plačilo sodne takse za pritožbo – izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse – kdo je lahko pravdna stranka – neutemeljenost zahtevka in položaj strank – dolžnost plačila sodne takse – domneva umika pritožbe
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je toženi stranki, ki je v postopku tudi sodelovala, izdalo plačilni nalog. Za to obveznost ni pomembno, ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne. Čim je oseba v postopku označena kot tožena stranka, ima ta status ne glede na utemeljenost zahtevka.
ZSPJS člen 3, 3a. OZ člen 86, 190, 191, 378. ZJU člen 24. Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence člen 3, 3/2.
vračilo preveč izplačane plače - položajni dodatek - nično določilo pogodbe o zaposlitvi
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da odkazuje na uporabo 190. in 191. člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
ZDR člen 88, 88/2, 88/3, 88/6. ZPP člen 339, 339, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – absolutna bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih
V 6. odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, kdaj je nastal utemeljen razlog odpovedi, pri čemer tožnica v pritožbi navaja, da je tožena stranka predložila v spis Strategijo razvoja iz novembra 2009 in Program razreševanja presežnih delavcev iz oktobra 2010. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožena stranka ukinila obrat obutve, vendar svoje razlage časovno ne opredeli. Iz predloženega spisa tudi izhaja, da je sodišče sicer izvedlo dokaz z vpogledom v sklep o ukinitvi delovnega mesta tehnolog razvoja obutve II, na katerem je bila zaposlena tožnica, vendar se sodišče do navedenega relevantnega listinskega dokaza ne opredeli, čeprav je to lahko trenutek, ko je nastal utemeljeni razlog za podajo odpovedi po 6. odstavku 88. člena ZDR. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V konkretni zadevi pa se zahtevki niso opirali le na različno pravno in dejansko podlago, marveč je šlo tudi za eventualno kumulacijo, pri kateri se vrednost spornega predmeta določi ločeno za vsak eventualno kumulirani zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o 3. točki tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje pred ustanovitvijo tožene stranke, na 12-mesečno sodelovanje tožnika in direktorja tožene stranke ter izplačilo zneska v višini 10.000,00 EUR. Navedeno sodelovanje ni povezano z delovnim razmerjem, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja in za ugotovitev nezakonitega prenehanja. Posledično sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka.
bistvena kršitev določb postopka - neposredno izvajanje dokazov - posredno izvajanje dokazov - zaslišanje po videokonferenci - predlog zastopnika obtožbe - - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - meje pritožbenega preizkusa
Ker je bilo v obravnavanem primeru nedvomno ugotovljeno, da oškodovanka prebiva v tujini, da je bila na glavno obravnavo, za katero je po podatkih spisa tudi sicer vedela, pravilno vabljena in da se je ni udeležila, je jasno, da je sodišče prve stopnje imelo opraviti s položajem iz 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, ki je sodišču dovoljeval, da je njeno izpovedbo prebralo. Ko se namreč pritožnik sklicuje na možnost oškodovankinega zaslišanja po videokonferenci, prezre, da je ta odvisna od procesnega dejanja, ki bi moralo biti opravljeno v tuji državi po zaprosilu, skladno z zakonom ali mednarodno pogodbo (3. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP).
ZDR-1 člen 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4, 110/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - odsotnost z dela - kršitev obveznosti obveščanja delodajalca - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - reintegracija
Tožniku izraba letnega dopusta s strani direktorice tožene stranke sicer ni bila odobrena, vendar je bila tožena stranka preko SMS sporočil obveščena o razlogih odsotnosti z dela tožnika v spornem obdobju, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve obveščanja po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 neutemeljena.
Ker tožena stranka v izredni odpovedi razloga po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni z ničemer obrazložila, ga ni mogoče preizkusiti.
Če se delavec v času trajanja sodnega spora zaradi nezakonitosti izredne odpovedi zaposli pri drugem delodajalcu (za določen čas) in s tem zmanjšuje škodo, to ne vpliva na njegovo pravico do ponovne reintegracije k delodajalcu, ki mu je pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedal.
ZDR-1 člen 6, 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1. URS člen 2, 14, 22. KPND člen 31.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - prenehanje potrebe po delu
Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov (upada prihodkov v letu 2013) z namenom zmanjšanja stroškov dela racionalizirala organizacijo poslovanja tako, da je delovne naloge tožnice razporedila med ostale delavce in je zato prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog je namreč podan, kadar iz razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da preneha potreba po delu točno določenega delavca in ne delo, ki ga je ta delavec opravljal.
ZPP člen 186, 190, 190/1. OZ člen 229, 299/2, 1022, 1025.
odstop terjatve med pravdo - relevančna teorija - solidarno poroštvo - porok in plačnik - odškodninska odgovornost upnika poroku
Če bi tožeča stranka kot cedent med pravdo cedirala svojo terjatev nasproti toženi stranki D. d. d. kot cesionarju po 417. členu OZ, bi vtoževana terjatev sicer prešla v premoženje cesionarja. Toda procesni predpis ne določa, da bi morala tožeča stranka pritegniti v pravdo cesionarja kot tožečo stranko, ampak tako procesno situacijo ureja prvi odstavek 190. člena ZPP. Namen ureditve po 190. členu ZPP je v zavarovanju položaja tožeče stranke, da lahko tudi v teku pravde neovirano razpolaga s stvarjo ali pravico, na katero se nanaša pravda, hkrati pa ne obstoji nevarnost, da bo v pravdi njen zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen. Po prevladujoči sodni praksi je pri odstopu vtoževane terjatve med pravdo uveljavljena relevančna teorija, po kateri mora tožeča stranka v vsakem primeru spremeniti tožbeni zahtevek tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi. S tem, ko bi tožeča stranka prilagodila tožbeni zahtevek pravnemu dejstvu, da je med pravdo odstopila terjatve novemu upniku, ne bi prišlo do subjektivne spremembe tožbe, ker bi pravdni stranki ostali isti, prav tako pa bi ostal nespremenjen tožbeni zahtevek, saj bi njegova dopolnitev (da se izpolni novemu upniku) med (pravdnim) postopkom predstavljala le način izpolnitve obveznosti, razen tega pa bi se opirala na okoliščino, ki je nastala po vložitvi tožbe (186. člen ZPP). Prav zaradi nesoglasij glede poziva k plačilu pa je v OZ urejeno, da mora upnik, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku. Drugače povedano, opustitev cit. dolžnosti ne nosi drugih posledic kot odškodninsko odgovornost upnika, porok pa je še vedno dolžan plačati zapadli dolg glavnega dolžnika v višini in z zapadlostjo kot glavni dolžnik.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - novinar
Tožnica opravlja dela in naloge delovnega mesta novinar specialist, in sicer v obsegu, ki ustreza polovičnemu delovnemu času redno zaposlenih. Delo opravlja po navodilih in pod sprotnim nadzorom tožene stranke, pri čemer dela na isti način kot redno zaposleni, v prostorih in z delovnimi sredstvi tožene stranke. Evidentirati mora svojo prisotnost na delu in ne more svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Delo opravlja za plačilo, ki ga dobi mesečno, v organiziran delovni proces tožene stranke pa se je vključila prostovoljno in na enak način kot redno zaposleni. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ima razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja po 1. odstavku 4. člena ZDR-1. Ker pa tožnica mesečno v primerjavi z redno zaposlenimi opravi le polovico ur dela, ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo delovno razmerje le za polovični delovni čas.
denarna socialna pomoč - plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - lastni dohodek družine - izvenzakonski partner
V spornem obdobju, to je v času vložitve vloge za priznanje pravic iz javnih sredstev, je med tožnikom in A. A. obstajala zunajzakonska skupnost, zato je toženec v predsodnem upravnem postopku A. A. pravilno upošteval pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca s priznanjem pravice do denarne socialne pomoči, do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - ustavitev izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj - odločba o ustavitvi izplačila - poseg v pravnomočno razmerje
Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. Zato odločitev tožene stranke, ki je tožnici ustavila izplačilo invalidske pokojnine za nazaj, ni bila zakonita.
ZDR člen 15, 15/4, 29, 29/1, 29/1-3, 42, 126, 126/1, 126/2, 131, 131/1, 135, 135/3. OZ člen 15.
obveznost plačila - plačilo za delo - regres za letni dopust - dodatek za delovno dobo - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem je tožena stranka spremenila način izplačevanja tožnikove plače, veljaven, ker se je tožniku plačilo za delo dejansko obračunavalo in plačevalo v skladu z vsebino tega aneksa, ne glede na to, da aneks s strani tožnika ni bil podpisan. Delavec in delodajalec lahko skleneta aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim spremenita način izplačevanja delavčeve plače. Za obstoj in veljavnost takšnega aneksa se ne zahteva pisna oblika (četrti odstavek 15. člena ZDR), ampak je lahko dogovor med strankama tudi usten. Vendar pa se ne glede na obliko, v kateri je aneks sklenjen, za njegovo veljavno sklenitev zahteva soglasje volj med pogodbenima strankama (15. člen OZ), pri čemer o volji delavca ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da se je takšen aneks dejansko izvrševal. Delavec namreč na obračun in izplačevanje plače kot pogodbeno šibkejša stranka v delovnem razmerju nima vpliva, zato se ne more šteti, da se z aneksom strinja, če ga ne podpiše. To pomeni, da s strani tožnika nepodpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni mogoče upoštevati in je tožnik upravičen do plačila za delo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi in kot mu pripada po zakonu.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se kot verodostojne upoštevajo plačilne liste, ki jih je tožena stranka izdala naknadno, čeprav te plačilne liste tožniku niso bile nikoli vročene in je njihova vsebina drugačna od tiste, ki izhaja iz plačilnih list, ki jih je tožnik prejel med delovnim razmerjem. Ker je delodajalec v skladu z določbo tretjega odstavka 135. člena ZDR dolžan delavcu pisni obračun plače (plačilno listo) izdati ob vsakem izplačilu plače ter do 31. januarja novega koledarskega leta za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, kasneje izdanih plačilnih list (celo po koncu delovnega razmerja) ni mogoče upoštevati. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 7, 212, 284, 339, 339/1, 339/2. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-1, 54/1-3, 54/1-11.
razpravno načelo - sklenitev delovnega razmerja za določen čas
Vprašanje obstoja zakonskih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas se povezuje z materialno pravno presojo spora, stranke pa lahko v vlogah in na narokih podajajo tudi svoja pravna naziranja, ki se nanašajo na sporni predmet (284. člen ZPP), kar pa ni obligatorno. Z opredelitvijo razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas v smislu 11. alineje 1. odstavka 54. člena ZDR-1, sodišče ni kršilo razpravnega načela oziroma 7. in 212. člena ZPP in ni mogoče šteti, da bi sodišče s tem odločalo mimo trditvene podlage, zato ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.
Glede na specifiko delovnih razmerij v stečajnem postopku po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljivo stališče, da bi morale biti pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas le za ves čas trajanja stečajnega postopka (oziroma v konkretnem primeru, dokler se ne dokonča postopek prodaje premoženja tožene stranke). Tudi v primerih, kadar gre za projektno organizirano delo, po stališčih sodne prakse ni nujno, da bi se pogodbe sklepale za določen čas za ves čas trajanja projekta. Sklepajo se lahko tudi za krajši čas, odvisno od dejanskih potreb delodajalca (takšna stališča so bila zavzeta npr. v sodbah Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 65/2013, ter v odločbah VDSS opr. št. Pdp 816/2012, Pdp 203/2015).
kršitev materialnih določb zakona – obstoj prekrška – prekršek, storjen z nespoštovanjem z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorja
Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da je za pravnomočne in izvršljive odločbe izdane v upravnem postopku predpisana upravna izvršba, ne pa tudi, da z nespoštovanjem pravnomočne in izvršljive odločbe kršitelj ne more storiti prekrška. Po določbi 6. alineje prvega odstavka 38. člena ZIN v zvezi s četrtim odstavkom istega člena se namreč z globo 500,00 EUR kaznuje za prekršek posameznik, ki ne spoštuje z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorja.
nadomestilo za primer brezposelnosti - brezposelna oseba - zavarovalna doba
V skladu z načeom izkoriščenosti zavarovalne dobe iz 69. člena ZUTD se pri ponovnem uveljavljanju pravic iz naslova brezposelnosti v zavarovalno dobo ne všteva obdobje, od katerega je bila zavarovancu pravica do denarnega nadomestila že odmerjena in zavarovalna doba, dosežena na podlagi prejemanja denarnega nadomestila. To pa v skladu s 17. členom ZUTD-A ne velja le za starejše zavarovance, ki so ob ponovnem uveljavljanju pravice dopolnili starost 57 let ali 35 let zavarovalne dobe. Tožnica je do dneva prenehanja delovnega razmerja oz. ponovnega uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila dopolnila le 51 let starosti in 33 let zavarovalne dobe, zato zanjo ta izjema ne velja.
poskusno delo – ocena dela – dokazno breme – trditvena podlaga
Pomanjkljive obrazložitve utemeljenosti odpovednega razloga za redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izostale trditvene podlage ne morejo nadomestiti izpovedi prič (ki jih je predlagala tožena stranka, in ki naj bi pojasnile oziroma natančno obrazložile, zakaj je tožnica na posameznih področjih dobila določeno oceno), saj v pravdnem postopku t. i informativni dokazi niso dopustni. Tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti na naroku za glavno obravnavo ni podala ustrezne trditvene podlage, iz katere bi izhajala konkretna dejstva v zvezi z delom tožnice, npr. pomanjkljivosti oziroma napake, ki so se pri tožnici pojavile ob izvajanju konkretnih delovnih nalog (ki so ji bile odrejene v skladu z opisom njenega delovnega mesta – B 5), zaradi katerih je bila ocenjena negativno v mesečnih poročilih in ob koncu poskusne dobe. Tudi iz poročil za posamezne mesece ni razvidno niti to, kakšne konkretne naloge je tožnica opravljala (v skladu z opisom njenega delovnega mesta), poročila na že omenjenih obrazcih pa ne vsebujejo obrazložitve ocene (kar bi bilo potrebno vsaj takrat, ko je ocena negativna).
obstoj delovnega razmerja - transformacija pogodbe o zapslitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Zgolj zato, ker v pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo izrecno navedeno, da se sklepajo zaradi začasno povečanega obsega dela, ni prišlo avtomatično do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je dopustno dokazovati tudi v sodnem postopku. Tožena stranka je v sodnem postopku dokazala, da je dejansko obstajal zakonsko dopusten razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, to je začasno povečan obseg dela. Zato tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015732
ZPP člen 270. ZDSS-1 člen 43, 43/2. ZIZ člen 270. ZDR-1 člen 116, 116/1. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odpoved invalidu - začasna odredba
Iz trditev tožnice v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter predloženih listin, ki jih je tožnica priložila tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka izdaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ga določa ZDR. Tožnici je bila odpoved dana dne 24. 9. 2015 in vročena dne 28. 9. 2015 (odločba ZPIZ pa je bila tožnici izdana 25. 9. 2015) in je postala pravnomočna ter izvršljiva dne 15. 10. 2015). V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga, le v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Pogoj pa je, da je s pravnomočno odločbo ZPIZ delavcu priznana pravica iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti. Odločba ZPIZ, s katero je tožnici bila priznana pravica iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti, je postala pravnomočna in izvršljiva 15. 10. 2015. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec ni bil dolžan postopati po določilih 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov in 116. člena ZDR-1.
zavarovanje vozila - vrednost vozila - določitev zavarovalne vsote - zavarovalna polica - višina premije - podzavarovanje - nastanek zavarovalnega primera - višina odškodnine
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zastopniku tožene stranke predložila samo račun italijanskega proizvajalca in ničesar drugega, da konkretno vozilo ni uvrščeno v katalog Eurotax, da je tožeča stranka glede vrednosti avtodoma strokovnjak, saj je njena dejavnost zastopstvo, prodaja in servis avtodomov R., zaradi česar je zavarovalni agent vrednost, kot jo je posredovala tožeča stranka upravičeno štel za verodostojno vrednost. Toženi stranki zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri določitvi zavarovalne vsote, ne glede na to, da vrednosti ni ocenila strokovna služba tožene stranke.