Po 6. členu ZDSS-1 je delovno sodišče med drugim pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe (točka a). Spor o veljavnosti kolektivne pogodbe se praviloma nanaša na obligacijski del kolektivne pogodbe, spor o izvrševanju kolektivne pogodbe pa na normativni del kolektivne pogodbe. Namen obligacijskih določb je urejanje razmerja med pogodbenima strankama (učinek inter partes), medtem ko pogodbeni stranki v normativnem delu uresničujeta normativno pristojnost glede urejanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja med delavci in delodajalci, za katere kolektivna pogodba velja (udeleženci kolektivne pogodbe). Te določbe kolektivne pogodbe imajo prisilnopravni in neposredni učinek na vse udeležence kolektivne pogodbe tako kot predpisi (učinek erga omnes). Zato ne sme biti nejasnosti glede tega, ali kolektivna pogodba velja; le z odpravo nejasnosti je namreč mogoče zagotoviti učinkovito uresničevanje pogodbeno dogovorjenih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, za kar se v imenu delavcev zavzema predlagatelj v tem sporu.
Posebnost tega spora je, da njegov neposredni predmet ni sama kolektivna pogodba, kot je to običajno v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti oziroma izvrševanju kolektivne pogodbe, temveč sklep ene od pogodbenih strank, ki je kolektivno pogodbo razglasila za nično (kar se nanaša na vprašanje veljavnosti in posredno tudi na vprašanje izvrševanja kolektivne pogodbe, kar je dodatna posebnost tega spora), to pa ne more utemeljevati zaključka, da predlagatelj nima pravnega interesa za vložitev predloga, s katerim zahteva od sodišča, da presodi zakonitost izpodbijanega sklepa oziroma ugotovi njegovo ničnost.
Stranki kolektivne pogodbe si morata prizadevati za pravilno izvajanje kolektivne pogodbe in spoštovanje njenih določb, hkrati pa se morata vzdržati ravnanj, ki bi lahko nasprotovala izvrševanju kolektivne pogodbe (t. i. pozitivni in negativni vidik izvedbene dolžnosti). Na to dolžnost nasprotnega udeleženca opozarja predlagatelj v predlogu, ki ga je sodišče druge stopnje napačno zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa z razlago, da bi moral oblikovati zahtevek ravno na ugotovitev veljavnosti kolektivne pogodbe.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku - ugoditev predlogu
Dejstvo, da je stečajna dolžnica, ki je skupaj s predlogom za začetek postopka osebnega stečaja vložila tudi predlog za odpust obveznosti, zaposlena na pristojnem sodišču, v okoliščinah konkretne zadeve lahko vpliva na videz nepristranskosti pristojnega sodišča in je tako podan utemeljen razlog za prenos pristojnosti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - sorodstvo med sodnikom pristojnega sodišča in stranko v postopku - ugoditev predlogu
V obravnavanem primeru so podani tehtni razlogi za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Okoliščina, da je dolžnik, zoper katerega je upnica Republika Slovenija predlagala začetek stečajnega postopka, sin enega izmed sodnikov Okrožnega sodišča v Murski Soboti, ki je z 12 sodniki manjše sodišče, namreč predstavlja tehten razlog iz omenjene zakonske določbe, saj bi to dejstvo utegnilo povzročiti dvom o nepristranskosti tega sodišča. V nasprotnem primeru bi bila lahko zaradi navedene okoliščine prizadeta objektivna nepristranskost tega sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije.
Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1).
Zavrženje tožbe v upravnem sporu ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih tožnikov.
V upravnem sporu ni nujnega sosporništva na način, da lahko tožijo le vsi upravičenci skupaj.
Na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 mora sodišče tretjo osebo, če je v spornem pravnem razmerju udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke o tem obvestiti. Če oseba izjavi, da vstopa v upravni spor, se za presojo njenih procesnih upravičenj uporabljajo določbe ZPP, konkretno 202. člen ZPP. Ta za osebo, ki lahko kot intervenient vstopi v postopek zato, ker se sodna odločba nanjo neposredno nanaša, določa, da ima položaj enotnega sospornika iz 196. člen ZPP. Po tej določbi pa se v primeru enotnih sospornikov, ker se štejejo za enotno pravdno stranko, razteza učinek opravljenega pravdnega dejanja enega sospornika tudi na tiste sospornike, ki so zamudili s pravdnim dejanjem.
URS člen 130, 132. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/1, 36/5.
prosta presoja Sodnega sveta - imenovanje predsednika sodišča - test očitne nerazumnosti izbire kandidatov - obrazložitev odločbe
Sodni svet je v obrazložitvi korektno povzel mnenja predsednice Višjega delovnega in socialnega sodišča, predsednika Vrhovnega sodišča in ministrice za pravosodje in tudi to, da so vsi trije zaradi njenega dolgoletnega uspešnega opravljanja funkcije podpredsednice dali prednost tožnici. Obrazložil pa je tudi, zakaj je kljub navedenim skladnim mnenjem odločil drugače. Sodna presoja izbire Sodnega sveta je zaradi njegovega posebnega ustavnega položaja Sodnega sveta in posledično širokega polja proste presoje omejena na test tako imenovane očitne (ne)razumnosti. Vrhovno sodišče ocenjuje, da razlogi v izpodbijani odločbi zadoščajo za oceno, da niso nerazumni in narekujejo presojo, da Sodni svet svojih zakonskih pooblastil ni prekoračil.
goljufija - storitev kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - sostorilstvo - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 20857/2020 z dne 5. 1. 2023 presodilo, da ima sostorilstvo kot oblika udeležbe pri kaznivem dejanju dva vidika. Kaznivo dejanje v sostorilstvu namreč ne izvrši le tisti, ki skupaj z drugimi stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi, temveč tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k njegovi storitvi. V slednjem primeru storilec s svojim prispevkom sam ne izpolni (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar pa njegov objektivni prispevek po svojem pomenu presega napeljevanje ali pomoč.
ZKP člen 8, 8/6, 148a, 148a/3, 204, 219, 219a, 219a/3, 223a, 223a/4, 228, 228/10, 237. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih člen 2, 2/1, 2/4. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pravica do uporabe lastnega jezika - pravica do tolmača - hišna preiskava - procesna jamstva - odpoved procesnim pravicam - zaslišanje oškodovanca - dokazni predlog - preiskava elektronske naprave - opredelitev predmetov - obrazložitev odredbe - odklonilno ločeno mnenje
Podana je kršitev (takrat veljavnega) šestega odstavka 8. člena ZKP. Ne le, da ta predpisuje obličnost odpovedi; pravici do tolmačenja se lahko odpove le osumljenec, "če zna jezik, v katerem teče postopek". Postopek s preiskavo stanovanja je nedvomno tekel v slovenskem jeziku, hkrati pa - kot povzeto zgoraj - obsojenec slovenskega jezika ne zna.
Vendar pa to ne pomeni, da je kršitev (takratnega) šestega odstavka 8. člena ZKP tudi prešla v kršitev pravice do uporabe lastnega jezika (62. člen Ustave RS). To pravico je treba razlagati ob upoštevanju točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP in relevantnih določb prava EU, zlasti določb že navedenih Direktiv 2010/64/EU in 2012/13/EU. Na tej ravni je pomembno, da je pravica do tolmačenja, kot večina drugih jamstev 6. člena EKČP, razpoložljivo jamstvo, odpoved jamstvu pa bo veljavna: (i) če je podana bodisi izrecno bodisi konkludentno; (ii) je nedvoumno ugotovljena; (iii) je prostovoljna in zavestna, tj. da posameznik lahko razumno predvidi posledice svojega ravnanja, (iv) da ne nasprotuje pomembnemu javnemu interesu in (v) da so na voljo minimalna jamstva, primerna pomenu pravici, s katero posameznik razpolaga.
Vložniki nastali položaj primerjajo s položaji, v katerih ZKP že izostanek zapisniškega beleženja pouka o pravici in odpovedi tej pravici sankcionira z izločitvijo dokazov (npr. tretji odstavek 148.a člena, 204. člen, deseti odstavek 228. člena in 237. člen ZKP). Te določbe so vpete v preiskovalna dejanja zaslišanja osumljenca, obdolženca in (privilegiranih) prič in jih je treba - upoštevajoč razlikovanje med ustavnimi in zakonskimi dokaznimi prepovedmi (drugi odstavek 18. člena ZKP) - v teh okvirih tudi razlagati. V teh položajih opustitev zapisa o pouku in odpovedi pravici vodi v neizpodbojno domnevo, da pouka in odpovedi ni bilo.
V 8., 219. ali 219.a členu ZKP podobne določbe ni. Zato tudi ne velja domneva, ki bi preprečevala dokazovanje drugačnega ravnanja policistov in obsojenca z drugimi dokaznimi sredstvi.
Pritožbeno sodišče je ravnalo pravilno, ko je pri presoji zakonitosti odredbe upoštevalo, da "je bila odredba izdana izključno za takrat osumljenega A. A., da je bil on edini uporabnik stanovanja, v katerem se je opravila hišna preiskava, ter tudi edini imetnik in uporabnik pri hišni preiskavi zaseženih elektronskih naprav".
Pri izdaji konkretne odredbe je sodišče sledilo vsem ustavnim in zakonskim pogojem za poseg v zasebnost, ki izhajajo iz prakse Ustavnega sodišča RS, in odredbo tudi ustrezno obrazložilo. V obrazložitvi odredbe je namreč mogoče prepoznati tako stališče o utemeljenosti razlogov za sum (in s tem konkretne okoliščine očitanega dejanja) kot tudi presojo verjetnosti, da bodo pri preiskavi obsojenčevih naprav najdeni podatki, pomembni za preiskovanje očitanega dejanja (kar oboje za vložnika ni sporno in obrazložitve odredb v tem delu ne izpodbija). Ob upoštevanju zgoraj izpostavljenih vnaprejšnjih prostorskih meril in ugotovitev o obsojenčevem izključnem imetništvu naprav, je bil prav s tem predvidljivo vnaprej zamejen domet posega v obsojenčevo komunikacijsko zasebnost, do katerega je prišlo s preiskavo elektronskih naprav.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085828
ZPP člen 351, 351/2, 339/2, 339/2-8, 399. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00086837
ZPP člen 378. ZFPPIPP člen 269, 278. OZ člen 96, 190. SPZ člen 8, 18, 23, 49, 55. URS člen 23, 33, 36, 67.
zavrnitev revizije - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju - postopek osebnega stečaja - pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka - povračilni zahtevek - nezmožnost vrnitve v naravi - povečanje vrednosti
Toženka v reviziji navaja, da drugi odstavek 278. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da vračilo ni mogoče, če je prišlo do bistvenih sprememb v naravi ali vrednosti premoženja, a zakonsko besedilo ni takšno; pojma "mogoče" ne dopolnjuje s takšnimi pristavki. Premoženje, ki ga je toženka prejela na podlagi izpodbitega pravnega dejanja, predstavljajo tri nepremičnine. Ugotovitev (niti trditev), da te ne obstajajo več, da bi jih toženka odtujila (dobrovernemu tretjemu), ali da bi bile uničene, ni. Prav iste nepremičnine, torej prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami, še vedno obstajajo in jih ima toženka, zato jih je mogoče vrniti. Po presoji Vrhovnega sodišča besedilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP drugačne razlage ne omogoča, šlo bi torej za razlago, ki bi zakonskemu besedilu nasprotovala.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasno prebivališče - zdravstveno stanje udeleženca - izvedenec medicinske stroke - ugoditev predlogu
Nasprotni udeleženec je dementen in biva v domu starejših občanov, ki je od pristojnega sodišča v Ljubljani oddaljen 97 km, v postopku bo obvezno njegovo zaslišanje, zato je predlog za prenos pristojnosti na Okrajno sodišče v Črnomlju smotrn.
URS člen 54. DZ člen 135, 138. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - določitev stikov - največja korist otroka - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
poslovna sposobnost stečajnega dolžnika - zakoniti zastopnik - stečajni upravitelj - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Prvi toženec je v osebnem stečaju. Z začeetkom postopka osebnega stečaja pa je poslovna sposobnost stečajnega dožnika omejena glede razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso.
Iz izpodbijane pravnomočne sodbe kot tudi iz podatkov spisa, s katerimi Vrhovno sodišče razpolaga, izhaja, da prvega toženca ves čas zastopa stečajna upraviteljica kot njegova zakonita zastopnica: s tem postopkom je torej že seznanjena in je tako imela možnost v njegovem imenu vložiti predlog za dopustitev revizije ali pa sama pooblastiti odvetnika. Zato je ob povedanem Vrhovno sodišče ni pozivalo k odobritvi vloge, ki jo je vložil pravdno nesposoben prvi toženec po odvetniku.
Samostojna pravdna dejanja procesno nesposobnega prvega toženca torej ne učinkujejo; predlog je vložil kot nekdo, ki te pravice nima, pa čeprav po odvetniku. Pri tem ni pomembno, da je sodišče druge stopnje sprejelo materialnopravno in procesnopravno nepravilno stališče, da gre v konkretnem primeru za premoženje, ki ne spada v njegovo premoženjsko sfero in da naj bi zato bil poslovno in procesno usposobljen ter tako sposoben sam opravljati procesna dejanja, med drugim tudi pooblastiti odvetnika za vložitev predloga za dopustitev revizije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00085829
OZ člen 90, 90/2. ZZK-1 člen 243, 243/4, 244, 244/1, 244/2, 244/3. SPZ člen 37, 37/2. ZPP člen 191, 191/1, 196.
dopuščena revizija - izbrisna tožba - povezane pogodbe - enovit pravni posel - materialnopravna neveljavnost vknjižbe - vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - pogodbeni prenos lastninske pravice - pogojno zemljiškoknjižno dovolilo - nedopusten pogoj - ničnost pogodbe - načelo kavzalnosti - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - domneva dobre vere - raziskovalna dolžnost - nedopustna pravna podlaga - enotni sosporniki
V primeru zahtevka za izbris neveljavne vknjižbe neposredni pridobitelj (oseba iz prvega odstavka 244. člena ZZK-1) in nadaljnji singularni pridobitelj (oseba iz drugega in tretjega odstavka 244. čelna ZZK-1), ki je v razmerju do tožnika - izbrisnega upravičenca, tretji, nista enotna sospornika.
Zakon o sodnem svetu (2017) člen 30, 36. ZS člen 28.
imenovanje na sodniško mesto - Sodni svet - izločitev člana Sodnega sveta - videz nepristranskosti - kriteriji za izbiro - zakonitost postopka izbire - obrazložitev odločbe - polje proste presoje - diskrecijska pravica
Ne drži navedba stranke z interesom, da bi morala tožnica poleg izpodbijane odločbe nujno izpodbijati tudi odločbo o imenovanju druge kandidatke na sodniško mesto višjega sodnika, četudi sta bili obe odločbi izdani na podlagi istega razpisa za dve prosti sodniški mesti. Iz 36. člena ZSSve, ki predstavlja osnovni okvir spora, in tudi iz drugih za odločitev relevantnih določb ne izhaja zahteva po izpodbijanju celotnega razpisnega postopka. Da je treba izpodbijati obe odločbi, ni mogoče izpeljati niti iz pravnega pouka v obvestilu o neizbiri, da je zoper odločbi dopusten upravni spor. Tožnica je kot neizbrani kandidat svoje sodno varstvo dopustno omejila na izpodbijanje le ene odločbe, medtem ko je druga odločba postala dokončna in pravnomočna.
Predmet tovrstnih sporov ni preverjanje, ali je vlagatelj tožbe po katerem od kriterijev ali po vseh kriterijih iz 28. člena ZSS uspešnejši od izbranega kandidata. Prav tako diskrecijska presoja Sodnega sveta ne more biti predmet preverjanja v dokaznem postopku pred sodiščem.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - začasno prebivališče - dejansko prebivališče - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - pojem smiselna uporaba določb ZPP - zavrnitev predloga
Okoliščina bivanja na območju drugega sodišča ni samodejen razlog za prenos pristojnosti. Tako Vrhovno sodišče ravna in pristojnost prenese, kadar je premoščanje razdalje z dejanskega bivališča nesorazmerno obremenjujoče za nasprotnega udeleženca ali sodišče.
V obravnavani zadevi je prevoz potreben v vsakem primeru. Pri tem ne more biti bistveno, ali bo ta trajal nekaj minut več ali manj. To velja še toliko bolj, ko okoliščine konkretnega primera ne kažejo na to, da nasprotna udeleženka ne bi bila psihofizično sposobna opraviti poti na sodišče.
obrazložitev predloga za dopustitev revizije - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Da bi bil predlog formalno popoln, mora predlagatelj ne le navesti sporno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367. a člen ZPP).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - zdravstveno stanje stranke v postopku - oddaljenost bivališča in zdravstveno stanje pravdne stranke in priče - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče iz podatkov spisa ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani tožbo tožnice zavrglo, ker je šlo za že pravnomočno razsojeno stvar. To posledično pomeni, da do morebitne združitve teh dveh postopkov, kar bi v skladu s sodno prakso sicer lahko predstavljalo enega od razlogov za prenos pristojnosti, sploh ne more več priti. Iz predloga za delegacijo kot potencialno relevantni ostanejo le še razlogi v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnice, ki naj bi imela starosti 77 let primerne zdravstvene težave. Tožnica predlogu ni predložila dokazov, ki bi to potrjevali in utemeljevali, da bi se s prenosom pristojnosti laže opravil postopek. Dejstvo, da so nekatere od maloštevilnih predlaganih prič bližje ljubljanskemu sodišču, nekatere pa koprskemu, posledično tudi ne more predstavljati utemeljenega razloga za prenos pristojnosti.