odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, zato se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 38, 38/2.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za razlike v plači za obdobje, ko je bil tožnik že pokojninsko in invalidsko zavarovan pri srbskem nosilcu zavarovanja, ki mu je to zavarovalno dobo upošteval tudi pri priznanju pravice do starostne pokojnine, poleg tega pa je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, da v spornem obdobju pri tožencu ni imel lastnosti zavarovanca, teh razlik v plači pri ponovni odmeri pokojnine ni mogoče upoštevati.
V predmetni zadevi je vložena ena tožba zoper štiri dokončne posamične upravne akte o pravicah iz javnih sredstev. Gre za eno tožbo z več tožbenimi zahtevki, zato je z izpodbijano sodno odločbo iz tega naslova, ob pravilno uporabljeni 1.b točki Odvetniške tarife, utemeljeno priznanih le 300 točk, ne pa za vsak tožbeni zahtevek posebej. Sicer pa prav zaradi smotrnosti in ekonomičnosti sodnega postopka ni razumnega razloga za vlaganje štirih samostojnih tožb med istima strankama v zvezi z istovrstnimi predmeti sporov. Zato pritožbeni predlog za priznanje višjih stroškov, kot da bi bile vložene štiri tožbe, ni utemeljen.
Center za socialno delo je izdal odločbo, s katero je odločil po uradni dolžnosti, da tožniku preneha pravica do državne štipendije z določenim dnem in da je tožnik dolžan prejete zneske štipendije za sporno šolsko oziroma študijsko leto vrniti. Zoper to odločitev je tožnik vložil vlogo „Prošnja za odpis dolga štipendije“,v kateri je navedel, da ugovarja na izterjavo štipendije za sporno študijsko leto, in sicer zaradi bolezni. Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v navedeni vlogi ne oporeka pravilnosti odločitve CSD, in da se je njegova vloga nanašala zgolj na odpis dolga štipendije. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe iz razloga, ker tožnik ni vložil pritožbe ali jo je vložil prepozno (drugi odstavek 63. člena ZDSS-1), napačna.
Z začasno odredbo hoče upnik doseči vrnitev menic v svojo posest (in ne na primer v hrambo tretjemu) ter prepoved dolžniku, da od njega v sodnem postopku zahteva plačilo preostalega meničnega dolga, česar pa mu po oceni pritožbenega sodišča z začasno odredbo ni mogoče preprečiti, tudi če bi sodišče ugotovilo verjetnost upnikove terjatve. Sodišče z začasno odredbo ne more stranke omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče v pravdi.
Druga pripravljalna vloga, vložena po tem, ko sta tožnika že umaknila tožbo, za postopek ni bila več potrebna. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.
ZPP člen 11, 11/1, 185, 185/1. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 49, 190.
izplačilo razlike v plači - obveznost plačila - sprememba tožbe - nadomeščanje začasno odsotnega delavca - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožnik zahteva razliko v plači po 190. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, ker naj bi v letu 2013 nadomeščal nadrejenega. Po navedeni določbi delodajalec zagotavlja delavcu v primeru opravljanja drugega dela po 49. členu te pogodbe plačo, kakršno prejema po pogodbi o zaposlitvi oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Pravno pomembnih dejstev glede ugodnejše plače iz naslova nadomeščanja začasno odsotnega delavca sodišče prve stopnje tudi v ponovnem sojenju ni ugotavljalo. Razlogi izpodbijane sodbe se nanašajo na neupravičenost tožnika do plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno in ni več predmet spora v ponovnem sojenju. Izpodbijana sodba pa nima razlogov o odločilnem dejstvu, tj. upravičenosti tožnika do višje plače zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, zato jo ni mogoče preizkusiti. To pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Stroški postopka v upravnem postopku gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (prvi odstavek 113. člena ZUP). V skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški v breme stranke, če se postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, končal za stranko neugodno, če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V predmetni zadevi se je postopek začel na zahtevo stranke, torej v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP. Zato prvostopenjsko sodišče stroškov, nastalih v upravnem postopku, utemeljeno ni priznalo.
ZFPPIPP člen 407, 407/1, 408, 408/2, 408/2-5. ZUstS člen 23.
postopek osebnega stečaja – pritožba dolžnika zoper sklep o odpustu obveznosti – pravni interes za pritožbo – zavrženje nedovoljene pritožbe – pogoji za začetek postopka ustavnosti posamezne določbe zakona – terjatev iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti
Izrek sklepa o odpustu obveznosti ni oblikovan tako, da bi lahko predstavljal izvršilni naslov za izterjavo terjatev, na katere odpust obveznosti ne učinkuje.
prijava terjatve – pravočasnost – rok za prijavo terjatve – zavrženje prijave – začetek stečajnega postopka – seznanitev z začetkom stečajnega postopka – vročitve – domneva seznanitve – oklic o začetku stečajnega postopka – objava oklica – spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti
Objava oklica začetka stečajnega postopka z vključenim pozivom upnikom, naj v določenem trimesečnem roku prijavijo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, je namenjena seznanitvi nedoločenega kroga upnikov s pravno pomembnim dejstvom začetka stečajnega postopka, od katerega je odvisen tudi način uveljavljanja pravnega varstva v zvezi z upnikovo terjatvijo in podučitvi upnikov o postopku uveljavljanja terjatev. Ker vsi upniki sodišču niso znani, včasih pa zaradi neurejene poslovne dokumentacije niti dolžniku samemu ne, bi bilo osebno vročanje oklica o začetku stečajnega postopka vsem upnikom stečajnega dolžnika praktično neizvedljivo. Da bi zakonodajalec omogočil seznanitev z začetkom stečajnega postopka in z načinom uveljavljanja pravnega varstva upnikov v zvezi z njihovimi terjatvami, je moral namesto osebne vročitve najti drug primeren način vročitve oklica o začetku stečajnega postopka. Kot tak primeren način je določil objavo na spletni strani AJPES.
Pritožnik zato s pritožbenimi navedbami o razlogih za prijavo terjatve po preteku zakonskega roka za prijavo, ker o oklicu „ni bil obveščen pismeno“ in ker „elektronske pošte ni mogel sprejeti, ker ne poseduje računalniškega sistema“, ne more uspeti.
del vdovske pokojnine - vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost
V 3. alineji 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2 je določeno, da ob izpolnjenih pogojih iz 53. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, pravico do vdovske pokojnine pridobi tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Z 12. členom ZZZDR je zunajzakonska skupnost opredeljena kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej, skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje in čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem starostne pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Občasno ločeno bivanje partnerjev ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Ne pomeni niti manjše intenzitete odnosov med tožnico in njenim partnerjem. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zakonito priznana pravica do vdovske pokojnine.
plačilo nadur - zmotna uporaba materialnega prava - mobilni delavec - voznik tovornega vozila
Sodišče prve stopnje je v delovni čas tožnika (voznika tovornega vozila) v nasprotju z določbo 3. člena ZDCOPMD štelo tudi čas njegove razpoložljivosti, ki ga v delovni čas ni mogoče šteti. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da znaša polni delovni čas tožnika kot mobilnega delavca 48 ur tedensko, saj je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko. ZDCOPMD v 1. odstavku 4. člena ne določa, da znaša polni delovni čas mobilnega delavca 48 ur tedensko, ampak da se lahko najdaljši tedenski delovni čas poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas in ta skladno z določbo 142. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, ne sme presegati 40 ur na teden, z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko kot polni določi krajši delovni čas od 40 ur tedensko, vendar ne manj kot 36 ur. ZDR ni dopuščal, da bi se z zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas od 40 ur tedensko, zato se tožnikova tedenska delovna obveznost ne more podaljšati na 48 ur. Tako je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40 urni tedenski delovni čas. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje v zvezi z zahtevkom za plačilo nadur ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.
ZFPPIPP člen 399, 399/1-1, 400, 400/2, 400/3, 400/4.
osebni stečaj – odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – pravni interes za začetek postopka osebnega stečaja
Prvostopenjsko sodišče je ovire za odpust obveznosti presojalo po določbah, ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G (s spremenjenimi določbami 399. člena) in niti v času vložitve predloga za odpust obveznosti niso več veljale, moralo pa bi uporabiti določbe novele ZFPPIPP-G, na kar pravilno opozarja pritožnik.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - denarno povračilo - višina
Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 1. odst. 118. čl. ZDR-1, ki višino denarnega povračila povezuje z določenim številom plač delavca, ki so mu bile izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prvostopno sodišče je tožnici priznalo povračilo v določenem znesku, vendar ni nikjer opredelilo, koliko tožničinih plač to predstavlja. Zato je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno nepravilna. Na podlagi kriterijev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri denarnega povračila, je ustrezno, pravično in skladno s sodno prakso, da se tožnici določi povračilo v višini treh plač. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnici v tej višini priznalo denarno povračilo.
ZP-1 člen 14, 15, 27, 68, 71, 154, 154-2. ZJN-2 člen 42, 42/3, 109a, 109a/1, 109a/1-4, 109a/4. ZFPPIPP člen 46, 212, 212/5, 215.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - odgovornost za prekršek - prisilna poravnava
Ker je obdolženec kot direktor pravne osebe podpisal in vložil ponudbo ter hkrati z njo neresnično izjavo glede neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti, je pritrditi razlogom, da se je zavedal svojega ravnanja in ga hotel storiti, ker ni nobenega dvoma, da je dobro vedel, da izjava ni resnična in da v resnici pravna oseba ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje na javnem naročilu.
Pravno nepomembno je, ali se je obdolženec zavedal, da se bo v postopku razkrilo, da njegova izjava ni resnična.
Glede na direktorsko funkcijo in jasne določbe ZFPPIPP so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obdolženec opravičljivo mislil, da dolg zaradi začetka postopka prisilne poravnave ni zapadel.
V tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1 je določeno, da se v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, narok preloži. Če tudi na naslednji narok ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Do takšne posledice pa lahko pride pod pogojem, da je bila stranka pravilno vabljena, in da ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok. Stranka je glede na drugi odstavek 280. člena ZPP pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo, če ji ostane zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od prejema vabila. Tožniku do razpisanega naroka za glavno obravnavo ni ostalo 15 dni za pripravo na narok. Ker ni bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje po tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1. Zato je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka nezakonit.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 91/1, 374. ZDSS-1 člen 19.
zavrženje revizije - pooblaščenec
Po določbi tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP, ki se na temelju 19. člena ZDSS-1 subsidiarno uporablja v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, sme stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravljati pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma tudi sama, če ima opravljen pravniški državni izpit. Ker vložnik ni vložil revizije po odvetniku oziroma ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo na podlagi prvega odstavka 91. člena in prvega odstavka 374. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
Sodišče prve stopnje je novo izpodbijano sodbo izdalo na zahtevo obsojenca (glede združitve zaporne kazni po dveh pravnomočnih sodbah) ter na predlog državnega tožilca (glede združitve zaporne kazni po pravnomočni sodbi), kar poleg ostalih okoliščin, ki jih pritožnik ne izpodbija, pomeni, da so obstajali pogoji za spremembo vseh treh pravnomočnih sodb v odločbi o kazenski sankciji in izrek enotne zaporne kazni kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo.
zavrženje tožbe – nepopolna vloga – rok za vložitev tožbe
Rok 30 dni za vložitev tožbe je potekel 14. 10. 2007. Tožnik je tožbo vložil 17. 3. 2016, kar je po preteku 30 dnevnega roka, določenega v 72. členu ZDSS-1 za vložitev tožbe. Zato je tožba pravilno zavržena (prvi odstavek 274. člena ZPP).
Pritožba je dovoljena le zoper sklep, izdan na prvi stopnji. Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep, ki je bil izdan na drugi stopnji. Zato je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, tožnikovo vlogo upravičeno zavrglo.