva le, če tega brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, v konkretnem primeru pa je v izvršilnem postopku te navedbe že (neuspešno) uveljavljal in ta pogoj torej ni izpolnjen.
Presoja zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku oziroma zatrjevane kršitve te pravice niso predmet odločanja v tem postopku. Zagotavljanju te pravice so namenjeni postopki in pravna sredstva po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
ZPP člen 12, 142, 142/3, 142/4. ZIZ člen 15. Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (2017) člen 12.
vročitev po fikciji - nastop fikcije vročitve - obvestilo o prispeli sodni pošiljki - oprava vročitve s potekom 15 dnevnega roka - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
V skladu z načelnim pravnim mnenjem obče seje VS RS z dne 14. 1. 2015 in sklepom VS RS II Ips 39/2012 z dne 11.4.2012 besedna zveza "po poteku tega roka" iz četrtega odstavka 142. člena ZPP pomeni, da se pisanje šteje za vročeno s potekom 15-dnevnega roka oziroma da fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega 15 dne, od kar je bilo stranki puščeno obvestilo v hišnem predalčniku.