PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050386
ZPrCP člen 27, 27/9, 46, 46/5, 46/5-3, 107, 107/12.
odklon preizkusa alkoholiziranosti - prekoračitev hitrosti v naselju - zdravstveni razlog - meritev stopnje alkoholiziranosti
Za nastop dolžnosti policista, da udeležencu cestnega prometa odredi strokovni pregled, ker iz zdravstvenih razlogov ne more opraviti preizkusa z elektronskim alkotestom, mora poleg samega obstoja razloga zdravstvene narave biti izkazano tudi, da je udeleženec cestnega prometa policista seznanil s takimi razlogi oz. se skliceval na zdravstvene razloge. Le v takem primeru bi policist imel podlago za odreditev strokovnega pregleda.
Tretji odstavek 107. člena ZPrCP v zadnjem stavku sicer res določa, da policist odredi strokovni pregled tudi v primeru, če udeleženec cestnega prometa ne opravi odrejenega preizkusa po navodilih proizvajalca, vendar opisano ravnanje obdolženke v obravnavanem primeru, ko je večkrat pihala v alkotest, vendar kljub opozorilom nepravilno, pa za to ni imela objektivno opravičljivega razloga zdravstvene narave nedvomno sodi med primere ravnanj, ko udeleženec cestnega prometa ovira ali onemogoči izvedbo preizkusa z elektronskim alkotestom, kar se v skladu s četrtim odstavkom 107. člena ZPrCP šteje kot posredna odklonitev.
Obsojenčeve trenutne premoženjske razmere oziroma kot zatrjuje objektivna nezmožnost plačila denarne kazni ter izpostavljanje zdravstvenih razlogov niso razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Prav takšen namen zakonodajalca izhaja iz določbe prvega odstavka 87. člena KZ-1, saj če bi obsojenec imel premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, potem ne bi bil uresničen pogoj iz citirane določbe, ki predpostavlja predhodno neuspešno prisilno izterjavo denarne kazni.
pravica do poštenega postopka - zaslišanje priče - obvestilo obdolžencu in zagovorniku o zaslišanju priče
V skladu s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) je namreč potrebno storilcu zagotoviti pošteno sojenje. Slednje je bilo storilčevi obrambi onemogočeno s tem, ko sodišče prve stopnje o naroku zaslišanje prič – poslujočih policistov, ki je bil izveden 2. 3. 2021, ni obvestilo storilčevega zagovornika, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1.
fikcija vročitve - seznanitev s pisanjem - prepozna pritožba - epidemija - tek rokov
Fikcija vročitve pomeni le domnevno vročitev in ne upošteva dejstva, kdaj se je storilec s sklepom dejansko seznanil, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa nima nobenega vpliva. Bistvo pravne fikcije je ravno v tem, da se neko dejstvo šteje za resnično, čeprav je povsem jasno, da ne ustreza resničnemu stanju. Do dejanske seznanitve naslovnika z vsebino pisanja na dan nastopa fikcije vročitve lahko pride le v primeru, če ravno ta dan naslovnik prevzame pošiljko pri vročevalcu. Če tega ne stori, mu vročevalec pusti poštno pošiljko šele naslednji dan po nastopu fikcije v hišnem predalčniku, vendar se vročitev šteje za opravljeno z dnem izteka roka in takrat tudi nastopijo pravne posledice vročitve in sicer neodvisno od tega, kdaj je naslovnik dejansko prejel pošiljko v fizični obliki in se seznanil z njeno vsebino.
Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da procesni roki niso tekli in so začeli teči po 12. 4. 2021. Z Odredbo, ki je bila objavljena v Uradnem list RS, št. 12 z dne 28. 1. 2021 je bilo namreč določeno, da procesni roki v zadevah, v katerih so bili začasno ustavljeni, začnejo teči s 1. 2. 2021.
Obtožencu je dokazano, da je bil izključno on tisti, ki se je oškodovancema na srečanjih, ko so se dogovarjali za posel, lažnivo predstavljal kot lobist, s čimer ju je zavajal, da sta verjela v resničnost trditev o financiranju načrtovanega projekta E. F. z evropskimi nepovratnimi sredstvi, na teh srečanjih jima je lažnivo prikazoval, da je del ekipe, ki deluje v B. v zvezi s pridobivanjem teh sredstev, ob tem jima je lažnivo tudi obljubljal, da bosta v primeru neuspeha pri pridobivanju sredstev dobila vrnjen vložek, kar ju je nedvomno še dodatno prepričalo k izročitvi denarja obtožencu, lažnivo jima je celo zatrjeval, da naj bi bila nepovratna sredstva že odobrena.
priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb - vročitev odločbe - jezik v postopku
V zvezi s trditvami, da za ta primer sliši prvič, da ga o tem nihče ni obvestil in da želi, da mu sodišče razloži, za kaj gre v predmetni zadevi, pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da iz odločbi priložene fotokopije vročilnice izhaja, da je odločba o prekršku bila storilcu vročena po pooblaščeni družbi za davčno svetovanje DDr. J. Mag. P. iz C., katere zaposleni naj bi tudi znali slovenski jezik in se šteje, da je storilec z vsebino pisanj na razumljiv način seznanjen.
priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb - načelo vzajemnega priznavanja - dejansko stanje
Storilec dejansko zatrjuje in dokazuje, da prekrškov ni storil, vendar tega v predmetnem postopku ni mogoče upoštevati. To bi moral zatrjevati in dokazovati v postopku o prekršku pred pristojnim organom držav izdaje. Sodišče države izvršiteljice namreč ne odloča o odgovornosti za storjeni prekršek. O tem je pravnomočno odločil že pristojni organ države izdaje in zaradi načela vezanosti na pravnomočne odločbe sodišč in drugih organov ter načela vzajemnega priznavanja iz 3. člena ZSKZDČEU-1, se niti prvostopenjsko, niti pritožbeno sodišče ne moreta in ne smeta spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti take odločbe.
identiteta dolžnika in zemljiškoknjižnega lastnika - dvom v izkazano identiteto - sporno lastništvo nepremičnine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - pogoji za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo
Pritožnik je uspel vzbuditi dvom v to, da je lastnik te nepremičnine res njegov sin AA, rojen leta 1959, torej dvom v enega od materialnopravnih pogojev za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo iz 148. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Ostalo je nejasno, ali sta dolžnik v izvršilnem postopku in lastnik nepremičnine ena in ista oseba. V opisanih okoliščinah bi moralo sodišče prve stopnje ustrezno (dodatno) preveriti lastništvo te nepremičnine.
V predkazenskem postopku policija oseb ne more zasliševati kot prič, pač pa od njih le zbira obvestila, da zato te osebe nimajo statusa priče, niti privilegirane priče in jih policija ni dolžna poučevati o privilegiju, obvestila, ki so jih policiji dale take osebe, pa se izločijo iz spisa le, če se te osebe na podlagi 236. člena ZKP odrečejo pričanju, kolikor pa se pričanju ne odrečejo, uradnih zaznamkov z njihovimi izjavami ni potrebno izločati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka je dokazala, da je zaradi spremenjenega lastništva prišlo do reorganizacije področja sistema kakovosti tako, da delo tožnika na delovnem mestu Vodja sistema kakovosti ni bilo več potrebno, saj je delo z njegovega področja prevzel oddelek Kontrole kakovosti ter lastnik tožene stranke v okviru koncerna, kar predstavlja zakonit poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.
ZGD-1 člen 390, 395, 398. ZFPPIPP člen 150, 151a. ZPP člen 196, 202.
ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - stranski intervenient - stranska intervencija delničarja - pravni interes delničarja ali družbenika - sosporniški intervenient - prisilna poravnava - začetek postopka prisilne poravnave - imenovanje in odpoklic članov upravnega odbora - soglasje sodišča - pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave - nastanek pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave
V sporih glede ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine ima delničar pravni interes za stransko intervencijo na strani družbe kot tožene stranke. 398. člen ZGD-1 določa, da sodba glede ničnosti ali izpodbojnosti skupščinskih sklepov učinkuje proti vsem delničarjem ter članom organov vodenja ali nadzora. Zato ima delničar položaj sosporniškega intervenienta.
Ker je bila družba v času sklica skupščine v prisilni poravnavi, bi morala skupščina v skladu z 151.a člena ZFPPIPP razpolagati s soglasjem sodišča za imenovanje in odpoklic članov upravnega odbora. Ker takšnega soglasja ni imela niti ga ni nikoli dobila je bila za sprejem sklepa nepristojna.
Zakon loči dve vrsti neveljavnih skupščinskih sklepov - nične in izpodbojne, zato mora stranka skladno s tem oblikovati tožbeni zahtevek.
ZJU člen 5, 5/1, 22, 22/3, 53.. ZObr člen 88, 88/1, 93, 93/3, 93/7.. ZDR-1 člen 17, 31.
plačilo odpravnine - vojska
Glede na citirani določbi 93. člena ZObr sta za odločitev o zahtevku za plačilo odpravnine pomembni dve okoliščini: obvestilo tožnika o možnosti razporeditve na ustrezno delovno mesto in odklonitev. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka izpolnila svojo obveznost, ko je tožniku več kot 15 dni pred iztekom pogodbeno dogovorjenega roka ponudila razporeditev na ustrezno delo v ministrstvu. Toženka je tožnika na običajen način (po liniji poveljevanja prek poveljnika čete) obvestila o tem, da je zanj pripravljen pisni predlog nove pogodbe o zaposlitvi, ki ga lahko podpiše v prostorih generalštaba. Ključno dejstvo spora je, da tožnik pripravljenega pisnega dokumenta ni podpisal, ker se je odločil za zaposlitev pri drugem delodajalcu. Toženka je dokazala, da tožnik ni imel namena nadaljevati zaposlitve pri toženki. Z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu je odklonil ponujeno razporeditev.
podaljšanje začasnega zavarovanja - vložitev obtožnice - protipravno pridobljena premoženjska korist - načelo proporcionalnosti - načelo sorazmernosti - obseg zavarovanja - vrednost premoženja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi - prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža v družbi
Proporcionalnost ukrepa pa poleg ugotovitve ustrezne stopnje verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in omejitve trajanja zavarovanja zagotavlja tudi omejitev obsega zavarovanja na vrednost, ki ustreza ocenjeni višini s konkretnim kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi. Glede na cilj ukrepa je torej nedopustno zavarovati več, kot bi to bilo (upoštevaje izid postopka) dopustno odvzeti. Obrazložitev sklepa o podaljšanju ukrepa začasnega zavarovanja ob vložitvi obtožnice mora vsebovati tudi razloge o primernosti in nujnosti ukrepa ter o sorazmernosti med višino premoženjske koristi ter vrednostjo premoženja, na katerem se podaljšuje zavarovanje. Obrazložitev sklepa o podaljšanju ukrepa začasnega zavarovanja ob vložitvi obtožnice mora namreč vsebovati tudi razloge o vplivu ukrepa na premoženjski in socialni položaj obdolženca ali prejemnika ali osebe, na katero je bila korist prenesena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00048496
KZ-1 člen 226, 226/1, 226/3, 227. ZKP člen 370, 370/1, 370/1-4.
povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim ravnanjem - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - dokazanost - dokazni standard prepričanja - obsodilna sodba - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski zahtevek - res iudicata
Varstveni objekt stečajne goljufije po prvem odstavku 226. člena KZ-1 je poslovna zvestoba, plačilna disciplina in pošteno ter enakopravno obravnavanje upnikov, temu namenu inkriminacije pa sledi tudi opis kaznivega dejanja po navedeni določbi. Izvršitveno ravnanje predstavlja navidezno ali dejansko poslabšanje premoženjskega stanja stečajnega dolžnika, ki ga vodi poseben namen neplačila obveznosti upnikom in je v vzročni zvezi z uvedbo stečaja kot sredstva za izognitev obveznostim. Izognitev plačilu upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, kar pomeni, da dejansko oškodovanje upnikov, ki nastopi šele v situaciji odpusta obveznosti, ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Opis izvršitvenega ravnanja s prepovedano posledico, kot je razviden iz prvega odstavka 226. člena KZ-1, je po svoji vsebini povsem jasen in ne dopušča nobenih dvomov, katera dejstva in okoliščine morajo biti zajete v konkretnem dejanskem stanu historičnega dogodka. Kritika pritožnika, da odpust dolga ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, je zato neutemeljena.
V dejstvu, da je bil obtoženi od 30. 4. 2011 do vpisa lastninske pravice sina na predmetnih nepremičninah na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 5. 2014 vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik navedenega premoženja in je imel nepremičnini ne samo v lasti, ampak tudi v posesti, sodišče druge stopnje, upoštevaje ocenjeno vrednost teh dveh nepremičnin v višini čez 200.000,00 EUR in obveznost iz naslova kreditne pogodbe ter do upnikov, ki skupaj ocenjene vrednosti nepremičnin niso presegale, ob čemer obtoženi drugega premoženja in dohodkov ni imel, prepoznava poseben obtoženčev namen z obdaritvijo bližnjega sorodnika poslabšati svoje premoženjsko stanje in s tem povzročiti stečaj tako, da obveznosti upnikov ne bi bile poplačane, upoštevaje tudi, da je sam podal predlog za osebni stečaj in za odpust obveznosti, pri tem pa sklenitev darilne pogodbe zamolčal tako stečajnemu upravitelju, nato pa še predstavniku oškodovanca tekom stečajnega postopka.
Na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča o obstoju objektivnih in subjektivnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ne more vplivati čas sproženja izvršbe po pravnomočni civilni sodbi, dejstvo, da je stečajni upravitelj le na podlagi odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izvedel, da je obtoženi v letu 2014 s predmetnima nepremičninama obdaril svojega sina, nato pa niti ni vložil izpodbojne tožbe, in pritožbeno opozorilo o zaznambi spora glede ničnosti predmetne darilne pogodbe v zemljiški knjigi. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere tretjih subjektov in obtoženca v ničemer ne razbremenjujejo očitka po izpodbijani sodbi. Enako stališče drugostopenjsko sodišče sprejema glede pritožbene navedbe, da je bil kljub dejstvu zemljiškoknjižnega lastništva obtoženca za predmetni nepremičnini njun dejanski lastnik obtoženčev sin. V zvezi z obtoženčevim zagovorom, da sta bili nepremičnini kupljeni s sredstvi obtoženčeve mame za B. B., pa sodišče druge stopnje poudarja, da je pomembno le dejstvo, da je bil obtoženi v času, ko je obstajala njegova lastna obveznost zlasti za poplačilo banke oziroma Y. d. o. o., zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, preko katerih bi terjatev lahko poplačal, pa je namesto tega obe nepremičnini brezplačno odsvojil, nato pa v doglednem času predlagal uvedbo postopka osebnega stečaja.
Glede na to, da je bila oškodovancu v postopku osebnega stečaja priznana terjatev, ki jo v pretežni vrednosti uveljavlja tudi v obliki premoženjskopravnega zahtevka, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v adhezijskem postopku ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, in na ta način bistveno prekršilo določbe področnega zakona o pravdnem postopku.
Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni izkazan znak malomarnega opravljanja lekarniške dejavnosti po 182. členu KZ-1, tj. občutno poslabšanje zdravja, saj tožena stranka ni dokazala, da je prav zaradi ravnanja tožnika prišlo do občutnega poslabšanja zdravja pacientke. Zavzelo je še materialnopravno stališče, da tožnik ni ravnal hudo malomarno, pač pa le z navadno malomarnostjo ter da ne gre za hudo kršitev glede na okoliščine, v katerih je bila ta storjena, prav tako pa tudi ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. V tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno.
Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik očitano kršitev storil s hujšo obliko malomarnosti, zato je pravilna odločitev, da izredna odpoved ni utemeljena niti po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Ob tehtanju okoliščin in interesov na strani tožnika (tožnikova želja opravljati delo farmacevta v lekarni, dotedanje delo pri njej, dober odnos s sodelavci in strankami ter objektivna potreba tožene stranke po delu magistrov farmacije) in tožene stranke (zaradi zakonsko zaupane skrbi za zdravje ljudi v okviru opravljanja javne zdravstvene službe potreba po popolnem zaupanju v pravilnost dela farmacevtov, ki izdajajo pacientom zdravila, ter že porušeni odnosi med tožnikom in vodstvom tožene stranke) je ob pravilni uporabi 118. člena ZDR‑1 treba pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati in ugotoviti trajanje delovnega razmerja do dne odločitve sodišča prve stopnje, saj nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00056336
ZPP člen 443, 443/1, 458. ZSKZ člen 2, 2/5, 10, 10/2. ZLNDL člen 4. OZ člen 190.
spor majhne vrednosti - zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve - spor o lastništvu nepremičnine - stvarnopravni zahtevek - aktivna legitimacija - pomanjkanje aktivne legitimacije - aktivna stvarna legitimacija - sklad kmetijskih zemljišč in gozdov republike slovenije - država - gospodarjenje z zemljišči - kmetijsko zemljišče - varstvo lastninske pravice na nepremičnini - aktivna legitimacija države - nadomestna izpolnitev
Ključno v predmetni zadevi je vprašanje, ali je tožeča stranka, ki je bila v skladu z 2. členom ZSKZ ustanovljena z namenom, da gospodari s kmetijskimi zemljišči in kmetijami v lasti Republike Slovenije, aktivno stvarno legitimirana za uveljavitev tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. ZSKZ namreč določa, da tožeča stranka (Sklad) opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun (peti odstavek 2. člena ZSKZ), medtem ko so sredstva, ki jih tožeča stranka pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči in kmetijami, njen prihodek (drugi odstavek 10. člena ZSKZ).
Upoštevaje ustaljeno sodno prakso je kljub pooblastilu tožeči stranki, da gospodari z delom premoženja države, Republika Slovenija tista, ki je upravičena uveljavljati zahtevke za zaščito svoje lastninske pravice. Čeprav država zaradi prenosa upravičenj dela svojega nepremičnega premoženja nima v posesti, ga ne uporablja in uživa, niti z njim ne razpolaga, pa ima aktivno stvarno legitimacijo za uveljavljanje zahtevkov stvarnopravne narave.
Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve so načeloma obligacijski, vendar pa je problematika predmetne zadeve dejansko stvarnopravna – uveljavlja se lastništvo sporne nepremičnine. Ta ni (bila) v zemljiškoknjižni lasti Republike Slovenije in z njo ni gospodarila tožeča stranka. Ker tožba na ugotovitev lastninske pravice ni več mogoča, jo je nadomestila predmetna tožba, za uveljavljanje katere pa tudi po prepričanju tega sodišča tožnica ni aktivno (stvarno) legitimirana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00048655
URS člen 34, 35. DZ člen 239, 239/2, 239/3, 240, 241, 262, 262/1. ZNP-1 člen 64, 64/3. ZVDZ člen 7, 7/2.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - skrbništvo - izbira skrbnika - postavitev skrbnika - naloge skrbnika - želje varovanca - pravica do osebnega dostojanstva - poseg v varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - skrb za varovančeve premoženjske pravice in koristi - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - odvzem volilne pravice - pravica do izjave - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Poleg potrebnih lastnosti in sposobnosti skrbnika, ki jih zakon opredeljuje v 240. in v 241. členu, DZ določa, da sodišče pri imenovanju skrbnika upošteva predvsem želje varovanca, če jih je ta izrazil in če je sposoben razumeti njihov pomen in posledice, in če je to v korist varovanca. Določba je izraz dostojanstva osebe in njene pravice do samostojnega odločanja o sebi. Obe sta kot človekovi pravici zagotovljeni z Ustavo. Dopustnost posegov vanju je zato omejena na najmanjši potreben obseg. Nespoštovanje varovančeve želje je sprejemljivo le v primeru, ko je ugotovljeno, da ni sposoben razumeti njenega pomena in posledic, ali če ni v njegovo korist. Navedeno tudi pomeni, da se je sodišče dolžno z osebo pogovoriti o osebah, ki pridejo v poštev pri izbiri skrbnika in njeno mnenje ovrednotiti ob upoštevanju danih možnosti in dobrobiti osebe.
Ker odločitev o postavitvi skrbnika intenzivno posega v pravico posameznika, da samostojno odloča o svojih zadevah, mora biti obseg skrbnikovih nalog omejen na najmanjši potreben obseg. Še posebej v primeru, ko oseba nasprotuje postavitvi skrbnika, je sodišče dolžno oblikovati naloge tako, da bo iz izreka razvidno, v čem ostaja samostojna in do kod segajo skrbnikove naloge na posameznih področjih.
Odvzem volilne pravice bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani morejo utemeljevati le okoliščine, iz katerih izhaja, da oseba ni sposobna razumeti pomena, namena in učinkov volitev.
Sodišče bi moralo najkasneje tedaj, ko je ugotovilo, da pritožnik nasprotuje skrbništvu in da je možno, da njegovo nasprotovanje ne bo privedlo do ustavitve postopka, pritožniku predstaviti možnosti za zagotovitev (pravne) pomoči v postopku. Dolžno mu je bilo bodisi dati možnost, da si izbere odvetnika, in ga poučiti o možnostih za pridobitev brezplačne pravne pomoči, bodisi postaviti začasnega skrbnika z nalogo pomagati pritožniku pri uveljavitvi njegovih pogledov v postopku. Šele če bi pritožnik obe možnosti zavrnil in bi sodišče ocenilo, da gre za pristno nasprotovanje in da zmore sam dovolj dobro predstaviti svoje želje in poglede v postopku, bi bil mogoč sklep, da je bila pritožniku zagotovljena pravica do izjave.
ZPP člen 244, 244/1, 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 1. URS člen 14.
stroški postopka - sodni izvedenec - nagrada in stroški sodnega izvedenca - pravočasno, strokovno ali kvalitetno opravljanje dela - izvedenina - sklep o odmeri izvedenine - postavitev sodnega izvedenca - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - strokovno vprašanje - enako varstvo pravic
Sodišče bi odmero nagrade lahko zavrnilo le, če bi bilo mnenje izdelano očitno v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in na zastavljena vprašanja ne bi odgovorilo. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, pri čemer lastni zaključki pritožnika o nasprotnem ne predstavljajo pravno relevantnega razloga zoper sklep o odmeri izvedenine.
Za odločitev v konkretni zadevi tudi ni bistveno, da je bila tožnica sindikalna zaupnica pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je bila tožnica sindikalna zaupnica pri odločanju glede nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženki (sodno razvezo) ne vpliva. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ZDR-1 ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča. Zato je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo le glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 53/2019 z dne 10. 3. 2020).
Sodišče prve stopnje je tožnici zaradi sodne razveze priznalo denarno povračilo v višini desetih mesečnih plač. Po prepričanju tožnice bi moralo sodišče, v skladu z uveljavljano sodno prakso in glede na okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati, priznati denarno povračilo najmanj v višini 18-ih mesečnih plač.