Ne glede na odločitev o ničnosti prodajne pogodbe, tožeča stranka v konkretnem primeru ločitvene pravice nima, ker sklep o rubežu ni bil vpisan v register neposestnih zastavnih pravic.
Sodišče prve stopnje je zaključek, da sporna prodajna pogodba ni nična, utemeljilo z navedbami, da dejstvo, da je bilo v letu 2011 in 2012 zoper prvo toženo stranko vloženih več izvršilnih predlogov ne dokazuje, da je bil namen pogodbenih strank izigrati upnike, še zlasti ne zato, ker je tožena stranka dokazala, da je bila kupnina plačana, in da so se iz kupnine na podlagi asignacij poplačevali tudi upniki prvotoženke.
Trditev toženih strank in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila terjatev kupnine v znesku 102.400,14 EUR zaprta na podlagi odškodninskega zahtevka drugo tožene stranke še ne pomeni, da je bila kupnina v tem znesku dejansko plačana. Toženi stranki namreč glede navedenega zneska nista trdili, da je drugo tožena stranka prvo toženi stranki odpustila dolg, ali da sta sklenili dogovor o poravnavi dolga ali morda sporazum o pobotu. Zgolj knjiženje obveznosti oziroma knjigovodsko zaprtje terjatve ni pravno dejanje, na podlagi katerega bi bil mogoč zaključek o plačilu kupnine. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila kupnina za prodana osnovna sredstva v celoti plačana, zmotna.
S sporno prodajno pogodbo sta tako toženi stranki iz premoženja prvo tožene stranke izvzeli zdrava jedra in jih z namenom odškodovanja upnikov prenesli na drugo toženo stranko, brez namena plačila celotne kupnine. Pogodba katere namen je izigrati upnike, pa je v nasprotju z moralnimi načeli in kot taka nična.
Ne glede na to, da sta toženi stranki morebiti na podlagi asignacij poplačali določene upnike prvo tožene stranke, okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče utemeljujejo v prepričanju, da je sporna prodajna pogodba zaradi namena izigrati upnike prvo tožene stranke nična. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II.1. izreka spremenilo tako, da se ugotovi, da je pogodba z dne 1. 2. 2012 sklenjena med prvo toženo in drugo toženo stranko nična.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - odpoved večjemu številu delavcev - poslovna enota – kolektivni odpust
Kdaj gre za t. i. kolektivni odpust, ZDR-1 določa v 98. členu. Za ugotavljanje večjega števila delavcev je v veljavnem zakonu določen le en kriterij, to je, da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). Glede na navedene določbe ZDR-1 delodajalcu ni mogoče očitati zlorabe določb o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, če v zaporednih časovnih intervalih 30 ali več dni odpoveduje pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa število delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno v 30-dnevnem obdobju, ne preseže zakonsko določene kvote za kolektivni odpust. Obveznosti glede postopka kolektivnih odpustov je treba upoštevati le ob izpolnjenem količinskem in časovnem pogoju. Ker ta v predmetni zadevi ni podan, ni pogojev za uporabo določb o kolektivnih odpustih iz ZDR-1.
zahteva za varstvo zakonitosti – upravičena oseba za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti – pooblaščenec zasebnega tožilca – zasebni tožilec – stroški kazenskega postopka
Zasebni tožilec oz. njegovi pooblaščenci niso upravičeni vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je zakonodajalec omejil z razlogom, ker gre za izredno pravno sredstvo in je zasebni tožilec v obravnavani zadevi redna pravna sredstva že izrabil. Kolikor pa meni, da bi moralo Vrhovno sodišče RS odločati o pomembnem vprašanju, pa ima možnost podati pobudo pri Vrhovnem državnem tožilstvu, da le-to o tem vprašanju vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.
S tem, ko 421. člen ZKP ne dovoljuje vložitve zahteve za varstvo zakonitosti s strani zasebnega tožilca, zasebnemu tožilcu ni bila kršena pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS in tudi 25. člena Ustave RS, ki govori o pravici do pravnega sredstva, ki pa je bila zasebnemu tožilcu omogočena z vložitvijo pritožbe.
ZDR-1 člen 128. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo člen 3, 61.
Nadurno delo – nadure – dodatek za nadurno delo
Tožnik je v spornem obdobju delal na delovišču v Avstriji in opravil določeno število nadur. Skladno s 3. členom ZDR-1 se ta zakon uporablja za delovna razmerja med delodajalci, ki imajo sedež ali prebivališče v Republiki Sloveniji, in pri njih zaposlenimi delavci, uporablja pa se tudi za delovna razmerja med tujimi delodajalci in delavci, sklenjena na podlagi pogodbe o zaposlitvi na območju Republike Slovenije. Za stranki tega individualnega delovnega spora torej velja ZDR-1 in posledično tudi kolektivne pogodbe, veljavne na območju Republike Slovenije, torej tudi Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo, po kateri tožniku za opravljene nadure pripada še dodatek v višini 30 % na uro. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo dodatek za nadurno delo za ure, ki so mu bile sicer plačane po urni postavki za navadne ure.
kolektivni delovni spor - odpoklic članov sveta delavcev – sodelovanje delavcev pri upravljanju
Pisno zahtevo za začetek postopka za odpoklic člana sveta delavcev lahko vloži najmanj 10 % delavcev z aktivno volilno pravico, zahtevi pa morajo biti priloženi podpisi teh delavcev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zahteva nanaša na odpoklic posameznih članov sveta delavcev. Zahtevi priloženi podpisi domnevnih vlagateljev zahteve pa se nanašajo na odpoklic članov sveta delavcev pri delodajalcu R. (nasploh) in ne na odpoklic navedenih poimensko opredeljenih posameznih članov sveta delavcev. Posamezni delavci pri delodajalcu R., ki imajo aktivno volilno pravico, so s svojim podpisom zahtevali, da se odpokliče člane sveta delavcev R., ki pa na podpisnem obrazcu nad njihovimi podpisi poimensko niso bili navedeni. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila zahteva formalno pomanjkljiva, saj ji niso bili priloženi podpisi za odpoklic članov sveta delavcev. Glede na to je nasprotna udeleženka skladno z ZSDU pravilno s sklepom zavrnila predlog za odpoklic teh članov sveta delavcev.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali z zaporom ob koncu tedna - pomen neizpolnitve posebnega pogoja po pogojni obsodbi
Smisel dela v splošno korist iz sedmega odstavka 86. člena KZ-1 je v posameznikovi dejavnosti, s katero ta prispeva k pozitivni uveljavitvi ali restavraciji predhodno kršene kazenskopravne norme. Z dejavnostjo objektivno ne sme biti izgubljen povračilni značaj kazni, subjektivno pa mora odražati obsojenčeva iskrena prizadevanja za popravo tistega (nepravilnega) kar je bilo s kaznivim dejanjem storjeno.
LASTNINJENJE – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – ZADRUGE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085003
OZ člen 35, 39. ZZad člen 74. ZSKZ člen 14. SPZ člen 100. ZTLR člen 12, 29. ZZK-1 člen 50, 50/1. ZPP člen 7, 212, 285.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe – ugotovitev lastninske pravice – preoblikovanje družbene lastnine v lastnino z znanim titularjem – pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi – dejanska etažna lastnina – navidezna solastnina – funkcionalno zemljišče – pravni promet s funkcionalnim zemljiščem – prodaja funkcionalnega zemljišča – predmet pogodbe – ničnost pogodbe – nedopusten predmet – ravnanje v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo – pravica uporabe – priposestvovanje – izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila – neodpravljiva nesklepčnost tožbe – razpravno načelo – dokazni predlog z izvedencem – materialno procesno vodstvo
Obravnavani lastninski spor za ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah izvira iz procesa preoblikovanja družbene lastnine v lastnino z znanim titularjem. Konkurirata pridobitev (so)lastninske pravice tožnice na funkcionalnem zemljišču na podlagi pravice uporabe, ki se je olastninila na podlagi ZLNDL, in lastninska pravica druge tožene stranke, pridobljena na podlagi 74. člena ZZad in 14. člena ZZKS.
Zaradi odtujitve večstanovanjske stavbe v času družbene lastnine stavba z zemljiščem, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo, ob lastninjenju ni spadala v zadružno premoženje in se ni olastninila po ZZad.
odpust iz oddelka pod posebnim nadzorom – pogoji za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve – heteroagresivnost – avtoagresivnost
Iz izvedenskega mnenja izvedenca izhaja, da je pri osebi podana duševna motnja, vendar pa pri njej niso izražene heteroagresivne tendence, pa tudi iz anamnestičnih podatkov ne izhaja, da bi bila preiskovanka heteroagresivna ali avtoagresivna. Zaključil je, da pri njej niso podani pogoji za pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom.
nemožnost uporabe – zavezanec za vrnitev nepremičnine – odprti kop – nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja premoženja – višina nadomestila – hipotetična najemnina – neto najemnina – trditvena podlaga – zastaranje – tek zastaralnega roka
V sodni praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da se nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja premoženja ugotavlja na podlagi hipotetične najemnine, ki je sicer odvisna od narave vrnjene nepremičnine in drugih okoliščin.
Res je sicer, da se po ustaljeni sodni praksi ugotavlja t.i. neto najemnina, vendar bi morala morebitne stroške, ki bi jih upravičenec imel z oddajanjem v najem in na račun katerih bi se morala tako ugotovljena najemnina zmanjšati, opredeljeno zatrjevati toženka in ne tožnice.
V konkretni zadevi ne le, da toženec po vročitvi dopolnitve tožbe ni podal nobenih ugovorov o tem, da naj bi tožeča stranka oškodovancu izplačala odškodnino brez podlage ali preveč, ampak je tožeča stranka že v dopolnitvi tožbe ponudila zadostno trditveno in dokazno podlago o utemeljenosti in višini izplačila odškodnine.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – višina odškodnine – pok leve petnice – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – stroški postopka – stroški izvedenskega mnenja – stroški dodeljenega pooblaščenca – brezplačna pravna pomoč – vračilo sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči
Stroški, ki jih za upravičenca do brezplačne pravne pomoči za stroške sodnega postopka in za dodeljenega pooblaščenca založi Republika Slovenija, so stroški sodnega postopka. Pri odločanju o stroških postopka jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali jih stranka v pravdi priglasi.
navidezna darilna pogodba – kupoprodajna pogodba – izpolnitev obveznosti po pogodbi – podpis pogodbe – pogoji za izdajo začasne odredbe – verjetnost obstoja terjatve – prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin
Tožnica je svojo obveznost izpolnila in prepustila posest nepremičnine toženi stranki, zato je svojo pogodbeno obveznost dolžna izpolniti tudi tožena stranka in plačati dogovorjeno kupnino. Kupnina bi morala biti plačana takoj po izvedbi prepisa lastninske pravice na predmetni nepremičnini, to je bilo 16. 7. 2010.
Okoliščine, ki govore za obstoj toženkinih trditev, so močnejše od tistih, ki jih zatrjuje tožnica.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071296
OZ člen 120, 120/3, 336, 336/1, 619, 636, 766. ZPP člen 155, 184, 184/3, 188, 285, 339, 339/2, 339/2-8.
vročanje pisanj – odškodninska odgovornost zasebnega vročevalca – odškodnina zaradi napak pri vročanju – premoženjska škoda – mandatna pogodba – pogodba o naročilu – pogodba z zasebnim vročevalcem – obligacija prizadevanja – zmota naročnika, da je bila vročitev pravilna in zakonita – zastaranje – začetek teka zastaranja – protipravnost ravnanja – dejanski prejem pisanja – splošni pogoji pogodbe – zavezanost s splošnimi pogoji – seznanitev s splošnimi pogoji – uporaba ZPSto-1 – višina odškodnine – odločitev o stroških – kilometrina pooblaščenke – izbira odvetnika izven območja sodišča – potrebni stroški – delni umik tožbe – odpoved tožbenemu zahtevku – materialno procesno vodstvo – načelo kontradiktornosti
Razmerje med naročnikom in zasebnim vročevalcem je mandatno razmerje, kar pomeni, da prevzemnik naročila nima obligacije rezultata, pač pa obligacijo prizadevanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0081203
ZPP člen 8, 72, 72/2, 115, 115/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 350, 350/1, 452, 453. OZ člen 72, 72/5, 930.
spor majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - dokazna ocena - izločitev sodnika - splošni pogoji - pritožbene novote - preložitev naroka - obvestilo o preložitvi - opravičljivi razlogi - nenadnost in nepredvidljivost bolezni - zakoniti zastopnik - prekoračitev pooblastila
Drugi odstavek 115. člena ZPP, ki se izrecno uporablja tudi za zakonitega zastopnika, določa, da mora biti bolezen nenadna in nepredvidljiva. V konkretnem primeru temu ni tako, kar priznava sama tožena stranka, saj je njen zakoniti zastopnik odsoten z dela že od 30. 1. 2014. Ker je torej šlo za pričakovano oziroma dalj časa trajajočo zadržanost njenega zakonitega zastopnika, je bilo na toženi stranki breme, da si najde pooblaščenca oziroma zaprosi za brezplačno pravno pomoč, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pri tehtanju med interesi stranke in interesi pravosodja v celoti (koncentracija in pospešitev postopka), zahteva za postavitev pooblaščenca oziroma zagotovitev brezplačne pravne pomoči v konkretnih okoliščinah upravičena.
sprejem na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih – paranoidna shizofrenija – duševna motnja
Izvedenec psihiatrične stroke je po pregledu pritožnika in njegove zdravstvene dokumentacije podal mnenje, da gre pri njem za vrsto let trajajoč proces paranoidne shizofrenije, zaradi česar je bil vsakič agresiven do drugih, hkrati si je tudi povzročal zdravstveno škodo sam.
Izvedenec je tako potrdil, da je pritožnikovo ravnanje pred sprejemom na zdravljenje (pripeljan je bil s pomočjo policistov, ker se je agresivno vedel na cesti, v mimovozeča vozila je metal kamenje) posledica duševne motnje, zaradi katere je presoja realnosti pri njem hudo motena in ni sposoben kritično preceniti pomena in obsega svojega vedenja in ni sposoben obvladati svojega ravnanja.
ZPP člen 285, 339, 339/, 339/2-8. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 171/1.
padec na mastnih spolzkih tleh ob vstopanju na kamion – nevarna stvar – objektivna odškodninska odgovornost – subjektivna odškodninska odgovornost – pomanjkljiva dokazna ocena – pomanjkljiva obrazložitev glede odmere višine odškodnine – konkretiziranost očitkov protipravnega ravnanja – materialno procesno vodstvo – pravica do izjave
Tožnik toženki tega, da je opustila posipanje delovišča, vendarle ni konkretizirano očital in se zato toženka o tem doslej ni imela možnosti ustrezno izjaviti. Sodišče prve stopnje, ki je menilo, da ponujena trditvena podlaga tožnika zadošča tudi za tak očitek, je namreč na to ni opozorilo (285. člen ZPP), od toženke same pa bi bilo po prepričanju pritožbenega sodišča pretirano zahtevati, da ugiba, kakšne opustitve so ji pravzaprav očitane. S tem, ko je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na dejansko ugotovitev, da toženka za posipanje dvorišča ni poskrbela, takšno opustitev pa je sočasno opredelilo kot protipravno, je toženki odvzelo učinkovito možnost obrambe oziroma odgovora na trditve glede zagotovitve posipanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
premoženjska razmerja med zakoncema – skupno premoženje zakoncev – ugotovitev deležev na skupnem premoženju – višina deležev – zakonska domneva o enakih deležih – izpodbijanje zakonske domneve – vrednotenje deleža vsakega zakonca – odplačevanje posojila za nepremičnino – dokazovanje – načelo kontradiktornosti – enotnost premoženja – enotnost deleža na celotnem skupnem premoženju
Pritožbeno sodišče poudarja tudi to, da ni pomembno, ali je bil prispevek tožnice k plačilu kupnine za stanovanje višji od toženčevega. Pomembno je to, ali je bil njen prispevek, ob upoštevanju dohodka in drugih relevantnih okoliščin v smislu drugega odstavka 59. člena ZZZDR, v celotnem obdobju skupnega življenja toliko večji, da opravičuje višji delež na (celotnem) skupnem premoženju. Prav tako ni pomembno, kateri od zakoncev je vrnil najeti kredit oziroma v kakšnem deležu.
ODŠKODNINSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071299
OZ člen 142, 142/4. ZZZDR člen 4, 4/2. ZPP člen 8.
povrnitev premoženjske škode – odškodninska odgovornost otroka – odškodninska odgovornost staršev za škodo, ki jo povzroči otrok, ki je dopolnil sedem let – krivdna odgovornost – odvzem vsote denarja s strani mladoletnega otroka – dolžna skrbnost nad otrokom – nepričakovanost otrokovega ravnanja – dokazna ocena
Ob ugotovitvah, da je bilo nepravilno ravnanje prve toženke enkratno in nepričakovano za vse in da je druga toženka nanj takoj pravilno vzgojno ukrepala, ji ni mogoče očitati, da je opustila dolžno skrbnost nad otrokom oziroma pri izvajanju roditeljske pravice. Zato je pravilna presoja, da ni njene odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je tožniku povzročila prva toženka (četrti odstavek 142. člena OZ).
Ker predstavlja enega izmed nosilnih razlogov izpodbijane sodbe ugotovitev, da toženka brez pomoči A. A. ni imela dovolj sredstev za preživetje, se tožnik neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da naj bi toženka zaradi pomoči A. A. imela zadosti sredstev za preživetje. Toženka je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dokazala dejstvo, da je darilno pogodbo preklicala zaradi ogroženega preživljanja.
družbena lastnina - razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem - zazidalni načrt - nedovoljeno razpolaganje - nedopusten predmet pogodbe - ničnost pogodbe - aktivna legitimacija - pravica do uporabe - naravni sodnik - pravica do izjave - funkcionalno zemljišče k stavbi - skupno funkcionalno zemljišče - pravni interes - predlog za postavitev novega izvedenca - prisotnost stranke pri ogledu z izvedencem - vabilo strankam na ogled
Zmotno je stališče prve in druge tožene stranke, da se ob prvi prodaji oziroma nakupu stanovanja na kupca ni prenesla tudi pravica uporabe na stavbišču in zemljišču, ki je bilo potrebno za redno rabo stavbe. V času prodaje prvih stanovanj (gre za leto 1976 oziroma 1977) sta pridobitev pravic na nepremičninah urejala ZPN in ZPDS. Oba sta bila objavljena v Uradnem listu SRS 19/1976, veljati pa sta začela 31. 7. 1976 in sta torej v času sklepanja prvih kupnih pogodb že veljala. Na njuni podlagi so imeli lastniki stavbe oziroma njenih posameznih delov skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem je stavba stala, in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo (7. člen ZPN in 6. člen ZPDS). Ta pravica se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma njenem posameznem delu po samem zakonu (drugi odstavek 7. člena ZPDS, 7. člen ZPN in kasneje 12. člen ZTLR). Pridobitev in prenos torej ni bil pogojen z obstojem pogodbenih določil, zemljiškoknjižnim dovolilom ter odmero funkcionalnega zemljišča.
Pritožbeno sodišče se ob upoštevanju že kratko povzete vsebine zazidalnega načrta strinja s presojo, da so skupna funkcionalna zemljišča (celotne soseske) tudi površine, pod katerimi je zazidalni načrt predvidel gradnjo podzemnih garažnih hiš. Tako je bilo namreč predvideno v zazidalnem načrtu.