plačilo nadur - zmotna uporaba materialnega prava - mobilni delavec - voznik tovornega vozila
Sodišče prve stopnje je v delovni čas tožnika (voznika tovornega vozila) v nasprotju z določbo 3. člena ZDCOPMD štelo tudi čas njegove razpoložljivosti, ki ga v delovni čas ni mogoče šteti. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da znaša polni delovni čas tožnika kot mobilnega delavca 48 ur tedensko, saj je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko. ZDCOPMD v 1. odstavku 4. člena ne določa, da znaša polni delovni čas mobilnega delavca 48 ur tedensko, ampak da se lahko najdaljši tedenski delovni čas poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas in ta skladno z določbo 142. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, ne sme presegati 40 ur na teden, z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko kot polni določi krajši delovni čas od 40 ur tedensko, vendar ne manj kot 36 ur. ZDR ni dopuščal, da bi se z zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas od 40 ur tedensko, zato se tožnikova tedenska delovna obveznost ne more podaljšati na 48 ur. Tako je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40 urni tedenski delovni čas. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje v zvezi z zahtevkom za plačilo nadur ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.
Stroški postopka v upravnem postopku gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (prvi odstavek 113. člena ZUP). V skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški v breme stranke, če se postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, končal za stranko neugodno, če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V predmetni zadevi se je postopek začel na zahtevo stranke, torej v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP. Zato prvostopenjsko sodišče stroškov, nastalih v upravnem postopku, utemeljeno ni priznalo.
ZJU člen 21, 21/1, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-1, 156/2, 156/3, 156/5. ZDSS-1 člen 6, 6/1, 6/1-c, 47. ZSPJS člen 9, 9/3, 13, 13/2. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih člen 44, 44/1. ZDR-1 člen 42.
premestitev - razlika v plači - javni uslužbenec - organizacijski razlogi - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo po dejanskem delu
Pri toženi stranki je začel veljati novi akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je ukinil delovno mesto višjega svetovalca, ki ga je zasedala tožnica. Sprejeta odločitev je bila posledica sprememb v organizacijski in kadrovski strukturi glede na dejanske potrebe občinske uprave. Cilj reorganizacije je bila optimizacija poslovanja občinske uprave, poenotenja sistema, zlasti pa harmonizacija dejanskega stanja z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Zaradi navedenega se je delno spremenilo delovno področje znotraj oddelkov in posledično tudi delovna opravila posameznih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan organizacijski razlog za tožničino premestitev, ta pa ni bila izvedena z izključnim namenom razporeditve na nižje vrednoteno delovno mesto. Tožena stranka je zaradi ukinitve tožničinega delovnega mesta preverila možnost premestitve v skladu s 158. členom ZJU in ugotovila, da zanjo obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega tožnica izpolnjuje vse pogoje. Na novo oblikovano delovno mesto višjega svetovalca za družbene dejavnosti pri toženi stranki ni bilo prosto, saj ga je že zasedla druga delavka, zato tožena stranka ni bila dolžna tožnice premestiti na to delovno mesto. Ker je bila premestitev tožnice zakonita, tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi ni utemeljen.
Tožena stranka bi morala v sistemizaciji določiti delovna mesta, glede na vrste del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. Pri tem bi moralo oblikovanje delovnih mest slediti dejanskim potrebam dela. V kolikor pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog in se te naloge tudi opravljajo, mora sistemizacija vključevati ustrezno delovno mesto, v okviru katere se te naloge opravljajo. Tožnica je v postopku trdila, da je pri toženi stranki po premestitvi opravljala dela in naloge ukinjenega delovnega mesta višjega svetovalca za mednarodno sodelovanje v nazivu višjega svetovalca III, za katerega kolektivna pogodba dejavnosti določa uvrstitev v 33. plačni razred brez napredovanj in v 38. plačni razred z napredovanji. Če je tožnica v resnici opravljala drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljala na novo oblikovanem delovnem mestu svetovalke za organizacijo kulturnih in drugih dejavnosti, na katerega je bila premeščena, potem ji pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, čeprav tožena stranka nima sistematiziranega ustreznega delovnega mesta, ki bi ta dela obsegala. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožničin zahtevek po izplačilu razlike v plači za delovno mesto višje svetovalke neutemeljen že zaradi zakonitega sklepa o premestitvi, je ostalo dejansko stanje glede tega dela tožbenega zahtevka nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.
prijava terjatve – pravočasnost – rok za prijavo terjatve – zavrženje prijave – začetek stečajnega postopka – seznanitev z začetkom stečajnega postopka – vročitve – domneva seznanitve – oklic o začetku stečajnega postopka – objava oklica – spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti
Objava oklica začetka stečajnega postopka z vključenim pozivom upnikom, naj v določenem trimesečnem roku prijavijo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, je namenjena seznanitvi nedoločenega kroga upnikov s pravno pomembnim dejstvom začetka stečajnega postopka, od katerega je odvisen tudi način uveljavljanja pravnega varstva v zvezi z upnikovo terjatvijo in podučitvi upnikov o postopku uveljavljanja terjatev. Ker vsi upniki sodišču niso znani, včasih pa zaradi neurejene poslovne dokumentacije niti dolžniku samemu ne, bi bilo osebno vročanje oklica o začetku stečajnega postopka vsem upnikom stečajnega dolžnika praktično neizvedljivo. Da bi zakonodajalec omogočil seznanitev z začetkom stečajnega postopka in z načinom uveljavljanja pravnega varstva upnikov v zvezi z njihovimi terjatvami, je moral namesto osebne vročitve najti drug primeren način vročitve oklica o začetku stečajnega postopka. Kot tak primeren način je določil objavo na spletni strani AJPES.
Pritožnik zato s pritožbenimi navedbami o razlogih za prijavo terjatve po preteku zakonskega roka za prijavo, ker o oklicu „ni bil obveščen pismeno“ in ker „elektronske pošte ni mogel sprejeti, ker ne poseduje računalniškega sistema“, ne more uspeti.
dodatek za pomoč in postrežbo – zavrženje tožbe – rok za vložitev tožbe – zamuda roka – sodno varstvo
V skladu s 171. členom ZPIZ-2 lahko zavarovanec uveljavlja sodno varstvo v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tožnica je vložila tožbo po izteku tega roka, zato je tožba pravilno zavržena.
Tožnica je tožbo vložila pri upravnem organu, ki je nepristojni organ. Pri tem ni mogoče uporabiti določbe 8. odstavka 112. člena ZPP, saj vloga ni bila naslovljena na nepristojno sodišče, temveč na toženo stranko, ki je nepristojni organ. Tožnica je bila v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravilno poučena, da se tožba vloži pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani in ne pri toženi stranki.
Pritožba je dovoljena le zoper sklep, izdan na prvi stopnji. Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep, ki je bil izdan na drugi stopnji. Zato je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, tožnikovo vlogo upravičeno zavrglo.
ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 204, 208, 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - tatvina - zatajitev - poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je 20 litrov goriva natočil v PVC posodo namesto v rezervoar službenega vozila z namenom, da si ga protipravno prilasti. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je tožnik hkrati ob polnjenju goriva v poltovorno vozilo natočil še 20 litrov goriva v plastenko za potrebe viličarja, pravilno ocenilo kot verjetno. Spornega dne je dostop do cisterne z gorivom na drugi lokaciji tožene stranke oviralo transportno vozilo. Posledično tožnik ne bi mogel brez večjega napora prenesti posode z gorivom od cisterne do viličarja, upoštevaje, da mu je iz naslova invalidnosti III. kategorije priznana omejitev dela z bremeni, težjimi od 10 kg. Tožnik je plastenko z gorivom postavil med sedeže vozila zgolj zato, da se gorivo ne bi razlilo. Mesto, kamor je tožnik postavil posodo, je bilo vidno, kar pomeni, da tožnik ni imel namena skrivati posode. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni imel namena gorivo odtujiti, temveč ga uporabiti za polnjenje rezervoarja viličarja, ki ga je tisti dan potreboval za opravljanje dela. Ker tožniku očitana kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazana, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
Sodišče prve stopnje je novo izpodbijano sodbo izdalo na zahtevo obsojenca (glede združitve zaporne kazni po dveh pravnomočnih sodbah) ter na predlog državnega tožilca (glede združitve zaporne kazni po pravnomočni sodbi), kar poleg ostalih okoliščin, ki jih pritožnik ne izpodbija, pomeni, da so obstajali pogoji za spremembo vseh treh pravnomočnih sodb v odločbi o kazenski sankciji in izrek enotne zaporne kazni kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 91/1, 374. ZDSS-1 člen 19.
zavrženje revizije - pooblaščenec
Po določbi tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP, ki se na temelju 19. člena ZDSS-1 subsidiarno uporablja v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, sme stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravljati pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma tudi sama, če ima opravljen pravniški državni izpit. Ker vložnik ni vložil revizije po odvetniku oziroma ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo na podlagi prvega odstavka 91. člena in prvega odstavka 374. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi 21. 8. 2015 izdalo sodbo. Tožnikovo vlogo z dne 14. 9. 2015 je štelo kot pritožbo zoper to sodbo in jo s sklepom z dne 16. 9. 2015 zavrglo, ker ni bila podpisana. Tožnik je nato 12. 10. 2015 vložil vlogo v tujem (srbskem in angleškem) jeziku. Sodišče prve stopnje je tožniku s sklepom pravilno naložilo, da to nerazumljivo vlogo v roku 15 dni prevede v slovenski jezik. V postavljenem roku tožnik vloge ni prevedel v slovenski jezik, dopolnitev vloge z dne 12. 10. 2015 je bila vložena šele 17. 11. 2015, ko jo je tožnik poslal priporočeno po pošti, torej prepozno. Vloga z dne 17. 11. 2015 predstavlja prepozno dopolnitev vloge z dne 12. 10. 2015. Trditev sodišča prve stopnje o pravnomočnosti sodbe opr. št. XII Ps 3164/2013 z dne 21. 8. 2015 je preuranjena, saj o vlogi tožnika z dne 12. 10. 2015, podani zoper sklep o zavrženju vloge, ki jo je sodišče štelo kot pritožbo z dne 16. 9. 2015, v dosedanjem postopku še ni bilo odločeno.
sporazum o zavarovanju denarne terjatev z ustanovitvijo zastavne pravice na solastnem deležu nepremičnine – podpis pooblastila odvetniku – sklenitev sodne poravnave – sodna poravnava
Tožnica sicer ni podpisala kreditne pogodbe in ni podpisala izjave o lastništvu, vendar je kljub temu podpisala golo pooblastilo odvetniku, kar kaže na to, da je bila seznanjena z zadevo, sicer pooblastila ne bi podpisala.
Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev cele pogodbe in vseh njenih pravnih učinkov. Postavila je torej zahtevek na temelju prvega odstavka 95. člena OZ. Takšen zahtevek sicer stranka pravnega posla praviloma lahko uveljavlja. Mora pa postaviti ustrezne trditve glede obstoja predpostavk kakšnega izpodbojnostnega razloga, npr. bistvene zmote. Trditev glede obstoja kateregakoli izpodbojnostnega razloga po OZ pa tožeča stranka ni nikoli niti podala. Takšen zahtevek, kot ga je tožeča stranka torej postavila, je neutemeljen že zato, ker mu manjkajo trditve.
Z odstopom terjatve ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke, ker je pogodba o odstopu terjatve pomenila le način izvršitve tega, kar je bilo že dogovorjeno v temeljni pogodbi.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve – pogoji za začasno odredbo – subjektivni pogoj – varščina kot pogoj za začasno odredbo – obstoj nevarnosti
Izpodbijanega sklepa ni mogoče uspešno utemeljiti na domnevi, da višje varščine upnik ne bo pripravljen plačati, saj je odločitev o plačilu s strani sodišča določene varščine v domeni upnika.
Sodna praksa v zvezi z obstojem nevarnosti pri izdaji začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve res stoji na stališču, da mora upnik pri izkazu subjektivnega pogoja zatrjevati in verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem, ki meri na izigravanje upnika. Vendar pa lahko upnik s plačilom varščine doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, da ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti. V takem primeru dobi namreč dolžnik iz založene varščine na relativno enostaven način povrnjeno škodo, ki mu je nastala zaradi neutemeljene ali neupravičene začasne odredbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0084260
OZ člen 299, 299/2, 336, 336/1, 346, 352, 352/3. ZIZ člen 180, 267, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1. SPZ člen 154, 154/1, 154/2, 154/2-1. ZPP člen 357.
poslovna odškodninska odgovornost – mandatna pogodba – odvetnik – odgovornost odvetnika – posebni pogoji za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov – groba napaka odvetnika – izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – Paulijanska tožba – predlog za izdajo začasne odredbe – prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnin – vpis v zemljiško knjigo – publicitetni učinek – nevložitev predloga za začasno odredbo – kdaj je mogoče izdati začasno odredbo – pogoji za izdajo začasne odredbe – verjetnost obstoja terjatve – vpis hipoteke v zavarovanje terjatev drugih upnikov – ustavitev izvršbe po predlogu – plačilo terjatve – pogoji za prenehanje in izbris hipoteke – uspeh začasne odredbe – vzročna zveza – zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaralnega roka – kdaj pride dolžnik v zamudo – zakonske zamudne obresti – prekoračitev tožbenega zahtevka – začetek teka zamudnih obresti
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik izkazal pogoje za uspeh s predlogom za začasno odredbo. Pri tem je upravičeno upoštevalo, da za izdajo začasnih odredb zadoščajo verjetno izkazana dejstva, pa tudi naravo postopka, v katerem bi moral odvetnik predlagati začasno odredbo (Paulijanska tožba, s katero je tožnik uspel).
ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4, 12, 12/4. ZPP člen 7, 212.
pravna oseba – predlog za oprostitev plačila sodnih taks – odlog plačila sodnih taks – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – obstoj premoženja – možnost unovčenja premoženja – pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti – taksne olajšave – trditveno in dokazno breme – nedovoljene pritožbene novote
Vsak od tožencev ima določeno premoženje. S tem pa se izkažejo za neresnične njihove navedbe, da le-tega nimajo (posledično je jasno, da sodišče prve stopnje takšnim trditvam ni moglo slediti). Glede na to, da premoženje imajo, pa bi (skladno z ustaljeno sodno prakso) vsak od njih moral pojasniti, zakaj tega ne more unovčiti vsaj do višine sodne takse.
Taksne olajšave (torej (delna) oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse) pomenijo izjemo od splošnega pravila, da je sodno takso treba v celoti plačati takoj, ko nastane taksna obveznost. Trditveno in dokazno breme o tem, da stranka pogoje za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo izpolnjuje, je na njej sami.
Iz obrazložitve je razvidno, da bi prvi toženec takso lahko plačal predvsem iz opredmetenih sredstev, kratkoročnih poslovnih terjatev in zalog; drugi toženec iz dolgoročnih finančnih naložb; tretji toženec pa iz opredmetenih poslovnih sredstev, dolgoročnih finančnih naložb, kratkoročnih finančnih naložb ali kratkoročnih poslovnih terjatev. Dejstvo je, da je za unovčenje takšnega premoženja (zalog, terjatev, naložb) potreben določen čas. Iz samih zaključkov sodišča prve stopnje tako izhaja, da toženci sredstev za plačilo sodne takse dejansko ne morejo zagotoviti takoj.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072548
ZPP člen 212, 213, 213/2, 285. ZASP člen 156, 156/2, 156/4, 157. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005) člen 7, 7/2, 7/2-K. Začasna tarifa za intervalno javno priobčitev komercialno izdanih fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih, ki potekajo v živo.
javna priobčitev fonogramov – glasbeni nastopi v živo – tarifa Zavoda IPF - druga športna ali množična prireditev, ki je ni mogoče uvrstiti v katero drugo tarifno številko – začasna tarifa – exceptio illegalis – razlaga tarife – višina nadomestila – skupni sporazum – materialno procesno vodstvo – substanciranje dokaznega predloga
Pri vseh vtoževanih prireditvah gre za intervalno javno priobčitev fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih v živo. Gre za takšne prireditve, ki so zajete že v točki II. K 7. Tarife. Navedena določba se namreč poleg športnih prireditev nanaša tudi na vse druge množične prireditve različnih vrst, ki jih ni mogoče uvrstiti v katero drugo tarifno številko. Začasna tarifa iz leta 2010 tako ni bila sprejeta v skladu s četrtim odstavkom 156. člena ZASP. Čim je namreč mogoče posamezno vrsto uporabe fonogramov uvrstiti v tarifo, ki je bila sprejeta po rednem postopku oziroma v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZASP, kot je to mogoče v konkretnem primeru, ni pogojev za sprejem začasne tarife.
Materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.
Substanciranje dokaznega predloga pomeni, da mora stranka določno navesti, ugotovitvi katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva.
ZD člen 213. ZZZDR člen 51, 51/1, 51/2. ZPP člen 328.
zapuščinski postopek – prekinitev postopka – napotitev na pravdo – verjetnejša pravica – vknjižba – skupno premoženje – zakonska domneva – nepravilna oznaka nepremičnine v izreku sklepa – oblikovanje tožbenega zahtevka – popravni sklep
Pravica dedinje, ki se opira na zemljiškoknjižno stanje, je verjetnejša od pravice dediča, ki se sklicuje na zakonsko domnevo, da je premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje, na katerem imata zakonca delež vsak do ½.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072550
ZPSPP člen 19. SPZ člen 68, 115. OZ člen 130, 130/1, 197. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 207.
stroški upravljanja in obratovanja – poslovni prostori – zavezanec za plačilo stroškov upravljanja in obratovanja – upravnik – najemnik – pasivna legitimacija najemnika – izdatek za drugega – obljuba dejanja tretjega – bremena skupne stvari – pravice in obveznosti na skupnih delih – nastanek pravnih posledic začetka stečajnega postopka – izdaja odločbe sodišča druge stopnje – prekinitev postopka, če nastanejo pravne pravne posledice začetka stečajnega postopka
Določilo 19. člena ZPSPP ureja le relativno razmerje med najemodajalcem in najemnikom. Ne nanaša pa se na razmerje med upravnikom (kadar ni najemodajalec) in najemnikom. Zato ne predstavlja pravne podlage, na kateri bi upravnik smel vtoževati stroške upravljanja in obratovanja neposredno od najemnika poslovnega prostora.
Sodišče prve stopnje je stranko o procesnih pravicah poučevalo (12. člen ZPP). Vendar je iz tožničinih pritožbenih navedb smiselno razvidno pričakovanje, da bo sodišče stopilo v vlogo njenega pooblaščenca, kar pa ni pravilno, saj take vloge sodišče ne sme prevzeti, ker bi s tem kršilo načelo enakega obravnavanja strank.
Iz pogodbe o deviznem kreditu izhaja, da kreditojemalec v zavarovanje svojih obveznosti tožnici izroča (tudi) po 1 kom. bianko podpisano menico obeh tožencev z nepreklicno izjavo „za izpolnitev za vse svoje obveznosti do N. iz kateregakoli pogodbenega ali izvenpogodbenega naslova.“
V skladu z omenjeno pogodbeno vsebino je bila s strani vsakega od tožencev dana (izročena) bianco menica z menično izjavo/pooblastilom, iz katerega jasno izhaja, da se izroča za zavarovanje vseh terjatev tožnice do družbe M. d.o.o., iz katerega koli pogodbenega ali izven pogodbenega naslova.
Ker svojega (meničnega) jamstva toženca na noben način nista omejila ne s časovnega in ne z vsebinskega vidika, je le-to veljalo (tudi) za obveznosti družbe M. d.o.o. iz drugih, (kasneje sklenjenih) treh kreditnih pogodb.