ZFPPIPP člen 407, 407/1, 408, 408/2, 408/2-5. ZUstS člen 23.
postopek osebnega stečaja – pritožba dolžnika zoper sklep o odpustu obveznosti – pravni interes za pritožbo – zavrženje nedovoljene pritožbe – pogoji za začetek postopka ustavnosti posamezne določbe zakona – terjatev iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti
Izrek sklepa o odpustu obveznosti ni oblikovan tako, da bi lahko predstavljal izvršilni naslov za izterjavo terjatev, na katere odpust obveznosti ne učinkuje.
Sodišče prve stopnje je tožbo, s katero je tožnik uveljavljal odpravo izpodbijanih upravnih odločb in
ugotovitev, da nima lastnosti zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja kot oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki si sama plačuje prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, od 1. 9. 2012 dalje, utemeljeno zavrglo. Pravilno je zaključilo, da je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Toženec je namreč z dokončno odločbo odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja kot oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki si sama plačuje prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje od 1. 9. 2012. Pravilnost in zakonitost teh odločb je tožnik izpodbijal s tožbo v socialnem sporu, v katerem se je presojala lastnost zavarovanca. Tožbeni zahtevek na odpravo citiranih odločb in ugotovitev, da lastnosti zavarovanca nima, je bil zavrnjen. Takšna odločitev je postala pravnomočna z odločitvijo pritožbenega sodišča, torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa. To pomeni, da je bilo o lastnosti zavarovanca že pravnomočno razsojeno. Ponovno sojenje o stvari, o kateri je že bilo pravnomočno razsojeno, ni dopustno. Zato v tem postopku ni dopustno presojati pravilnosti in zakonitosti odločb toženca niti vključitve v obvezno zavarovanje po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ. Po 274. členu ZPP se tožba v takšnem primeru zavrže.
Odločba o tem, da ima tožnik od 1. 9. 2012 dalje lastnost zavarovanca po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, je dokončna in pravnomočna. Z vključitvijo v obvezno zdravstveno zavarovanje nastopi tudi obveznost plačila prispevkov. Te prispevke pa je dolžan plačati tožnik sam. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke in ugotovitvijo, da tožnik ni dolžan plačati prispevkov.
dodatek za pomoč in postrežbo – zavrženje tožbe – rok za vložitev tožbe – zamuda roka – sodno varstvo
V skladu s 171. členom ZPIZ-2 lahko zavarovanec uveljavlja sodno varstvo v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tožnica je vložila tožbo po izteku tega roka, zato je tožba pravilno zavržena.
Tožnica je tožbo vložila pri upravnem organu, ki je nepristojni organ. Pri tem ni mogoče uporabiti določbe 8. odstavka 112. člena ZPP, saj vloga ni bila naslovljena na nepristojno sodišče, temveč na toženo stranko, ki je nepristojni organ. Tožnica je bila v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravilno poučena, da se tožba vloži pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani in ne pri toženi stranki.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - denarno povračilo - višina
Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 1. odst. 118. čl. ZDR-1, ki višino denarnega povračila povezuje z določenim številom plač delavca, ki so mu bile izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prvostopno sodišče je tožnici priznalo povračilo v določenem znesku, vendar ni nikjer opredelilo, koliko tožničinih plač to predstavlja. Zato je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno nepravilna. Na podlagi kriterijev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri denarnega povračila, je ustrezno, pravično in skladno s sodno prakso, da se tožnici določi povračilo v višini treh plač. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnici v tej višini priznalo denarno povračilo.
stroški stečajnega postopka – plačilo občasnih stroškov stečajnega postopka – terjatve, nastale v postopku prisilne poravnave – pogoji za končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom – ugovor kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov
Na podlagi spremembe drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP se ni spremenila določba 1. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, ki določa da je plačilo terjatev upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave, iz drugega odstavka 289. člena tega zakona (tudi po spremembi drugega odstavka 289. člena zakona), občasni strošek stečajnega postopka. Občasni stroški se plačajo upnikom pred razdelitvijo splošne razdelitvene mase (primerjaj drugi odstavek 289. člena v zvezi s 359. členom zakona).
Ker zakon upnike terjatev, ki se plačujejo kot občasni stroški postopka, obravnava drugače kot upnike terjatev, ki se plačujejo kot tekoči stroški stečajnega postopka, se izkaže, da je sodišče prve stopnje ugovor, ki temelji na stališču, da je potrebno tekoče in občasne stroške postopka obravnavati na enak način, pravilno zavrnilo.
Posledično sodišču tudi ni bilo treba obravnavati predlaganih ukrepov, ki bi jih bilo dolžno odrediti v primeru, če bi ugotovilo kršitev pravice v uvodu navedenih dveh upnikov do enakopravnega obravnavanja
„Stroški stečajnega postopka“ glede na jezikovno in namensko razlago niso le tekoči stroški stečajnega postopka. Pogoji za končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom so podani takrat, kadar stečajna masa ne zadošča za plačilo vseh stroškov stečajnega postopka, vključno za plačilo tistih občasnih stroškov stečajnega postopka, ki so vključeni v predračun stroškov in določeni s sklepom o predračunu stroškov stečajnega postopka.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, zato se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1 je določeno, da se v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, narok preloži. Če tudi na naslednji narok ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Do takšne posledice pa lahko pride pod pogojem, da je bila stranka pravilno vabljena, in da ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok. Stranka je glede na drugi odstavek 280. člena ZPP pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo, če ji ostane zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od prejema vabila. Tožniku do razpisanega naroka za glavno obravnavo ni ostalo 15 dni za pripravo na narok. Ker ni bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje po tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1. Zato je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka nezakonit.
družba z omejeno odgovornostjo - pravica družbenika do informacije in vpogleda – pravica do fotokopiranja poslovne dokumentacije družbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - enako varstvo pravic - prekluzije - materialnopravna naziranja - odstop od sodne prakse - ustaljena sodna praksa
Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da pravica družbenika do vpogleda in informacij po določbi 512. člena ZGD-1 ni omejena le na fizični (enkratni ali večkratni) vpogled v dokumentacijo, pač pa je treba družbeniku dati tudi možnost fotokopiranja le-te.
Sistem prekluzij ne velja za materialnopravna vprašanja oziroma razlago materialnega prava. Svoja materialnopravna stališča oziroma naziranja vsaka stranka lahko uveljavlja v vseh fazah postopka (tako v prvostopenjskem, kot v pritožbenem in v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi). Katerekoli zakonske pravice je treba interpretirati tako, da se doseže dejanski namen zakonske norme – podelitve pravice in da ni zadoščeno zgolj formalnim pogojem zagotovitve le-te. Interpretacija uresničitve pravice družbenika, kot jo ponuja pritožnik, pa pomeni prav in samo formalno zagotovitev pravice, ki se prav v primeru obsežne dokumentacije izkaže kot vsebinsko izvotljena.
denarna socialna pomoč – odločitev o pravdnih stroških – načelo uspeha
Stroški sodno socialnega spora so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika. Ker je tožnik v sporu o glavni stvari uspel, saj je ne izpodbijani ugoditveni del sodbe že pravnomočen, je v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP upravičen do povračila stroškov v skladu z ZOdvT.
Z začasno odredbo hoče upnik doseči vrnitev menic v svojo posest (in ne na primer v hrambo tretjemu) ter prepoved dolžniku, da od njega v sodnem postopku zahteva plačilo preostalega meničnega dolga, česar pa mu po oceni pritožbenega sodišča z začasno odredbo ni mogoče preprečiti, tudi če bi sodišče ugotovilo verjetnost upnikove terjatve. Sodišče z začasno odredbo ne more stranke omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče v pravdi.
ZPP člen 39, 44, 44/2, 44/3, 45, 139, 139/6, 142, 142/7. ZDSS-1 člen 31. ZObr člen 57, 57/7.
določitev vrednosti spora - disciplinski postopek - zmotna uporaba materialnega prava - vročitev - vročitev pooblaščencu
Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Le če bi tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost spora, da bi nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišča najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti v tožbi navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP), kar pomeni da se stranka zoper takšen procesni sklep lahko pritoži le v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Ker ne gre za primere iz 39. člena ZPP, ko bi moralo sodišče določati vrednost spornega predmeta, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadeve v tem delu ni vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ZPP namreč ni podlage za izdajo posebnih sklepov o predlogih strank za določitev nižje ali višje vrednosti spora.
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi opustitve vročitve odločbe tožnikovemu pooblaščencu ni začel teči rok za ugovor. Ključno vprašanje za presojo, ali je bil ugovor zoper disciplinsko odločbo vložen v roku 3 dni (po 125. točki Pravil službe v Slovenski vojski), je, kdaj je tožnikov pooblaščenec dejansko prejel sporno odločbo. Naslovnik spornega pisanja (odločba disciplinskega organa) bi namreč moral biti tožnikov pooblaščenec, ne pa tožnik, ki je po zaslišanju oziroma ob zaključku disciplinskega postopka predložil pooblastilo za zastopanje po odvetniku. Od tega trenutka dalje je tožnik za opravljanje procesnih dejanj, torej tudi tistih v zvezi s sprejemom pisanj tožene stranke, pooblastil odvetnika. Po sedmem odstavku 142. člena ZPP se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno pooblaščencu. Če je pooblaščenec sporno pisanje kljub nezakonitem vročanju prejel, je relevantno le še vprašanje, kdaj ga je dejansko prejel. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijana sodbo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Vložnica je pri sodišču prve stopnje vložila vlogo poimenovano „vloga za vnovično presojanje socialne zadeve“. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je vloga nerazumljiva in da ne vsebuje vsega, da bi se lahko obravnavala, je vložnico s sklepom pozvalo, da jo ustrezno dopolni. Hkrati jo je poučilo, da lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč ter tudi o pravnih posledicah, če ne bo postopala skladno s sklepom in vloge ne bo popravila. Tožnica ni ravnala po sklepu sodišča, zato je sodišče prve stopnje vlogo pravilno zavrglo (5. odstavek 108. člena ZPP).
zavrženje tožbe - pravni interes - starostna pokojnina - priznanje pravice do dodatne pokojnine
V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Iz sklepa, ki ga je tožnica izpodbijala pred sodiščem, izhaja, da je tožena stranka odločala o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le v obrazložitvi navedenega sklepa navaja, da mora tožnica pravice, ki izhajajo iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, sama uveljavljati pri pristojnem organu, ne pa pri ZPIZ, ki odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker o pravici, kot jo uveljavlja tožena stranka z izpodbijano odločbo, ni bilo odločeno (odločilen je namreč izrek odločbe, ne pa njegova obrazložitev), niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSL0023488
KZ člen 113, 113/1, 113/1-3, 115, 115/2, 115/5. ZIKS-1 člen 24, 24/1, 24/1-1, 28, 82, 82/1, 82/1-1.
zastaranje izvršitve kazni zapora - tek in pretrganje zastaranja izvršitve kazni - načelno pravno mnenje
Prekinitev prestajanja kazni zapora iz razloga po 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, ni primer, „da zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči, ko obsojenec nastopi kazen“ (Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 2005, Pravno mnenje II/2005), zato je po preteku dvakratnika relativnega zastaranja roka izvršitev kazni zapora absolutno zastarala (peti odstavek 115. člena KZ).
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 38, 38/2.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za razlike v plači za obdobje, ko je bil tožnik že pokojninsko in invalidsko zavarovan pri srbskem nosilcu zavarovanja, ki mu je to zavarovalno dobo upošteval tudi pri priznanju pravice do starostne pokojnine, poleg tega pa je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, da v spornem obdobju pri tožencu ni imel lastnosti zavarovanca, teh razlik v plači pri ponovni odmeri pokojnine ni mogoče upoštevati.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/4, 63/5, 81, 81-3, 85. ZPIZ-1 člen 66, 66/3.
invalid III. kategorija invalidnosti - samozaposleni - stvarne omejitve
Pri tožniku je podana omejena delovna zmožnost. Tožnik dejavnosti, za katero je zavarovan, ni več zmožen opravljati pod splošnimi pogoji kot pred nastankom invalidnosti, zmožen pa jo je opravljati v omejenem obsegu oziroma z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu. Takšno stanje predstavlja podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve. Za priznanje druge pravice, to je pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan z omejitvami, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom, pa v ZPIZ-2 ni podlage. Pravico do premestitve zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, sicer zagotovi delodajalec (2. odstavek 81. člena ZPIZ-2). V tožnikovi domeni je, da si kot samozaposlen zavarovanec delo oziroma opravljanje dejavnosti organizira na način, da bo skladen z priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal spremembo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan kot s.p., oziroma do dela v svojem poklicu z določenimi stvarnimi omejitvami s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno.
ZP-1 člen 14, 15, 27, 68, 71, 154, 154-2. ZJN-2 člen 42, 42/3, 109a, 109a/1, 109a/1-4, 109a/4. ZFPPIPP člen 46, 212, 212/5, 215.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - odgovornost za prekršek - prisilna poravnava
Ker je obdolženec kot direktor pravne osebe podpisal in vložil ponudbo ter hkrati z njo neresnično izjavo glede neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti, je pritrditi razlogom, da se je zavedal svojega ravnanja in ga hotel storiti, ker ni nobenega dvoma, da je dobro vedel, da izjava ni resnična in da v resnici pravna oseba ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje na javnem naročilu.
Pravno nepomembno je, ali se je obdolženec zavedal, da se bo v postopku razkrilo, da njegova izjava ni resnična.
Glede na direktorsko funkcijo in jasne določbe ZFPPIPP so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obdolženec opravičljivo mislil, da dolg zaradi začetka postopka prisilne poravnave ni zapadel.
prijava terjatve – pravočasnost – rok za prijavo terjatve – zavrženje prijave – začetek stečajnega postopka – seznanitev z začetkom stečajnega postopka – vročitve – domneva seznanitve – oklic o začetku stečajnega postopka – objava oklica – spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti
Objava oklica začetka stečajnega postopka z vključenim pozivom upnikom, naj v določenem trimesečnem roku prijavijo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, je namenjena seznanitvi nedoločenega kroga upnikov s pravno pomembnim dejstvom začetka stečajnega postopka, od katerega je odvisen tudi način uveljavljanja pravnega varstva v zvezi z upnikovo terjatvijo in podučitvi upnikov o postopku uveljavljanja terjatev. Ker vsi upniki sodišču niso znani, včasih pa zaradi neurejene poslovne dokumentacije niti dolžniku samemu ne, bi bilo osebno vročanje oklica o začetku stečajnega postopka vsem upnikom stečajnega dolžnika praktično neizvedljivo. Da bi zakonodajalec omogočil seznanitev z začetkom stečajnega postopka in z načinom uveljavljanja pravnega varstva upnikov v zvezi z njihovimi terjatvami, je moral namesto osebne vročitve najti drug primeren način vročitve oklica o začetku stečajnega postopka. Kot tak primeren način je določil objavo na spletni strani AJPES.
Pritožnik zato s pritožbenimi navedbami o razlogih za prijavo terjatve po preteku zakonskega roka za prijavo, ker o oklicu „ni bil obveščen pismeno“ in ker „elektronske pošte ni mogel sprejeti, ker ne poseduje računalniškega sistema“, ne more uspeti.
Druga pripravljalna vloga, vložena po tem, ko sta tožnika že umaknila tožbo, za postopek ni bila več potrebna. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.
ZPP člen 11, 11/1, 185, 185/1. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 49, 190.
izplačilo razlike v plači - obveznost plačila - sprememba tožbe - nadomeščanje začasno odsotnega delavca - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožnik zahteva razliko v plači po 190. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, ker naj bi v letu 2013 nadomeščal nadrejenega. Po navedeni določbi delodajalec zagotavlja delavcu v primeru opravljanja drugega dela po 49. členu te pogodbe plačo, kakršno prejema po pogodbi o zaposlitvi oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Pravno pomembnih dejstev glede ugodnejše plače iz naslova nadomeščanja začasno odsotnega delavca sodišče prve stopnje tudi v ponovnem sojenju ni ugotavljalo. Razlogi izpodbijane sodbe se nanašajo na neupravičenost tožnika do plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno in ni več predmet spora v ponovnem sojenju. Izpodbijana sodba pa nima razlogov o odločilnem dejstvu, tj. upravičenosti tožnika do višje plače zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, zato jo ni mogoče preizkusiti. To pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.