plačilo nadur - zmotna uporaba materialnega prava - mobilni delavec - voznik tovornega vozila
Sodišče prve stopnje je v delovni čas tožnika (voznika tovornega vozila) v nasprotju z določbo 3. člena ZDCOPMD štelo tudi čas njegove razpoložljivosti, ki ga v delovni čas ni mogoče šteti. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da znaša polni delovni čas tožnika kot mobilnega delavca 48 ur tedensko, saj je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko. ZDCOPMD v 1. odstavku 4. člena ne določa, da znaša polni delovni čas mobilnega delavca 48 ur tedensko, ampak da se lahko najdaljši tedenski delovni čas poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas in ta skladno z določbo 142. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, ne sme presegati 40 ur na teden, z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko kot polni določi krajši delovni čas od 40 ur tedensko, vendar ne manj kot 36 ur. ZDR ni dopuščal, da bi se z zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas od 40 ur tedensko, zato se tožnikova tedenska delovna obveznost ne more podaljšati na 48 ur. Tako je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40 urni tedenski delovni čas. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje v zvezi z zahtevkom za plačilo nadur ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja kontrole, je od komercialista zadruge, kamor je pripeljal bika, za katerega meso je veterinar tožene stranke menil, da ni primerno za prehrano (zaradi bikovega zdravstvenega stanja), odkupil meso. Tožena stranka, ki je bila lastnica bika, tožniku za prevzem mesa ni dala dovoljenja. Tožnik je s svojim ravnanjem najmanj iz hude malomarnosti kršil pogodbene obveznosti, saj tožene stranke ni obvestil o zdravstveni neoporečnosti mesa in je meso brez njene vednosti in soglasja prevzel ter si ga prilastil, nato pa ga je prodal naprej. Računa in blagajniškega prejemka, ki sta se glasila na ime tožene stranke, toženi stranki ni izročil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 38, 38/2.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za razlike v plači za obdobje, ko je bil tožnik že pokojninsko in invalidsko zavarovan pri srbskem nosilcu zavarovanja, ki mu je to zavarovalno dobo upošteval tudi pri priznanju pravice do starostne pokojnine, poleg tega pa je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, da v spornem obdobju pri tožencu ni imel lastnosti zavarovanca, teh razlik v plači pri ponovni odmeri pokojnine ni mogoče upoštevati.
Druga pripravljalna vloga, vložena po tem, ko sta tožnika že umaknila tožbo, za postopek ni bila več potrebna. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.
ZPP člen 11, 11/1, 185, 185/1. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 49, 190.
izplačilo razlike v plači - obveznost plačila - sprememba tožbe - nadomeščanje začasno odsotnega delavca - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožnik zahteva razliko v plači po 190. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, ker naj bi v letu 2013 nadomeščal nadrejenega. Po navedeni določbi delodajalec zagotavlja delavcu v primeru opravljanja drugega dela po 49. členu te pogodbe plačo, kakršno prejema po pogodbi o zaposlitvi oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Pravno pomembnih dejstev glede ugodnejše plače iz naslova nadomeščanja začasno odsotnega delavca sodišče prve stopnje tudi v ponovnem sojenju ni ugotavljalo. Razlogi izpodbijane sodbe se nanašajo na neupravičenost tožnika do plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno in ni več predmet spora v ponovnem sojenju. Izpodbijana sodba pa nima razlogov o odločilnem dejstvu, tj. upravičenosti tožnika do višje plače zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, zato jo ni mogoče preizkusiti. To pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
zavrženje tožbe - pravni interes - starostna pokojnina - priznanje pravice do dodatne pokojnine
V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Iz sklepa, ki ga je tožnica izpodbijala pred sodiščem, izhaja, da je tožena stranka odločala o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le v obrazložitvi navedenega sklepa navaja, da mora tožnica pravice, ki izhajajo iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, sama uveljavljati pri pristojnem organu, ne pa pri ZPIZ, ki odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker o pravici, kot jo uveljavlja tožena stranka z izpodbijano odločbo, ni bilo odločeno (odločilen je namreč izrek odločbe, ne pa njegova obrazložitev), niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo.
obnova postopka - neprava obnova - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ponovna odmera starostne pokojnine - naknadno predložene plačilne liste
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pravilno zaključilo, da pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni. Naknadno predložene plačilne liste ne predstavljajo nobenega novega dejstva in dokaza, ki ga ne bi bilo mogoče predložiti že v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku.
Z vidika obnove postopka po 260. členu ZUP in izpolnjevanja pogojev po tej določbi bi se lahko izpodbijani odločbi, kljub temu, da bi moral biti predlog za obnovo postopka na podlagi 267. člena ZUP zavržen, šteli za pravilni in zakoniti, v kolikor bi bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno in razčiščeno tudi vprašanje utemeljenosti tožničine zahteve po novi odmeri starostne pokojnine in v postopku presojeno tudi, ali so izpolnjeni pogoji iz t.i. neprave obnove iz 183. člena ZPIZ-2. Tožnica v laični vlogi res ni navedla, da uveljavlja nepravo obnovo, ampak tudi ni navedla izrecno, da uveljavlja obnovo v smislu 260. člena ZUP. V vlogi, imenovani „prošnja za obnovo novega izračuna pokojnine“, je tožnica navajala, da je na podlagi podatkov o njenih osebnih dohodkih od leta 1992 do 2004 ugotovila, da je prišlo pri izračunu starostne pokojnine do napake, saj so zneski plač na plačilnih listah višji, kot so upoštevani pri izračunu pokojnine. Ker toženec o zahtevi za ponovno odmero starostne pokojnine in spremembo odločbe o odmeri starostne pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 zaradi smiselnega uveljavljanja nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to je po tožničinih navedbah zaradi nepravilnih podatkov, vnesenih za izračun starostne pokojnine, ni odločil, bo to storil v novem upravnem postopku. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi toženca odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZJU člen 21, 21/1, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-1, 156/2, 156/3, 156/5. ZDSS-1 člen 6, 6/1, 6/1-c, 47. ZSPJS člen 9, 9/3, 13, 13/2. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih člen 44, 44/1. ZDR-1 člen 42.
premestitev - razlika v plači - javni uslužbenec - organizacijski razlogi - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo po dejanskem delu
Pri toženi stranki je začel veljati novi akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je ukinil delovno mesto višjega svetovalca, ki ga je zasedala tožnica. Sprejeta odločitev je bila posledica sprememb v organizacijski in kadrovski strukturi glede na dejanske potrebe občinske uprave. Cilj reorganizacije je bila optimizacija poslovanja občinske uprave, poenotenja sistema, zlasti pa harmonizacija dejanskega stanja z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Zaradi navedenega se je delno spremenilo delovno področje znotraj oddelkov in posledično tudi delovna opravila posameznih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan organizacijski razlog za tožničino premestitev, ta pa ni bila izvedena z izključnim namenom razporeditve na nižje vrednoteno delovno mesto. Tožena stranka je zaradi ukinitve tožničinega delovnega mesta preverila možnost premestitve v skladu s 158. členom ZJU in ugotovila, da zanjo obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega tožnica izpolnjuje vse pogoje. Na novo oblikovano delovno mesto višjega svetovalca za družbene dejavnosti pri toženi stranki ni bilo prosto, saj ga je že zasedla druga delavka, zato tožena stranka ni bila dolžna tožnice premestiti na to delovno mesto. Ker je bila premestitev tožnice zakonita, tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi ni utemeljen.
Tožena stranka bi morala v sistemizaciji določiti delovna mesta, glede na vrste del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. Pri tem bi moralo oblikovanje delovnih mest slediti dejanskim potrebam dela. V kolikor pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog in se te naloge tudi opravljajo, mora sistemizacija vključevati ustrezno delovno mesto, v okviru katere se te naloge opravljajo. Tožnica je v postopku trdila, da je pri toženi stranki po premestitvi opravljala dela in naloge ukinjenega delovnega mesta višjega svetovalca za mednarodno sodelovanje v nazivu višjega svetovalca III, za katerega kolektivna pogodba dejavnosti določa uvrstitev v 33. plačni razred brez napredovanj in v 38. plačni razred z napredovanji. Če je tožnica v resnici opravljala drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljala na novo oblikovanem delovnem mestu svetovalke za organizacijo kulturnih in drugih dejavnosti, na katerega je bila premeščena, potem ji pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, čeprav tožena stranka nima sistematiziranega ustreznega delovnega mesta, ki bi ta dela obsegala. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožničin zahtevek po izplačilu razlike v plači za delovno mesto višje svetovalke neutemeljen že zaradi zakonitega sklepa o premestitvi, je ostalo dejansko stanje glede tega dela tožbenega zahtevka nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.
vročanje sodnih pisanj – fikcija vročitve – vročitev obvestila o prispelem sodnem pismu – vložitev pisanja v predalčnik – nastop fikcije vročitve
V primeru vročitve sodnega pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli sodni pošti. Ta podatek je razviden iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, ki ima naravo vročilnice, vročilnica pa ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. V primeru, ko stranka v 15 dnevnem roku od prejema obvestila pošte ne dvigne, nastopi fikcija vročitve z iztekom 15 dnevnega roka od puščenega obvestila. To pa tudi pomeni, da za tek roka ni pomembno, kdaj je bila pošiljka ali puščena v hišnem predalčniku oziroma zaradi neustreznega in neuporabnega hišnega predalčnika vrnjena sodišču, saj se s tem, ko se sodna pošiljka že po opravljeni vročitvi pusti v uporabnem predalčniku stranke, zagotovi le večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik s pisanjem seznanil.
dodatek za pomoč in postrežbo – zavrženje tožbe – rok za vložitev tožbe – zamuda roka – sodno varstvo
V skladu s 171. členom ZPIZ-2 lahko zavarovanec uveljavlja sodno varstvo v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tožnica je vložila tožbo po izteku tega roka, zato je tožba pravilno zavržena.
Tožnica je tožbo vložila pri upravnem organu, ki je nepristojni organ. Pri tem ni mogoče uporabiti določbe 8. odstavka 112. člena ZPP, saj vloga ni bila naslovljena na nepristojno sodišče, temveč na toženo stranko, ki je nepristojni organ. Tožnica je bila v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravilno poučena, da se tožba vloži pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani in ne pri toženi stranki.
Pritožba je dovoljena le zoper sklep, izdan na prvi stopnji. Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep, ki je bil izdan na drugi stopnji. Zato je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, tožnikovo vlogo upravičeno zavrglo.
ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 204, 208, 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - tatvina - zatajitev - poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je 20 litrov goriva natočil v PVC posodo namesto v rezervoar službenega vozila z namenom, da si ga protipravno prilasti. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je tožnik hkrati ob polnjenju goriva v poltovorno vozilo natočil še 20 litrov goriva v plastenko za potrebe viličarja, pravilno ocenilo kot verjetno. Spornega dne je dostop do cisterne z gorivom na drugi lokaciji tožene stranke oviralo transportno vozilo. Posledično tožnik ne bi mogel brez večjega napora prenesti posode z gorivom od cisterne do viličarja, upoštevaje, da mu je iz naslova invalidnosti III. kategorije priznana omejitev dela z bremeni, težjimi od 10 kg. Tožnik je plastenko z gorivom postavil med sedeže vozila zgolj zato, da se gorivo ne bi razlilo. Mesto, kamor je tožnik postavil posodo, je bilo vidno, kar pomeni, da tožnik ni imel namena skrivati posode. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni imel namena gorivo odtujiti, temveč ga uporabiti za polnjenje rezervoarja viličarja, ki ga je tisti dan potreboval za opravljanje dela. Ker tožniku očitana kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazana, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
Ker kazenski pregon za dejanje, ki sega v mesec junij 2010, ni več dovoljen, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz dejstvenega opisa izpustilo mesec junij 2010.
Upoštevajoč 19. odstavek 38. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki je veljala v predmetnem časovnem obdobju, in sicer, da delodajalec obračun plač po kolektivni pogodbi opravlja do 16. dne v mesecu za pretekli mesec, je obveznost obdolženca oškodovancu izplačati plačo za mesec julij 2010 zapadla 16. avgusta 2010, za mesec avgust 2010 pa 16. septembra 2010. Kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki sega v mesec julij in avgust 2010, je tako še dovoljen.
Z začasno odredbo hoče upnik doseči vrnitev menic v svojo posest (in ne na primer v hrambo tretjemu) ter prepoved dolžniku, da od njega v sodnem postopku zahteva plačilo preostalega meničnega dolga, česar pa mu po oceni pritožbenega sodišča z začasno odredbo ni mogoče preprečiti, tudi če bi sodišče ugotovilo verjetnost upnikove terjatve. Sodišče z začasno odredbo ne more stranke omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče v pravdi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSL0023488
KZ člen 113, 113/1, 113/1-3, 115, 115/2, 115/5. ZIKS-1 člen 24, 24/1, 24/1-1, 28, 82, 82/1, 82/1-1.
zastaranje izvršitve kazni zapora - tek in pretrganje zastaranja izvršitve kazni - načelno pravno mnenje
Prekinitev prestajanja kazni zapora iz razloga po 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, ni primer, „da zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči, ko obsojenec nastopi kazen“ (Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 2005, Pravno mnenje II/2005), zato je po preteku dvakratnika relativnega zastaranja roka izvršitev kazni zapora absolutno zastarala (peti odstavek 115. člena KZ).
Stroški sodno socialnega spora so glede na 1. odstavek 151. člena ZPP izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi tega sodnega postopka. Med sodne stroške ni mogoče šteti stroškov zastopanja v predsodnem upravnem postopku.
Stroški postopka v upravnem postopku gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (prvi odstavek 113. člena ZUP). V skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški v breme stranke, če se postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, končal za stranko neugodno, če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V predmetni zadevi se je postopek začel na zahtevo stranke, torej v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP. Zato prvostopenjsko sodišče stroškov, nastalih v upravnem postopku, utemeljeno ni priznalo.
ZP-1 člen 14, 15, 27, 68, 71, 154, 154-2. ZJN-2 člen 42, 42/3, 109a, 109a/1, 109a/1-4, 109a/4. ZFPPIPP člen 46, 212, 212/5, 215.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - odgovornost za prekršek - prisilna poravnava
Ker je obdolženec kot direktor pravne osebe podpisal in vložil ponudbo ter hkrati z njo neresnično izjavo glede neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti, je pritrditi razlogom, da se je zavedal svojega ravnanja in ga hotel storiti, ker ni nobenega dvoma, da je dobro vedel, da izjava ni resnična in da v resnici pravna oseba ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje na javnem naročilu.
Pravno nepomembno je, ali se je obdolženec zavedal, da se bo v postopku razkrilo, da njegova izjava ni resnična.
Glede na direktorsko funkcijo in jasne določbe ZFPPIPP so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obdolženec opravičljivo mislil, da dolg zaradi začetka postopka prisilne poravnave ni zapadel.
družba z omejeno odgovornostjo - pravica družbenika do informacije in vpogleda – pravica do fotokopiranja poslovne dokumentacije družbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - enako varstvo pravic - prekluzije - materialnopravna naziranja - odstop od sodne prakse - ustaljena sodna praksa
Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da pravica družbenika do vpogleda in informacij po določbi 512. člena ZGD-1 ni omejena le na fizični (enkratni ali večkratni) vpogled v dokumentacijo, pač pa je treba družbeniku dati tudi možnost fotokopiranja le-te.
Sistem prekluzij ne velja za materialnopravna vprašanja oziroma razlago materialnega prava. Svoja materialnopravna stališča oziroma naziranja vsaka stranka lahko uveljavlja v vseh fazah postopka (tako v prvostopenjskem, kot v pritožbenem in v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi). Katerekoli zakonske pravice je treba interpretirati tako, da se doseže dejanski namen zakonske norme – podelitve pravice in da ni zadoščeno zgolj formalnim pogojem zagotovitve le-te. Interpretacija uresničitve pravice družbenika, kot jo ponuja pritožnik, pa pomeni prav in samo formalno zagotovitev pravice, ki se prav v primeru obsežne dokumentacije izkaže kot vsebinsko izvotljena.
denarna socialna pomoč – odločitev o pravdnih stroških – načelo uspeha
Stroški sodno socialnega spora so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika. Ker je tožnik v sporu o glavni stvari uspel, saj je ne izpodbijani ugoditveni del sodbe že pravnomočen, je v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP upravičen do povračila stroškov v skladu z ZOdvT.