zavrženje predloga za dopustitev revizije - predložitev dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu
Ker je tožeča stranka sama vložila predlog za dopustitev revizije in ker ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, je Vrhovno sodišče njen predlog za dopustitev revizije kot nedovoljen zavrglo (367.č člen ZPP).
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje - razlogi za pritožbo - neutemeljena pritožba
Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ni namenjena izpodbijanju razlogov, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, temveč izpodbijanju razlogov za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav bi upoštevajoč določbe ZPP to sojenje lahko opravilo (ali celo moralo opraviti) sodišče druge stopnje. Gre izključno za preizkus (ne)pravilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča.
odškodninska odgovornost delavca - odtujitev stvari - navadna škoda
Sodišče druge stopnje je ugotovilo, kar izhaja tudi iz trditev in predlaganih dokazov tožeče stranke, da ta od toženke vtožuje navadno škodo in ne izgubljenega dobička. Navadna škoda je zmanjšanje oškodovančevega premoženja, ki se najpogosteje odraža v uničenju ali poškodovanju določene stvari in v zvezi s tem v drugih pojavnih oblikah škode, ki so posledica tega uničenja ali poškodovanja (npr. stroški začasnega najema druge istovrstne stvari za čas od uničenja do nakupa nove, stroški popravila poškodovane stvari,...). Tožeča stranka ni navajala, da uveljavlja premoženjsko škodo od toženke zato, ker bi bil sporni aparat uničen ali poškodovan, ali pa zato, ker bi ji zaradi odtujenega aparata nastali kakšni stroški (npr. stroški najema drugega istovrstnega aparata). S tem, ko je navajala, da ji je toženka ta aparat odtujila in ji ga kljub pozivom ni vrnila, ni zadostila trditvenemu bremenu, da je do nastanka navadne škode zares prišlo. Poleg tega je tudi višino vtoževane škode utemeljevala z računom o nakupni vrednosti spornega aparata, do takšne višine odškodnine pa bi bila eventualno lahko upravičena v primeru uničenja aparata (oziroma poškodovanja aparata v takšnem obsegu, ki ne bi več dopuščal njegovega popravila).
ZPP člen 30. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZS člen 99, 99/2-2.
spor o pristojnosti - podjemna pogodba - dejansko delovno razmerje
Za presojo stvarne pristojnosti v navedeni zadevi je bistveno, ali je pravna podlaga za vtoževano terjatev obstoj dejanskega delovnega razmerja ali pa je pravna podlaga ustni dogovor o podjemni pogodbi. Glede na to, da v zvezi z delom, ki ga je tožnik opravil za družbo B., d.o.o. oziroma za toženca kot samostojnega podjetnika ni bila sklenjena niti pogodba o zaposlitvi, niti podjemna pogodba, dejanske navedbe strank pa bi lahko kazale tako na faktično delovno razmerje kot ustno dogovorjeno pogodbo o delu, je za odločitev o stvarni pristojnosti lahko bistveno tudi to, kako stranke opredeljujejo svoje razmerje.
konkurenčna klavzula - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - pogodba o zaposlitvi
Konkurenčna klavzula je namenjena zaščiti interesa delodajalca, da za določen čas po prenehanju delovnega razmerja prepreči konkurenčno dejavnost delavcu in pomeni znaten poseg v delavčevi ustavni pravici do proste izbire zaposlitve in proste gospodarske pobude. Upoštevajoč navedeno se s konkurenčno klavzulo, ne glede na njeno pogodbeno naravo, ni mogoče dogovoriti omejitev, ki bi bile za delavca strožje od zakonskega okvira, lahko pa se konkurenčna klavzula dogovori na način, ki je zanj manj obremenjujoč oziroma pomeni manjši poseg v navedeni ustavni pravici. Na tej podlagi bi načeloma lahko bila dopustna ureditev, po kateri bi se stranki dogovorili za opcijsko uveljavljanje konkurenčne klavzule v tem smislu, da delodajalec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izjavi, da konkurenčne klavzule ne uveljavlja, saj bi takšna opcijska opredelitev za delavca pomenila manjši poseg v njegove pravice oziroma zanj ugodnejšo ureditev, kot pa je opredeljena v zakonu. Takšna opcijska ureditev mora biti v pogodbi o zaposlitvi jasno določena (kar v konkretnem primeru ni), torej tako, da je povsem jasno, da je delavec prost obveznosti iz konkurenčne klavzule, če delodajalec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (in ne kasneje) izjavi, da konkurenčne klavzule ne uveljavlja.
S sporno določbo tretjega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi ni bila dogovorjena takšna možnost odstopa od konkurenčne klavzule, kakršna bi lahko bila dopustna ob sklicevanju na navedeni sodbi Vrhovnega sodišča. Opcija uveljavljanja konkurenčne klavzule je navedena le kot predpostavka za plačilo nadomestila, ne da bi bilo pri tem navedeno, do kdaj lahko tožena stranka poda izjavo, da uveljavlja konkurenčno klavzulo. To bi pomenilo, da bi konkurenčna klavzula tožnika zavezovala ves čas, toženo stranko pa le, če bi izrecno izjavila, da jo uveljavlja.
odpoklic predsednika uprave - prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Stranki sta v določbi 72. člena ZDR, ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, imeli pooblastilo, da v tej pogodbi drugače, kot pa je to sicer urejeno v zakonu, uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi z prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, pa tudi v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas. Na tej podlagi sta se stranki lahko zakonito dogovorili, da se pogodba sklepa le za čas opravljanja funkcije (2. člen pogodbe) in da s prenehanjem funkcije predsednika uprave ugasnejo medsebojne pravice in obveznosti iz te pogodbe, ki so izrecno ali po namenu vezane na obstoj funkcije.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - varstvo pred odpovedjo - starševstvo
Po prvem odstavku 115. členu ZDR-1 v obdobju varstva ni dovoljena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi varovanemu delavcu oz. delavki v nobeni obliki. Prepoved vključuje tudi odpoved iz poslovnega razloga, pa čeprav je bil odpovedni razlog resničen in objektivno utemeljen oziroma nepovezan s stanjem delavke, saj zakon v teh primerih ne dopušča nobenih izjem. Prepovedana so tudi kakršnakoli ravnanja, ki so sicer potrebna za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma za zaposlitev novega delavca. Tako kot pri sami odpovedi tudi pri pripravljalnih ravnanjih ni pomembno, ali so ta objektivno utemeljena. Varstvo pred odpovedjo iz poslovnega razloga in z njo povezanimi pripravljalnimi ravnanji po 115. členu ZDR-1 je brezpogojno in velja tudi, kadar so delodajalčevi razlogi - tako za odpoved kot za pripravljalna ravnanja - objektivno utemeljeni.
ZVZD člen 3-2, 5. ZDR člen 184. OZ člen 131, 147, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - napotitev na delo v tujini - delodajalec - varnost in zdravje pri delu - vzročna zveza
Po delovnopravnih predpisih je v razmerju do delavca delodajalec tisti, ki je z delavcem sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sodna praksa pa je pojem "delodajalca" - tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev glede zagotavljanja varstva in zdravja pri delu razširila tudi na naročnike del, ki organizirajo delovni proces na skupnem delovišču in odgovarjajo za nadzor glede varnosti pri delu. To pomeni, da se obveznosti, ki jih zakon v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu nalaga "delodajalcu", ne nanašajo le na delodajalca v delovnopravnem smislu, pač pa na "delodajalca" v širšem smislu ZVZD.
ZSDP-1 člen 79, 79/3. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 6, 7.
starševsko varstvo - dodatek za nego otroka - seznam hudih bolezni
Ni pravilno stališče revizije, da tožeča stranka ni upravičena do višjega dodatka na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Iz dejanskega stanja izhaja, da gre za težko gibalno oviranega otroka. Iz skupine gibalno oviranih otrok, opredeljenih v 3. členu Pravilnika, ki imajo pravico do dodatka za nego, tretji odstavek 79. člena ZSDP-1 za težko ali funkcionalno težko gibalno ovirane otroke določa dodatek v višini 200,00 EUR. Otrok izpolnjuje enega od alternativno določenih pogojev in je zato tožeča stranka upravičena do dodatka v višjem znesku.
povračilo stroškov zdravljenja v tujini - pogoji za pridobitev pravice - odločba Ustavnega sodišča
Pravno podlago je v relevantnem obdobju predstavljala zgolj določba 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, iz katere jasno izhaja, da ima zavarovanec pravico do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini na podlagi samega zakona in to brez kakršnihkoli dodatnih pogojev in omejitev. Zato sta sodišči druge in prve stopnje ter tožena stranka zmotno ugotavljali, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do zdravljenja v tujini. Tožnik je zdravljenje v tujini že opravil, pravico do povračila stroškov tega zdravljenja pa je pridobil že s samim tem dejstvom, brezpogojno in na podlagi samega zakona. V konkretnem primeru tako ne gre za situacijo, ko bi tožnik pravico pridobil šele z odločbo upravnega organa (tožene stranke).
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3. OZ-UPB1 člen 135, 136, 136/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - krivda - nerazsodnost - izvedenec - presoja sodišča
Razsodnost oziroma prištevnost delavca pri opravljanju pogodbenih obveznosti se sicer domneva, se pa ta domneva lahko izpodbije, če obstojijo okoliščine iz prvega odstavka 136. člena OZ. Pri tem je nerazsodnost oziroma neprištevnost treba razlagati ozko, saj vsakršna osebnostna motnja ali duševna bolezen še ne pomeni nujno izključitve krivdne odgovornosti za sporna ravnanja.
Sodišče ugotavlja sporna dejstva, o katerih nima zadostnega znanja, s pomočjo izvedenca (243. člen ZPP). Vendar je pravna razlaga dejstev, kljub temu, da so ugotovljena s pomočjo strokovnjaka, še vedno pridržana sodišču.
Šibka osebnostna struktura in manjša zmožnost obvladovanja ne dokazujeta nerazsodnosti in ne utemeljujeta izključitve odgovornosti.
200. člen ZDR-1 ne predpisuje oziroma ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik (delavec) v tožbi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za oblikovanje tega pa je tudi sicer treba upoštevati pravila procesnega (civilnega) prava. Iz citirane določbe jasno izhaja le, da mora delavec sodno varstvo zahtevati v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem, ne pa kakšen mora biti njegov tožbeni zahtevek.
Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč le za ugotovitev enostranskega dejanja delodajalca - odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar ni v skladu z 181. členom ZPP. Takšna formulacija povzame le pravno konkluzijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki spada v obrazložitev razlogov sodbe, ne pa bistvenega - odločitve o (nadaljnjem) obstoju razmerja med strankama ali dajatvenem zahtevku na podlagi zatrjevane nezakonitosti. Z ugotovitveno tožbo namreč ni mogoče zahtevati ugotovitve predpostavk pravnega razmerja in vprašanj, ki so vezana na to, temveč odločitev o pravni posledici - obstoju pravice ali pravnega razmerja. Zato še posebna odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ne spada v izrek sodbe. Dosedanja praksa jo je sicer dopuščala, vendar brez potrebe, dejansko pa tudi nepravilno.
Če delavec uveljavlja ugotovitev obstoja (nadaljevanja) delovnega razmerja, ker meni, da mu je delodajalec pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedal, je presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi stvar pravnega zaključka sodišča, ki ni vsebovan v izreku sodbe.
Tožnica je že s pravočasnim zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, obenem pa celo z dajatvenim zahtevkom za reintegracijo in reparacijo zadostila procesni zahtevi za odločanje o njenem tožbenem zahtevku, ki ga je postavila v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo proti sklepu o zavrženju ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo in zavrglo predlog za oprostitev plačila sodne takse. S tem sklepom postopek ni bil pravnomočno končan, saj se z njim ne odloča o glavni stvari, zato revizija ni dovoljena.
ZDR-1 člen 224. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2013) člen 6.
solidarnostna pomoč - članstvo v sindikatu
Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji dopustnosti ureditve iz 6. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks), ki članom reprezentativnega sindikata, podpisnika Aneksa, daje pravico do višje solidarnostne pomoči, ob upoštevanju zanje bolj ugodnega premoženjskega praga, ni upoštevalo določbe 224. člena ZDR-1. Ta določa je namreč pravna podlaga, na kateri temelji 6. člen Aneksa. V skladu z 224. členom ZDR-1 se do ureditve v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP) lahko v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti dogovorijo pravice in obveznosti, ki niso že urejene v zakonu, le za člane pogodbenih strank.
ZSPJS člen 29, 29/1, 32, 32/1-5. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju člen 7.
javni sektor - direktor - pomočnik direktorja - nadurno delo
V mednarodni ureditvi je poudarjena pravica do pravičnega plačila, kar vključuje tudi pravico do plačila oziroma višjega plačila za nadurno delo. Evropska socialna listina v drugem odstavku 4. člena v zvezi z uresničevanjem pravice do pravičnega plačila določa obveznost pogodbenic, da delavcem priznajo pravico do višjega plačila za nadurno delo, razen v izjemnih primerih. To pomeni, da ima tudi pravilo o višjem plačilu izjeme, ki pa se lahko nanašajo na posebne kategorije delavcev, in sicer zaposlene na nekaterih delovnih mestih s posebnimi odgovornostmi, ki običajno ne prejemajo plačila za nadurno delo.
Ker izjeme za vodilne delavce glede nadurnega dela mednarodna ureditev predvideva, določba Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju, ki izključuje upravičenost pomočnikov direktorjev do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času, ni v nasprotju s to ureditvijo. Kompenzacijo za izključitev pravice do dodatka pomeni uvrstitev delovnih mest pomočnikov direktorjev v ustrezno visoke plačne razrede. Gre torej za primere, ko so manj ugodni delovni pogoji zajeti že v osnovni plači (prvi odstavek 29. člena ZSPJS). To tudi pomeni, da določba Uredbe ni v nasprotju z ZSPJS. Zato je pravilna presoja sodišč, da tožnici plačilo za delo preko polnega delovnega časa na podlagi določb Uredbe ne pripada.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 4, 4/1, 347, 347/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - voznik avtobusa - hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo neposrednosti
Pri presoji, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, je važno, kakšnega pomena je, tako za delodajalca, kot za delavca, obveznost, ki jo je delavec kršil. Za opredelitev kršitve kot hujše torej ni ključen vrednostni, temveč vsebinski kriterij. Pomembno je, ali očitano ravnanje delavca predstavlja kršitev ključnih pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.
ZDR-1 člen 108. Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije (2011) člen 70.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odpravnina - delo pri pravnih prednikih delodajalca
V sodni praksi se je oblikovalo stališče (npr. sodba VIII Ips 36/2005 z dne 22. 3. 2005), da se v primerih, ko delavcu delovno razmerje pri pravnem predniku delodajalca preneha na način, v posledici katerega ni upravičen do odpravnine (npr. zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo poda delodajalec; zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga; zaradi redne odpovedi, ki jo poda delavec), obdobje dela pred tem prenehanjem ne more upoštevati pri določitvi višine odpravnine pri delodajalcu, ki delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Ker delavec v zgoraj naštetih primerih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pravice do odpravnine pri pravnem predniku delodajalca ne bi mogel pridobiti, tudi ni moglo priti do prehoda te pravice na novo delovno razmerje v smislu upoštevanja delovne dobe pri pravnem predniku glede izračuna višine odpravnine. Enako velja tudi v primeru dosežene dobe pri istem delodajalcu pred vmesno prekinitvijo, do katere je prišlo po volji delavca (kot je bilo v konkretnem primeru).
ZDM člen 5. ZPIZ-1 člen 280, 282. ZPIZ-2 člen 199, 413.
zavarovalna doba šteta s povečanjem - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicno zavarovanje - dimnikar - prehodne določbe zakona
Delovne razmere in pogoji dela so se pri marsikaterem delovnem mestu s priznano zavarovalno dobo s povečanjem z razvojem tehnologije in modernizacijo delovnih postopkov spremenili. Vendar pa je bil zakon glede tega, na kakšen način in kdo odloča o spremembi škodljivih vplivov ali drugih omejitev delovnega mesta, na katerem je že priznana zavarovalna doba s povečanjem, ves čas jasen. Sprememba ali odprava štetja zavarovalne dobe s povečanjem bi bila do uveljavitve ZPIZ-1 na podlagi že navedenih predpisov možna v reviziji del in nalog, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem. Takšne revizije del in nalog za delovno mesto dimnikar (razen že prej v letu 1978) ni bilo. Po uveljavitvi ZPIZ-1 bi posebna komisija lahko na podlagi meril in kriterijev, ki jih določi Vlada Republike Slovenije, poleg delovnih mest, za katera je že bila določena zavarovalna doba s povečanjem, določila tudi druga delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje, oziroma ugotovila, da niso več izpolnjeni pogoji iz 280. člena tega zakona. Vendar takšna posebna komisija ni bila ustanovljena in za delovno mesto dimnikar nikoli ni bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev iz 280. člena ZPIZ-1. Ker se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 za delovno mesto dimnikar štela zavarovalna doba s povečanjem, je v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 delodajalec za delavce na tem delovnem mestu, če so zaposleni za polni delovni čas, dolžan plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
Stališče sodne prakse in dela teorije je, da ima zahteva za znižanje pogodbene kazni značilnost materialnopravnega ugovora, vendar je to stališče zelo sporno, saj uporaba zakonskega izraza, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, jasno pomeni, da gre za oblikovalno pravico, ki je stranka ne more uresničiti sama, ampak zgolj s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe oziroma v podobnih primerih kot je tudi konkreten, nasprotne (oblikovalne) tožbe, ne pa samo z ugovorom.
Presoja, da je konkurenčna klavzula nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule morala plačati delavka, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost delodajalca, je zmotna, saj pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zavezi delavca) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zavezi delodajalca) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev.
Navedbe o nesorazmerju obveznosti še ne pomenijo tudi zahteve (oziroma ugovora) za zmanjšanje pogodbene kazni.
ZTFI člen 159, 159/3, 206. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 1. ZDR člen 73. OZ člen 768.
sprememba delodajalca - prenos gospodarske enote - prenos strank
Prva toženka je lahko obveznost iz tretjega odstavka 159. člena ZTFI izpolnila tako, da je na podlagi pogodbe prenesla vso dokumentacijo na drugo toženko za vse svoje stranke in so se stranke naknadno izrekale o možnostih, ki so jih imele na voljo (ostati pri drugi toženki ali izbrati drugo borznoposredniško družbo). V tem primeru bi to lahko bil ukrep, ki je (poleg finančnih ugodnosti) spodbudil stranke, da izberejo drugo toženko, na kar lahko nakazuje tudi veliko število strank, za katere sedaj opravlja borznoposredniške storitve druga toženka. Lahko pa je obveznost izpolnila tako, da je prenos dokumentacije opravila glede na predhodno (izrecno) izbiro strank, torej na drugo toženko in druge borznoposredniške družbe, ki so jih izbrale stranke. Zato v primeru slednjega veliko število strank, ki so prešle k drugi toženki, ne bo odločilno.