ZGD-1 člen 227, 233, 233/1, 545, 545/1. OZ člen 86, 86/1, 86/2.
delniška družba (d. d.) - prepoved vračila vložka - prikrito vračilo vložka delničarju - korporacijsko pravni zahtevek - pasivna legitimacija tretjega - dejanski koncern - zagotovitev zavarovanja za obvladujočo družbo - nadomestitev prikrajšanja odvisne družbe - ničen pravni posel - pravni posel, ki nasprotuje prisilnim predpisom - dobra vera - slaba vera
ZGD-1 v 545. členu ureja razmerje med odvisno in obvladujočo družbo in ureditev nadomestitve prikrajšanja. Zahtevek za nadomestitev prikrajšanja je predmet urejanja med odvisno in obvladujočo družbo. Odvisna družba do tretje osebe, ki pri škodljivem pravnem poslu sodeluje na tej pravni podlagi, nima nikakršnega zahtevka.
Enako velja za zahtevek družbe zoper tretjo osebo, ki temelji na 233. členu v zvezi z 227. členom ZGD-1. Vrnitveni zahtevek, ki je urejen v 233. členu ZGD-1, je korporacijskopravni zahtevek. Kot takega ga je mogoče uveljavljati le v razmerju med družbo in delničarjem. Ne gre za osebe, ki izplačilo prejmejo v zvezi z zasledovanjem svojega poslovnega interesa (na primer banke, ki zagotovijo posojilo v zameno za zavarovanje vračila posojenega zneska), kot je v konkretnem primeru tožena stranka.
Tožena stranka bi bila lahko v obravnavanem primeru pasivno stvarno legitimirana le na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava, ki urejajo ničnost pravnih poslov. Sklenitev pravnega posla, ki predstavlja prikrito vračilo vložka, je prepovedana v razmerju med družbo in družbenikom oziroma z njim povezano tretjo osebo. Sklenitev pogodbe o zavarovanju posojila kreditodajalcu ni prepovedana. Ker sklenitev pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev toženi stranki ni prepovedana, pogodba ni nična sama po sebi (drugi odstavek 86. člena OZ). V primeru, da je tožena stranka pri sklepanju pogodbe ravnala v slabi veri, pa je pogodba nična zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom (prvi odstavek 86. člena OZ). Če kreditodajalec ve za to, da je sklenitev takega pravnega posla nedovoljena, ker pomeni vračilo vložka delničarju, in kljub temu pogodbo o zavarovanju sklene, namreč tudi sam prekrši kogentne določbe ZGD-1.
Dobra vera se domneva, zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožeča stranka, ki toženi stranki očita slabovernost, tista, ki bi morala slednjo tudi dokazati. Dokazati mora, da je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti, da je sklenitev spornega pravnega posla prepovedana (da je v nasprotju s prisilno določbo 227. člena ZGD-1). V primeru, da bi bile podane okoliščine, ki bi ji vzbujale dvom v dovoljenost sklenitve pogodbe o zavarovanju, bi morala tožena stranka preverjati ali pogodba o zavarovanju, ki ga je tožeča stranka zagotovila za obvladujočo družbo, predstavlja prepovedan pravni posel v smislu 227. člena ZGD-1. Ker se tožena stranka ukvarja s financiranjem kot profesionalno dejavnostjo, bi tak sum terjal njeno nadaljnje poizvedovanje. Obstoj dejanskega koncerna pa za tak dvom sam po sebi ne zadošča.
ZDDV-1 člen 41, 41/1, 41/2. OZ člen 131, 131/1, 239, 239/2, 190. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 98. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 50, 50/1-10.
V odločbi navedeni pravni viri v celoti pritrjujejo stališču sodišč prve in druge stopnje, da je odločilen kriterij, naveden v 4. točki Priloge I k ZDDV-1, da so izdelki namenjeni izključno za osebno rabo. Ker je Priloga I v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDDV-1 sestavni del zakona, tudi opredelitve medicinske opreme v 10. točki prvega odstavka 50. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (ki je podzakonski predpis) ni mogoče razlagati brez upoštevanja navedenega temeljnega kriterija, opredeljenega v ZDDV-1. Glede na dejansko ugotovitev, da so bile dobavljene vrečke namenjene uporabi v transfuzijskih centrih tožeče stranke, je pravilno stališče, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo nižje davčne stopnje pri dobavi spornega blaga tožeči stranki.
dopuščena revizija - nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali ima Komisija za preprečevanje korupcije v postopku nadzora nad premoženjskim stanjem funkcionarja pooblastilo za izdajo upravnega akta (zaključnih ugotovitev o konkretnem primeru)?
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, pa še, ali mora upravno sodišče v postopku odločanja o zakonitosti dokončnega upravnega akta iz petega odstavka 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije zagotoviti celovito presojo vseh v tožbi navedenih pravnih in dejanskih okoliščin ali pa je odločanje tega sodišča zadržano na način, da se omeji predvsem na presojo, ali so tožniku kršene zatrjevane temeljne pravice?
ZFPPIPP člen 121, 210, 210/1. ZOdvT člen 21, 21/1, 28, 28/1. ZST-1 člen 16, 21, 21/1.
prisilna poravnava - stroški postopka
S sklepom o potrditvi prisilne poravnave sodišče odloči, da se potrdi prisilna poravnava, ugotovi vsebino potrjene prisilne poravnave, odloči o terjatvah, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, in naloži dolžniku, da upnikom plača te terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi (prvi odstavek 210. člena ZFPPIPP). To pomeni, da tudi v primeru sklepa o potrditvi prisilne poravnave ne gre le za sklep procesno-tehnične narave, ampak za meritorni sklep, zato je treba v pritožbenem postopku v celoti upoštevati načelo kontradiktornosti, iz katerega izhaja tudi pravica dolžnika, da odgovori na vložene pritožbe upnikov oziroma delničarjev.
neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - dospelost terjatve do naročnika - dopuščena revizija
Ker izvajalčeva pripoznava podizvajalčeve terjatve varuje nevtralen položaj naročnika, je treba 631. člen OZ razlagati tako, da izvajalčeva terjatev do naročnika preide v premoženjsko sfero podizvajalca že v trenutku, ko se je podizvajalec v teh okoliščinah z neposrednim zahtevkom obrnil na naročnika. Od tega trenutka dalje je naročnik zaradi učinka zakonite cesije v zavezi le do podizvajalca.
ZASP člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7, 157a. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo člen 1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) tarifna številka III.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - višina nadomestila - neobstoj veljavne tarife - dopuščena revizija
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
ZPP člen 92, 137, 142, 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/2. OZ člen 190, 193, 195.
neupravičena pridobitev - odpadla pravna podlaga - vložitev revizije - vročitev pisanja pooblaščencu - plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe - vrnitev prejete odškodnine za nepremoženjsko škodo - pošteni prejemnik odškodnine - nedobrovernost pridobitelja - začetek osebnega stečaja
Za presojo oškodovančeve (ne)poštenosti ni nujno bistven časovni trenutek, ko je bil toženec dejansko obveščen o vložitvi izrednega pravnega sredstva, temveč je odločilen trenutek, ko bi oškodovanec o tem moral biti obveščen. Zgolj dejstvo, da je bil dopis 21. 2. 2013 vročen (le) toženčevem pooblaščencu, tožnici ne more iti v škodo. Morebitne kršitve obveznosti v notranjem razmerju med pooblaščencem in stranko lahko utemeljijo le samostojne odškodninske zahtevke pooblastitelja do pooblaščenca, ki se lahko uveljavljajo v posebni pravdi.
ZKP člen 4, 4/2, 5, 5/2, 166, 166/1, 178, 178/5, 178/9, 371, 371/1-8, 371/1-11.. URS člen 22, 29.
pripor - priporni razlog begosumnosti - pravica do obrambe - pravica do izjave - pravica do zagovornika - nedovoljeni dokazi - zaslišanje priče - obvestilo o zaslišanju priče - nujno preiskovalno dejanje - zagovor soobdolženca kot dokaz - dokazna podlaga v spisu - doktrina prima facie - protispisnost
Zagovor soobdolženke torej ni predstavljal del dokazne podlage za odreditev pripora, zunajobravnavni senat pa je z naknadnim sklicevanjem na ta (nov) dokaz obrambi kršil pravico, da bi se do njega opredelila in torej ni ravnal skladno z določbo 5. člena ZKP. Gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, za katero pa 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP od vložnika zahteva, da poleg njenega substanciranega uveljavljanja zatrjuje in izkaže tudi njen vpliv na zakonitost pravnomočne odločbe
Eno izmed dejstev, ki ga je v konkretnem primeru pri utemeljevanju suma upoštevala že preiskovalna sodnica, je bila tudi komunikacija med obdolžencem in soobdolženo. Zunajobravnavni senat je pritrdil oceni preiskovalne sodnice in dodatno obrazložil, da medsebojna komunikacija obdolženca s soobdolženko izhaja tudi iz njenega zagovora. Takšna ocena novega oziroma dodatnega dokaza, ki jo je v zvezi z obstojem utemeljenega suma podal šele zunajobravnavni senat, sicer ni pravilna, ker je obrambi onemogočil, da bi v zvezi z njim podala izjavo, vendar pa zunajobravnavni senat s takšno oceno ni prekoračil okvirjev dejanskega stanja, kot ga je ugotovila že preiskovalna sodnica. Obramba je torej imela možnost izpodbijati vsa dejstva, ki so bila ob odreditvi pripora že znana, na komunikacijo obdolženca s soobdolženko pa zunajobravnavni senat ni sklepal le na podlagi zagovora soobdolženke, temveč tudi na podlagi izpovedb obeh prič, ki sta v luči obstoja utemeljenega suma predstavljata popolnoma neodvisni vir. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da izkazana kršitev pravice do izjave s strani zunajobravnavnega senata v konkretnem primeru ni vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014107
ZKP člen 407, 420, 421, 421/4, 421/5.. KZ-1 člen 53, 53/2-2, 55, 55/1.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 7, 46.
učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - kršitev kazenskega zakona - neprava obnova postopka - izrek enotne kazni obsojencu - odmera kazni - načelo zakonitosti - časovna veljava kazenskega zakona - milejši zakon
Stališče, da bi morala vsaka sodba, s katero je ESČP ugotovilo kršitev konvencijske pravice, brez izjeme imeti za posledico razveljavitev domačih odločb ali njihovo spremembo, oziroma, v kontekstu slovenskega pravnega reda, samodejno ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, ni sprejemljivo. Ni nujno, da mora biti rezultat presoje, ki jo opravi Vrhovno sodišče, v vsakem primeru takšen, kot bi na prvi pogled izhajalo iz odločbe ESČP. Tudi v fazi odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pretehtati vse relevantne pravne argumente, tudi tiste, na katere se v dosedanjem postopku sodišča morebiti niso oprla. Če so ti argumenti po vsebini tehtnejši, jim bo Vrhovno sodišče sledilo, tudi če to narekuje zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ugotovitev kršitve konvencijske pravice s strani ESČP od Vrhovnega sodišča zahteva, da se z odločbo ESČP seznani in se do nje opredeli, ne pomeni pa zagotovila obsojencu, da bo z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti uspel.
Procesne možnosti po 5. odstavku 421. člena ZKP ni mogoče razlagati kot instrumenta, ki je namenjen samodejnemu sprejemu odločbe ESČP v slovensko sodno odločbo, ne da bi se Vrhovno sodišče o zadevi smelo in moralo ponovno izreči, še posebej v primeru, če zadevo razsvetli še z drugih, v dosedanjih odločbah neupoštevanih vidikov.
V teoriji in sodobnih kazenskopravnih sistemih poznamo tri pravila za izrekanje enotne kazni za kazniva dejanja v steku: pravilo absorbacije, asperacije in kumulacije. Pravila so sicer različno stroga, skupno pa jim je vseeno to, da seštevek kazni, ki naj se izreče kot enotna, ni nikoli nižji od najstrožje kazni, ki jo je sodišče izreklo za posamezno kaznivo dejanje. Enotna kazen je v za storilca najboljšem primeru enaka najstrožji že določeni kazni, v zanj najslabšem primeru pa celo enaka seštevku vseh kazni.
Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 ne ureja izrekanja enotne kazni za primere, kot je obravnavani in da gre v bistvu za prekrito pravno praznino, tj. za situacijo, ko predpis le navidezno ureja nek dejanski stan. Zakonodajalec ni imel namena, da je enotna kazen tudi v primerih, ko je ena od kazni v steku 30 let, največ 20 let zapora. Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 niti ne katera od drugih določb v KZ-1 tako ne urejajo izreka enotne kazni v primerih, ko je ena od kazni v steku višja od 20 let zapora. Pri sprejemu KZ-1 je določba, ki bi urejala tak položaj, umanjkala.
Sorazmerno kaznovanje, ki kazen niansira glede na težo pravne kršitve, je tako ena od manifestacij korektivne pravičnosti, ki se odziva na različne oblike pravnih kršitev in po kateremu gre „vsakomur glede na nepravo.“ Situacija, po kateri bi bil storilec ob izreku enotne kazni nagrajen, ker je namesto enega izvršil več kaznivih dejanj, je zato v popolnem nasprotju s temi izhodišči.
Če se storilec, kateremu je bila za kaznivo dejanje umora izrečena najvišja predpisana kazen tridesetih let zapora, znajde v ugodnejšem položaju le zato, ker je poleg umora izvršil še dve dodatni kaznivi dejanji, je s tem kršeno načelo enakosti. Obravnavan bi bil namreč mileje kot nekdo, ki je izvršil le eno kaznivo dejanje, za katerega mu je bila izrečena kazen 30 let zapora.
Da bi bila enotna kazen nižja od najvišje izrečene, glede na stališče vložnika celo 10 let nižja, je enostavno v nasprotju z vsemi naštetimi načelnimi izhodišči. Sporno določbo je zato treba v primeru obsojenca razlagati na način, ki se takemu absurdnemu rezultatu izogne, hkrati pa je rezultat pravičen za obsojenca. Skupni imenovalec teh dveh teženj je izrek enotne kazni 30 let zapora, upoštevaje načelo absorbcije kot najugodnejše od načel, ki jih teorija predvideva za izrek enotnih kazni.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 205a/3. ZST-1 člen 6a, 6a/1, 6b, 6b/1.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - plačilo sodne takse za predlog - nalog za plačilo sodne takse - pravočasnost naloga - umik predloga za dopustitev revizije
Pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev se šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Ta določba ZST-1 ne varuje zavezancev za plačilo sodne takse, ki so nalog za plačilo sodne takse ponudniku bančnih storitev dali po poteku petnajstdnevnega roka, ampak varuje zgolj taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej znotraj roka za plačilo. Ker je stranka takso za predlog za dopustitev revizije plačala po izteku zakonskega roka, se v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP šteje, da predlog za dopustitev revizije umaknjen.
predlog za dopustitev revizije - nepopoln predlog - opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog za dopustitev revizije je posebna vrsta sodnega predlagalnega akta, ki zaradi svoje narave (to pa je zagotovitev enotne sodne prakse oziroma razvoj prava prek sodne prakse) od strank zahteva pravno skrbno in natančno ter konkretno utemeljitev. Osrednji del predloga za dopustitev revizije je obveznost predlagatelja, da v njem natančno in konkretno navede sporno pravno vprašanje (četrti odstavek 367.b člena ZPP). V tem delu so zakonske zahteve do strank celo bistveno strožje kot v primeru revizije same. Če predlagatelj tej zahtevi ne zadosti, sodišče predloga vsebinsko ne presoja, marveč ga v skladu s šestim odstavkom 367.b člena ZPP zavrže. Dolžnost natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje (ali bolje: pravni problem) ne pomeni nujno, da mora predlog vsebovati le eno vprašalno poved oziroma biti v obliki vprašalne povedi. Vprašanje je lahko navedeno tudi drugače, vendar pa mora biti jasno in jedrnato izkristalizirano.
OZ člen 179, 182. ZPP člen 7, 286a, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev nepremoženjske škode - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - višina odškodnine - vpliv prejšnje poškodbe na višino odškodnine - izvedensko mnenje - pripombe na izvedensko mnenje - prekluzija - razpravno načelo - trditveno in dokazno breme - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
povrnitev škode - odškodninska odgovornost odvetnika - mandatna pogodba - skrbnost dobrega strokovnjaka - opredelitev tožene stranke v tožbi - napačna označba stranke - poprava tožbe - subjektivna sprememba tožbe - zavrženje tožbe - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - teorija adekvatne vzročnosti
Revizijski očitki o malomarnem ravnanju prvega toženca niso utemeljeni. Nižji sodišči sta ravnanje prvega toženca pravilno presojali po strokovnih standardih, ki so veljali v času vložitve tožbe in ne po (strožjih) standardih, ki so se oblikovali kasneje po sprejemu novega ZPP. V času spornega ravnanja - poprave tožbe za prvega toženca - zavrženje tožbe glede na tedanjo sodno prakso in ravnanje sodišča prve stopnje ni bilo predvidljivo.
Sodišče v zadevi P 1087/97 tožbe po ugotovitvi, da kot tožnik ne nastopa pravna, temveč fizična oseba, ni nemudoma zavrglo, temveč je izdalo sklep o prekinitvi postopka. V tem sklepu je bil kot tožeča stranka naveden tožnik kot fizična oseba, poleg tega je bilo mogoče že iz same okoliščine, da se je sodišče odločilo za prekinitev postopka, sklepati, da je popravo tožbe sprejelo. Če bi sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka še vedno pravna oseba, vprašanje veljavnosti pogodbe, sklenjene med tretjimi osebami, ne bi moglo predstavljati predhodnega vprašanja. Iz postopanja sodišča prve stopnje je torej toženec lahko utemeljeno pričakoval, da je sodišče popravo naziva tožnika sprejelo in posledično vložitev nove tožbe ni potrebna. Njegovo pričakovanje je bilo v skladu s tedanjo sodno prakso, ki je precej širše dopuščala popravo tožbe oziroma so sodišča pri podobnih pomotah celo sama stranke pozivala k popravi tožbe.
ZPP člen 128, 128/5, 166, 166/1, 254, 384, 384/1. ZZZDR člen 12, 51, 51/2. ZTLR člen 24, 25, 26.
skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - delitev skupnega premoženja - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - vlaganja v tujo nepremičnino - ocena vrednosti nepremičnine - izvedensko mnenje - pripombe na izvedensko mnenje - postavitev novega izvedenca - revizija zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
Dejstvo, da izvedensko mnenje ne potrebuje vseh trditev tožnice, ni razlog, ki bi upravičeval izvedbo novega dokaza. Nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ne zadošča.
Revizija v delu, ki se nanaša na stroške pravdnega postopka, ni dovoljena.
predlog za delegacijo pristojnosti - ponoven predlog za delegacijo pristojnosti - res iudicata - zavrženje predloga
Z navajanjem identičnih razlogov in identičnih okoliščin, ki naj bi utemeljevale delegacijo pristojnosti, stranka ne more doseči ponovnega vsebinskega odločanja.
pritožba - pritožbeni postopek - kršitev pravice do izjave - odgovor na pritožbene navedbe - razlikovanje - argument precedensa - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Toženka je v pritožbi trdila, da obravnavana zadeva ter predhodna odločba II Ips 142/2015 z dne 10. 11. 2016 glede na konkretne dejanske okoliščine primera nista primerljivi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tak odgovor glede na vsebino pritožbenih navedb, ni bil zadosten.
ZSPDSLS člen 2, 3, 4, 6, 7, 8, 11, 11/4, 12. OZ člen 4, 15, 50, 86, 86/2, 87, 87/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
predlog za dopustitev revizije - ničnost prodajne pogodbe - kršitev prisilnih predpisov - prepoved sklenitve pogodbe za eno od strank - ius cogens - personalna veljavnost ZSPDSLS - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - pravica do obravnavanja pred sodiščem - navidezna (simulirana) pogodba - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - nezadovoljstvo stranke z delom sodnika - zavlačevanje postopka - zavrnitev predloga
Odpravi dvoma v pravilnost odločitev posamičnih sodnikov so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper njihove odločbe, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Ni pa temu namenjen institut delegacije pristojnosti celotnega sodišča na drugo stvarno pristojno sodišče, saj ta pride v poštev le v primerih okoliščin, zaradi katerih bi bili vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni objektivno nepristranskega odločanja.