ZPP člen 13, 206, 206/1-1. ZGD-1 člen 505, 505/1-8.
odškodninski zahtevek proti poslovodjem in družbenikom - ničnost sklepa skupščine - predhodno vprašanje - prekinitev postopka - prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja
Predhodno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari. O njem odloča sodišče in pri tem oceni, kaj je najbolj smotrno za učinkovito rešitev spora. Pri tem upošteva zlasti, ali je postopek na matičnem področju že v teku in v katerem stadiju je.
izvršljivost notarskega zapisa - notarski zapis - zapadlost terjatve - soglasje dolžnika - zaznamba neposredne izvršljivosti v zemljiški knjigi - učinek zaznambe izvršljivosti
Bistveni predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov v skladu z 17. členom ZIZ in je dopustna izvršba na podlagi le-tega, sta: (-) soglasje z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa in (-) zapadlost obveznosti iz notarskega zapisa. Pravni učinek zaznambe neposredne izvršljivosti pa je (″zgolj″) v tem da neposredna izvršljivost notarskega zapisa učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00048245
SZ-1 člen 98. SPZ člen 93. ZPP člen 187.
pravica do posesti - uporaba stanovanja brez pravnega naslova - rok za izselitev iz stanovanja - izpraznitev nepremičnin - najemna pogodba - pogodba o dosmrtnem preživljanju - zakonska zveza - skupno premoženje zakoncev - povrnitev vlaganj najemnika - povrnitev koristi - subjektivna sprememba tožbe - vstop univerzalnih pravnih naslednikov v pravdo
Toženka v tej pravdi ni dokazala, da ima brez soglasja tožnice oziroma njenega pravnega prednika pravico do nadaljnje posesti objektov in zemljišča v lasti tožnice.
Morebitna terjatev pritožnice na povrnitev vlaganj v nepremičnino ni pravno upošteven razlog, ko se presoja njeno upravičenje do posesti nepremičnine. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na prekratek rok za izpraznitev nepremičnine. Odpovedni rok, ki ne sme biti krajši od 60 dni, velja pri odpovedi najemne pogodbe najemniku in ne v primeru uporabe stanovanja brez pravnega naslova.
ZKP člen 214, 214/1, 217, 219, 498. ZPPPD člen 33, 33/2. ZP-1 člen 67.
odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe - utemeljeni razlogi za sum - prekršek - prepovedana droga - zaseg predmeta
Po zaznavi večje količine prepovedane droge konoplje v notranjosti hiše so imeli policisti v odredbi za hišno preiskavo, ki je bila izdana zaradi utemeljenega suma, da obtoženec izvršuje prekršek po določbi drugega odstavka 33. člena ZPPPD, zakonito podlago tudi za nadaljevanje hišne preiskave v smeri zasega predmetov, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ustno navodilo (in ne odredba) državne tožilke pa je bilo zgolj napotek policistom za nadaljnje postopanje.
predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe zaradi začasne ureditve svojega preživljanja - začasna ureditev stikov - ureditev stikov otroka s staršem - stiki med očetom in otrokom - določitev stikov med počitnicami - korist mladoletnega otroka - način prevzema otroka ob izvrševanju stikov
Predlagatelj utemeljeno opozarja na neustreznost ureditve glede predaje mlajšega sina A., kadar se ta ob sobotah na dom matere vrača sam, medtem ko sin B. še eno noč ostane pri očetu.
Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje prejelo že po izteku sklopa poletnih počitnic, kot ga je za leto 2021 uredilo sodišče prve stopnje, in za spremembo konkretne odločitve predlagatelj nima več pravnega interesa. Ker pa je ta ob vložitvi pritožbe še obstajal, je pritožbeno sodišče naredilo tudi njen vsebinski preizkus.
Ureditev, s katero je sodišče otrokoma (starima dve in pet let) omogočilo kar 25 zaporednih dni počitnic na morju, od tega 10 dni z očetom in 15 dni z materjo (vse v sklopih po 5 dni), je v skladu z uvodnim predlogom, ki ga je glede preživljanja poletnih počitnic na naroku predstavil sam predlagatelj in s katerim se je strinjala tudi sodna izvedenka, upošteva starost otrok in omogoča ohranitev čustvene vezi med očetom in sinovoma, občutek medsebojne pripadnosti in povezanosti.
Namen začasne odredbe ni v ureditvi optimalnega načina stikov, temveč v preprečitvi ogroženosti otrok, čemur pa je bilo z ureditvijo stikov, kot jo je sprejelo sodišče z izpodbijano odločbo, nedvomno zadoščeno.
prosto urejanje pogodbenih razmerij - medsebojni dogovor strank - dobava blaga - prevozi v cestnem prometu - aktivna in pasivna legitimacija strank - ugovor pasivne legitimacije - fizična oseba kot tožena stranka - pravna ali fizična oseba - direktor kot fizična oseba - pogodbe med fizičnimi osebami - dokazni predlog - pridobitev dodatne dokumentacije - poslovna dokumentacija - listina pri drugi osebi - izročitev listin - materialno procesno vodstvo - neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče lahko na podlagi določila 287. člena ZPP dokazni predlog stranke zavrne, če je dokazni predlog nesubstanciran, če gre za ugotavljanje nerelevantnih dejstev, če gre za dokazovanje dejstev, ki niso predmet dokazovanja, če gre za prekludiran dokaz, za neprimeren dokaz ali dokaz za dokazovanje dejstva, ki je že dokazano. Toženec ne zanika dobave lesa in opravljene prevoze lesa, a trdi, da je tožnik posloval z družbo H. in ne z njim kot fizično osebo in takratnim direktorjem družbe. Napačno je stališče sodbe, da je predlagani dokaz za odločitev v zadevi nepomemben. Z njim tožnik namreč izpodbija toženčeve trditve glede pomanjkanja pasivne legitimacije (212. člen ZPP). Če namreč poslovna in finančna dokumentacija družbe C., d. o. o. (prej družbe H., d. o. o.), ne vsebuje nobenih podatkov in listin, ki bi se nanašale na poslovanje družbe s tožnikom, to lahko pomeni le, da je tožnik posloval s tožencem in ne z njegovo takratno družbo. Ob tem je treba poudariti, kar ugotavlja prvostopenjsko sodišče v 11. točki obrazložitve, da so pri prevozih tako velikega tovora, kot je les, nujni tovorni listi in ostale potrebne listine. Še posebej pa to velja pri poslovanju z družbo. Če je tožnik res posloval le z družbo H., d. o. o., kot trdi toženec in je ta družba od njega odkupovala les ter opravljala prevoze v spornem obdobju, potem poslovna dokumentacija to gotovo izkazuje, v nasprotnem primeru pa bi s tem dokazom tožnik lahko izpodbil toženčeve trditve.
V skladu z določilom 226. člena ZPP mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Vendar pa, če se listina nahaja pri drugi osebi in sama stranka ne more doseči, da se ji listina izroči, sme sodišče na predlog stranke drugi osebi naložiti, naj predloži listino, ob izpolnitvi pogojev iz 228. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo po tej določbi v skladu z določilom 285. člena ZPP (materialno procesno vodstvo) tožnika pozvati, naj dopolni svoje navedbe na glavni obravnavi 16. 2. 2021 s tem, da čim bolj natančno opiše vsebino listin (poslovne dokumentacije), ki naj jih izroči druga oseba in navede dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je listina pri tej drugi osebi, konkretno družbi C., d. o. o. Nato bi moralo listine, ki jih je v dokaznem predlogu navedel tožnik, pridobiti sodišče v postopku, ki ga ureja 228. člen ZPP. Razlogi za odklonitev izročitve listin so po tej določbi enaki razlogom za odklonitev pričanja.
ZST-1 člen 11, 11/1. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3, 360, 360/1.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo - predlog za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - materialni položaj - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - socialni transferji - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - rok za plačilo sodne takse za tožbo - neplačilo sodne takse za tožbo - domneva umika tožbe
Tožnik ne zanika, da sodne takse v odmerjenem roku ni plačal. Ker sodne takse ni plačal pravočasno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo njegovo tožbo za umaknjeno.
klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti - razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti - vročitev s fikcijo - dejansko bivališče - prijava spremembe naslova prebivališča
Vročitev s fikcijo je mogoče sprejeti kot pravilno zgolj, če je opravljena na naslovu dejanskega prebivališča. To je podarilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009, ki je pojasnilo, da so vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja), kar pa ni nujno isto kot formalno prijavljeno prebivališče. Če se vzpostavi fikcija vročitve na formalno prijavljenem prebivališču, čeprav naslovnik tam dejansko ne biva, ni realno pričakovanje, da se bo naslovnik s pisanjem pravočasno seznanil in da bo dejansko lahko izkoristil pravico do izjave v postopku. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu II Ips 88/2019 z dne 23. 1. 2020 izrecno poudarilo, da opustitev upravnopravne dolžnosti prijave (spremembe) prebivališča ne sme biti razlog, da se stranki odvzame pravica do izjave oziroma možnosti obrambe in mora imeti stranka možnost, da dokaže, da na naslovu, kjer se ji je vročala sodna pošiljka, v tistem času ni stanovala.
dejansko stanje - strokovna ocena - obličnost pogodbe
Pritožba nima prav, da bi sodišče prve stopnje prepričljive zaključke ali sta pravdni stranki sklenili le prodajno pogodbo ali prodajno in podjemno pogodbo, lahko naredilo le, če bi stranki sklenili pisno pogodbo, saj pritožba spregleda, da Obligacijski zakonik niti za prodajno pogodbo niti za podjemno pogodbo, četudi se sklepa med gospodarskima subjektoma, ne zahteva obličnosti, torej pisne oblike in zato je sodišče prve stopnje ravnalo procesno pravilno, da je ob izostanku pisne pogodbe, ugotavljalo dejansko stanje z dopustitvijo in izvedbo predlaganih dokazov.
Sodišče prve stopnje je temeljito dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, tako da v dokazni zaključek, da je med pravdnima strankam bila sklenjena zgolj prodajna pogodba, ni mogoče dvomiti.
OZ člen 190, 198. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14. SPZ člen 67, 67/1.
uporabnina - uporabnina solastne stvari - neupravičena obogatitev - zahteva za dopustitev uporabe - nemožnost uporabe - trditvena podlaga - nesklepčnost tožbenega zahtevka - nedovoljena pritožbena novota
V primeru, ko solastno stvar uporablja le eden (ali nekaj) solastnikov, mora tisti, ki stvari ne uporablja, od drugega solastnika prvenstveno zahtevati dopustitev souporabe. Med solastniki je primarno predvidena souporaba; šele, če je izključno posedujoči solastnik drugemu solastniku ne omogoči ali če souporaba iz kakršnega koli razloga ni možna, pride v poštev zahtevek za plačilo uporabnine iz naslova neupravičene obogatitve. Predloga za plačilo uporabnine oziroma za delitev solastnine ni mogoče šteti za zahtevo za souporabo, ker sta uporaba in delitev dve različni upravičenji solastnika.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo ugotoviti, ali je med strankami izkazana nemožnost souporabe; to bi sodišče bilo dolžno ugotavljati, če bi tožnik v zvezi s tem podal ustrezne konkretizirane trditve, pa jih ni.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja
Na opisan način je torej ravnal od meseca aprila 2016 do 8. oktobra 2018, čas storitve kaznivega dejanja pa je v opisu razmejen na dve obdobji zaradi starosti oškodovanke. Če bi bilo obravnavano kaznivo dejanje izvršeno le v časovnem obdobju, ko je že bila stara 15 let, bi bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do osmih let, ker pa je bilo izvršeno tudi ko še ni dopolnila 15 let starosti, je pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena (v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena) KZ-1. V primeru, ko obdolženec zoper istega oškodovanca in v kontinuiranem časovnem obdobju izpolni zakonske znake obeh navedenih kaznivih dejanj, ker v tem času oškodovanec dopolni 15 let starosti, se obdolženčevo ravnanje pravno opredeli kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ker je zanj predpisana strožja kazen.
Iz verodostojne izpovedbe oškodovanke izhaja, da jo je obdolženec v obravnavanem času večkrat otipaval po stegnih, prsih in spolovilu, ne pa, da je to poskušal, kot navaja pritožba. Ravnanje, kot ga je opisala oškodovanka, ne predstavlja ravnanja po četrtem v zvezi s tretjim (ali prvim) odstavkom 173. člena KZ-1, torej privilegirane oblike tega kaznivega dejanja, ko storilec kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara 15 let, temveč storitev spolnega dejanja v smislu prvega odstavka, oziroma v obravnavanem primeru, zato ker je obdolženec kot očim zlorabil svoj položaj, tretjega odstavka 173. člena KZ-1.
Torej, če toliko star oškodovanec privoli v spolno dejanje ali če nudi manjši odpor, ker je storilec uporabil silo manjše intenzitete, se ravnanje storilca opredeli po prvem (v obravnavanem primeru po tretjem) odstavku 173. člena KZ-1.
ZPP člen 8, 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 239, 239/2, 604, 604/1, 614, 619, 666.
podjemna pogodba - prevozna pogodba - najemna pogodba - dejansko stanje - dokazna ocena - pobotni ugovor - poslovna odškodninska odgovornost - dokazni predlog - kršitev pogodbe - trditveno in dokazno breme
Toženec v pritožbi ne navaja, da bi med postopkom pred sodiščem prve stopnje ugovarjal višini tega dela zahtevka. Glede na pravilo iz prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP, da ni treba dokazovati dejstev, ki niso prerekana oz. niso konkretizirano prerekana, toženec torej ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da tožnik ni dokazal za kakšno vrednost, znamko, velikost mize naj bi šlo.
Tožnik ni zahteval plačila za lakiranje pultov in je zatrjeval, da to ni bilo del dogovora z njim, zato dokazno breme o tem, da je to bilo del dogovora med tožnikom in tožencem, ni bilo na tožniku, pač pa na tožencu, ki je zatrjeval, da je tožnik s tem, ko tega ni opravil, kršil pogodbo. Glede predpostavke kršitve pogodbe namreč nosi trditveno in dokazno breme stranka, ki uveljavlja povračilo škode, saj se domneva zgolj to, da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, ne pa tudi same kršitve pogodbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je postavitev upravitelja zapuščine oblika zavarovanja zapuščine, zaradi česar je dopustno sklep o postavitvi upravitelja dediščine izdati tudi v času prekinitve postopka.
primarni in podredni tožbeni zahtevek - odškodninski zahtevek - povračilo škode - izpolnitev obveznosti - pravnomočna sodba o vrnitvi darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža - naknadna nezmožnost izpolnitve - odsvojitev nepremičnine - predmet zapuščine - realna subrogacija - nadomestitev vrednosti nepremičnine - vračilo vrednosti darila v zapuščino - obseg premoženja - višina nadomestila - premoženje, ki spada v zapuščino - spor o premoženju, ki spada v zapuščino - spor o višini
S primarnim tožbenim zahtevkom (I. točka izreka izpodbijane sodbe) je tožnik zahteval povračilo škode zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti, ki je bila tožencu naložena s pravnomočno sodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do plačila ustreznega zneska kot odškodnine za nastalo škodo. Kot je pojasnilo sodišče v izpodbijani sodbi, ima tožnik, čeprav vrnitev nepremičnine v zapuščino zaradi prodaje ni več mogoča, pravico do ustreznega denarnega zneska v okviru zapuščinskega postopka. Do odškodnine ni upravičen, saj niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Na dednopravni podlagi pa nujni dedič med trajanjem zapuščinskega postopka ne more zahtevati neposredne izročitve predmeta darila, temveč lahko zahteva vrnitev darila v zapuščino.
S pravnomočno odločitvijo, da se nepremičnina v določenem deležu vrne v zapuščinski postopek, je ta delež postal del zapuščine. Ker pa je bil predmet zapuščine odsvojen, je treba upoštevati načelo realne subrogacije, skladno s katerim postane del zapuščinskega premoženja vse, kar je posestnik zapuščine pridobil z odsvojitvijo predmetov. V konkretnem primeru tako postane del zapuščinskega premoženja denarna protivrednost nepremičnine.
Vprašanje, ali denarni znesek kot nadomestek nepremičnine spada v zapuščino, v dani zadevi ne more biti (več) sporno, ker je bilo o vrnitvi nepremičnine v zapuščino že pravnomočno odločeno, denarni znesek pa jo nadomesti skladno z načelom realne subrogacije. Vendar pa je sporen obseg premoženja, ki spada v zapuščino, saj je višina zneska, ki sodi v zapuščino, med strankama sporna. Toženec ji je konkretizirano ugovarjal in za svoje trditve tudi predlagal dokaze. Ker je torej med dedičema spor o obsegu premoženja, ki spada v zapuščino, mora o tem odločiti pravdno sodišče.
Napotitveni sklep nepravdnega sodišča daje napoteni stranki le pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Tožnik v tem postopku ni postavil ugotovitvenega tožbenega zahtevka, temveč dajatvenega, pri katerem se pravni interes domneva.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, torej, da so dolžniku odpuščene vse obveznosti nastale do začetka stečajnega postopka (razen tiste po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP) in da je unovčenega večina premoženja v postopku osebnega stečaja. Striktno določene zakonske norme pa na drugi strani ne omogočajo sodišču, da bi zaključilo postopek osebnega stečaja in bi s tem prenehale omejitve v zvezi z njegovo poslovno sposobnostjo. Niti ni zakonsko predvidena možnost, da mu sodišče omejitev poslovne sposobnosti glede na kogentne določbe glede delne omejitve poslovne sposobnosti, ki so določene v 386. členu ZFPPIPP, odpravi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00048246
OZ člen 131, 131/1. Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (2011) člen 1. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 56, 56/3. ZPP člen 212. GZ člen 71, 71/4.
Dejanske ugotovitve zadoščajo za zaključek, da toženki ni uspelo izkazati take skrbnosti njenega zavarovanca, da bi se razbremenil odškodninske odgovornosti. Ugotovljeno je, da ni poskrbel za protizdrsnost stopnic (z ustreznim materialom ali vsaj protizdrsnimi trakovi ter pogostejšim čiščenjem), niti niso imele stopnice ustreznega naklona, ki bi omogočal varno hojo. Tla, kjer je padla tožnica, niso postala zdrsna naključno. Glede na proces, kakršen se opravlja v delovnih prostorih restavracije, ne gre za nepredvidljiv in neodvrnljiv dogodek.
Zahtevana skrbnost toženkinega zavarovanca je v konkretnem primeru terjala preprečitev nastale situacije, ki je sicer lahko nastala hipno, vendar pa vnaprej predvidljivo in v nastalem rizičnem trenutku tudi odvrnljivo.
DZ člen 235, 235/1, 237, 237/1, 238, 294, 294/1. ZIRD člen 47, 49, 49/4. ZNP-1 člen 116, 116/3.
rejništvo - namestitev v rejništvo - rejniška pogodba - smrt rejnika - prenehanje pogodbe - imenovanje novega rejnika - pristojnost za odločanje - pravna praznina - vloga centra za socialno delo - varstvo koristi otroka - prenehanje rejništva
V odsotnosti izrecne zakonske določbe o tem, da sodišče v primeru prenehanja rejniške pogodbe zaradi smrti rejnika na predlog centra za socialno delo odloči o imenovanju novega rejnika, je pravno praznino glede spornega vprašanja treba zapolniti z razlago, da o predlogu za namestitev otroka k novemu rejniku, tudi če postopek o imenovanju novega rejnika ni del postopka za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka, odloči sodišče.
Obstoj škodnega dogodka je prvi pogoj za nastanek odškodninske odgovornosti. Ker morajo biti vsi elementi odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnjeni, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do nadaljnjih predpostavk. Ker bi se z izvedencem psihiatrične stroke ugotavljala le škoda in njen obseg, je bila izvedba tega dokaza nepotrebna.