DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015738
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 271, 272, 273. Zvis člen 10, 23, 24, 24/5, 25. Statut UM člen 299, 337.
razrešitev - imenovanje - začasna odredba
Dekan fakultete kot članice univerze po ZVis ni njen poslovodni organ. To velja le za dekana visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, kjer je dekan že po določbi petega odstavka 24. člena ZVis poslovodni organ in strokovni vodja takega zavoda. Rektor je tisti, ki vodi, predstavlja in zastopa univerzo (23. člen ZVis) in ga je mogoče šteti kot tistega, ki opravlja tudi poslovodno funkcijo.
Pravna oseba je le univerza. V okviru univerze se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi - članice univerze (članice univerze), ki imajo pravice in obveznosti, določene z ZVis, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze. Članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. V drugih primerih članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze (10. člen ZVis).
sistem delitve stroškov ogrevanja – izvajalec – naročilo – nesoglasja med etažnimi lastniki – pravica do obravnavanja pred sodiščem – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožena stranka skuša s trditvami, da vgrajeni sistem delitve stroškov ogrevanja ni primeren za ugotavljanje njene porabe, na tožečo stranko (ki je izvajalka) prevaliti breme, ki izhaja iz nesoglasij uporabnikov oz. lastnikov stavbe. Tožeča stranka je namreč delo opravila v obsegu, kot ji je bilo naročeno.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da vgrajeni sistem deluje, čeprav je tožena stranka temu konkretizirano in dokazno podprto nasprotovala. To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Vendar je sodišče prve stopnje pri tej dejanski ugotovitvi kršilo pravico tožene stranke do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pavšalno zapisalo, da šteje za dokazano, da sistem deluje, ker so tako izpovedale priče D. D., E. E. in C. C. (pri čemer ni obrazložilo, kaj so o spornem dejstvu sploh izpovedale in zakaj jim sledi, oziroma zakaj ne sledi F. F. oz. G. G., ki sta izpovedala, da sistem ne deluje oziroma da se stroški ne obračunavajo po tem sistemu).
V času vložitve nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni več veljal ZPIZ-1, pač pa ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013. Z novim zakonom se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve in posledično izpodbijani odločbi toženca o zavrženju tožničine zahteve nista pravilni in zakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje.
Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o 3. točki tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje pred ustanovitvijo tožene stranke, na 12-mesečno sodelovanje tožnika in direktorja tožene stranke ter izplačilo zneska v višini 10.000,00 EUR. Navedeno sodelovanje ni povezano z delovnim razmerjem, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja in za ugotovitev nezakonitega prenehanja. Posledično sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka.
ZDR člen 15, 15/4, 29, 29/1, 29/1-3, 42, 126, 126/1, 126/2, 131, 131/1, 135, 135/3. OZ člen 15.
obveznost plačila - plačilo za delo - regres za letni dopust - dodatek za delovno dobo - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem je tožena stranka spremenila način izplačevanja tožnikove plače, veljaven, ker se je tožniku plačilo za delo dejansko obračunavalo in plačevalo v skladu z vsebino tega aneksa, ne glede na to, da aneks s strani tožnika ni bil podpisan. Delavec in delodajalec lahko skleneta aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim spremenita način izplačevanja delavčeve plače. Za obstoj in veljavnost takšnega aneksa se ne zahteva pisna oblika (četrti odstavek 15. člena ZDR), ampak je lahko dogovor med strankama tudi usten. Vendar pa se ne glede na obliko, v kateri je aneks sklenjen, za njegovo veljavno sklenitev zahteva soglasje volj med pogodbenima strankama (15. člen OZ), pri čemer o volji delavca ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da se je takšen aneks dejansko izvrševal. Delavec namreč na obračun in izplačevanje plače kot pogodbeno šibkejša stranka v delovnem razmerju nima vpliva, zato se ne more šteti, da se z aneksom strinja, če ga ne podpiše. To pomeni, da s strani tožnika nepodpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni mogoče upoštevati in je tožnik upravičen do plačila za delo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi in kot mu pripada po zakonu.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se kot verodostojne upoštevajo plačilne liste, ki jih je tožena stranka izdala naknadno, čeprav te plačilne liste tožniku niso bile nikoli vročene in je njihova vsebina drugačna od tiste, ki izhaja iz plačilnih list, ki jih je tožnik prejel med delovnim razmerjem. Ker je delodajalec v skladu z določbo tretjega odstavka 135. člena ZDR dolžan delavcu pisni obračun plače (plačilno listo) izdati ob vsakem izplačilu plače ter do 31. januarja novega koledarskega leta za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, kasneje izdanih plačilnih list (celo po koncu delovnega razmerja) ni mogoče upoštevati. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-4. ZDR člen 85, 85/2, 111, 111/1, 111/1-3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - kršitev obveznosti obveščanja delodajalca - zagovor pred odpovedjo
Tožena stranka bi morala tožniku zagotoviti pravico do zagovora, saj je tožnik navajal, da je bil po izteku bolniškega staleža v pričakovanju, da bo bolniški stalež podaljšal zaradi svojih zdravstvenih razlogov, to pa je povedal tudi sodelavcem in svojemu nadrejenemu. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, je podana izredna odpoved nezakonita.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014949
ZPP člen 70, 70-2, 70-6, 247, 247/1, 250. URS člen 23. Zakon o organiziranosti in delu policije člen 19, 19/4. Uredba o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mesti in nazivov v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 32.
Absolutni razlog za izločitev izvedenca je po 2. točki 70. člena ZPP tudi njegova stalna ali začasna zaposlitev pri stranki. Za izvedenca pa zakon poleg izključitvenih razlogov določa tudi odklonilne razloge, ki jih opredeljuje z generalno klavzulo: izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Izvedenec je bil v času, ko mu je bilo odrejeno izvedensko delo, zaposlen pri toženi stranki. Izvedensko mnenje pa je bil neposredno odločilen dokaz, na katerega se je sodišče oprlo pri določitvi tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka, za katerega je bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ni razpolagalo. Zato je odločitev sodišče prve stopnje o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca nepravilna in je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
ZSPJS člen 3, 3a. OZ člen 86, 190, 191, 378. ZJU člen 24. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence člen 3, 3/2.
vračilo preveč izplačane plače - položajni dodatek - nično določilo pogodbe o zaposlitvi
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da odkazuje na uporabo 190. in 191. člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - novinar
Tožnica opravlja dela in naloge delovnega mesta novinar specialist, in sicer v obsegu, ki ustreza polovičnemu delovnemu času redno zaposlenih. Delo opravlja po navodilih in pod sprotnim nadzorom tožene stranke, pri čemer dela na isti način kot redno zaposleni, v prostorih in z delovnimi sredstvi tožene stranke. Evidentirati mora svojo prisotnost na delu in ne more svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Delo opravlja za plačilo, ki ga dobi mesečno, v organiziran delovni proces tožene stranke pa se je vključila prostovoljno in na enak način kot redno zaposleni. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ima razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja po 1. odstavku 4. člena ZDR-1. Ker pa tožnica mesečno v primerjavi z redno zaposlenimi opravi le polovico ur dela, ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo delovno razmerje le za polovični delovni čas.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je bila ugotovljena preostala delovna zmožnost in je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je direktor, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 10. 12. 2012 dalje. Ob ugotavljanju delazmožnosti je bila v celoti upoštevana tudi narava dela, ki ga zavarovanec opravlja (psihično naporno delo). Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da običajno zdravljenje povišanega krvnega tlaka lahko traja celo življenje in sama medikamentozna terapija, ob odsotnosti drugih težav, ni razlog za bolniški stalež. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z ugotovitvijo, da je tožnik nezmožen za delo od 26. 6. 2013 dalje, ni utemeljen.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232. ZPP člen 254, 254/3.
začasna nezmožnost za delo - poškodba pri delu - bolezen - vzrok
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dogodek z dne 21. 11. 2011 (poškodba v prometni nezgodi) pri tožniku ni pustil takšnih posledic, ki bi zahtevale več kot 11 mesecev za saniranje posledice poškodb, pridobljenih v prometni nezgodi, saj je šlo za lahko poškodbo, pri kateri je bil ugotovljen izvin oziroma nateg mišic, to je sprememba stanja mišičnega tkiva in ne poškodbe na skeletu. Zato je tožnik v spornem obdobjeu ob takem zdravstvenem stanju lahko opravljal svoje delo. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi v spornem obdobju, ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
vračilo preveč izplačane plače - zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka - vrednost spornega predmeta
Sodišče prve stopnje je stroške postopka zmotno odmerilo od prenizke vrednosti spornega predmeta. Iz tožbenega zahtevka namreč izhaja, da je vrednost predmeta 2.234,89 EUR, saj je tožeča stranka uveljavljala vračilo preveč obračunanih in izplačanih zneskov plač v tej višini.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Sodišče prve stopnje je štelo, da tožena stranka s spremenjenim ponderiranjem delovnih rezultatov ni postopala diskriminatorno, ker ga ni oprla na nobeno izmed osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1, temveč je izhajala iz pomembnosti posameznega sklopa z vidika delodajalca, poleg tega pa je na enak način ponderirala rezultate vseh primerljivih delavk. Takšno stališče je zmotno. Sistem ponderiranja, kot je določen v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je drugače (ter retroaktivno) določal delovno uspešnost, kot je bila za obravnavano časovno obdobje predhodno določena s sklepom o določitvi načina izračunavanja plače za delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica oziroma kot je bil določen v letnih planih. Tožena stranka je sicer upravičena, da posamezne sklope ustrezno ponderira, če šteje, da so različno pomembni za njeno poslovno uspešnost, vendar pa pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev za preteklo obdobje (za nazaj) ni mogoče določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za oceno delovne uspešnosti, in ki so veljali za obračun plače (stimulacija). Tožena stranka je tako pri določitvi tožnice za delavko, ki ji bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1. Ker je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja zmotno uporabilo materialno pravo in štelo, da diskriminacija ni podana, posledično tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s preostalim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na reparacijo, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in določitev ustreznega denarnega povračila po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja
Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 11. 3. 2010 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. Pri tožnici ni prišlo poslabšanja zdravstvenega stanja glede na izvide iz leta 2010 niti do popolne nezmožnosti za delo. Zato ni podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Upoštevati je treba, da je pogoj za vključitev zunanjega kvalificiranega uporabnika v varnostno shemo e-sodstvo prva registracija kvalificiranega uporabnika, za vključitev v varnostno shemo pa mora imeti oseba kvalificirano potrdilo. Če pa se v varnostno shemo vključuje kot profesionalni uporabnik ali uporabnik - stranka, mora imeti tudi varen elektronski predal. Ko se zunanji kvalificirani uporabnik registrira v varnostni shemi e-sodstvo, informacijski sistem sodstva razpolaga s podatkom o njegovem varnem elektronskem predalu in zato vsa vročanja v postopkih izvršbe samodejno potekajo po varni elektronski poti na naslov, ki ga je zunanji kvalificirani uporabnik sporočil ob registraciji v portal e-sodstvo. Ker je dolžnikov pooblaščenec varen elektronski predal odprl in ga tudi registriral v sistemu e-sodstvo, ga je profesionalna skrbnost zavezovala k temu, da tudi redno preverja njegovo vsebino, enako kot je dolžan preverjati pošto, ki prispe v fizični obliki. Zahteva po skrbnosti pri poslovanju z varnim elektronskim predalom ne pomeni neenakega obravnavanja v primerjavi z odvetniki, ki še niso odprli varnih elektronskih predalov, saj gre za različni skupini uporabnikov in za različno procesno situacijo.
ZODPol člen 67, 67/3. ZJU člen 24, 24/1, 149, 149/1, 149/1-3. URS člen 22, 23. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
začasna napotitev - policist - obrazložitev razloga - premestitev
Tožena stranka je tožnika z odločbo z dne 20. 5. 2013 začasno napotila na delo na drugo policijsko postajo. V obrazložitvi odločbe o napotitvi pa je tožena stranka le prepisala določbo 67. člena ZODPol, ki je predstavljala podlago za začasno premestitev, brez kakršne koli druge obrazložitve. Tožnik tako ob vložitvi tožbe ni bil seznanjen s pomembnimi dejstvi v zvezi s svojo premestitvijo, da bi lahko ustrezno prerekal razloge in je bil z razlogi za svojo napotitev prvič seznanjen šele ob prejemu odgovora na tožbo. Iz 214. člena ZUP izhaja, da mora biti odločba obrazložena. Obrazložitev odločitve je potrebna zaradi utemeljitve tožbe, popolnosti tožbe, (ne)možnosti izdaje zamudne sodbe ipd. Gre tudi za način uresničevanja ustavnih pravic do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS). Začasne premestitve oziroma napotitve ni mogoče obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila. Zato je odločba o začasni napotiti tožnika nezakonita in jo je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da gre v konkretni zadevi za zelo zahtevno izvedensko mnenje v skladu s 3. točko 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Naloga je od izvedenca zahtevala poglobljen študij, izvedensko mnenje se je nanašalo na daljše časovno obdobje, pregled in oceno številnih izvidov (v izvedenskem mnenju jih je navedenih za več kot štiri strani), gre za rentgenske in ultrazvočne posnetke, posnetke z računalniškim tomografom, posnetke z magnetnoresonančno tomografijo ter uporabo strokovne literature v tujem jeziku. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu neutemeljeno priznalo nagrado za izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja, neutemeljene.
poskusno delo – ocena dela – dokazno breme – trditvena podlaga
Pomanjkljive obrazložitve utemeljenosti odpovednega razloga za redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izostale trditvene podlage ne morejo nadomestiti izpovedi prič (ki jih je predlagala tožena stranka, in ki naj bi pojasnile oziroma natančno obrazložile, zakaj je tožnica na posameznih področjih dobila določeno oceno), saj v pravdnem postopku t. i informativni dokazi niso dopustni. Tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti na naroku za glavno obravnavo ni podala ustrezne trditvene podlage, iz katere bi izhajala konkretna dejstva v zvezi z delom tožnice, npr. pomanjkljivosti oziroma napake, ki so se pri tožnici pojavile ob izvajanju konkretnih delovnih nalog (ki so ji bile odrejene v skladu z opisom njenega delovnega mesta – B 5), zaradi katerih je bila ocenjena negativno v mesečnih poročilih in ob koncu poskusne dobe. Tudi iz poročil za posamezne mesece ni razvidno niti to, kakšne konkretne naloge je tožnica opravljala (v skladu z opisom njenega delovnega mesta), poročila na že omenjenih obrazcih pa ne vsebujejo obrazložitve ocene (kar bi bilo potrebno vsaj takrat, ko je ocena negativna).
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
V konkretni zadevi pa se zahtevki niso opirali le na različno pravno in dejansko podlago, marveč je šlo tudi za eventualno kumulacijo, pri kateri se vrednost spornega predmeta določi ločeno za vsak eventualno kumulirani zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP).