Pritožba je dovoljena le zoper sklep, izdan na prvi stopnji. Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep, ki je bil izdan na drugi stopnji. Zato je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, tožnikovo vlogo upravičeno zavrglo.
ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 204, 208, 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - tatvina - zatajitev - poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je 20 litrov goriva natočil v PVC posodo namesto v rezervoar službenega vozila z namenom, da si ga protipravno prilasti. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je tožnik hkrati ob polnjenju goriva v poltovorno vozilo natočil še 20 litrov goriva v plastenko za potrebe viličarja, pravilno ocenilo kot verjetno. Spornega dne je dostop do cisterne z gorivom na drugi lokaciji tožene stranke oviralo transportno vozilo. Posledično tožnik ne bi mogel brez večjega napora prenesti posode z gorivom od cisterne do viličarja, upoštevaje, da mu je iz naslova invalidnosti III. kategorije priznana omejitev dela z bremeni, težjimi od 10 kg. Tožnik je plastenko z gorivom postavil med sedeže vozila zgolj zato, da se gorivo ne bi razlilo. Mesto, kamor je tožnik postavil posodo, je bilo vidno, kar pomeni, da tožnik ni imel namena skrivati posode. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni imel namena gorivo odtujiti, temveč ga uporabiti za polnjenje rezervoarja viličarja, ki ga je tisti dan potreboval za opravljanje dela. Ker tožniku očitana kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazana, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
Bistvena tožnikova dejanska navedba v zvezi z zahtevkom iz naslova prevoznih stroškov je bila, da mu tožena stranka teh stroškov ni nikoli plačevala, ter da je šlo v plačilnih listah pod postavko prevoz dejansko za del plače. Ker je tožnik v navedbah pojasnil, v čem je sporna vsebina plačnih list, ne drži pritožbena navedba, da te navedbe nasprotujejo dokazom. Če vsebina dokazov nasprotuje dejanskim tožbenim navedbam, potem mora sodišče zaradi razčiščevanja teh nasprotij izvesti dokazni postopek, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo.
ZJU člen 21, 21/1, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-1, 156/2, 156/3, 156/5. ZDSS-1 člen 6, 6/1, 6/1-c, 47. ZSPJS člen 9, 9/3, 13, 13/2. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih člen 44, 44/1. ZDR-1 člen 42.
premestitev - razlika v plači - javni uslužbenec - organizacijski razlogi - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo po dejanskem delu
Pri toženi stranki je začel veljati novi akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je ukinil delovno mesto višjega svetovalca, ki ga je zasedala tožnica. Sprejeta odločitev je bila posledica sprememb v organizacijski in kadrovski strukturi glede na dejanske potrebe občinske uprave. Cilj reorganizacije je bila optimizacija poslovanja občinske uprave, poenotenja sistema, zlasti pa harmonizacija dejanskega stanja z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Zaradi navedenega se je delno spremenilo delovno področje znotraj oddelkov in posledično tudi delovna opravila posameznih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan organizacijski razlog za tožničino premestitev, ta pa ni bila izvedena z izključnim namenom razporeditve na nižje vrednoteno delovno mesto. Tožena stranka je zaradi ukinitve tožničinega delovnega mesta preverila možnost premestitve v skladu s 158. členom ZJU in ugotovila, da zanjo obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega tožnica izpolnjuje vse pogoje. Na novo oblikovano delovno mesto višjega svetovalca za družbene dejavnosti pri toženi stranki ni bilo prosto, saj ga je že zasedla druga delavka, zato tožena stranka ni bila dolžna tožnice premestiti na to delovno mesto. Ker je bila premestitev tožnice zakonita, tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi ni utemeljen.
Tožena stranka bi morala v sistemizaciji določiti delovna mesta, glede na vrste del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. Pri tem bi moralo oblikovanje delovnih mest slediti dejanskim potrebam dela. V kolikor pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog in se te naloge tudi opravljajo, mora sistemizacija vključevati ustrezno delovno mesto, v okviru katere se te naloge opravljajo. Tožnica je v postopku trdila, da je pri toženi stranki po premestitvi opravljala dela in naloge ukinjenega delovnega mesta višjega svetovalca za mednarodno sodelovanje v nazivu višjega svetovalca III, za katerega kolektivna pogodba dejavnosti določa uvrstitev v 33. plačni razred brez napredovanj in v 38. plačni razred z napredovanji. Če je tožnica v resnici opravljala drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljala na novo oblikovanem delovnem mestu svetovalke za organizacijo kulturnih in drugih dejavnosti, na katerega je bila premeščena, potem ji pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, čeprav tožena stranka nima sistematiziranega ustreznega delovnega mesta, ki bi ta dela obsegala. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožničin zahtevek po izplačilu razlike v plači za delovno mesto višje svetovalke neutemeljen že zaradi zakonitega sklepa o premestitvi, je ostalo dejansko stanje glede tega dela tožbenega zahtevka nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.
Center za socialno delo je izdal odločbo, s katero je odločil po uradni dolžnosti, da tožniku preneha pravica do državne štipendije z določenim dnem in da je tožnik dolžan prejete zneske štipendije za sporno šolsko oziroma študijsko leto vrniti. Zoper to odločitev je tožnik vložil vlogo „Prošnja za odpis dolga štipendije“,v kateri je navedel, da ugovarja na izterjavo štipendije za sporno študijsko leto, in sicer zaradi bolezni. Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v navedeni vlogi ne oporeka pravilnosti odločitve CSD, in da se je njegova vloga nanašala zgolj na odpis dolga štipendije. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe iz razloga, ker tožnik ni vložil pritožbe ali jo je vložil prepozno (drugi odstavek 63. člena ZDSS-1), napačna.
ZPP člen 39, 44, 44/2, 44/3, 45, 139, 139/6, 142, 142/7. ZDSS-1 člen 31. ZObr člen 57, 57/7.
določitev vrednosti spora - disciplinski postopek - zmotna uporaba materialnega prava - vročitev - vročitev pooblaščencu
Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Le če bi tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost spora, da bi nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišča najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti v tožbi navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP), kar pomeni da se stranka zoper takšen procesni sklep lahko pritoži le v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Ker ne gre za primere iz 39. člena ZPP, ko bi moralo sodišče določati vrednost spornega predmeta, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadeve v tem delu ni vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ZPP namreč ni podlage za izdajo posebnih sklepov o predlogih strank za določitev nižje ali višje vrednosti spora.
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi opustitve vročitve odločbe tožnikovemu pooblaščencu ni začel teči rok za ugovor. Ključno vprašanje za presojo, ali je bil ugovor zoper disciplinsko odločbo vložen v roku 3 dni (po 125. točki Pravil službe v Slovenski vojski), je, kdaj je tožnikov pooblaščenec dejansko prejel sporno odločbo. Naslovnik spornega pisanja (odločba disciplinskega organa) bi namreč moral biti tožnikov pooblaščenec, ne pa tožnik, ki je po zaslišanju oziroma ob zaključku disciplinskega postopka predložil pooblastilo za zastopanje po odvetniku. Od tega trenutka dalje je tožnik za opravljanje procesnih dejanj, torej tudi tistih v zvezi s sprejemom pisanj tožene stranke, pooblastil odvetnika. Po sedmem odstavku 142. člena ZPP se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno pooblaščencu. Če je pooblaščenec sporno pisanje kljub nezakonitem vročanju prejel, je relevantno le še vprašanje, kdaj ga je dejansko prejel. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijana sodbo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
zavrženje tožbe - pravni interes - starostna pokojnina - priznanje pravice do dodatne pokojnine
V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Iz sklepa, ki ga je tožnica izpodbijala pred sodiščem, izhaja, da je tožena stranka odločala o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le v obrazložitvi navedenega sklepa navaja, da mora tožnica pravice, ki izhajajo iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, sama uveljavljati pri pristojnem organu, ne pa pri ZPIZ, ki odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker o pravici, kot jo uveljavlja tožena stranka z izpodbijano odločbo, ni bilo odločeno (odločilen je namreč izrek odločbe, ne pa njegova obrazložitev), niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo.
dodatek za pomoč in postrežbo – zavrženje tožbe – rok za vložitev tožbe – zamuda roka – sodno varstvo
V skladu s 171. členom ZPIZ-2 lahko zavarovanec uveljavlja sodno varstvo v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tožnica je vložila tožbo po izteku tega roka, zato je tožba pravilno zavržena.
Tožnica je tožbo vložila pri upravnem organu, ki je nepristojni organ. Pri tem ni mogoče uporabiti določbe 8. odstavka 112. člena ZPP, saj vloga ni bila naslovljena na nepristojno sodišče, temveč na toženo stranko, ki je nepristojni organ. Tožnica je bila v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravilno poučena, da se tožba vloži pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani in ne pri toženi stranki.
Ker kazenski pregon za dejanje, ki sega v mesec junij 2010, ni več dovoljen, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz dejstvenega opisa izpustilo mesec junij 2010.
Upoštevajoč 19. odstavek 38. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki je veljala v predmetnem časovnem obdobju, in sicer, da delodajalec obračun plač po kolektivni pogodbi opravlja do 16. dne v mesecu za pretekli mesec, je obveznost obdolženca oškodovancu izplačati plačo za mesec julij 2010 zapadla 16. avgusta 2010, za mesec avgust 2010 pa 16. septembra 2010. Kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki sega v mesec julij in avgust 2010, je tako še dovoljen.
Ob starosti 55 let je mogoče pridobiti pravico do invalidske pokojnine le v primeru, če je ugotovljena II. kategorija invalidnosti s tem, da zavarovanec ni več zmožen za druga dela s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. V tem primeru gre za poklicno invalidnost (II. kategorija invalidnosti), ki pa pri tožniku ni bila ugotovljena. Pri tožniku gre za III. kategorijo invalidnosti, kar pomeni, da tožnik kljub temu, da je star 61 let, kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
obnova postopka - neprava obnova - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ponovna odmera starostne pokojnine - naknadno predložene plačilne liste
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pravilno zaključilo, da pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni. Naknadno predložene plačilne liste ne predstavljajo nobenega novega dejstva in dokaza, ki ga ne bi bilo mogoče predložiti že v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku.
Z vidika obnove postopka po 260. členu ZUP in izpolnjevanja pogojev po tej določbi bi se lahko izpodbijani odločbi, kljub temu, da bi moral biti predlog za obnovo postopka na podlagi 267. člena ZUP zavržen, šteli za pravilni in zakoniti, v kolikor bi bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno in razčiščeno tudi vprašanje utemeljenosti tožničine zahteve po novi odmeri starostne pokojnine in v postopku presojeno tudi, ali so izpolnjeni pogoji iz t.i. neprave obnove iz 183. člena ZPIZ-2. Tožnica v laični vlogi res ni navedla, da uveljavlja nepravo obnovo, ampak tudi ni navedla izrecno, da uveljavlja obnovo v smislu 260. člena ZUP. V vlogi, imenovani „prošnja za obnovo novega izračuna pokojnine“, je tožnica navajala, da je na podlagi podatkov o njenih osebnih dohodkih od leta 1992 do 2004 ugotovila, da je prišlo pri izračunu starostne pokojnine do napake, saj so zneski plač na plačilnih listah višji, kot so upoštevani pri izračunu pokojnine. Ker toženec o zahtevi za ponovno odmero starostne pokojnine in spremembo odločbe o odmeri starostne pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 zaradi smiselnega uveljavljanja nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to je po tožničinih navedbah zaradi nepravilnih podatkov, vnesenih za izračun starostne pokojnine, ni odločil, bo to storil v novem upravnem postopku. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi toženca odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
stroški stečajnega postopka – plačilo občasnih stroškov stečajnega postopka – terjatve, nastale v postopku prisilne poravnave – pogoji za končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom – ugovor kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov
Na podlagi spremembe drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP se ni spremenila določba 1. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, ki določa da je plačilo terjatev upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave, iz drugega odstavka 289. člena tega zakona (tudi po spremembi drugega odstavka 289. člena zakona), občasni strošek stečajnega postopka. Občasni stroški se plačajo upnikom pred razdelitvijo splošne razdelitvene mase (primerjaj drugi odstavek 289. člena v zvezi s 359. členom zakona).
Ker zakon upnike terjatev, ki se plačujejo kot občasni stroški postopka, obravnava drugače kot upnike terjatev, ki se plačujejo kot tekoči stroški stečajnega postopka, se izkaže, da je sodišče prve stopnje ugovor, ki temelji na stališču, da je potrebno tekoče in občasne stroške postopka obravnavati na enak način, pravilno zavrnilo.
Posledično sodišču tudi ni bilo treba obravnavati predlaganih ukrepov, ki bi jih bilo dolžno odrediti v primeru, če bi ugotovilo kršitev pravice v uvodu navedenih dveh upnikov do enakopravnega obravnavanja
„Stroški stečajnega postopka“ glede na jezikovno in namensko razlago niso le tekoči stroški stečajnega postopka. Pogoji za končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom so podani takrat, kadar stečajna masa ne zadošča za plačilo vseh stroškov stečajnega postopka, vključno za plačilo tistih občasnih stroškov stečajnega postopka, ki so vključeni v predračun stroškov in določeni s sklepom o predračunu stroškov stečajnega postopka.
del vdovske pokojnine - vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost
V 3. alineji 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2 je določeno, da ob izpolnjenih pogojih iz 53. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, pravico do vdovske pokojnine pridobi tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Z 12. členom ZZZDR je zunajzakonska skupnost opredeljena kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej, skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje in čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem starostne pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Občasno ločeno bivanje partnerjev ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Ne pomeni niti manjše intenzitete odnosov med tožnico in njenim partnerjem. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zakonito priznana pravica do vdovske pokojnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - denarno povračilo - višina
Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 1. odst. 118. čl. ZDR-1, ki višino denarnega povračila povezuje z določenim številom plač delavca, ki so mu bile izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prvostopno sodišče je tožnici priznalo povračilo v določenem znesku, vendar ni nikjer opredelilo, koliko tožničinih plač to predstavlja. Zato je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno nepravilna. Na podlagi kriterijev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri denarnega povračila, je ustrezno, pravično in skladno s sodno prakso, da se tožnici določi povračilo v višini treh plač. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnici v tej višini priznalo denarno povračilo.
ZFPPIPP člen 399, 399/1-1, 400, 400/2, 400/3, 400/4.
osebni stečaj – odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – pravni interes za začetek postopka osebnega stečaja
Prvostopenjsko sodišče je ovire za odpust obveznosti presojalo po določbah, ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G (s spremenjenimi določbami 399. člena) in niti v času vložitve predloga za odpust obveznosti niso več veljale, moralo pa bi uporabiti določbe novele ZFPPIPP-G, na kar pravilno opozarja pritožnik.
starostna pokojnina – znižanje starostne meje za priznanje pravice do starostne pokojnine
Tožnica pred 18 letom starosti ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato ne izpolnjuje pogoja, določenega v 38. členu ZPIZ-1, za znižanje starostne meje za priznanje pravice do starostne pokojnine.
Stroški sodno socialnega spora so glede na 1. odstavek 151. člena ZPP izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi tega sodnega postopka. Med sodne stroške ni mogoče šteti stroškov zastopanja v predsodnem upravnem postopku.
družba z omejeno odgovornostjo - pravica družbenika do informacije in vpogleda – pravica do fotokopiranja poslovne dokumentacije družbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - enako varstvo pravic - prekluzije - materialnopravna naziranja - odstop od sodne prakse - ustaljena sodna praksa
Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da pravica družbenika do vpogleda in informacij po določbi 512. člena ZGD-1 ni omejena le na fizični (enkratni ali večkratni) vpogled v dokumentacijo, pač pa je treba družbeniku dati tudi možnost fotokopiranja le-te.
Sistem prekluzij ne velja za materialnopravna vprašanja oziroma razlago materialnega prava. Svoja materialnopravna stališča oziroma naziranja vsaka stranka lahko uveljavlja v vseh fazah postopka (tako v prvostopenjskem, kot v pritožbenem in v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi). Katerekoli zakonske pravice je treba interpretirati tako, da se doseže dejanski namen zakonske norme – podelitve pravice in da ni zadoščeno zgolj formalnim pogojem zagotovitve le-te. Interpretacija uresničitve pravice družbenika, kot jo ponuja pritožnik, pa pomeni prav in samo formalno zagotovitev pravice, ki se prav v primeru obsežne dokumentacije izkaže kot vsebinsko izvotljena.
ZDR-1 člen 98, 88, 104, 114, 114/1. ZFPPIPP člen 221.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - stečaj delodajalca
Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo iz razloga prenehanja prvotožene stranke zaradi stečaja, začetega na podlagi sklepa Okrožnega sodišča. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila formalno kot dejansko podana na podlagi prvega odstavka 104. člena ZDR-1, ki določa, da lahko upravitelj v stečajnem postopku ali postopku prisilne likvidacije s 15-dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem, katerih delo je zaradi začetka stečajnega postopka postalo nepotrebno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podlage za zaposlitev pri drugotoženi stranki. V zvezi s tem je sodišče pravilno obrazložilo okoliščine prenosa dejavnosti in delavcev na novo ustanovljeni družbi. Prenos je potekal v skladu z 221. členom ZFPPIP, načrtom finančnega prestrukturiranja in izčlenitvenim načrtom. Med prvo in drugotoženo stranko ni prišlo do prenosa celotnega podjetja, temveč le tistih organizacijskih enot, ki jih je predvideval načrt finančnega prestrukturiranja, medtem ko so bile preostale enote (med njimi tudi varnostna služba) pred tem ukinjene. Tožnik tako od drugotožene stranke neutemeljeno zahteva sprejem na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki. Drugotožena stranka ni bila dejanska prevzemnica dejavnosti varnostne službe prvotožene stranke niti ni tega predvideval načrt finančnega prestrukturiranja ali izčlenitveni načrt.