pravna oseba - predlog za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme - premoženjsko stanje - finančno stanje - likvidnostno stanje - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - vpogled v javne evidence - dvom o resničnosti navedb - procesna predpostavka - pravica do sodnega varstva - dostop stranke do sodišče
Sodišča so pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse vezana na trditve, ki jih v zvezi s svojim premoženjskim, finančnim in likvidnostnim stanje podajo predlagatelji. Oni sami morajo torej v predlogu navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz 11. člena ZST-1 in v zvezi s tem predlagati ustrezne dokaze. Z vpogledom v javne evidence (oziroma evidence sodišča) lahko sodišča takšne trditve le preverijo (v kolikor dvomijo o njihovi resničnost). Nikakor pa niso dolžna dejstev v zvezi s tem ugotavljati sama, po uradni dolžnosti in brez ustrezne trditvene podlage.
Določitev plačila sodne takse, kot procesne predpostavke za obravnavo pravnega sredstva, dostopa stranke do sodišča ne otežuje nesorazmerno, saj je ta ustavna pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, ustrezno zagotovljena prek določb drugega poglavja ZST-1. Oziroma a contrario - če zakonskih pogojev iz drugega poglavja ZST-1 stranka ne izpolnjuje (takšna pa je situacija v predmetni zadevi), zahtevano plačilo sodne takse ne pomeni nesorazmernega oteževanja oziroma kršitve pravice do sodnega varstva.
Ker je pritožnik sam predlagal število obrokov, pri čemer ni navedel nobenih drugih relevantnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je deset obrokov po 148,01 EUR zanj prevelika obveznost, višje sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
zahteva za razrešitev upravitelja – pritožba zoper sklep o razrešitvi – družbenik stečajnega dolžnika – sprememba upnika – univerzalno pravno nasledstvo – oddelitev s prevzemom – statusna sprememba – prenos dejavnosti – prenos terjatve – neupravičeno vodenje dveh transakcijskih računov stečajnega dolžnika – cestna zapora – profesionalna skrbnost
Po izrecni določbi šestega odstavka 119. člena ZFPPIPP ima pravico do pritožbe proti sklepu, s katerim je sodišče razrešilo upravitelja, le upravitelj, ne pa tudi upniki ali druge osebe, ki niso stranke postopka.
Kot je razvidno iz obvestila o spremembi upnika zaradi oddelitve (PD 79), je prišlo pri prvotnem upniku H. d.d. do statusne spremembe in sicer oddelitve s prevzemom, vpisane tudi v sodni register, na podlagi katere se je del dejavnosti H. d.d. prenesel na družbo T. d. o. o. V okviru navedene oddelitve s prevzemom je bila po pogodbi o oddelitvi s prevzemom, ki je bila obvestilu tudi priložena, na T. d. o. o. prenesena tudi terjatev, uveljavljana v predmetnem stečajnem postopku po upniku H. d.d.
Tožena stranka v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga ni plačala sodne takse za pritožbo, prav tako ni zaprosila za oprostitev plačila takse, zato se na podlagi določb 2. in 3. odstavka 105. a člena ZPP šteje, da je pritožbo umaknila.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ustreznost delovnega mesta - invalid III. kategorije invalidnosti
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti) ponudila pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo na delovnem mestu „čistilec javnih površin III“, ki je v skladu z omejitvami iz odločbe ZPIZ in je tožnik za to delo sposoben. Zato so pritožbene navedbe o neustreznosti tožniku ponujene pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „čistilec javnih površin III“ neutemeljene.
Tožnica (članica sveta delavcev) je določenega dne svoje delo na delovnem mestu opravljala največ 4 ure. Preostanek delovnega časa se je tožnica zadrževala na volišču oziroma v prostoru pred voliščem, za kar ni imela dovoljenja nadrejene osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožničino ravnanje predstavlja kršitev temeljne obveznosti iz 33. člena ZDR-1, ki zavezuje delavca k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, določenem za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Poleg tega je tožnica ravnala tudi v nasprotju s prvim odstavkom 19. člena Pravilnika o delovnem času, ki določa, da mora imeti zaposleni za vsako odsotnost z dela, četudi ta traja sama del delovnega časa, dovoljenje direktorja ali vodje enote. Zaradi ugotovljene kršitve citiranih določil ZDR-1 in Pravilnika je tožnica disciplinsko odgovorna (prvi odstavek 172. člena ZDR-1). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o disciplinski odgovornosti.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve – pogoji za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve – duševna bolezen – suicidnost
Ker je izvedenec ugotovil, da je pritožnica suicidna, na drugi način pa ni mogoče doseči izboljšanja, je pravilen sklep sodišča, da še tri tedne ostane na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru.
zaplemba premoženja – kazen zaplembe premoženja – razveljavitev kazni – vrnitev zaplenjenega premoženja – sodna pristojnost – zaplemba delnic – zaplemba družbe – podržavljenje na podlagi odloka – podržavljenje s kazensko sodbo – razveljavitev kazenske sodbe
Delničarji niso lastniki premoženja družbe, lastnica je družba sama. Lastnica tudi spornih nepremičnin, je bila tako lahko le družba. Podjetje in s tem nepremičnine so bile podržavljene na podlagi 1. in 2. točke prvega člena odloka AVNOJ – ex lege z dnem njegove uveljavitve (6. 2. 1945). Podržavljeno je bilo podjetje in ne premoženje fizične osebe. Ta pa je očitno formalno ostal imetnik vseh delnic podjetja. S sklepom Okrajnega ljudskega sodišča v Prevaljah z dne 10. 10. 1945 naj bi mu bilo podjetje „vrnjeno v last in posest“, kar bi lahko pomenilo le, da se je eventualno vzpostavilo prvotno stanje – nepremičnine so spet postale last podjetja in ne A. A., saj niso bile njegovo osebno premoženje (zato niso mogle biti vrnjene njemu osebno), njemu pa so bile lahko dodeljene le delnice (kolikor jih formalno ni obdržal že od prej), kot izkazanemu edinemu delničarju.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Sporazum, s katerim se je tožnik odpovedal pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZDR-1 člen 108. Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije člen 71.
plačilo odpravnine - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - prekinitev zaposlitve - jubilejna nagrada - neprekinjena zaposlitev
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena s krajšo prekinitvijo do 7. 6. 2015, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Kljub prekinitvi (od 24. do 26. 10. 1995) je tožnica pri toženi stranki dosegla 20 let in 1 mesec delovne dobe. Zakon pravice do odpravnine ne veže na neprekinjeno zaposlitev pri delodajalcu, temveč na dopolnjena leta zaposlitve. Zato je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo razliko v odpravnini.
Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije v 71. členu določa, da delavcu pripada jubilejna nagrada za 10, 20, 30 in 40 let neprekinjene delovne dobe pri zadnjem delodajalcu in da se za prekinitev delovne dobe v smislu prvega odstavka tega člena šteje vsako prenehanje delovnega razmerja pri delodajalcu. Ker tožnica pri toženi stranki oziroma njenih prednikih ni dosegla 20 let neprekinjene delovne dobe, temveč 19 let in 7 mesecev, saj je bila delovna doba prekinjena med 23. 10. 1995 (ko ji je prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas 6 mesecev) in med 27. 10. 1995, ko je ponovno nastopila delovno dobo pri toženki oziroma njenih prednikih. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek za plačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe zavrniti, saj tožnica pri toženki ni dosegla 20 let neprekinjene delovne dobe. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade.
ZPP člen 35, 270, 270/1, 270/1-12, 270/2. ZS člen 53a, 53a/4, 53a/5, 54, 54/4.
delna oprostitev plačila sodne takse – sklep, izdan s strani strokovne sodelavke – pristojnost za odločanje o pritožbi
O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks lahko odloča strokovni sodelavec (12. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP). Zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, je sicer dovoljeno pravno sredstvo, vendar o njem odloči sodnik istega sodišča (četrti in peti odstavek 53.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS). Gre za specialnejšo določbo v razmerju do 35. člena ZPP, ki določa, da so za odločanje o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč pristojna višja sodišča.
odškodninska odgovornost - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugotovitev izvedenk medicinske stroke, da bi bilo zdravljenje tožnika bistveno krajše, če bi sledil predlaganemu zdravljenju specialista travmatologa. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je v svojem mnenju navedla, da bi bilo zdravljenje tožnika predvidoma krajše vsaj za dve leti, v kolikor bi se pred tem odločil za popolno zatrditev desnega zapestja, kar je predlagal specialist travmatolog pri pregledu 19. 10. 2011. Iz mnenja izhaja, da tožnik nadaljnjim operacijam ni bil več naklonjen, zatrditev desnega zapestja pa je bila narejena šele 4. 11. 2013. Sodišče prve stopnje bi se moralo do navedenega opredeliti, saj (daljše) zdravljenje lahko vpliva na pretrpljene telesne bolečine in strah ter na pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Raziskati bi tudi moralo, zakaj je tožnik zavračal predlagani način zdravljenja. Ker tega ni storilo, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 29, 29/1, 30, 30/1. ZPP člen 205, 205/1.
ugovor litispendence - subjektivna identiteta zahtevkov - objektivna identiteta zahtevkov - prekinitev postopka - negativna ugotovitvena tožba - dajatvena tožba - ugovor mednarodne pristojnosti - isti zahtevek
Presoja pravilnosti izpodbijane odločitve je tako omejena zgolj na ugotovitev, ali je sodišče prve stopnje, potem ko se je z odgovorom na tožbo seznanilo z dejstvom, da je pred avstrijskim sodiščem v teku postopek med istima pravdnima strankama, v katerem tožena stranka napram tožeči stranki uveljavlja zahtevek na ugotovitev neobstoja njene odgovornosti za poplavne dogodke v novembru leta 2012, pravilno ugotovilo obstoj treh odločilnih elementov, in sicer istovetnost strank, istovetnost zahtevkov in začetek teka postopkov, ki so od prvostopnega sodišča po uradni dolžnosti, torej ne odvisno od morebitnega ugovora litispendence, terjali sprejem izpodbijane odločitve.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0079577
ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 482, 482/2. ZVPot člen 21c, 21c/1, 21c/2.
pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - pomanjkanje razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izvedbe pradlaganih dokazov - sklep o zavrnitvi dokaznega predloga - obrazložitev končne odločbe - garancija za brezhibno delovanje stvari - odgovornost prodajalca - brezhibno delovanje - vzrok za okvaro - povrnitev škode - uporaba druge stvari - podoben proizvod - nadomestni izdelek - vzroki, ki so zunaj proizvajalčeve sfere - navodila za vzdrževanje - zahteva za popravilo ali zamenjavo
Ker tožena stranka sodišču prve stopnje ne očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih (tj. pravno relevantnih dejstvih v zvezi z (ne)utemeljenostjo zahtevka), temveč da nima razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstaavka 339. člena ZPP ne more uspešno vsebinsko napolniti.
Ob ugotovitvah, da sta bili bateriji dobri, da je bilo potrebno dopolnjevanje elektrolita ter da je to potrebo povzročila tožena stranka, ki ni dolivala destilirane vode, pa čeprav je bila seznanjena z navodili za vzdrževanje, ni mogoče zaključiti nič drugega, kot da odgovornosti tožeče stranke za napake ni in da zato od tožene stranke utemeljeno terja stroške, ki so ji nastali z reklamacijo, ki se je izkazala za „neutemeljeno“.
Prodajalec oziroma proizvajalec na podlagi določila drugega odstavka 482. člena OZ ni dolžan zagotoviti nadomestnega izdelka za obdobje, ko je kupec zahteval popravilo stvari, do takrat, ko mu je prodajalec oziroma proizvajalec vrnil popravljeno stvar oziroma izročil drugo stvar, ki deluje brezhibno.
Ker tožeča stranka dolžnosti, da zagotovi nadomestne akumulatorje na podlagi zakona, torej nima, nove akumulatorje pa je (glede na citirane ugotovitve prvostopenjskega sodišča) dobavila, čeprav ni bilo dogovorjeno, da bodo v primeru neupravičene reklamacije ti s strani tožene stranke plačani, pa tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti drugačnega materialnopravnega zaključka, kot ga je že prvostopenjsko sodišče. Za plačilo novih akumulatorjev namreč ni najti veljavnega pravnega temelja. Ni namreč pravilen sklep pritožnice, da predstavlja (zgolj) zaradi tega, ker tožeča stranka toženi ni bila dolžna zagotoviti nadomestnih akumulatorjev, strošek njihove nabave strošek neupravičene reklamacije. Zahteve tožene stranke, da naj ji tožeča stranka v času, ko bo odpeljala stare akumulatorje v kontrolo proizvajalcu, zagotovi nadomestne akumulatorje, ni mogoče avtomatično razumeti kot zaveze, da bo plačala nove akumulatorje, če prodajalec oziroma tožena stranka drugih ni imela.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Sporazum, s katerim se je tožnica odpovedala pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
postopek poenostavljene prisilne poravnave – sklep o začetku postopka – pritožba upnika – presoja insolventnosti dolžnika – trditve v predlogu niso v nasprotju z dokazi
Zmotno je stališče pritožnika, da sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o začetku postopka ni presojalo, ali je dolžnik insolventen. Izpodbijani sklep vsebuje podatke, ki jih mora vsebovati v skladu z določbo 153. člena v zvezi z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP, vseh trditev iz predloga in podatkov iz poročila o finančnem položaju dolžnika pa ni treba povzemati v obrazložitev sklepa, ker je upnikom zagotovljen vpogled v predlog in priloge z objavo v skladu z določbo tretjega odstavka 221.d člena ZFPPIPP.
Tožnica je s tem, ko je uporabila informativni izračun in zahtevek za spremembo police kot pravi listini, to je kot da bi jo podpisal zavarovanec B.B., čeprav je vedela, da teh dokumentov zavarovanec ni podpisal ter ju predložila toženi stranki, zato da bi prišlo na polici do spremembe premijskega razreda, ki so se pri pregledu police izkazali kot neustrezni in do ukinitve popusta na brezškodno dogajanje ter s tem do rešitve reklamacije, kršila delovne obveznosti. Obenem so podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
DELOVNO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016284
ZST-1 člen 12, 12/3. ZPP člen 108, 108/4.
Sodne takse – predlog za oprostitev plačila- zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrglo, ker tožnik sodišču v določenem roku ni priložil izjav o premoženjskem stanju družinskih članov in torej svojega predloga na podlagi sklepa sodišča prve stopnje ni ustrezno dopolnil, da bi bil sposoben za nadaljnjo obravnavo (tretji odstavek 12. člena ZST-1 in četrti odstavek 108. člena ZPP).
odkupna vrednost enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja – prenos ali enkratno izplačilo odkupne vrednosti – poklicna pokojnina – pripadnik slovenske vojske
Tožnik uveljavlja izplačilo odkupne vrednosti enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri Skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju avtentične razlage določbe 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 (po kateri je to določbo treba razumeti tako, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, ter poklicni vojaki, ki se jim odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju na podlagi zakona, zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe, pravico zahtevati, da se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri Skladu, izplačajo v enkratnem znesku, šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z Ministrstvom za obrambo), ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, ni prenehalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-153/14-18 oziroma U-I-123/15-15 z dne 12. 5. 2016 ugotovilo, da je bil 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, kot mu jo je določila avtentična razlaga, v neskladju z Ustavo RS. Glede na takšno ustavno odločbo in dejstvo, da je pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2, to je določba pred spremembo določeno v ZPIZ-2B, ki je bil sprejet 23. 12. 2015, je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na avtentični razlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2, nepravilna.