sistem delitve stroškov ogrevanja – izvajalec – naročilo – nesoglasja med etažnimi lastniki – pravica do obravnavanja pred sodiščem – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožena stranka skuša s trditvami, da vgrajeni sistem delitve stroškov ogrevanja ni primeren za ugotavljanje njene porabe, na tožečo stranko (ki je izvajalka) prevaliti breme, ki izhaja iz nesoglasij uporabnikov oz. lastnikov stavbe. Tožeča stranka je namreč delo opravila v obsegu, kot ji je bilo naročeno.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da vgrajeni sistem deluje, čeprav je tožena stranka temu konkretizirano in dokazno podprto nasprotovala. To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Vendar je sodišče prve stopnje pri tej dejanski ugotovitvi kršilo pravico tožene stranke do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pavšalno zapisalo, da šteje za dokazano, da sistem deluje, ker so tako izpovedale priče D. D., E. E. in C. C. (pri čemer ni obrazložilo, kaj so o spornem dejstvu sploh izpovedale in zakaj jim sledi, oziroma zakaj ne sledi F. F. oz. G. G., ki sta izpovedala, da sistem ne deluje oziroma da se stroški ne obračunavajo po tem sistemu).
denarna socialna pomoč - plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - lastni dohodek družine - izvenzakonski partner
V spornem obdobju, to je v času vložitve vloge za priznanje pravic iz javnih sredstev, je med tožnikom in A. A. obstajala zunajzakonska skupnost, zato je toženec v predsodnem upravnem postopku A. A. pravilno upošteval pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca s priznanjem pravice do denarne socialne pomoči, do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
vezava depozita - začetek stečajnega postopka - nastanek terjatve - pobot - bančni posli
Ker sta stečajni dolžnik in tožena stranka sklenila depozitni posel 30. 10. 2012, je terjatev stečajnega dolžnika na vrnitev zneska depozita s pripadajočimi obrestmi po izteku njegove vezave nastala tega dne in tako pred začetkom stečajnega postopka nad njim dne 13. 3. 2013. Za nastanek te terjatve stečajnega dolžnika ni niti pomembno dejstvo, da je stečajni dolžnik lahko zahteval vrnitev vtoževanega zneska šele 30. 4. 2013, ko se je iztekla vezava depozita, torej že po začetku stečajnega postopka nad njim.
Pobot učinkuje tudi, če terjatev ali nasprotna terjatev ob začetku stečajnega postopka še ni zapadla.
Prepoved pobotanja pri bančnih poslih iz 316. člena OZ je relativna in pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da je pobot kljub vsemu možen.
obstoj delovnega razmerja - transformacija pogodbe o zapslitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Zgolj zato, ker v pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo izrecno navedeno, da se sklepajo zaradi začasno povečanega obsega dela, ni prišlo avtomatično do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je dopustno dokazovati tudi v sodnem postopku. Tožena stranka je v sodnem postopku dokazala, da je dejansko obstajal zakonsko dopusten razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, to je začasno povečan obseg dela. Zato tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZSPJS člen 3, 3a. OZ člen 86, 190, 191, 378. ZJU člen 24. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence člen 3, 3/2.
vračilo preveč izplačane plače - položajni dodatek - nično določilo pogodbe o zaposlitvi
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da odkazuje na uporabo 190. in 191. člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
vračilo preveč izplačane plače - zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka - vrednost spornega predmeta
Sodišče prve stopnje je stroške postopka zmotno odmerilo od prenizke vrednosti spornega predmeta. Iz tožbenega zahtevka namreč izhaja, da je vrednost predmeta 2.234,89 EUR, saj je tožeča stranka uveljavljala vračilo preveč obračunanih in izplačanih zneskov plač v tej višini.
izvršba – izpraznitev poslovnih prostorov – najemna pogodba za določen čas – odstop od pogodbe iz krivdnih razlogov – izvršilni naslov – neposredno izvršljiv notarski zapis – sodna odločba
Dopustna je izvršba za izpraznitev in izročitev poslovnega prostora (pri pogodbi o najemu poslovnega prostora za določen čas) brez predhodnega sodnega postopka v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015738
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 271, 272, 273. Zvis člen 10, 23, 24, 24/5, 25. Statut UM člen 299, 337.
razrešitev - imenovanje - začasna odredba
Dekan fakultete kot članice univerze po ZVis ni njen poslovodni organ. To velja le za dekana visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, kjer je dekan že po določbi petega odstavka 24. člena ZVis poslovodni organ in strokovni vodja takega zavoda. Rektor je tisti, ki vodi, predstavlja in zastopa univerzo (23. člen ZVis) in ga je mogoče šteti kot tistega, ki opravlja tudi poslovodno funkcijo.
Pravna oseba je le univerza. V okviru univerze se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi - članice univerze (članice univerze), ki imajo pravice in obveznosti, določene z ZVis, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze. Članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. V drugih primerih članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze (10. člen ZVis).
V konkretni zadevi pa se zahtevki niso opirali le na različno pravno in dejansko podlago, marveč je šlo tudi za eventualno kumulacijo, pri kateri se vrednost spornega predmeta določi ločeno za vsak eventualno kumulirani zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP).
Postopek zavarovanja s predhodno odredbo je treba ustaviti tudi v primeru, ko je odločitev, na podlagi katere je bila predhodna odredba izdana, razveljavljena, zadeva pa vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali drugemu pristojnemu organu.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-4. ZDR člen 85, 85/2, 111, 111/1, 111/1-3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - kršitev obveznosti obveščanja delodajalca - zagovor pred odpovedjo
Tožena stranka bi morala tožniku zagotoviti pravico do zagovora, saj je tožnik navajal, da je bil po izteku bolniškega staleža v pričakovanju, da bo bolniški stalež podaljšal zaradi svojih zdravstvenih razlogov, to pa je povedal tudi sodelavcem in svojemu nadrejenemu. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, je podana izredna odpoved nezakonita.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014949
ZPP člen 70, 70-2, 70-6, 247, 247/1, 250. URS člen 23. Zakon o organiziranosti in delu policije člen 19, 19/4. Uredba o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mesti in nazivov v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 32.
Absolutni razlog za izločitev izvedenca je po 2. točki 70. člena ZPP tudi njegova stalna ali začasna zaposlitev pri stranki. Za izvedenca pa zakon poleg izključitvenih razlogov določa tudi odklonilne razloge, ki jih opredeljuje z generalno klavzulo: izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Izvedenec je bil v času, ko mu je bilo odrejeno izvedensko delo, zaposlen pri toženi stranki. Izvedensko mnenje pa je bil neposredno odločilen dokaz, na katerega se je sodišče oprlo pri določitvi tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka, za katerega je bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ni razpolagalo. Zato je odločitev sodišče prve stopnje o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca nepravilna in je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
V času vložitve nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni več veljal ZPIZ-1, pač pa ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013. Z novim zakonom se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve in posledično izpodbijani odločbi toženca o zavrženju tožničine zahteve nista pravilni in zakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - novinar
Tožnica opravlja dela in naloge delovnega mesta novinar specialist, in sicer v obsegu, ki ustreza polovičnemu delovnemu času redno zaposlenih. Delo opravlja po navodilih in pod sprotnim nadzorom tožene stranke, pri čemer dela na isti način kot redno zaposleni, v prostorih in z delovnimi sredstvi tožene stranke. Evidentirati mora svojo prisotnost na delu in ne more svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Delo opravlja za plačilo, ki ga dobi mesečno, v organiziran delovni proces tožene stranke pa se je vključila prostovoljno in na enak način kot redno zaposleni. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ima razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja po 1. odstavku 4. člena ZDR-1. Ker pa tožnica mesečno v primerjavi z redno zaposlenimi opravi le polovico ur dela, ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo delovno razmerje le za polovični delovni čas.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Sodišče prve stopnje je štelo, da tožena stranka s spremenjenim ponderiranjem delovnih rezultatov ni postopala diskriminatorno, ker ga ni oprla na nobeno izmed osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1, temveč je izhajala iz pomembnosti posameznega sklopa z vidika delodajalca, poleg tega pa je na enak način ponderirala rezultate vseh primerljivih delavk. Takšno stališče je zmotno. Sistem ponderiranja, kot je določen v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je drugače (ter retroaktivno) določal delovno uspešnost, kot je bila za obravnavano časovno obdobje predhodno določena s sklepom o določitvi načina izračunavanja plače za delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica oziroma kot je bil določen v letnih planih. Tožena stranka je sicer upravičena, da posamezne sklope ustrezno ponderira, če šteje, da so različno pomembni za njeno poslovno uspešnost, vendar pa pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev za preteklo obdobje (za nazaj) ni mogoče določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za oceno delovne uspešnosti, in ki so veljali za obračun plače (stimulacija). Tožena stranka je tako pri določitvi tožnice za delavko, ki ji bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1. Ker je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja zmotno uporabilo materialno pravo in štelo, da diskriminacija ni podana, posledično tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s preostalim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na reparacijo, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in določitev ustreznega denarnega povračila po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja
Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 11. 3. 2010 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. Pri tožnici ni prišlo poslabšanja zdravstvenega stanja glede na izvide iz leta 2010 niti do popolne nezmožnosti za delo. Zato ni podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
spor majhne vrednosti – priznanje dejstev – prekluzija – prokurist – obseg prokure
Sodišče prve stopnje je prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, skupaj s pozivom k odgovoru na to vlogo, poslalo toženi stranki. Le-ta na vlogo tožeče stranke ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka z neaktivnostjo v pravdnem postopku priznala vsa dejstva, ki jih je v svoji pripravljalni vlogi zatrjevala tožeča stranka.
Prokurist ni zakoniti zastopnik družbe, je pa njen pooblaščenec in kot tak lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki sodijo v dejavnost družbe.
ZDR člen 88, 88/2, 88/3, 88/6. ZPP člen 339, 339, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – absolutna bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih
V 6. odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, kdaj je nastal utemeljen razlog odpovedi, pri čemer tožnica v pritožbi navaja, da je tožena stranka predložila v spis Strategijo razvoja iz novembra 2009 in Program razreševanja presežnih delavcev iz oktobra 2010. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožena stranka ukinila obrat obutve, vendar svoje razlage časovno ne opredeli. Iz predloženega spisa tudi izhaja, da je sodišče sicer izvedlo dokaz z vpogledom v sklep o ukinitvi delovnega mesta tehnolog razvoja obutve II, na katerem je bila zaposlena tožnica, vendar se sodišče do navedenega relevantnega listinskega dokaza ne opredeli, čeprav je to lahko trenutek, ko je nastal utemeljeni razlog za podajo odpovedi po 6. odstavku 88. člena ZDR. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V konkretnem primeru je prišlo do preplačila plače tožencu za sporno obdobje zaradi tega, ker se je nepravilno upoštevalo določilo o odpravljanju nesorazmerja v osnovnih plačah. Napačno je bila izračunana skupna razlika za odpravo nesorazmerja ob upoštevanju 34. namesto pravilno 32. plačnega razreda, ki bi se moral upoštevati zaradi nižje stopnje izobrazbe tudi pri odpravi nesorazmerij v osnovni plači v skladu z določbo 49. č člena ZSPJS, kar je vplivalo na obračun in izplačila plače in povzročilo izplačilo previsoke plače toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za vračilo preveč izplačanih plač v spornem obdobju.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, po katerem je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično in zato nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili.