Ker kazenski pregon za dejanje, ki sega v mesec junij 2010, ni več dovoljen, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz dejstvenega opisa izpustilo mesec junij 2010.
Upoštevajoč 19. odstavek 38. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki je veljala v predmetnem časovnem obdobju, in sicer, da delodajalec obračun plač po kolektivni pogodbi opravlja do 16. dne v mesecu za pretekli mesec, je obveznost obdolženca oškodovancu izplačati plačo za mesec julij 2010 zapadla 16. avgusta 2010, za mesec avgust 2010 pa 16. septembra 2010. Kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki sega v mesec julij in avgust 2010, je tako še dovoljen.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo le listinske dokaze, ni pa ponovilo ostalih izvedenih dokazov z zaslišanjem strank in prič v prejšnjih postopkih, pri tem pa je svojo odločitev oprlo na zaslišanje priče B.B in na izpovedbo direktorice tožene stranke, ki pa jih sodišče v ponovljenem postopku ni izvedlo ali ponovilo, kar pomeni, da je svojo odločitev oprlo tudi na izvedbo dokazov, ki jih v tem postopku ni izvedlo. Sodišče prve stopnje mora v ponovljenem postopku ponoviti ali izvesti dokaze, ki jih je izvedlo v prejšnjih postopkih, v kolikor svojo odločitev opre na dokaze, ki jih je sodišče sicer izvedlo v prejšnjem postopku. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka po določilih 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijani sklep o zavrženju tožbe pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Stroški postopka v upravnem postopku gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (prvi odstavek 113. člena ZUP). V skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški v breme stranke, če se postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, končal za stranko neugodno, če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V predmetni zadevi se je postopek začel na zahtevo stranke, torej v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP. Zato prvostopenjsko sodišče stroškov, nastalih v upravnem postopku, utemeljeno ni priznalo.
Pritožnikova vloga „Pravno odškodninski zahtevek“ je nepopolna, saj nima določno postavljenega dajatvenega zahtevka. Tožnik tudi po pozivu sodišča, da nejasno in nepopolno vlogo popravi tako, da jo označi kot tožbo, postavi jasen in določen tožbeni zahtevek, o katerem naj odloči sodišče, da navede številko in datum morebitne izpodbijane odločbe oziroma pojasni tožbeni zahtevek glede vtoževane odškodnine ter izkaže elemente odškodninske odgovornosti, vloge ni dopolnil tako, da bi bila sposobna za obravnavo. Zato je pravilno zavržena (5. odstavek 108. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0085828
OZ člen 22, 22/1, 28, 28/2. ZPP člen 436, 436/3. ZOdvT tarifna številka 3100.
spor majhne vrednosti – ponudba – naročilnica kot ponudba – sprejem ponudbe – podjemna pogodba – trditveno in dokazno breme – izvršilni stroški – zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov – nastop zamude – začetek teka zakonskih zamudnih obresti – prehod postopka iz izvršbe v pravdo – razveljavitev sklepa o izvršbi – izvršljivost obveznosti – zapadlost obveznosti – stroški pravdnega postopka – nagrada za postopek – nastanek nagrade
Tožena stranka je v naročilnicah opredelila tako predmet naročila, ceno, kot tudi rok plačila (valuto). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da imajo tako sestavljene naročilnice naravo ponudbe.
Paricijski rok, ki je bil prekinjen z vložitvijo ugovora dolžnika in bo začel teči znova od vročitve te sodbe dolžniku, ne odlaga zapadlosti, temveč le izpolnitev dolžnikove obveznosti plačila izvršilnih stroškov. Prejem sklepa o izvršbi s strani dolžnika vpliva le na izpolnitveno obveznost dolžnika (torej na izvršljivost obveznosti), ne pa tudi na samo zapadlost obveznosti in začetek teka zakonskih zamudnih obresti.
Nagrada za postopek ni pogojena z vlaganjem pisnih vlog, temveč ta nagrada nastane že s sprejemom pooblastila in praviloma (izjeme, ko se nagrada zmanjša, so določene v tarifni številki 3101) ni odvisna od opravil, ki jih pooblaščenec v postopku opravi.
V predmetni zadevi je vložena ena tožba zoper štiri dokončne posamične upravne akte o pravicah iz javnih sredstev. Gre za eno tožbo z več tožbenimi zahtevki, zato je z izpodbijano sodno odločbo iz tega naslova, ob pravilno uporabljeni 1.b točki Odvetniške tarife, utemeljeno priznanih le 300 točk, ne pa za vsak tožbeni zahtevek posebej. Sicer pa prav zaradi smotrnosti in ekonomičnosti sodnega postopka ni razumnega razloga za vlaganje štirih samostojnih tožb med istima strankama v zvezi z istovrstnimi predmeti sporov. Zato pritožbeni predlog za priznanje višjih stroškov, kot da bi bile vložene štiri tožbe, ni utemeljen.
ZDSS člen 43, 43/1, 43/2. ZIZ člen 272, 272/2, 273.
začasna odredba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev
Tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal za verjeten obstoj njegove terjatve v zvezi z nezakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Obstoj terjatve tožnika bi bil v tej fazi postopka verjetno izkazan, če bi iz spisovnih podatkov izhajalo, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenega razloga, ali če bi bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita. Podatki v spisu zaenkrat ne nudijo opore za ugotovitev, da je tožnik svojo terjatev v tem individualnem delovnem sporu verjetno izkazal. Terjatev je verjetno izkazana, če okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva. Iz tožbenih navedb tožnika in predloga za izdajo začasne odredbe ter iz listin, ki so v spisu, je razbrati, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku, določenem v drugem odstavku 109. člena ZDR-1, da je pred odpovedjo tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor v razumnem roku.
ZDR člen 6, 88, 88/1, 88/1-1, 89. ZDR-1 člen 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - dopolnilna sodba - plačilo za nadurno delo
Tožena stranka je zaradi zmanjšanja obiskovalcev in slabših poslovnih rezultatov v prvih mesecih leta 2012 reorganizirala delo, in sicer je tožnikovo delo delovnega mesta nadzornika iger prerazporedila na preostale zaposlene, kasneje pa je del nalog tega delovnega mesta prenesla tudi na zunanjo sodelavko, ki je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o opravljanju poslovnih storitev. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 88. čena ZDR, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožnik je zahteval izplačilo 107 nadur, ki jih je opravil v spornem obdobju. Sodišču je predložil evidenco mesečno opravljenih ur, v kateri je upošteval tudi dneve, ko je koristil letni dopust. Sodišču je predlagal, da od tožene stranke pridobi mesečne obračune plač. Za odločitev o zahtevku za plačilo nadur bi bilo potrebno raziskati, ali manko ur v posameznih mesecih dejansko predstavlja koriščenje letnega dopusta. Sodišče prve stopnje bi moralo pri primerjavi mesečne delovne obveznosti in dejansko opravljenih ur upoštevati tudi letni dopust oziroma dneve, ko ga je tožnik koristil. Navedeno bi lahko sodišče ugotovilo z vpogledom v obračune plač za tožnika, pri čemer je tožnik predlagal, da tožena stranka sama predloži obračune plač zanj. Sodišče je nepravilno štelo, da bi obračune tožnikovih plač potrebovalo le za ugotavljanje višine. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani dopolnilno sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ob starosti 55 let je mogoče pridobiti pravico do invalidske pokojnine le v primeru, če je ugotovljena II. kategorija invalidnosti s tem, da zavarovanec ni več zmožen za druga dela s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. V tem primeru gre za poklicno invalidnost (II. kategorija invalidnosti), ki pa pri tožniku ni bila ugotovljena. Pri tožniku gre za III. kategorijo invalidnosti, kar pomeni, da tožnik kljub temu, da je star 61 let, kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZJU člen 21, 21/1, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-1, 156/2, 156/3, 156/5. ZDSS-1 člen 6, 6/1, 6/1-c, 47. ZSPJS člen 9, 9/3, 13, 13/2. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih člen 44, 44/1. ZDR-1 člen 42.
premestitev - razlika v plači - javni uslužbenec - organizacijski razlogi - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo po dejanskem delu
Pri toženi stranki je začel veljati novi akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je ukinil delovno mesto višjega svetovalca, ki ga je zasedala tožnica. Sprejeta odločitev je bila posledica sprememb v organizacijski in kadrovski strukturi glede na dejanske potrebe občinske uprave. Cilj reorganizacije je bila optimizacija poslovanja občinske uprave, poenotenja sistema, zlasti pa harmonizacija dejanskega stanja z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Zaradi navedenega se je delno spremenilo delovno področje znotraj oddelkov in posledično tudi delovna opravila posameznih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan organizacijski razlog za tožničino premestitev, ta pa ni bila izvedena z izključnim namenom razporeditve na nižje vrednoteno delovno mesto. Tožena stranka je zaradi ukinitve tožničinega delovnega mesta preverila možnost premestitve v skladu s 158. členom ZJU in ugotovila, da zanjo obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega tožnica izpolnjuje vse pogoje. Na novo oblikovano delovno mesto višjega svetovalca za družbene dejavnosti pri toženi stranki ni bilo prosto, saj ga je že zasedla druga delavka, zato tožena stranka ni bila dolžna tožnice premestiti na to delovno mesto. Ker je bila premestitev tožnice zakonita, tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi ni utemeljen.
Tožena stranka bi morala v sistemizaciji določiti delovna mesta, glede na vrste del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. Pri tem bi moralo oblikovanje delovnih mest slediti dejanskim potrebam dela. V kolikor pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog in se te naloge tudi opravljajo, mora sistemizacija vključevati ustrezno delovno mesto, v okviru katere se te naloge opravljajo. Tožnica je v postopku trdila, da je pri toženi stranki po premestitvi opravljala dela in naloge ukinjenega delovnega mesta višjega svetovalca za mednarodno sodelovanje v nazivu višjega svetovalca III, za katerega kolektivna pogodba dejavnosti določa uvrstitev v 33. plačni razred brez napredovanj in v 38. plačni razred z napredovanji. Če je tožnica v resnici opravljala drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljala na novo oblikovanem delovnem mestu svetovalke za organizacijo kulturnih in drugih dejavnosti, na katerega je bila premeščena, potem ji pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, čeprav tožena stranka nima sistematiziranega ustreznega delovnega mesta, ki bi ta dela obsegala. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožničin zahtevek po izplačilu razlike v plači za delovno mesto višje svetovalke neutemeljen že zaradi zakonitega sklepa o premestitvi, je ostalo dejansko stanje glede tega dela tožbenega zahtevka nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 91/1, 374. ZDSS-1 člen 19.
zavrženje revizije - pooblaščenec
Po določbi tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP, ki se na temelju 19. člena ZDSS-1 subsidiarno uporablja v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, sme stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravljati pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma tudi sama, če ima opravljen pravniški državni izpit. Ker vložnik ni vložil revizije po odvetniku oziroma ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo na podlagi prvega odstavka 91. člena in prvega odstavka 374. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
Sodišče prve stopnje je novo izpodbijano sodbo izdalo na zahtevo obsojenca (glede združitve zaporne kazni po dveh pravnomočnih sodbah) ter na predlog državnega tožilca (glede združitve zaporne kazni po pravnomočni sodbi), kar poleg ostalih okoliščin, ki jih pritožnik ne izpodbija, pomeni, da so obstajali pogoji za spremembo vseh treh pravnomočnih sodb v odločbi o kazenski sankciji in izrek enotne zaporne kazni kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo.
veljavnost pogodbe o zaposlitvi - upokojitev po ZUJF – nova dejstva in novi dokazi
Tožnica je na naroku predložila odločbo ZPIZ z dne 25. 8. 2015, s katero je bilo med drugim odločeno, da tožnica nima pravice do starostne pokojnine od 16. 9. 2012 dalje, temveč od 31. 1. 2014 dalje. Iz obrazložitve te odločbe še izhaja, da je bila z odločbo ZPIZ pri tožnici v obdobju od 16. 9. 2012 do 30. 1. 2014 ugotovljena lastnost zavarovanke iz delovnega razmerja. Po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP v povezavi s 383. členom ZPP lahko stranka na prvem naroku nove glavne obravnave navaja tudi nova dejstva in predlaga nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla navesti in predložiti. Tožnica do poteka roka za odgovor na revizijo odločbe ZPIZ z dne 25. 8. 2015 ni mogla predložiti. Zato tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče v ponovljenem sojenju glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upoštevati naknadno spremenjen datum njene upokojitve.
plačilo nadur - zmotna uporaba materialnega prava - mobilni delavec - voznik tovornega vozila
Sodišče prve stopnje je v delovni čas tožnika (voznika tovornega vozila) v nasprotju z določbo 3. člena ZDCOPMD štelo tudi čas njegove razpoložljivosti, ki ga v delovni čas ni mogoče šteti. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da znaša polni delovni čas tožnika kot mobilnega delavca 48 ur tedensko, saj je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko. ZDCOPMD v 1. odstavku 4. člena ne določa, da znaša polni delovni čas mobilnega delavca 48 ur tedensko, ampak da se lahko najdaljši tedenski delovni čas poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas in ta skladno z določbo 142. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, ne sme presegati 40 ur na teden, z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko kot polni določi krajši delovni čas od 40 ur tedensko, vendar ne manj kot 36 ur. ZDR ni dopuščal, da bi se z zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas od 40 ur tedensko, zato se tožnikova tedenska delovna obveznost ne more podaljšati na 48 ur. Tako je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40 urni tedenski delovni čas. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje v zvezi z zahtevkom za plačilo nadur ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.
Center za socialno delo je izdal odločbo, s katero je odločil po uradni dolžnosti, da tožniku preneha pravica do državne štipendije z določenim dnem in da je tožnik dolžan prejete zneske štipendije za sporno šolsko oziroma študijsko leto vrniti. Zoper to odločitev je tožnik vložil vlogo „Prošnja za odpis dolga štipendije“,v kateri je navedel, da ugovarja na izterjavo štipendije za sporno študijsko leto, in sicer zaradi bolezni. Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v navedeni vlogi ne oporeka pravilnosti odločitve CSD, in da se je njegova vloga nanašala zgolj na odpis dolga štipendije. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe iz razloga, ker tožnik ni vložil pritožbe ali jo je vložil prepozno (drugi odstavek 63. člena ZDSS-1), napačna.
Bistvena tožnikova dejanska navedba v zvezi z zahtevkom iz naslova prevoznih stroškov je bila, da mu tožena stranka teh stroškov ni nikoli plačevala, ter da je šlo v plačilnih listah pod postavko prevoz dejansko za del plače. Ker je tožnik v navedbah pojasnil, v čem je sporna vsebina plačnih list, ne drži pritožbena navedba, da te navedbe nasprotujejo dokazom. Če vsebina dokazov nasprotuje dejanskim tožbenim navedbam, potem mora sodišče zaradi razčiščevanja teh nasprotij izvesti dokazni postopek, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 87, 87/3, 347. ZDSS-1 člen 65, 65/1.
štipendija – zavrženje revizije
V tretjem odstavku 86. člena ZPP je določeno, da v postopku z izrednimi pravdnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Določba omenjenega odstavka ne velja le v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). V prvem odstavku 65. člena ZDSS-1 je nadalje določeno, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata, združenja zavarovancev oziroma delodajalcev, če ga ta zaposli za zastopanje svojih članov in je opravil pravniški državni izpit. Revizija ni bila vložena po odvetniku, prav tako niso izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 86. člena ZPP oziroma prvem odstavku 65. člena ZDSS-1, zato je sodišče prve stopnje revizijo utemeljeno zavrglo (374. člen ZPP).
obnova postopka - neprava obnova - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ponovna odmera starostne pokojnine - naknadno predložene plačilne liste
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pravilno zaključilo, da pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni. Naknadno predložene plačilne liste ne predstavljajo nobenega novega dejstva in dokaza, ki ga ne bi bilo mogoče predložiti že v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku.
Z vidika obnove postopka po 260. členu ZUP in izpolnjevanja pogojev po tej določbi bi se lahko izpodbijani odločbi, kljub temu, da bi moral biti predlog za obnovo postopka na podlagi 267. člena ZUP zavržen, šteli za pravilni in zakoniti, v kolikor bi bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno in razčiščeno tudi vprašanje utemeljenosti tožničine zahteve po novi odmeri starostne pokojnine in v postopku presojeno tudi, ali so izpolnjeni pogoji iz t.i. neprave obnove iz 183. člena ZPIZ-2. Tožnica v laični vlogi res ni navedla, da uveljavlja nepravo obnovo, ampak tudi ni navedla izrecno, da uveljavlja obnovo v smislu 260. člena ZUP. V vlogi, imenovani „prošnja za obnovo novega izračuna pokojnine“, je tožnica navajala, da je na podlagi podatkov o njenih osebnih dohodkih od leta 1992 do 2004 ugotovila, da je prišlo pri izračunu starostne pokojnine do napake, saj so zneski plač na plačilnih listah višji, kot so upoštevani pri izračunu pokojnine. Ker toženec o zahtevi za ponovno odmero starostne pokojnine in spremembo odločbe o odmeri starostne pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 zaradi smiselnega uveljavljanja nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to je po tožničinih navedbah zaradi nepravilnih podatkov, vnesenih za izračun starostne pokojnine, ni odločil, bo to storil v novem upravnem postopku. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi toženca odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
zavrženje tožbe – nepopolna vloga – rok za vložitev tožbe
Rok 30 dni za vložitev tožbe je potekel 14. 10. 2007. Tožnik je tožbo vložil 17. 3. 2016, kar je po preteku 30 dnevnega roka, določenega v 72. členu ZDSS-1 za vložitev tožbe. Zato je tožba pravilno zavržena (prvi odstavek 274. člena ZPP).