verifikacija stare devizne vloge - devizna hranilna knjižica - neizplačane devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun - pravni naslednik
V obravnavanem primeru gre za tisto staro neizplačano devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti.
Zakon izrecno izključuje obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.
Iz potrdila Agencije za privatizacijo št. 04-14-1125/17 z dne 20. 6. 2017, ki ga je prav tako priložila tožeča stranka sama, izhaja, da so bila na dan 14. 4. 1999 sredstva v zahtevanem znesku za verifikacijo, tj. 11.167,84 BAM, iz predmetnega deviznega računa prenesena na JPR C.C., zato dolg Banke (in s tem odgovornost Republike Slovenije za plačilo takega dolga) ne obstoji. Ker so bila devizna sredstva s stare devizne knjižice tožeče stranke veljavno prenesena na posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožeča stranka ni imela terjatve do Banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožeče stranke.
ZDoh-2 člen 37, 37/2, 37/2-8, 105, 105/3, 105/3-9, 120.
dohodnina - odmera dohodnine - izplačilo sredstev - drugi dohodek
Davčni organ je izplačilo sredstev iz Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki jih je tožnik prejel v letu 2016, pravilno obravnaval kot druge dohodke na podlagi 9. točke 105. člena ZDoh-2 (izplačila odkupne vrednosti v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb). Prav tako je pravilno ugotovil, da skladno z 8. točko drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 navedeno izplačilo ne sodi med dohodke iz delovnega razmerja, saj je z navedeno določbo izrecno izvzeto iz dohodka iz delovnega razmerja. Zato je tudi pravilna odločitev davčnega organa, ki v obravnavni zadevi ni uporabil instituta povprečenja iz 120. člena ZDoh-2, ki se po navedeni določbi uporabi le v primeru prejema dohodka iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let.
Tožnica s predloženim izpiskom GURS-a ni izkazala, da je njen objekt priključen na javno vodovodno omrežje. Priključitev na vodovodno omrežje (tudi če ne gre za zasebni vodovod), ki ni last občine, v upravljanju gospodarske javne službe, ali, ki ni v splošni rabi, ne izkazuje statusa javne komunalne infrastrukture, zato tožnica s priključitvijo na prejšnje vodovodno omrežje ni izkazala, da je bila že pred izgradnjo javnega vodovodnega omrežja, priključena na javno vodovodno omrežje.
upravna izvršba - izvršba po drugih osebah - stroški upravne izvršbe - obnova gozda
Stroški so po obsegu in potrebnosti izkazani s tudi tožniku posredovanimi listinami. V tem primeru gre za za obžetev sadik (in ne npr. za sadnjo), zato je že na prvi pogled jasno, da je normativ določen po površini in ne glede na število sadik.
Tožnik je poskus obžetve sadik dne 15. 7. 2016 onemogočil, zato je organ pravilno postopal, ko je za ponovni poskus obžetve zaprosil za asistenco policije. Razred policistov (V., VI. ali VII.), prisotnih pri obžetvi, pa je stvar notranje organizacije same policijske postaje, zato obrazlaga za utemeljitev stroškov na tej podlagi po oceni sodišča ni potrebna.
ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2, 6, 6/1. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-1.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun - skrajšani postopek
Sodišče sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki, ki torej še imajo terjatve do Banke, zaradi njenega vpliva na Banko. V tem primeru in v primerih z enakimi dejanskimi okoliščinami pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka namreč ne more biti (so)odgovorna, tudi če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke, zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH.
gozd - obnova gozda - ukrepi za obnovo gozda - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Tožnik utemeljeno ugovarja, da je prvostopni organ zagrešil bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko mu pred izdajo odločbe ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ob oceni, da je podana kršitev načela zaslišanja stranke, pa se sodišče tudi strinja, da je posledično nezmožen preizkus izpodbijane odločitve, zlasti v delu, ko tožnik ugovarja (in kar je njegov poglavitni ugovor ves čas postopka in tudi sedaj v upravnem sporu), da je parc. št. 1214 kupil kot njivo (in kar naj bi izhajalo iz prostorskih aktov), organ pa navaja, da je iz prostorskih aktov Občine Š. razvidno, da je za zgornji del parc. št. 1214 določena namenska raba ''Gozdna zemljišča'' in da je iz grafičnega dela razvidno, da je taka raba določena na izkrčeni površini.
dohodnina - odmera dohodnine - drugi dohodek - izplačilo odkupne vrednosti
Davčni organ je izplačilo sredstev iz Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki jih je tožnik prejel v letu 2016, pravilno obravnaval kot druge dohodke na podlagi 9. točke 105. člena ZDoh-2 (izplačila odkupne vrednosti v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb). Prav tako je pravilno ugotovil, da skladno z 8. točko drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 navedeno izplačilo ne sodi med dohodke iz delovnega razmerja, saj je z navedeno določbo izrecno izvzeto iz dohodka iz delovnega razmerja. Zato je tudi pravilna odločitev davčnega organa, ki v obravnavni zadevi ni uporabil instituta povprečenja iz 120. člena ZDoh-2, ki se po navedeni določbi uporabi le v primeru prejema dohodka iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let.
ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2, 6/1. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 46. OZ člen 395.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun - skrajšani ugotovitveni postopek - pravica do izjave
Ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci /.../ v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.
Toženka ni podala ustrezne trditvene podlage, saj ni decidirano navedla (in tudi ne dokazala), da so si delavci posameznih družb izmenjali informacije o nameravanem dvigu cen, ampak posplošuje, da se pri stikih med delavcih hitro razve, kako razmišlja konkurenca. Kar se tiče vsebine stika, tj. izmenjave informacij in konsenza o določenem načinu sodelovanja, pa toženka v točki 86 obrazložitve sama izrecno zapiše, da dokaza o vsebini stikov nima. To je po presoji sodišča okoliščina, iz katere izhaja, da stik, na podlagi katerega je prišlo do soglasja, da podjetja ne bodo konkurirala, ni izkazan. Odločitve o obstoju stikov ni mogoče graditi zgolj na govoricah in splošnih stikih med delavci različnih podjetij in to tudi iz prakse SEU ne izhaja. Tako dokazovanje stika ne vodi k ugotovitvi resničnega dejanskega stanja (8. člen ZUP) in pravilni uporabi predpisa in po presoji sodišča toženka stika ni dokazala.
Odločitev je pomanjkljivo obrazložena, ker je toženka opustila presojo bistvenega dela obrambne teze, ki je ta, da je tožnik sledil ravnanju konkurenta na podlagi javno objavljenih informacij. To opustitev pojasni s tem, da so tožnikove navedbe neverodostojne, ker gre za prilagajanje obrambe teku postopka.
Po presoji sodišča je tak zaključek napačen in bi toženka tožnikovo razlago dviga cen morala vsebinsko presojati. Ker tega ni storila, odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
Rok za pritožbo, določen v prvem odstavku 235. člena ZUP, ki znaša 15 dni, je zakonski prekluzivni rok, pri katerem zamuda roka pomeni izgubo pravice do pritožbe. Ob taki presoji sodišča to pomeni, da tistih tožbenih navedb, ki so bile kot pritožbene navedbe uveljavljane zgolj v dopolnitvi pritožbe, sodišče vsebinsko ne more presojati. Tožnik je namreč moral kršitve, ki jih uveljavlja v tožbi, po vsebini uveljavljati že v pritožbi, sicer ni izpolnjen pogoj materialne izčrpanosti pritožbe v smislu prvega odstavka 6. člena ZUS-1.
ZJC-B člen 19. ZJC člen 2, 2/1. ZCes-1 člen 3, 3/2. ZUP člen 37, 37/1. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
razlastitev - javna korist - javna cesta - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izločitev uradne osebe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep o neizločitvi uradne osebe - zavrženje tožbe
V obravnavanem primeru relevantno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno, organ je zgolj pavšalno zaključil (brez navedbe dejstev oziroma dokazov iz katerih ta zaključek izpeljuje), da je bila ob času vložitve zahteve za razlastitev sporna cesta dostopna vsem, kljub ugovorom tožnice in dokaznim predlogom, s katerimi je želela dokazati nasprotno, da cesto uporablja le sama in služnostni upravičenci. Organ ni navedel dejanskih okoliščin in ugotovitev o svojem zaključku, da po ulici poteka cestni promet v smislu javne ceste. Organ tudi ni obrazložil, zakaj s strani strank predlagan dokaz ni izvedel.
Izpodbijani prvostopenjski sklep, s katerim je bil zavrnjen tožničin predlog za izločitev uradne osebe, je odločitev procesne narave, izdana med postopkom pred organom. S tem sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o nobeni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Zato ta sklep ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, niti sklepa iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.
ZGO-1 člen 23. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-6.
javno dobro - ukinitev javnega dobra - tožba v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Kadar se status javnega dobra ne odvzame, do spremembe ne pride in je nepremičnina dostopna za (upo)rabo enako kot prej, kar pomeni, da zaradi sklepa, kot je izpodbijani, v pravni interes morebitnih uporabnikov nepremičnine oziroma objekta kot javnega dobra ni poseženo. Pravni položaj iz tega naslova se zaradi izpodbijanega sklepa ne spreminja niti tožniku, ki si ukinitve statusa javnega dobra želi.
evidenca - vpis v evidenco - visokošolski zavod - pristojnost za odločanje
Po določbah ZViS ima tožena stranka le pooblastilo, da v eVŠ evidenco visokošolskih zavodov in eVŠ evidenco študijskih programov vnese podatke, ki ji jih posreduje NAKVIS, oziroma jih, če ta ne posreduje popolnih podatkov, pridobi pri visokošolskem zavodu. Nima pa pooblastila, da bi te podatke presojala po vsebini in vpise v eVŠ evidence zaradi vsebinske presoje podatkov odklonila.
dohodnina - odmera dohodnine - davčni postopek - obnova postopka - novo dejstvo in nov dokaz - rok za obnovo postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka
Tožnik je za novo dejstvo, ki bi lahko vplivalo na odmero njegove dohodnine, izvedel najkasneje dne 30. 12. 2016, ko je v Češki republiki plačal davek od dohodkov, ki jih je prejel v tej državi. Takrat je namreč davek poravnal, kar pomeni, da je bil najkasneje takrat seznanjen z njegovo višino. Predlog bi zato moral vložiti v nadaljnjih šestih mesecih, to je najkasneje do dne 30. 6. 2017, česar pa ni storil, pač pa je predlog vložil šele dne 25. 10. 2017, torej prepozno. Sodišče ne sledi tožnikovi trditvi, da je rok pričel teči šele, ko je od finančnega organa Češke republike prejel potrdilo (dokaz) o plačilu davka, torej dne 25. 4. 2017, saj po določbi 89. člena ZDavP-2 podlaga za vložitev predloga za obnovo postopka ni le pridobitev novega dokaza, pač pa so to tudi nova dejstva.
ZSZ člen 58, 58/2. ZGO-1 člen 218b. ZDavP-2 člen 404.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - nezazidano stavbno zemljišče
Tožnik ne more uspeti z ugovorom, da NUSZ ne bi smelo biti odmerjeno, ker zaradi grabna, ki poteka po parcelah, gradnja na njih ni mogoča. Po relevantnih predpisih se namreč tožnikova zemljišča uvrščajo med nezazidana stavbna zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja, ter ni sporno, da je na njih zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto. Ob takšnem stanju pa bi prvostopenjski organ, če NUSZ ne bi odmeril, ravnal v nasprotju z veljavnimi predpisi.
ukrep gradbenega inšpektorja - obnova postopka - objektivni rok za obnovo postopka - predhodno vprašanje - zavrženje predloga
Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za podeželje Občina Izola predstavlja podzakonski akt, na katerem temelji inšpekcijska odločba. Sprememba občinskega odloka, ki jo tožeča stranka uveljavlja kot obnovitveni razlog, pa ne predstavlja predhodnega vprašanja po določbah 147. člena ZUP, pač pa vsebinsko pomeni uporabo drugega - spremenjenega materialnega predpisa, ki se je spremenil po dokončnosti odločbe, katere obnova se predlaga, in ni obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP. Glede na navedeno tudi po mnenju sodišča tožeča stranka ni izkazala nobenega izmed razlogov, ki se izjemoma uporabijo za obnovo postopka tudi po preteku treh let (peti odstavek 263. člena ZUP), zato je predlog vložila prepozno.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-3, 64/4.
osebni podatki - obdelava osebnih podatkov - prepoved obdelave osebnih podatkov - zaslišanje priče - stranka z interesom - pravni interes - bistvena kršitev določb upravnega postopka - vezanost organa na pravno mnenje sodišča
Četudi je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017 sicer 14. 6. 2018 razpisala ustno obravnavo, kljub temu ni v zadostni meri sledila pravnemu mnenju in napotkom sodišča v citirani pravnomočni sodbi št. I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017.
Tožena stranka je nadaljevala postopek v zadevi s tem, da je v postopek povabila imenovana zemljiško-knjižna lastnika, ne da bi pri tem konkretno obrazložila, s čim oziroma kako sta oba imenovana sploh izkazala svoj pravni interes v zadevi zaradi varstva osebnih podatkov (zakonitosti video-nadzora) pač pa zgolj lastninsko-pravnih upravičenj.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - sprejem ponudbe - pravočasnost - stranke v postopku
Iz podatkov vpisnika naslovnega sodišča izhaja, da sta B.B. in C.B. zoper navedeno toženke pred naslovnim sodiščem vložila tožbo, ki se vodi pod opravilno št. I U 2397/2017, sodišče pa je s sodbo z isto opravilno številko z dne 7. 11. 2019 njuni tožbi ugodilo in odločbo št. 330-587/2016/9 z dne 6. 6. 2017 odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovno odločanje. Ugotovilo je, da je zmotna ugotovitev toženke, da sta navedena ponudbo sprejela prepozno.
Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se izkaže, da je tudi zmotna ugotovitev toženke, na kateri temelji izpodbijana odločba, in sicer, kot rečeno, da je prizadeta stranka edina stranka, ki je pravočasno sprejela ponudbo tožnice za prodajo predmetnih nepremičnin.
Ministrstvo z izdajo dovoljenja kandidatu, ki želi izvajati rejniško dejavnost, ne odloči o namestitvi enega ali več otrok k temu rejniku, temveč zgolj o kandidatovi primernosti in sposobnosti za izvajanje rejniške dejavnosti, v posledici česar je oseba z izdanim dovoljenjem zgolj vpisana v evidenco izdanih dovoljenj. Enak predmet odločanja kot v postopku izdaje dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti je po naravi stvari tudi v postopku odvzema dovoljenja, za katerega je prav tako pristojno ministrstvo in katerega posledica je tudi izbris rejnika iz evidence izdanih dovoljenj.