ZPP (1977) člen 114, 268, 284, 286, 293, 295, 297, 354, 354/1, 354/2-7, 354/2-10, 365, 365/2, 385, 385/1-2.ZOR člen 557.URS člen 22.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo kontradiktornosti - obojestransko zaslišanje strank - vabilo na narok z vabilom za zaslišanje - posojilo - vrnitev posojila
Kršitev zaradi nepravilnega vabljenja stranke na zaslišanje ni našteta med absolutnimi bistvenimi kršitvami v drugem odstavku 354. člena ZPP 1977, temveč je relativnega značaja, se pravi, da jo sodišče upošteva samo tedaj, ko ugotovi, da bi kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP 1977 pa je dovoljena revizija samo tedaj, če jo stori sodišče druge stopnje. Zato bi morala tožena stranka v pritožbi izrecno navesti kršitev postopka, ki je bistvena, a je relativnega značaja. Če stranka v pritožbi take kršitve ne uveljavlja, je sanirana in je v reviziji ni več mogoče uveljavljati.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - neizpolnjevanje obveznosti s strani preživljalca
Sodišči prve in druge stopnje pravilno presojali odnose med pogodbenima strankama po tretjem odstavku 120. člena ZD, v katerem je določeno, da sme vsaka pogodbena stranka zahtevati, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Pogodbene obveznosti mora izpolnjevati v celoti, saj od preživljanca ni mogoče zahtevati, da bi se zadovoljil samo z delnim izpolnjevanjem pogodbe.
Priznana odškodnina mora biti v skladu s pravnim standardom "pravične denarne odškodnine" iz prvega odstavka 200. člena ZOR. To načelo narekuje na eni strani, da morajo sodišča pri odmerjanju odškodnin upoštevati vse okolnosti na strani oškodovanca, na drugi strani pa razpon odškodnin od najhujših pa do najmilejših pa tudi višino odškodnin, ki so bile odmerjene v primerljivih škodnih zadevah.
poravnava v postopku denacionalizacije - sporazum denacionalizacijskega upravičenca in zavezanca brez sodelovanja upravnega organa - pravna narava sporazuma - ničnost
Določbe 69. člena ZDen o poravnavi med upravičenci in zavezanci se nanašajo na sporazum, ki ga ti sklenejo pred organom prve stopnje ob spoštovanju prisilnih določb zakona (drugi odstavek 69. člena ZDen).
upravičenci do denacionalizacije - temelj podržavljenja - ničnost pravnega posla
Ko gre za pravni posel, ki v času sklenitve po tedaj veljavnih predpisih ni bil ničen oz. protipraven (26.1.1942), je treba šteti, da gre za podržavljenje premoženja že s samim predpisom, ki je določil ničnost, in ki ga ZDen šteje kot podlago za uveljavljanje denacionalizacije (odlok AVNOJA - ki je začel veljati 21.11.1944). Ničnost pravnega posla je bila namreč v takem primeru določena prav zaradi podržavljenja.
ZDR (1990) člen 36d, 36d/5. ZPP (1977) člen 395, 395/2.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - soglasje delavca - pisno opozorilo delodajalca na posledice prenehanja delovnega razmerja v zvezi s pravicami iz zavarovanja za primer brezposelnosti - sodni postopek - zmotna uporaba materialnega prava
Po določilih 5. odstavka 36. d člena ZDR, ki so bila sprejeta leta 1993 (Uradni list RS, št. 71/93) in veljajo od 14. januarja 1994, mora delodajalec pisno opozoriti delavca na posledice prenehanja delovnega razmerja z njegovim soglasjem v zvezi s pravicami iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Zakon določa, da mora biti tudi soglasje delavca pisno. Toženka je sprejemala sporne odločitve o prenehanju delovnega razmerja v obdobju, v katerem so veljala ta zakonska določila, zato so sklepi o prenehanju delovnega razmerja delavk zakoniti le, če so bila omenjena določila upoštevana v postopku odločanja o prenehanju delovnega razmerja revidentk. Sodišči nista ugotavljali ali je akt, ki je bil podlaga za prenehanje delovnega razmerja revidentk in h kateremu so revidentke dale svoje soglasje, vseboval vse podatke o njihovem pravnem položaju, vključno s podatkom, da ima njihovo soglasje takšne pravne učinke, da na zavodu za zaposlovanje ne bodo mogle uveljaviti nekaterih pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti.
ZDR (1990) člen 89. ZPP (1977) člen 385, 385/1-3, 393.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - hujša kršitev delovne obveznosti - kvalifikatorne okoliščine
Obstoj kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je dejansko vprašanje, zato ga mora ob dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč upoštevati tudi revizijsko sodišče kot podlago presoji, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno.
URS člen 76. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic (1948). Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivega dogovarjanja (1949). ZPP (1977) člen 221, 221/4.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - delovno razmerje pri delodajalcu - plačilo pavšalne odškodnine
Revizijsko sodišče je v podobnih primerih že sprejelo stališče, da je pravica delavca, kateremu je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu, posebna pravica in ne pravica do odškodnine po predpisih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89, 57/89). Tudi predpisi ZOR urejajo pravico do odškodnine, kar velja tudi v primeru odškodninske odgovornosti delodajalca, če ta nezakonito odloči o tem, da delavcu preneha delovno razmerje. Teh pravic, ki izvirajo iz zakonskih določil, ki so kogentne narave, ni mogoče spremeniti z določili kolektivnih pogodb. Gre za dodatno pravico, ki temelji na prosti volji pogodbenih strank, da takšno pravico uredijo s kolektivno pogodbo. Upravičenje strank kolektivnih pogodb do ustanavljanja ali širitve pravic zaposlenih v procesih kolektivnega dogovarjanja oziroma kolektivnih pogajanj temelji na ratificirani Konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic 1948 (Uradni list RS, št. Mednarodne pogodbe, št. 15/92) in ratificirane Konvencije Mednarodne organizacije dela o pravici sindikatov do prostega organiziranja in kolektivnih pogajanj, 1949 (Uradni list SFRJ, št. 11/58 MP, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 15/92) kot tudi določil 76. člena Ustave Republike Slovenije.
ZDR (1990) člen 36. SKPG člen 13, 13/4. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije člen 1, 1/3, 1/4, 1/5. ZPP (1977) člen 393.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov - trajno presežno delo - kriteriji za določitev presežnih delavcev - kriterij delovne uspešnosti
Tožena stranka kriterija delovne uspešnosti ni uporabila skladno z njegovim namenom, to je kot izločitveni kriterij. Šele po ugotovitvi enake delovne uspešnosti tožnikov s primerjalnimi delavci lahko upoštevala ostale korekcijske kriterije - kot prvega strokovno izobrazbo oziroma usposobljenost za delo (5. odstavek 13. člena KP). Tožnikom pa bi morala v primerjavi z delavci z nižjo oceno delovne uspešnosti priznati pri ohranitvi zaposlitve prednost (3. odstavek 13. člena).
Predmet varstva pred nelojalno konkurenco so proizvodno tehnična in druga znanja in usposobljenosti, ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega delodajalca.
Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 4. ZDR (1990) člen 100/1, 100/1-6, 106, 106/1.
trditveno in dokazno breme - prenehanje delovnega razmerja - neupravičena odsotnost - delovno razmerje pri delodajalcu
Glede na določbe konvencije je neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, če ga delodajalec ugotovi, dovolj resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker izostanek z dela brez opravičila pomeni s strani delodajalca ugotovljeno dejstvo, je trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen na strani delavcev. Zato mora delavec navajati dejstva in ponuditi dokaze, ki naj bi dokazovali, da njegova odsotnost ni bila neupravičena. Če delodajalec na podlagi navajanih dejstev in ponujenih dokazov, predloženih s strani delavca, da njegova odsotnost ni bila neupravičena, še vedno meni, da njegova odsotnost ni bila upravičena in pride v sporu do dokazovanja in dokazne ocene, mora sam dokazati resen razlog prenehanja delovnega razmerja, ker je dokazno breme na njem. V primeru neuspešnega dokazovanja, kot je to tudi v spornem primeru, ko ni trdnega dokaza o tem, ali je delavec izostal z dela samovoljno ali po navodilu delavca tožene stranke, je možna samo ugotovitev, da ni dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, to pa pomeni, da tožniku z izpodbijanim sklepom revidentke delovno razmerje ni moglo prenehati.
delovno razmerje pri delodajalcu - razporejanje delavcev - vrnitev na delo po izteku del - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi, pred tem pa že tudi sodišče prve stopnje, zmotno uporabilo določbe aneksa k sporazumu o prehodu delavcev. Ta aneks je namreč spremenil samo določbo, da se začasno sodelovanje oziroma prehod delavcev spremeni v prehod delavcev in sodelovanje za nedoločen čas. Pri tem ni bila v ničemer spremenjena določba sporazuma, s katero se je tožena stranka obvezala, da bo delavce po izteku del, ki so podlaga za njihov prehod v G., sprejela nazaj v delovno razmerje, če bodo za to zainteresirani, razen če bi delavcem po njihovi krivdi ali izjavi delovno razmerje prej prenehalo. Iz sporazuma ne izhaja, da bi obveznost, ki jo je sprejela tožena stranka, bila vezana na "začasno razporeditev" ali določbo aneksa "o prehodu delavcev za nedoločen čas", ampak je vezana samo "na iztek del, ki so podlaga za prehod delavcev" v G.. Zato že samo napačna razlaga določil sporazuma, na katerem posredno ali neposredno temelji večina spornih prenehanj delovnih razmerij tožnikov in za kasneje sprejete obveznosti, ki sta jih enako v obrazložitvah sodb zavzeli obe sodišči, pripelje do ugotovitve, da je revizija utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
ZDR (1990) člen 90, 90/1. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 4.ZOR člen 185, 185/1.
vzpostavitev prejšnjega stanja - prenehanje delovnega razmerja - vrnitev delavca na delo - delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinska odgovornost - pogojna odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa - uspeh delavca v delovnem sporu - povrnitev škode delodajalca
Delavci so v primeru uspeha v delovnem sporu, ko so vrnjeni v delovno razmerje (reintegracija) upravičeni do restitucije, v skladu z določbo prvega odstavka 185. člena ZOR, ki določa, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Pri tem se upošteva, da je do škode prišlo, ne zaradi predhodnega ravnanja delavca, ki je sicer povzročilo začetek postopanja, ampak zaradi odločitve organa, ki je izrekel ukrep. Do kršitve je prišlo samo zaradi tega, ker organ odločanja pri odločitvi ni dovolj upošteval razlogov in okoliščin, ki bi opravičevali obstoj resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja (4. člena Konvencije 158 MOD). Zato ni po mnenju revizijskega sodišča osnove za zmanjšanje odškodnine, kot to navaja revidentka.
ZTPDR člen 23, 23/1, 54, 54/1, 58, 58/1-1. ZPP (1977) člen 393.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - odgovornost za delovne obveznosti - neizpolnjevanje delovnih obveznosti - odklonitev delovnih nalog
Pojem neupravičene odklonitve je potrebno v obravnavanem primeru razlagati v smislu določb 1. odstavka 23. člena in 1. odstavka 54. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR).
Iz omenjenih zakonskih določb izhaja dolžnost delavca, da izpolnjuje svoje delovne obveznosti in odgovornost za njihovo izpolnjevanje (oziroma neizpolnjevanje). To pa pomeni, da mora delavec pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja.
ZDR (1990) člen 100, 100/1-6. ZPP (1977) člen 395, 395/2.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - odsotnost z dela - ugotavljanje upravičenih razlogov za odsotnost z dela - odločba sodišča druge stopnje - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Vprašanje, ali je šlo za upravičeno odsotnost z dela, je treba ugotavljati v vsakem postopku posebej, saj je za pravilno odločitev pomembnih več dejstev, ki niso v vsakem primeru enaka. Predvsem je treba v postopku ugotoviti, kdaj in v kakšnih primerih je ob poznavanju odločitve o zdravstveni zadržanosti ali nezadržanosti delavca, tveganje nespoštovanja odločitev pristojnih zdravstvenih organov v primeru odsotnosti z dela prešlo na delavca in kaj je z dolžnostjo delavca, da o svojem zdravstvenem stanju (tudi postopkih) obvešča delodajalca. To še posebno, če se obravnava primer, ko je tožnica (vsaj glede na navedbe v postopku) vedela, da ji bolniški stalež ni več priznan, saj je po 23.7.1997 za odsotnost z dela že koristila reden letni dopust, po izteku dopusta pa se na delo ni vrnila. V takem primeru je vprašljivo, če se samo zaradi pravnega razlogovanja o učinkovanju izdane odločbe, brez objektivnih zdravstevnih razlogov za odsotnost z dela, lahko zaključuje, da je bila odsotnost z dela, po poteku rednega dopusta, res pogojena z zdravstvenimi razlogi in s tem upravičena. To velja še posebej, če delodajalec o pritožbi tožnice in nadaljevanju postopka pri ZZZS ni bil obveščen.
Tožnik je kot razlog za obnovo postopka navajal dejstvo, da je v času, ko je revident odločal o prenehanju delovnega razmerja, pridobil lastnost invalida tretje kategorije, zato mu delovno razmerje ne bi smelo prenehati brez njegovega soglasja. Ta trditev ne ustreza dejanskemu stanju, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče je namreč ugotovilo, da je delavski svet revidenta ugovor tožnika zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja zavrnil dne 29.5.1992. Postopek odločanja bi bilo mogoče obnoviti, če bi v obdobju pred to odločitvijo obstajala dejstva, zaradi katerih bi morala biti odločitev drugačna, saj je postopek mogoče obnoviti, če stranka kasneje zve za nova dejstva oziroma pridobi možnost uporabiti nove dokaze (9. točka 421. člena ZPP). Novo dejstvo, na katerega se sklicuje tožnik, je invalidnost, ki pa 29.5.1992 še ni obstajala, saj omenjena odločba ZPIZ določa, da tožnik uživa status invalidnosti od 8.6.1992 dalje. Tožnikove invalidnosti zato ni mogoče šteti kot novo dejstvo, ki bi ga tožnik v določenem roku lahko navajal kot novega (6. točka prvega odstavka 423. člena ZPP), zato je bila obnova postopka v tej zadevi po določilih 1. odstavka 425. člena ZPP nedovoljena.