družba z omejeno odgovornostjo - poslovodenje družb - vodenje poslov družbe - odgovornost poslovodje - pridobitev protipravne premoženjske koristi - zahtevek družbe proti poslovodji - soglasje k vložitvi tožbe - pristojnost skupščine
S poslovodenjem praviloma ni mišljeno opravljanje poslov, to je izvajanje dejavnosti podjetja, temveč vodenje podjetja. Pri vodenju poslov gre namreč praviloma za vodilna dela in naloge, za vodenje družbe in njenih poslov, ki je v domeni uprave. Kot poslovodstvo tako na splošno razumemo operativno vodenje delovanja družbe, ki pa obsega tudi vodenje finančnega poslovanja in skrb za zakonitost poslovanja. Prav pooblastila, ki jih je toženi stranki kot poslovodji dajal ta položaj, pa je tožena stranka izrabila pri poslovodenju (vodenju in nadziranju finančnega poslovanja družbe) na škodo družbe.
V konkretnem primeru gre torej za prikrajšanje v zvezi s poslovodenjem. Tožena stranka je namreč protipravno premoženjsko korist pridobila kot začasni direktor gospodarske družbe, in to pri vodenju finančnega poslovanja družbe, pri poslovanju z njenim transakcijskim računom, ko je kot poslovodja »odrejala gotovinske dvige« (nakar so podrejeni »po nje[n]ih navodilih« dvigali gotovino in ji jo izročali). Dajanje odredb pa je značilnost poslovodenja.
varstvo konkurence - nelojalna konkurenca - oglaševanje - celostna podoba izdelka - ustvarjanje zmede na trgu - določnost tožbenega zahtevka
Na zaznavo potrošnika vplivajo vsi elementi na vrečki, njihova razporeditev in barvna kombinacija.
Rdeča barva na zgornjem delu vrečke je eden izmed bistvenih oblikovnih elementov izdelkov obeh pravdnih strank. Vendar pa ni edini. Nezanemarljivi so tudi ostali elementi na vrečki. Vsi ti elementi kot celota tvorijo izdelek tožeče stranke in tudi izdelek tožene stranke. Te elemente sicer omenja in poudarja tudi tožeča stranka, ko trdi, da so si izdelki pravdnih strank podobni tudi glede ostalih sestavin. Vendar pa v tožbenem zahtevku ti ostali elementi na noben način niso zajeti. Omejitev zahtevka le na polje rdeče obarvanosti ter na dimenzije vrečke ne zadostuje za določno opredelitev prepovedanega ravnanja. Prepovedano ravnanje tožene stranke na tak način ni dovolj konkretizirano.
ZOdvT člen 18. ZOdv člen 17. ZPP člen 367a, 367a/1.
odvetniški stroški - nagrada za uspeh - kumulacija - odvetniška tarifa - pogodbena določila - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je na podlagi 17. člena ZOdv v zvezi z 18. členom Odvetniške tarife iz leta 2003 prepovedano kumuliranje nagrade za uspeh odvetnika (Pactum de quota litis) z drugo metodo zaračunavanja plačila odvetniških storitev, ki izhaja iz pogodbe o plačilu odvetniških storitev, sklenjene med pravdnima strankama.
dopuščena revizija - visoko šolstvo - negativna ocena - doktorska disertacija - dovoljeno pravno sredstvo - nedovoljena začasna odredba
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je po izteku roka, ki je določen v drugem odstavku 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu – ZVis-D (Uradni list RS št. 63/04), tj. po 30. 9. 2016, dovoljena vložitev pritožbe v postopkih ocenjevanja študentov, ki so se vpisali v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, ter so se izobraževali, a niso končali izobraževanja pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo ZVis-D?
Izpodbijana sodba, s katero je organu naloženo ponovno odločanje, se ne izvršuje, temveč zgolj učinkuje, pri čemer je njen učinek v tem, da mora upravni organ upravni postopek ponovno voditi in ga čim prej zaključiti z zakonito in pravilno odločitvijo (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Takšna obveznost organa pa ne pomeni izvrševanja izpodbijane sodne odločbe, temveč izvajanje upravne pristojnosti. Začasna odredba, s katero se predlaga zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe zato ni dopustna.
OZ člen 39, 39/4, 40, 40/3, 88, 112, 118, 119, 119/1.
najemna pogodba za poslovni prostor - ničnost pogodbe - nesorazmerje med predmetoma izpolnitve - načelo enake vrednosti dajatev - oderuška pogodba - nasprotovanje moralnim načelom - nedopustnost podlage - nedopusten nagib - spremenjene okoliščine - razveza najemne pogodbe
Ob nezatrjevanju drugih okoliščin, ki bi utemeljevale nedopustnost pogodbene podlage oziroma nedopustnost nagiba se izkaže kot pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da ugotavljanje primernosti višine najemnine ni odločilno za presojo ničnosti Najemne pogodbe.
Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do subjektivnega elementa oderuštva iz prvega odstavka 119. člena OZ tako, da ta element ne more biti izpolnjen na strani najemnice, ki je kot hčerinska družba odvisna družba svoje matere in ne obratno. Da bi tožeča stranka s pritožbo lahko uspešno izpodbila presojo sodišča prve stopnje glede oderuštva pogodbe, bi torej morala izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje o obeh kumulativnih predpostavkah oderuštva.
Tudi sicer bi morebitno nesorazmerje pri dogovorjeni odškodnini lahko bilo podlaga le za delno ničnost Najemne pogodbe (88. člen OZ), ki bi jo morala tožeča stranka ustrezno utemeljiti. Glede nesorazmerne pogodbene kazni pa že zakon daje zavezancu za plačilo pogodbene kazni oblikovalno tožbeno upravičenje za zmanjšanje takšne obveznosti (252. člen OZ).
ZASP člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7, 157a. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo člen 1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) tarifna številka III.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - višina nadomestila - neobstoj veljavne tarife - dopuščena revizija
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
ZPP člen 92, 137, 142, 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/2. OZ člen 190, 193, 195.
neupravičena pridobitev - odpadla pravna podlaga - vložitev revizije - vročitev pisanja pooblaščencu - plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe - vrnitev prejete odškodnine za nepremoženjsko škodo - pošteni prejemnik odškodnine - nedobrovernost pridobitelja - začetek osebnega stečaja
Za presojo oškodovančeve (ne)poštenosti ni nujno bistven časovni trenutek, ko je bil toženec dejansko obveščen o vložitvi izrednega pravnega sredstva, temveč je odločilen trenutek, ko bi oškodovanec o tem moral biti obveščen. Zgolj dejstvo, da je bil dopis 21. 2. 2013 vročen (le) toženčevem pooblaščencu, tožnici ne more iti v škodo. Morebitne kršitve obveznosti v notranjem razmerju med pooblaščencem in stranko lahko utemeljijo le samostojne odškodninske zahtevke pooblastitelja do pooblaščenca, ki se lahko uveljavljajo v posebni pravdi.
ZKP člen 4, 4/2, 5, 5/2, 166, 166/1, 178, 178/5, 178/9, 371, 371/1-8, 371/1-11.. URS člen 22, 29.
pripor - priporni razlog begosumnosti - pravica do obrambe - pravica do izjave - pravica do zagovornika - nedovoljeni dokazi - zaslišanje priče - obvestilo o zaslišanju priče - nujno preiskovalno dejanje - zagovor soobdolženca kot dokaz - dokazna podlaga v spisu - doktrina prima facie - protispisnost
Zagovor soobdolženke torej ni predstavljal del dokazne podlage za odreditev pripora, zunajobravnavni senat pa je z naknadnim sklicevanjem na ta (nov) dokaz obrambi kršil pravico, da bi se do njega opredelila in torej ni ravnal skladno z določbo 5. člena ZKP. Gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, za katero pa 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP od vložnika zahteva, da poleg njenega substanciranega uveljavljanja zatrjuje in izkaže tudi njen vpliv na zakonitost pravnomočne odločbe
Eno izmed dejstev, ki ga je v konkretnem primeru pri utemeljevanju suma upoštevala že preiskovalna sodnica, je bila tudi komunikacija med obdolžencem in soobdolženo. Zunajobravnavni senat je pritrdil oceni preiskovalne sodnice in dodatno obrazložil, da medsebojna komunikacija obdolženca s soobdolženko izhaja tudi iz njenega zagovora. Takšna ocena novega oziroma dodatnega dokaza, ki jo je v zvezi z obstojem utemeljenega suma podal šele zunajobravnavni senat, sicer ni pravilna, ker je obrambi onemogočil, da bi v zvezi z njim podala izjavo, vendar pa zunajobravnavni senat s takšno oceno ni prekoračil okvirjev dejanskega stanja, kot ga je ugotovila že preiskovalna sodnica. Obramba je torej imela možnost izpodbijati vsa dejstva, ki so bila ob odreditvi pripora že znana, na komunikacijo obdolženca s soobdolženko pa zunajobravnavni senat ni sklepal le na podlagi zagovora soobdolženke, temveč tudi na podlagi izpovedb obeh prič, ki sta v luči obstoja utemeljenega suma predstavljata popolnoma neodvisni vir. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da izkazana kršitev pravice do izjave s strani zunajobravnavnega senata v konkretnem primeru ni vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014107
ZKP člen 407, 420, 421, 421/4, 421/5.. KZ-1 člen 53, 53/2-2, 55, 55/1.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 7, 46.
učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - kršitev kazenskega zakona - neprava obnova postopka - izrek enotne kazni obsojencu - odmera kazni - načelo zakonitosti - časovna veljava kazenskega zakona - milejši zakon
Stališče, da bi morala vsaka sodba, s katero je ESČP ugotovilo kršitev konvencijske pravice, brez izjeme imeti za posledico razveljavitev domačih odločb ali njihovo spremembo, oziroma, v kontekstu slovenskega pravnega reda, samodejno ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, ni sprejemljivo. Ni nujno, da mora biti rezultat presoje, ki jo opravi Vrhovno sodišče, v vsakem primeru takšen, kot bi na prvi pogled izhajalo iz odločbe ESČP. Tudi v fazi odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pretehtati vse relevantne pravne argumente, tudi tiste, na katere se v dosedanjem postopku sodišča morebiti niso oprla. Če so ti argumenti po vsebini tehtnejši, jim bo Vrhovno sodišče sledilo, tudi če to narekuje zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ugotovitev kršitve konvencijske pravice s strani ESČP od Vrhovnega sodišča zahteva, da se z odločbo ESČP seznani in se do nje opredeli, ne pomeni pa zagotovila obsojencu, da bo z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti uspel.
Procesne možnosti po 5. odstavku 421. člena ZKP ni mogoče razlagati kot instrumenta, ki je namenjen samodejnemu sprejemu odločbe ESČP v slovensko sodno odločbo, ne da bi se Vrhovno sodišče o zadevi smelo in moralo ponovno izreči, še posebej v primeru, če zadevo razsvetli še z drugih, v dosedanjih odločbah neupoštevanih vidikov.
V teoriji in sodobnih kazenskopravnih sistemih poznamo tri pravila za izrekanje enotne kazni za kazniva dejanja v steku: pravilo absorbacije, asperacije in kumulacije. Pravila so sicer različno stroga, skupno pa jim je vseeno to, da seštevek kazni, ki naj se izreče kot enotna, ni nikoli nižji od najstrožje kazni, ki jo je sodišče izreklo za posamezno kaznivo dejanje. Enotna kazen je v za storilca najboljšem primeru enaka najstrožji že določeni kazni, v zanj najslabšem primeru pa celo enaka seštevku vseh kazni.
Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 ne ureja izrekanja enotne kazni za primere, kot je obravnavani in da gre v bistvu za prekrito pravno praznino, tj. za situacijo, ko predpis le navidezno ureja nek dejanski stan. Zakonodajalec ni imel namena, da je enotna kazen tudi v primerih, ko je ena od kazni v steku 30 let, največ 20 let zapora. Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 niti ne katera od drugih določb v KZ-1 tako ne urejajo izreka enotne kazni v primerih, ko je ena od kazni v steku višja od 20 let zapora. Pri sprejemu KZ-1 je določba, ki bi urejala tak položaj, umanjkala.
Sorazmerno kaznovanje, ki kazen niansira glede na težo pravne kršitve, je tako ena od manifestacij korektivne pravičnosti, ki se odziva na različne oblike pravnih kršitev in po kateremu gre „vsakomur glede na nepravo.“ Situacija, po kateri bi bil storilec ob izreku enotne kazni nagrajen, ker je namesto enega izvršil več kaznivih dejanj, je zato v popolnem nasprotju s temi izhodišči.
Če se storilec, kateremu je bila za kaznivo dejanje umora izrečena najvišja predpisana kazen tridesetih let zapora, znajde v ugodnejšem položaju le zato, ker je poleg umora izvršil še dve dodatni kaznivi dejanji, je s tem kršeno načelo enakosti. Obravnavan bi bil namreč mileje kot nekdo, ki je izvršil le eno kaznivo dejanje, za katerega mu je bila izrečena kazen 30 let zapora.
Da bi bila enotna kazen nižja od najvišje izrečene, glede na stališče vložnika celo 10 let nižja, je enostavno v nasprotju z vsemi naštetimi načelnimi izhodišči. Sporno določbo je zato treba v primeru obsojenca razlagati na način, ki se takemu absurdnemu rezultatu izogne, hkrati pa je rezultat pravičen za obsojenca. Skupni imenovalec teh dveh teženj je izrek enotne kazni 30 let zapora, upoštevaje načelo absorbcije kot najugodnejše od načel, ki jih teorija predvideva za izrek enotnih kazni.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 205a/3. ZST-1 člen 6a, 6a/1, 6b, 6b/1.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - plačilo sodne takse za predlog - nalog za plačilo sodne takse - pravočasnost naloga - umik predloga za dopustitev revizije
Pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev se šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Ta določba ZST-1 ne varuje zavezancev za plačilo sodne takse, ki so nalog za plačilo sodne takse ponudniku bančnih storitev dali po poteku petnajstdnevnega roka, ampak varuje zgolj taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej znotraj roka za plačilo. Ker je stranka takso za predlog za dopustitev revizije plačala po izteku zakonskega roka, se v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP šteje, da predlog za dopustitev revizije umaknjen.
predlog za dopustitev revizije - nepopoln predlog - opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog za dopustitev revizije je posebna vrsta sodnega predlagalnega akta, ki zaradi svoje narave (to pa je zagotovitev enotne sodne prakse oziroma razvoj prava prek sodne prakse) od strank zahteva pravno skrbno in natančno ter konkretno utemeljitev. Osrednji del predloga za dopustitev revizije je obveznost predlagatelja, da v njem natančno in konkretno navede sporno pravno vprašanje (četrti odstavek 367.b člena ZPP). V tem delu so zakonske zahteve do strank celo bistveno strožje kot v primeru revizije same. Če predlagatelj tej zahtevi ne zadosti, sodišče predloga vsebinsko ne presoja, marveč ga v skladu s šestim odstavkom 367.b člena ZPP zavrže. Dolžnost natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje (ali bolje: pravni problem) ne pomeni nujno, da mora predlog vsebovati le eno vprašalno poved oziroma biti v obliki vprašalne povedi. Vprašanje je lahko navedeno tudi drugače, vendar pa mora biti jasno in jedrnato izkristalizirano.
OZ člen 179, 182. ZPP člen 7, 286a, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev nepremoženjske škode - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - višina odškodnine - vpliv prejšnje poškodbe na višino odškodnine - izvedensko mnenje - pripombe na izvedensko mnenje - prekluzija - razpravno načelo - trditveno in dokazno breme - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - nezadovoljstvo stranke z delom sodnika - zavlačevanje postopka - zavrnitev predloga
Odpravi dvoma v pravilnost odločitev posamičnih sodnikov so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper njihove odločbe, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Ni pa temu namenjen institut delegacije pristojnosti celotnega sodišča na drugo stvarno pristojno sodišče, saj ta pride v poštev le v primerih okoliščin, zaradi katerih bi bili vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni objektivno nepristranskega odločanja.
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 34, 35, 38, 38/1, 45, 45/1, 46, 46/1, 46/3. ZPP člen 182, 182/3, 208, 208/5. ZIZ člen 41, 42, 42.b.
razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe - načelo kontradiktornosti - prekinitev postopka - predlog za nadaljevanje postopka - vročitev predloga - potrdilo o pravnomočnosti tuje sodne odločbe - javni red
Varščina je namenjena le začasnemu zavarovanju položaja nasprotnega udeleženca za škodo, ki bi jo utegnil utrpeti zaradi spremembe tuje sodne odločbe v postopku s pravnimi sredstvi v državi izvora. Ker je tuja sodna odločba postala pravnomočna, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za naložitev plačila varščine.
ZASP člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7, 157a. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo člen 1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka 1. Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) tarifna številka 1.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - neobstoj veljavne tarife - dopuščena revizija
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
ZPP člen 128, 128/5, 166, 166/1, 254, 384, 384/1. ZZZDR člen 12, 51, 51/2. ZTLR člen 24, 25, 26.
skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - delitev skupnega premoženja - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - vlaganja v tujo nepremičnino - ocena vrednosti nepremičnine - izvedensko mnenje - pripombe na izvedensko mnenje - postavitev novega izvedenca - revizija zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
Dejstvo, da izvedensko mnenje ne potrebuje vseh trditev tožnice, ni razlog, ki bi upravičeval izvedbo novega dokaza. Nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ne zadošča.
Revizija v delu, ki se nanaša na stroške pravdnega postopka, ni dovoljena.
povrnitev škode - odškodninska odgovornost odvetnika - mandatna pogodba - skrbnost dobrega strokovnjaka - opredelitev tožene stranke v tožbi - napačna označba stranke - poprava tožbe - subjektivna sprememba tožbe - zavrženje tožbe - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - teorija adekvatne vzročnosti
Revizijski očitki o malomarnem ravnanju prvega toženca niso utemeljeni. Nižji sodišči sta ravnanje prvega toženca pravilno presojali po strokovnih standardih, ki so veljali v času vložitve tožbe in ne po (strožjih) standardih, ki so se oblikovali kasneje po sprejemu novega ZPP. V času spornega ravnanja - poprave tožbe za prvega toženca - zavrženje tožbe glede na tedanjo sodno prakso in ravnanje sodišča prve stopnje ni bilo predvidljivo.
Sodišče v zadevi P 1087/97 tožbe po ugotovitvi, da kot tožnik ne nastopa pravna, temveč fizična oseba, ni nemudoma zavrglo, temveč je izdalo sklep o prekinitvi postopka. V tem sklepu je bil kot tožeča stranka naveden tožnik kot fizična oseba, poleg tega je bilo mogoče že iz same okoliščine, da se je sodišče odločilo za prekinitev postopka, sklepati, da je popravo tožbe sprejelo. Če bi sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka še vedno pravna oseba, vprašanje veljavnosti pogodbe, sklenjene med tretjimi osebami, ne bi moglo predstavljati predhodnega vprašanja. Iz postopanja sodišča prve stopnje je torej toženec lahko utemeljeno pričakoval, da je sodišče popravo naziva tožnika sprejelo in posledično vložitev nove tožbe ni potrebna. Njegovo pričakovanje je bilo v skladu s tedanjo sodno prakso, ki je precej širše dopuščala popravo tožbe oziroma so sodišča pri podobnih pomotah celo sama stranke pozivala k popravi tožbe.
ZSPDSLS člen 2, 3, 4, 6, 7, 8, 11, 11/4, 12. OZ člen 4, 15, 50, 86, 86/2, 87, 87/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
predlog za dopustitev revizije - ničnost prodajne pogodbe - kršitev prisilnih predpisov - prepoved sklenitve pogodbe za eno od strank - ius cogens - personalna veljavnost ZSPDSLS - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - pravica do obravnavanja pred sodiščem - navidezna (simulirana) pogodba - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).