Pritožbeno sodišče bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z nedopustno spremenjeno dokazno oceno ni storilo s tem, ker ni izvedlo pritožbene obravnave, pač pa že s tem, ker v pritožbenih navedbah sploh ni imelo podlage za poseg v dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sodišče druge stopnje na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne pazi po uradni dolžnosti in v ugotovljeno dejansko stanje ne posega mimo pritožbenih navedb, kot je to storilo sodišče druge stopnje v tem primeru, ko je samo, brez podlage v pritožbenih navedbah glede (okoliščin sklepanja) sporazuma z dne 11. 3. 2020 ugotovilo drugačna dejstva kot sodišče prve stopnje.
Ker toženec ugotovljenega dejanskega stanja glede sporazuma s pritožbo sploh ni izpodbijal, tožnica ni mogla pričakovati odločitve sodišča druge stopnje, ki bi temeljila na drugačnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tožnica v reviziji utemeljeno uveljavlja kršeno pravico do kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem druge stopnje (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
slovenska vojska - delovni čas - pripravljenost za delo - varovanje državne meje - vojaška operacija - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren.
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe Direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
ZUP člen 207, 207/1. ZSDP-1 člen 71. ZUPJS člen 34, 34/1. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2. ZDSS-1 člen 74.
socialni spor - družinski prejemek - otroški dodatek - uveljavljanje pravice - predsodni postopek - nova dejstva
Pravica do družinskih prejemkov, med katerimi je otroški dodatek, se po 87. členu ZSDP-1 uveljavlja v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. ZSDP-1 ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP. Glede vprašanj postopka uveljavljanja otroškega dodatka ZSDP-1 v 71. členu napotuje na uporabo določb ZUPJS. ZUPJS v prvem odstavku 34. člena določa, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po splošnem zakonu o upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače. Tudi ZUPJS ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP.
V predsodnem postopku uveljavljanja otroškega dodatka torej ni pravila, ki bi dopuščalo upoštevanje dejstev, nastalih po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
Tudi iz ZDSS-1 ne izhaja, da bi se lahko v socialnem sporu upoštevala dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
pogodbena kazen - delovno razmerje - prenehanje opravljanja dela - odpovedni rok
Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu, tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava (katerih uporaba ne more biti odvisna od volje strank), upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji, ali se glede na že uveljavljena načela in zakonska pravila v zvezi s posameznimi instituti, ki jih vsaj delno ureja tudi delovno pravo, lahko uporabljajo nekateri drugi instituti civilnega prava.
Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - pravnomočna kazenska sodba - odškodninska odgovornost - terjatev iz delovnega razmerja
Četudi se spor nanaša na odškodninsko terjatev, ki je v zvezi z delovnim razmerjem, je za presojo pristojnosti ključno, da med tožnikom in prvim tožencem ni šlo za razmerje delavec - delodajalec. Zato tudi ne gre za (odškodninski) delovni spor po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ampak za spor o premoženjskopravnem zahtevku v smislu 30. člena ZPP.
slovenska vojska - delovni čas - pripravljenost za delo - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive - sodba Sodišča Evropske unije - vojaška operacija
Možnost izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 v konkretnem primeru ni podana, saj ni šlo za dejavnosti začetnega usposabljanja oziroma operativnega urjenja. Edina potencialna možnost po prvi alineji bi bila izključitev zaradi vojaške operacije v pravem pomenu besede, vendar to ne predstavlja možnosti izključitve vsake vojaške operacije. Operacija Odboj, v kateri je Slovenska vojska sodelovala s Policijo, se je ne glede na njeno poimenovanje nanašala na širše varovanje državne meje in varovanje določenih objektov. Naloge te operacije niso ustrezale pojmu vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Obenem tudi ni podan primer iz druge alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primerih posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. To se lahko nanaša le na posebne dejavnosti, v tem primeru posebne vojaške dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve sodbe C-742/19). V operaciji Odboj ni šlo za takšen primer delovanja visoko usposobljenih vojakov, specialnih enot ali nalog izjemne občutljivosti.
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Ker tudi četrta alineja prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa, to uvedbo veže le na primer izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, že iz razloga, ker ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, tudi možnost te izjeme odpade.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je mogoče ugotoviti lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja za polni delovni čas, ki je bilo priznano na podlagi sodbe delovnega sodišča v obdobju, ko je že bila vzpostavljena lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja za krajši delovni čas pri drugem delodajalcu.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - pritožbeni razlogi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Zakon omejuje pritožbene razloge zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje in vračanje zadeve v novo sojenje le na pravilnost uporabe kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča. To pomeni, da sme vrhovno sodišče v zvezi z razveljavitvenim sklepom presojati le razloge za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, ne pa tega, ali je sodišče druge stopnje morda napačno odločilo o razlogih za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje oziroma konkretno v tej zadevi o razlogih za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje glede odločanja mimo pritožbenih navedb toženke v zvezi s tožbenim zahtevkom in o pravici tožnice do zagovora pred izredno odpovedjo v skladu z določbo 85. člena ZDR-1.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - kolektivni delovni spor - individualni delovni spor - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče, da je kljub pravnomočni sodbi v kolektivnem delovnem sporu tožnikova terjatev zastarala pred vložitvijo tožbe v tem individualnem delovnem sporu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Toženka ni dokazala dejstev, s katerimi je utemeljevala odpovedni razlog (da so delo na delovnem mestu, na katerem je delo opravljala tožnica, pred spremembami opravljali trije delavci; da je bila sistemizacija glede tega delovnega mesta spremenjena; da je prišlo do zmanjšanja obsega dela na tem delovnem mestu; da je prišlo do zmanjšanja proizvodnje raznovrstnih artiklov). Pomembno je tudi, da je toženka istočasno kot tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi delavcu na drugem delovnem mestu in mu ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za tožničino delovno mesto, ker je hotela v delovnem razmerju obdržati prav tega delavca (ta je ponujeno pogodbo o zaposlitvi sprejel). Na ta način je navidezno ustvarila prenehanje potreb po delu tožnice.
pogodba o štipendiranju - kadrovska štipendija - vračilo štipendije
Čeprav je tožnik pogodbo o štipendiranju podpisal tudi z namenom, da se toženka kasneje pri njem zaposli, ni nepomembno, kako so bili v pogodbi dogovorjeni pogoji (in s tem obveznosti strank glede) zaposlitve.
Tožnik svoje obveznosti glede zagotovitve zaposlitve ni izpolnil tako, kot se je zavezal s pogodbo, saj je toženki zaposlitev ponudil prepozno. Toženka tega ni sprejela, iz pogodbe pa ne izhaja, da bi morala tožniku v takšnem primeru vrniti štipendije.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved večjemu številu delavcev - kategorije primerljivih delavcev - krajši delovni čas - reorganizacija
Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (kot je opredelitev iz 89. člena ZDR-1) ne sme temeljiti na razlikovanju med delavci za polni in krajši delovni čas na istem delovnem mestu, saj to vzpostavlja razlikovanje po neustreznem kriteriju primerljivosti oziroma neprimerljivosti. Kriterij mora izhajati iz prenehanja potreb po delu, vendar na istem delovnem mestu prenehanja potreb po delu ni mogoče utemeljiti s tem, da je postalo nepotrebno le delo tistih delavcev, ki so zaposleni polni delovni čas, ne pa tudi ostalih. Res je ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi tudi delo s polnim ali krajšim delovnim časom (31. člen ZDR-1), vendar v zvezi s prenehanjem potreb po delu razlikovanje po tem kriteriju ni ustrezno. S takšnim izločanjem nekaterih delavcev iz primerjave se ustvarja neutemeljeno razlikovanje med delavci, ki sicer delajo enako delo in so povsem zamenljivi.
kadrovska štipendija - pogodba o štipendiranju - vračilo štipendije
Sodišče druge stopnje je poudarilo, da se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je tožnik zamudil enomesečni rok za ponudbo zaposlitve po zaključenem izobraževanju ter kakšne so posledice te zamude. Zato, kot je pojasnilo, tudi ni odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi s tem. V posledici napačno zavzetih stališč se ni opredelilo do pritožbenih navedb zoper nosilne razloge sodišča prve stopnje.
pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - posebna znanja - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 40. člena ZDR-1 glede vpliva pridobljenih znanj toženca pri delodajalcu, ki uveljavlja konkurenčno klavzulo.
določitev drugega stvarno pristojnega sodišča (delegacija) - ustalitev pristojnosti
V tej zadevi se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno po ugovoru toženca in stranskega intervenienta o stvarni nepristojnosti. Sklep o tem je izdalo po razpisu glavne obravnave, zato je prišlo do ustalitve pristojnosti pri tem sodišču.
dopuščena revizija - sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - prevara
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila podana prevara tožnice pri sklepanju sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016 in sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 6. 10. 2016.
prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb - znanje slovenskega jezika - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se ni opredelilo do tožnikovih navedb o opravičljivih zdravstvenih razlogih v zvezi z uporabo 8. a člena ZUTD.
DELOVNO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VS00073329
ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/10. ZZVZZ člen 13, 31, 31/1, 69, 69/1, 84, 84/1, 85. ZDSS-1 člen 5, 7, 7/2, 7/2-a, 58. ZPP člen 379, 379/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 159, 229a.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela - denarno nadomestilo v breme zavoda - razlika v nadomestilu - pravice iz obveznega zavarovanja - zavezanec za plačilo - socialni spor - dokončna in pravnomočna odločba - sodno varstvo - zavrženje dela tožbe
Tožnica je v individualnem delovnem sporu od delodajalca uveljavljala višje nadomestilo plače zaradi daljše zadržanosti od dela zaradi bolezni, kot ji je bilo izplačano s strani delodajalca, ki je dobil ta znesek tudi refundiran s strani Zavoda. Z višino izplačanega nadomestila je torej Zavod soglašal. Tožnica se s tem ni strinjala, vendar je sodno varstvo za izplačilo razlike nadomestila napačno uveljavljala v delovnem sporu zoper delodajalca. Le Zavod je pristojen za odmero spornega nadomestila, ki je v njegovo breme, pravilnost njegove odločitve pa se preverja v socialnem sporu.
O višini nadomestila za del vtoževanega obdobja je Zavod celo odločal. Tožnica je to odločbo Zavoda izpodbijala v socialnem sporu, kar je načeloma pravilna pot za zagotovitev sodnega varstva, a je bila njena tožba zavržena kot prepozna. O njeni pravici je bilo tako z odločbo Zavoda dokončno in pravnomočno odločeno na matičnem področju, takšna odločitev pa zavezuje tako delavca kot delodajalca.
Čeprav je delodajalec izplačevalec nadomestila, gre za pravico iz socialnega zavarovanja in v primeru spora o višini nadomestila za odločanje, ki je v pristojnosti Zavoda, ne pa delovnega sodišča.
Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z 2. členom Ustave RS.