Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/2, 49, 51, 51/1, 51/1-2.
izvedenina - zmotna uporaba materialnega prava - zahtevno izvedensko mnenje
Ker priglašena nagrada sodne izvedenke ni specificirana, v sporni zadevi ne gre za izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja, temveč zahtevnega mnenja, za katerega se po 2. točki 1. odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih lahko prizna 276,00 EUR. V 51. členu Pravilnika so določeni štirje razponi nagrad za pisni izvid in mnenje, in sicer za manj zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno in izjemno zahtevno izvedensko delo. Iz razvrstitve nagrad je mogoče sklepati, da gre za zelo zahtevna mnenja takrat, ko odrejena naloga zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, študij strokovne literature, posvetovanje z drugimi strokovnjaki in podobno. Glede na 4. odstavek 47. člena Pravilnika je zahtevnost izvida in mnenja odvisna tudi od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvidenstva ter drugih dejavnikov, ki vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja. V obravnavani zadevi gre dejansko za zahtevno izvedensko mnenje. Četudi je izdelano na 32 straneh, obsega izvid in mnenje le tri strani, vse ostalo pa predstavlja povzemanje medicinskih izvidov in mnenj invalidskih komisij tožene stranke ter sodnoizvedenskega mnenja. Gre torej za običajno izvedensko mnenje, iz katerega ne izhaja, da bi terjalo nadpovprečno angažiranost v smislu posebnih analiz in preiskav, posvetovanja z drugimi strokovnjaki iste vrste, uporabo domače in tuje literature itd. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ustrezno znižalo dosojeni znesek izvedenine.
DELOVNO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016284
ZST-1 člen 12, 12/3. ZPP člen 108, 108/4.
Sodne takse – predlog za oprostitev plačila- zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrglo, ker tožnik sodišču v določenem roku ni priložil izjav o premoženjskem stanju družinskih članov in torej svojega predloga na podlagi sklepa sodišča prve stopnje ni ustrezno dopolnil, da bi bil sposoben za nadaljnjo obravnavo (tretji odstavek 12. člena ZST-1 in četrti odstavek 108. člena ZPP).
odškodninska odgovornost - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugotovitev izvedenk medicinske stroke, da bi bilo zdravljenje tožnika bistveno krajše, če bi sledil predlaganemu zdravljenju specialista travmatologa. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je v svojem mnenju navedla, da bi bilo zdravljenje tožnika predvidoma krajše vsaj za dve leti, v kolikor bi se pred tem odločil za popolno zatrditev desnega zapestja, kar je predlagal specialist travmatolog pri pregledu 19. 10. 2011. Iz mnenja izhaja, da tožnik nadaljnjim operacijam ni bil več naklonjen, zatrditev desnega zapestja pa je bila narejena šele 4. 11. 2013. Sodišče prve stopnje bi se moralo do navedenega opredeliti, saj (daljše) zdravljenje lahko vpliva na pretrpljene telesne bolečine in strah ter na pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Raziskati bi tudi moralo, zakaj je tožnik zavračal predlagani način zdravljenja. Ker tega ni storilo, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 35, 270, 270/1, 270/1-12, 270/2. ZS člen 53a, 53a/4, 53a/5, 54, 54/4.
delna oprostitev plačila sodne takse – sklep, izdan s strani strokovne sodelavke – pristojnost za odločanje o pritožbi
O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks lahko odloča strokovni sodelavec (12. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP). Zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, je sicer dovoljeno pravno sredstvo, vendar o njem odloči sodnik istega sodišča (četrti in peti odstavek 53.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS). Gre za specialnejšo določbo v razmerju do 35. člena ZPP, ki določa, da so za odločanje o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč pristojna višja sodišča.
ZIZ člen 62, 62/2, 256, 256/2, 258, 258/1, 258/1-1.
predhodna odredba – pristojnost sodišča
Po določbi 2. odstavka 256. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji) je v primeru zavarovanja s predhodno odredbo po pravnomočnosti sklepa o ugovoru iz 2. odstavka 62. člena ZIZ za vodenje in odločanje na prvi stopnji pristojno sodišče, pred katerim je uveden pravdni postopek. Obravnavana zadeva je bila po pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zato je to sodišče skladno z določbo 2. odstavka 256. člena ZIZ zakonito odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podlage za izdajo predhodne odredbe, saj se v obravnavani zadevi predlog za zavarovanje opira na plačilni nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je vložen obrazložen ugovor.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ustreznost delovnega mesta - invalid III. kategorije invalidnosti
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti) ponudila pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo na delovnem mestu „čistilec javnih površin III“, ki je v skladu z omejitvami iz odločbe ZPIZ in je tožnik za to delo sposoben. Zato so pritožbene navedbe o neustreznosti tožniku ponujene pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „čistilec javnih površin III“ neutemeljene.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 61, 61/1, 61/1-3, 80, 81.
invalid II. kategorije invalidnosti - sorazmerni del invalidske pokojnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V vsakem konkretnem primeru je v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZPIZ-1 potrebno pri invalidnosti II. in III. kategorije razčistiti preostalo delovno zmožnost. Torej bodisi v primeru zmanjšane zmožnosti za delo, pri kateri gre za preostalo delovno zmožnost za vsaj polovico polnega delovnega časa ali omejeni zmožnosti za delo, ko še obstaja preostala delovna zmožnost za polni delovni čas. Ker je edino merilo za razvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti, torej tudi v II. kategorijo iz 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kamor je bil razvrščen tudi tožnik, ugotovljena preostala delovna zmožnost, je potrebno nadalje vedno razčistiti še, ali je določena dela z omejitvami, bodisi v okviru poklica ali drugega dela, zavarovanec zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije. Delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na dan nastanka invalidnosti že dopolnil starost 50 let, se glede na 2. alinejo 67. člena ZPIZ-1 lahko invalidsko upokoji, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je že dopolnil 50 let starosti. Prav vprašanje, ali je tožnik za drugo delo z določenimi omejitvami v polovičnem delovnem času zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije, pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje ostalo pomanjkljivo razčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka je dokazala, da sta obseg proizvodnje in prodaja v proizvodni enoti na začetku leta 2015 zaostajala za realiziranim obsegom v istem obdobju preteklega leta in s planiranim obsegom. Poleg tega so bili stroški poslovanja v istem obdobju višji, kot so bili predvideni. Zaradi upada prometa je tožena stranka znižala število zaposlenih na delovnem mestu obdelovalec kovinskih in drugih meritev, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik. Tožena stranka je dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožnica (članica sveta delavcev) je določenega dne svoje delo na delovnem mestu opravljala največ 4 ure. Preostanek delovnega časa se je tožnica zadrževala na volišču oziroma v prostoru pred voliščem, za kar ni imela dovoljenja nadrejene osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožničino ravnanje predstavlja kršitev temeljne obveznosti iz 33. člena ZDR-1, ki zavezuje delavca k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, določenem za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Poleg tega je tožnica ravnala tudi v nasprotju s prvim odstavkom 19. člena Pravilnika o delovnem času, ki določa, da mora imeti zaposleni za vsako odsotnost z dela, četudi ta traja sama del delovnega časa, dovoljenje direktorja ali vodje enote. Zaradi ugotovljene kršitve citiranih določil ZDR-1 in Pravilnika je tožnica disciplinsko odgovorna (prvi odstavek 172. člena ZDR-1). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o disciplinski odgovornosti.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Sporazum, s katerim se je tožnik odpovedal pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZDR-1 člen 202. ZPP člen 184, 286. ZPIZ-1 člen 159.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - vrnitev nazaj na delo - nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi - priznanje pravic iz delovnega razmerja
Tožnik v predmetnem sporu uveljavlja vrnitev nazaj na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja (reintegracijo in reparacijo) za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje in s tem delovnega razmerja na podlagi pravnomočne ugotovitve v drugem individualnem delovnem sporu, da je bila odpoved nezakonita. Tožnikova pravica zahtevati vrnitev nazaj na delo ni prenehala, saj v sporu o nezakonitosti odpovedi ni bil dolžan postaviti reintegracijskega in reparacijskega zahtevka. Zahtevek, ki ga je postavil v predmetni tožbi, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, je uveljavljal pravočasno (202. člen ZDR-1), kot zahtevek, da ga tožena stranka pozove na delo ob upoštevanju novih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja (po pravnomočni sodbi iz socialnega spora). Tožnik ima tako za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje pa do poziva nazaj na delo pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, saj se pravice iz naslova invalidnosti pridobijo z dejanskim nastopom dela, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje (159. člen ZPIZ-1). Za čas do nastopa dela z omejitvami se šteje, da bi bil tožnik na delu polni delovni čas in je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo nadomestila plače za polni delovni čas. Po dejanski realizaciji poziva na delo, pa je tožnik upravičen do plačila za polovični delovni čas na delovnem mestu učitelj športne vzgoje z omejitvami.
ZJU člen 24, 24/5, 25, 25/2, 35, 35/2, 39, 39/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1. ZDR-1 člen 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev - javna uslužbenka - nadomeščanje odsotnega delavca
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke bistvenega pomena, da se sklene za enako delovno mesto, kot ga je zasedala začasno odsotna delavka. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto svetovalec v pravni službi, torej za drugo delovno mesto, kot je delovno mesto javnih uslužbenk, ki jih je nadomeščala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito in se šteje, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).
zahteva za razrešitev upravitelja – pritožba zoper sklep o razrešitvi – družbenik stečajnega dolžnika – sprememba upnika – univerzalno pravno nasledstvo – oddelitev s prevzemom – statusna sprememba – prenos dejavnosti – prenos terjatve – neupravičeno vodenje dveh transakcijskih računov stečajnega dolžnika – cestna zapora – profesionalna skrbnost
Po izrecni določbi šestega odstavka 119. člena ZFPPIPP ima pravico do pritožbe proti sklepu, s katerim je sodišče razrešilo upravitelja, le upravitelj, ne pa tudi upniki ali druge osebe, ki niso stranke postopka.
Kot je razvidno iz obvestila o spremembi upnika zaradi oddelitve (PD 79), je prišlo pri prvotnem upniku H. d.d. do statusne spremembe in sicer oddelitve s prevzemom, vpisane tudi v sodni register, na podlagi katere se je del dejavnosti H. d.d. prenesel na družbo T. d. o. o. V okviru navedene oddelitve s prevzemom je bila po pogodbi o oddelitvi s prevzemom, ki je bila obvestilu tudi priložena, na T. d. o. o. prenesena tudi terjatev, uveljavljana v predmetnem stečajnem postopku po upniku H. d.d.
odkupna vrednost enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja – prenos ali enkratno izplačilo odkupne vrednosti – poklicna pokojnina – pripadnik slovenske vojske
Tožnik uveljavlja izplačilo odkupne vrednosti enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri Skladu obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju avtentične razlage določbe 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 (po kateri je to določbo treba razumeti tako, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, ter poklicni vojaki, ki se jim odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju na podlagi zakona, zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe, pravico zahtevati, da se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri Skladu, izplačajo v enkratnem znesku, šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z Ministrstvom za obrambo), ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, ni prenehalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-153/14-18 oziroma U-I-123/15-15 z dne 12. 5. 2016 ugotovilo, da je bil 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, kot mu jo je določila avtentična razlaga, v neskladju z Ustavo RS. Glede na takšno ustavno odločbo in dejstvo, da je pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2, to je določba pred spremembo določeno v ZPIZ-2B, ki je bil sprejet 23. 12. 2015, je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na avtentični razlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2, nepravilna.
Tožena stranka v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga ni plačala sodne takse za pritožbo, prav tako ni zaprosila za oprostitev plačila takse, zato se na podlagi določb 2. in 3. odstavka 105. a člena ZPP šteje, da je pritožbo umaknila.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Sporazum, s katerim se je tožnica odpovedala pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožnica je s tem, ko je uporabila informativni izračun in zahtevek za spremembo police kot pravi listini, to je kot da bi jo podpisal zavarovanec B.B., čeprav je vedela, da teh dokumentov zavarovanec ni podpisal ter ju predložila toženi stranki, zato da bi prišlo na polici do spremembe premijskega razreda, ki so se pri pregledu police izkazali kot neustrezni in do ukinitve popusta na brezškodno dogajanje ter s tem do rešitve reklamacije, kršila delovne obveznosti. Obenem so podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 86, 86/1, 86/4, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZSDU člen 88, 89, 91, 98.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Prihodki tožene stranke so bili v letu 2014 nižji kot v predhodnem letu, prav tako so bili nižji skupni prihodki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki v spornem obdobju obstajal ekonomski razlog, zato je tožena stranka upravičeno sprejela organizacijske spremembe. Uprava tožene stranke je sprejela sklep, da zaradi nedoseganja planiranih prodanih naklad v letu 2014 po 31. 12. 2014 prenehajo izhajati določene blagovne znamke, za katere skrbništvo je bila zadolžena tožnica, zato je prenehala potreba po tožničinem delu. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. alineo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016036
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZVZD-1 člen 5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka - poškodba pri delu
Tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek zoper prvotoženo stranko (delodajalca), ker mu je prvotožena stranka od leta 2011 dalje protipravno nalagala delo v nasprotju z omejitvami, ki jih je imel kot invalid III. kategorije. Ker je tožnik delo opravljal na lokaciji pri stranskem intervenientu, saj prvotožena stranka ni imela svojega prostora, kjer bi prala avtomobile, mu je bilo s strani prvotožene stranke tudi odrejeno, da je dolžan opravljati delo za stranskega intervenienta. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je pri prestavljanju avtomobilske gume na dvorišču stranskega intervenienta utrpel zlom ledvenega vretenca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka tožniku odrejala delo v skladu z zdravstvenimi omejitvami, zato je štelo, da v ravnanju prvotožene stranke ni elementa protipravosti. V zvezi s spornim dogodkom, ko naj bi tožnik na dvorišču stranskega intervenienta po navodilih delavca prestavljal avtomobilske gume, kar naj bi bilo v nasprotju z zdravniškimi omejitvami, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik tega dne gum ni prestavljal, zato je zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik kritičnega dne ni prestavljal gum po navodilu delavca, je neustrezno obrazložena, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik spornega dne sploh ni prestavljal gum za stranskega intervenienta, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je delo s prestavljanjem gum pomenilo delo v nasprotju z omejitvami, ki jih je imel tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.