Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 10. 2019 ker je tožnik v nasprotju s predpisi dne 30. 8. 2019 z delavko A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu učitelj v oddelku podaljšanega bivanja z dne 29. 8. 2019 za določen čas od 1. 9. 2019 do 17. 9. 2019. Za sklenitev zaposlitve za določen čas ni bilo zakonsko določenih razlogov, saj je šlo za trajno potrebo po opravljanju dela na tem delovnem mestu. Nato pa je dne 16. 9. 2019 sklenil pogodbo o zaposlitvi na tem delovnem mestu sam s seboj, čeprav je pogodbo na strani tožene stranke podpisala pomočnica ravnatelja, ki pa za to ni imela pisnega pooblastila tožnika kot ravnatelja, ker je sklepanje delovnih razmerij v izključni pristojnosti ravnatelja. Tako je z A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi načrtno in izključno z namenom, da bi lahko na delovnem mestu učitelj podaljšanega bivanja z 18. 9. 2019 zaposlil sebe, kar je tudi storil. S tem pa je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.
zapuščinski postopek - nepravočasna pritožba v zapuščinskem postopku - restriktivna razlaga izjem
Pritožbeno sodišče v zapuščinskem postopku presoja pravočasne pritožbe, izjemoma pa tudi nepravočasne pritožbe, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep sodišča prve stopnje (tretji odstavek 173. člena ZD). Vendar je to izjemo potrebno razlagati restriktivno, pri čemer mora pritožnik obrazložiti, zakaj bi bilo potrebno v njegovem primeru narediti takšno izjemo.
Tožena stranka, ki zatrjuje ustni dogovor, bi namreč morala predstaviti sodišču povsem konkretizirano dejansko podlago o okoliščinah in vsebini tega dogovora (opredeliti bi morala predmet, kraj, čas dogovora, pa tudi s katero konkretno osebo tožeče stranke naj bi tožena stranka po svoji zakoniti zastopnici takšen dogovor sklenila). Takšnih konkretnih pravno pomembnih dejstev pa tožena stranka v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom ni podala, zato je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank.
podaljšanje začasnega zavarovanja - vložitev obtožnice - protipravno pridobljena premoženjska korist - načelo proporcionalnosti - načelo sorazmernosti - obseg zavarovanja - vrednost premoženja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi - prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža v družbi
Proporcionalnost ukrepa pa poleg ugotovitve ustrezne stopnje verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in omejitve trajanja zavarovanja zagotavlja tudi omejitev obsega zavarovanja na vrednost, ki ustreza ocenjeni višini s konkretnim kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi. Glede na cilj ukrepa je torej nedopustno zavarovati več, kot bi to bilo (upoštevaje izid postopka) dopustno odvzeti. Obrazložitev sklepa o podaljšanju ukrepa začasnega zavarovanja ob vložitvi obtožnice mora vsebovati tudi razloge o primernosti in nujnosti ukrepa ter o sorazmernosti med višino premoženjske koristi ter vrednostjo premoženja, na katerem se podaljšuje zavarovanje. Obrazložitev sklepa o podaljšanju ukrepa začasnega zavarovanja ob vložitvi obtožnice mora namreč vsebovati tudi razloge o vplivu ukrepa na premoženjski in socialni položaj obdolženca ali prejemnika ali osebe, na katero je bila korist prenesena.
Tožnikova osnovna naloga je vodenje skupine kriminalistov, ki so zaposleni v okviru kolektiva PP A., kar pa ni notranja organizacijska enota. Tožnik ni izvrševal pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote po definiciji iz Uredbe, zakona, podzakonskega akta in tudi ne iz akta delodajalca, kjer iz dokumenta Položajni dodatek za vodenje – dopolnitev usmeritev št. ... z dne 21. 1. 2011 izhaja, katera so tista delovna mesta, na katerih so javni uslužbenci upravičeni do izplačila položajnega dodatka, zato ni upravičen do vtoževanega položajnega dodatka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00049223
ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/1, 148/2, 215, 215/6. ZNPPol člen 4, 4/1.
izločitev dokazov - pravica do zasebnosti - pregled vozila - prtljažnik - preiskava vozila - naloge policije - odkrivanje kaznivih dejanj - odkrivanje in prepoznavanje storilca kaznivega dejanja
V času zaustavitve in pregleda vozila, policiji ni bilo znano, kdo naj bi tatvino storil, ali da bi jo storili prav osebi, ki sta se v tistem času nahajali v vozilu, zato je policija v takratnih soslednih krajevnih in časovnih okoliščinah utemeljeno ustavila in pregledala vozilo, ne le z namenom obvezne opreme, za katero se sicer policist C. C. ni spomnil, če je v vozilu bila, pač pa tudi vozila oz. prtljage, z namenom odrivanja sledov in predmetov povezanih s kaznivim dejanjem tatvine, za kar je policija imela ustrezno in zadostno zakonsko podlago v določbi prvega odstavka 148. člena ZKP.
Predmeti v prtljažniku, ki ga je odprl obtoženi A. A., s strani policistov C. C. in E. E. so bili prosto vidni, ker so bili v prtljažniku pač naloženi, kar že samo po sebi izpodbija stališče pritožnika, da je prtljažnik "zaprt" prostor. Tak je res, ko so vrata prtljažnika zaprta, ne pa v smislu, da gre za tak del vozila, ki je skrit ali prirejen in da bi bilo za odpiranje in pregledovanje le-tega potrebno uporabiti posebna sredstva (razstavljanje, rezanje, lomljenje, itd.). Prtljažnik je naraven sestavni del notranjosti vozila, ki je ob pregledu vozila odprt, saj je le tako mogoč vizualen pregled le-tega s čutili, tako da v obravnavanem primeru ni šlo za situacijo, ko bi bila odredba za preiskavo vozila sploh potrebna, saj so policisti za opravo ogleda in pregled vozila imeli ustrezno zakonsko podlago na določbah prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP in zato policija ni potrebovala sodne odredbe, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00056336
ZPP člen 443, 443/1, 458. ZSKZ člen 2, 2/5, 10, 10/2. ZLNDL člen 4. OZ člen 190.
spor majhne vrednosti - zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve - spor o lastništvu nepremičnine - stvarnopravni zahtevek - aktivna legitimacija - pomanjkanje aktivne legitimacije - aktivna stvarna legitimacija - sklad kmetijskih zemljišč in gozdov republike slovenije - država - gospodarjenje z zemljišči - kmetijsko zemljišče - varstvo lastninske pravice na nepremičnini - aktivna legitimacija države - nadomestna izpolnitev
Ključno v predmetni zadevi je vprašanje, ali je tožeča stranka, ki je bila v skladu z 2. členom ZSKZ ustanovljena z namenom, da gospodari s kmetijskimi zemljišči in kmetijami v lasti Republike Slovenije, aktivno stvarno legitimirana za uveljavitev tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. ZSKZ namreč določa, da tožeča stranka (Sklad) opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun (peti odstavek 2. člena ZSKZ), medtem ko so sredstva, ki jih tožeča stranka pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči in kmetijami, njen prihodek (drugi odstavek 10. člena ZSKZ).
Upoštevaje ustaljeno sodno prakso je kljub pooblastilu tožeči stranki, da gospodari z delom premoženja države, Republika Slovenija tista, ki je upravičena uveljavljati zahtevke za zaščito svoje lastninske pravice. Čeprav država zaradi prenosa upravičenj dela svojega nepremičnega premoženja nima v posesti, ga ne uporablja in uživa, niti z njim ne razpolaga, pa ima aktivno stvarno legitimacijo za uveljavljanje zahtevkov stvarnopravne narave.
Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve so načeloma obligacijski, vendar pa je problematika predmetne zadeve dejansko stvarnopravna – uveljavlja se lastništvo sporne nepremičnine. Ta ni (bila) v zemljiškoknjižni lasti Republike Slovenije in z njo ni gospodarila tožeča stranka. Ker tožba na ugotovitev lastninske pravice ni več mogoča, jo je nadomestila predmetna tožba, za uveljavljanje katere pa tudi po prepričanju tega sodišča tožnica ni aktivno (stvarno) legitimirana.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep pritožbenega sodišča (s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe kot nepopolne) pravilno zavrglo kot nedovoljeno (343. člen ZPP), saj pritožba zoper tovrstni sklep pritožbenega sodišča v procesni zakonodaji ni predvidena.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - nepristransko sojenje
Po presoji višjega sodišča predstavlja okoliščina, da je v obravnavani zadevi obdolžena Z. K. zaposlena kot referentka na oddelku Zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Mariboru, tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti, saj bi v primeru, da bi zadevo obravnavali sodniki Okrajnega sodišča v Mariboru, glede na različna pojmovanja o delu sodišča in ko niso izključena tudi njihova osebna poznanstva, utegnilo omajati zaupanje udeležencev postopka in javnosti v nepristranskost pristojnega sodišča. To velja še toliko bolj, ker je obdolženki očitano kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 povezano ravno z njenim delom referentke na Okrajnem sodišču v Mariboru. Zaradi odprave vsakršnega dvoma o nepristranskosti in poštenem sojenju, je višje sodišče predlogu za prenos krajevne pristojnosti ugodilo in za postopek določilo Okrajno sodišča na Ptuju (drugi odstavek 35. člena ZKP).
delitev skupnega premoženja - delitev solastnine - ocena vrednosti nepremičnine - ocenjena tržna vrednost nepremičnine - tržna vrednost nepremičnine - cenitev vrednosti nepremičnine - cena, ki se oglašuje - nedopustne pritožbene novote
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedenec ni ugotovil realne tržne vrednosti, ker je upošteval le oglaševalne cene. Izvedenec je pri cenitvi nepremičnin upošteval različne faktorje in ne le oglaševalne cene. Cenitev temelji na analizi trga dejanskih transakcij, pa tudi trga oglaševalnih nepremičnin, pri čemer je izvedenec upošteval korekcijo iz analize preteklih razlik med oglaševalnimi in prodajnimi cenami, dodatno pa je upošteval tudi korekcijski faktor na oglaševalno ceno v višini 10 %.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnica zmotno vztraja, da bi bilo treba njenega nadrejenega (C.C.- vodja toženkine enote oziroma predsednik IK v A.), ki je bil s spornima sporočiloma seznanjen takoj (14. 2. 2020 oziroma 3. 2. 2020 - s strani izvedenke), šteti kot delodajalca, kar naj bi privedlo do zaključka o prepozno podani odpovedi. Sodišče prve stopnje je za delodajalca pravilno štelo generalnega direktorja toženke. Ni relevantno, da ta posluje v B. in s tožnico nima operativnega stika. Jasna sodna praksa v zvezi s podobnim pravnim vprašanjem (koga šteti za delodajalca pri podaji izredne odpovedi) je izoblikovana npr. glede predstojnika policije. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi razlogovalo podobno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00048647
ZZVZZ člen 63, 63/1, 63/2. ZPP člen 243.
zdravstvena dejavnost - dogovor o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - plačilo zdravstvenih storitev - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - sklep vlade v zvezi s splošnim dogovorom - pravna narava sklepa Vlade - pasivna legitimacija - splošni dogovor - ničnost določil - pravno vprašanje - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Tožeča stranka vtožuje plačilo na podlagi sklenjene Pogodbe med pravdnima strankama in ne na podlagi določil o odškodninski odgovornosti. Trdila je, da je za pravdni stranki zavezujoče določilo Splošnega dogovora, na podlagi katerega je tožena stranka zavračala plačilo za opravljene storitve pacientom povratnikom, nično in zato ne predstavlja veljavne pravne podlage za zavrnitev plačil za zdravstvene storitve, ki jih je tožeča stranka v okviru sklenjene Pogodbe, veljavnih predpisov in dopisa tožene stranke z dne 7. 8. 2018 morala opraviti. Glede na navedeno ni dvoma, da je tožena stranka, kot pogodbena stranka, pasivno legitimirana v tem sporu.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker je zavrnilo predlog za postavitev izvedenca. Vprašanje, ali je posamezno določilo nično je pravno vprašanje. Odločitev o pravnih vprašanjih je v pristojnosti sodišča.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - stranska kazen izgon tujca iz države - varnostni ukrep odvzem predmetov - kazenska sankcija - uporaba omilitvenih določil - priznanje krivde
Neutemeljena pa je pritožba zagovornika tudi v delu, ko graja odločbo o kazenskih sankcijah. Obdolženčevo priznanje krivde namreč sodišča ne zavezuje, da pri odmeri kazni uporabi omilitvena določila, kot je to razbrati iz pritožbenih navajanj. Glede na to, da obdolženec, poučen o nepreklicnosti in pravnih posledicah, storitev kaznivega dejanja iz koristoljubnosti priznal, pa so pritožbene trditve v smeri, da obdolženec obravnavano dejanje ni storil zaradi plačila (kot se mu je očitalo in kar je tudi priznal), temveč izključno zaradi dobrosrčnosti in ker je želel pomagati turškim državljanom, brez teže.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova osnovna naloga vodenje skupine kriminalistov, ki so zaposleni v okviru kolektiva PP A., kar pa ne predstavlja notranje organizacijske enote. Tožnik ni izvrševal pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enota po definiciji iz Uredbe, zakona, podzakonskega akta in tudi ne iz akta tožene stranke – Položajni dodatek za vodenje, dopolnitev usmeritev z dne 21. 1. 2011.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba sodbe
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bila podana v nasprotju z dne 30. 6. 2020 sprejetim poslovnim načrtom za leto 2020, v katerem niso bile predvidene spremembe števila delavcev v upravi in službi za razvoj in investicije in ker je direktor tožene stranke na seji sveta delavcev dne 4. 6. 2020 in sestanku sindikata z vodstvom in predstavniki sveta delavcev dne 11. 6. 2020 zagotovil, da v planu ni nove sistemizacije delovnih mest ter da odpuščanja ne bo. Delodajalec ni vezan na morebitne izjave in obljube vodstva, da delo delavcev ne bo postalo nepotrebno, saj lahko delodajalec v okviru z ustavo zagotovljene svobodne gospodarske pobude sprejme odločitev o reorganizaciji in na tej podlagi redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil podan kateri izmed nezakonitih odpovednih razlogov (po 90. členu ZDR-1, ki jih tožnik v postopku tudi ni zatrjeval), zgolj ugotovitev sodišča, da direktorjevega nezadovoljstva ob tožnikovih pripombah v elektronskem sporočilu predsednici sveta delavcev dne 30. 6. 2020 ne more izključiti, pa ne pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku posledica tega, je odpoved z dne 3. 9. 2020 zakonita, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da delo tožnika na delovnem mestu informatik II ni bilo več potrebno in da je bilo njegovo delo prerazporejeno na druge delavce.
Trditve, da ima stvar številne bistvene, vizualne stvarne napake, ki jih je tožena stranka nemudoma po odkritju sporočila tožeči stranki, za presojo utemeljenosti jamčevalnih zahtevkov ne zadostujejo. Iz njih namreč ne izhajajo pravno odločilna dejstva, ki so skladno z določili OZ nujno potrebna za presojo obstoja stvarnih napak in pravočasnega grajanja.
Ker tožena stranka ni konkretizirala očitanih vizualnih stvarnih napak, ni pojasnila kdaj konkretno jih je opazila in kdaj konkretno jih je grajala ter komu jih je grajala, v tem delu ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede predpostavk za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Zato bi bilo tudi kakršnokoli izvajanje dokazov (zaslišanje tožene stranke in predlaganih prič) v smeri konkretizacije vizualnih stvarnih napak in pravočasnosti njihovega grajanja nepravilno.
Zmotno je stališče pritožbe, da tožničina udeležba na zasebnem družabnem dogodku v prostem času ne more pomeniti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka, ki letno izvede za več kot 100 milijonov EUR javnih naročil, od tožnice utemeljeno pričakovala, da se bo kot vodja Oddelka za javna naročanja in kot predsednica strokovnih komisij v postopkih javnega naročanja tudi v zasebnem življenju vzdržala ravnanj, ki bi vzbujala dvom v njeno nepristranskost in integriteto. Ta obveznost, ki ne glede na veliko število pogodbenih partnerjev tožene stranke ni nesorazmerna ali neživljenjska, je izrecno določena tudi v Kodeksu ravnanj pri toženi stranki, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se nasprotje interesov in kršitve nepristranskosti, verodostojnosti in integritete po določbah ZJN-3 in ZIntPK ugotavljajo le v konkretnem postopku javnega naročila.
Za odločitev v konkretni zadevi tudi ni bistveno, da je bila tožnica sindikalna zaupnica pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je bila tožnica sindikalna zaupnica pri odločanju glede nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženki (sodno razvezo) ne vpliva. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ZDR-1 ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča. Zato je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo le glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 53/2019 z dne 10. 3. 2020).
Sodišče prve stopnje je tožnici zaradi sodne razveze priznalo denarno povračilo v višini desetih mesečnih plač. Po prepričanju tožnice bi moralo sodišče, v skladu z uveljavljano sodno prakso in glede na okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati, priznati denarno povračilo najmanj v višini 18-ih mesečnih plač.
ZPP člen 244, 244/1, 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 1. URS člen 14.
stroški postopka - sodni izvedenec - nagrada in stroški sodnega izvedenca - pravočasno, strokovno ali kvalitetno opravljanje dela - izvedenina - sklep o odmeri izvedenine - postavitev sodnega izvedenca - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - strokovno vprašanje - enako varstvo pravic
Sodišče bi odmero nagrade lahko zavrnilo le, če bi bilo mnenje izdelano očitno v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in na zastavljena vprašanja ne bi odgovorilo. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, pri čemer lastni zaključki pritožnika o nasprotnem ne predstavljajo pravno relevantnega razloga zoper sklep o odmeri izvedenine.