poskusno delo – ocena dela – dokazno breme – trditvena podlaga
Pomanjkljive obrazložitve utemeljenosti odpovednega razloga za redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izostale trditvene podlage ne morejo nadomestiti izpovedi prič (ki jih je predlagala tožena stranka, in ki naj bi pojasnile oziroma natančno obrazložile, zakaj je tožnica na posameznih področjih dobila določeno oceno), saj v pravdnem postopku t. i informativni dokazi niso dopustni. Tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti na naroku za glavno obravnavo ni podala ustrezne trditvene podlage, iz katere bi izhajala konkretna dejstva v zvezi z delom tožnice, npr. pomanjkljivosti oziroma napake, ki so se pri tožnici pojavile ob izvajanju konkretnih delovnih nalog (ki so ji bile odrejene v skladu z opisom njenega delovnega mesta – B 5), zaradi katerih je bila ocenjena negativno v mesečnih poročilih in ob koncu poskusne dobe. Tudi iz poročil za posamezne mesece ni razvidno niti to, kakšne konkretne naloge je tožnica opravljala (v skladu z opisom njenega delovnega mesta), poročila na že omenjenih obrazcih pa ne vsebujejo obrazložitve ocene (kar bi bilo potrebno vsaj takrat, ko je ocena negativna).
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi ugotovitve uspeha v sporu. Uspeh tožnice v sporu je določilo tako, da je od celotnega zneska 3.038,26 EUR (izplačilo plače, regresa za letni dopust, stroškov za prehrano in stroškov za prevoz), ki ga je tožnica vtoževala, odštelo znesek 155,40 EUR. Ta znesek predstavlja del tožničinega zahtevka, s katerim ni uspela v sporu. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek za izplačilo zneska 155,40 EUR zavrnilo. Od celotnega vtoževanega zneska je odštelo še 550,14 EUR (izplačilo stroškov prevoza in prehrane na delo za čas od aprila 2013 do septembra 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ker je tožnica v tem delu tožbo delno umaknila. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 2.332,72 EUR, kar pomeni, da je v sporu uspela 76,78 %. Na podlagi tega je odločilo, da je tožnica upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka na podlagi drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP v tem obsegu, tožena stranka pa v obsegu 23,22 %.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015738
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 271, 272, 273. Zvis člen 10, 23, 24, 24/5, 25. Statut UM člen 299, 337.
razrešitev - imenovanje - začasna odredba
Dekan fakultete kot članice univerze po ZVis ni njen poslovodni organ. To velja le za dekana visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, kjer je dekan že po določbi petega odstavka 24. člena ZVis poslovodni organ in strokovni vodja takega zavoda. Rektor je tisti, ki vodi, predstavlja in zastopa univerzo (23. člen ZVis) in ga je mogoče šteti kot tistega, ki opravlja tudi poslovodno funkcijo.
Pravna oseba je le univerza. V okviru univerze se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi - članice univerze (članice univerze), ki imajo pravice in obveznosti, določene z ZVis, aktom o ustanovitvi univerze in statutom univerze. Članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. V drugih primerih članice univerze nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun v skladu z aktom o ustanovitvi in statutom univerze (10. člen ZVis).
ZODPol člen 67, 67/3. ZJU člen 24, 24/1, 149, 149/1, 149/1-3. URS člen 22, 23. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
začasna napotitev - policist - obrazložitev razloga - premestitev
Tožena stranka je tožnika z odločbo z dne 20. 5. 2013 začasno napotila na delo na drugo policijsko postajo. V obrazložitvi odločbe o napotitvi pa je tožena stranka le prepisala določbo 67. člena ZODPol, ki je predstavljala podlago za začasno premestitev, brez kakršne koli druge obrazložitve. Tožnik tako ob vložitvi tožbe ni bil seznanjen s pomembnimi dejstvi v zvezi s svojo premestitvijo, da bi lahko ustrezno prerekal razloge in je bil z razlogi za svojo napotitev prvič seznanjen šele ob prejemu odgovora na tožbo. Iz 214. člena ZUP izhaja, da mora biti odločba obrazložena. Obrazložitev odločitve je potrebna zaradi utemeljitve tožbe, popolnosti tožbe, (ne)možnosti izdaje zamudne sodbe ipd. Gre tudi za način uresničevanja ustavnih pravic do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS). Začasne premestitve oziroma napotitve ni mogoče obrazložiti le s prepisom zakonskega besedila. Zato je odločba o začasni napotiti tožnika nezakonita in jo je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.
sistem delitve stroškov ogrevanja – izvajalec – naročilo – nesoglasja med etažnimi lastniki – pravica do obravnavanja pred sodiščem – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožena stranka skuša s trditvami, da vgrajeni sistem delitve stroškov ogrevanja ni primeren za ugotavljanje njene porabe, na tožečo stranko (ki je izvajalka) prevaliti breme, ki izhaja iz nesoglasij uporabnikov oz. lastnikov stavbe. Tožeča stranka je namreč delo opravila v obsegu, kot ji je bilo naročeno.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da vgrajeni sistem deluje, čeprav je tožena stranka temu konkretizirano in dokazno podprto nasprotovala. To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Vendar je sodišče prve stopnje pri tej dejanski ugotovitvi kršilo pravico tožene stranke do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pavšalno zapisalo, da šteje za dokazano, da sistem deluje, ker so tako izpovedale priče D. D., E. E. in C. C. (pri čemer ni obrazložilo, kaj so o spornem dejstvu sploh izpovedale in zakaj jim sledi, oziroma zakaj ne sledi F. F. oz. G. G., ki sta izpovedala, da sistem ne deluje oziroma da se stroški ne obračunavajo po tem sistemu).
ZDR člen 88, 88/2, 88/3, 88/6. ZPP člen 339, 339, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – absolutna bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih
V 6. odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, kdaj je nastal utemeljen razlog odpovedi, pri čemer tožnica v pritožbi navaja, da je tožena stranka predložila v spis Strategijo razvoja iz novembra 2009 in Program razreševanja presežnih delavcev iz oktobra 2010. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožena stranka ukinila obrat obutve, vendar svoje razlage časovno ne opredeli. Iz predloženega spisa tudi izhaja, da je sodišče sicer izvedlo dokaz z vpogledom v sklep o ukinitvi delovnega mesta tehnolog razvoja obutve II, na katerem je bila zaposlena tožnica, vendar se sodišče do navedenega relevantnega listinskega dokaza ne opredeli, čeprav je to lahko trenutek, ko je nastal utemeljeni razlog za podajo odpovedi po 6. odstavku 88. člena ZDR. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - določitev presežnega delavca - uporaba kriterijev - prepoved diskriminacije
Sodišče prve stopnje je štelo, da tožena stranka s spremenjenim ponderiranjem delovnih rezultatov ni postopala diskriminatorno, ker ga ni oprla na nobeno izmed osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1, temveč je izhajala iz pomembnosti posameznega sklopa z vidika delodajalca, poleg tega pa je na enak način ponderirala rezultate vseh primerljivih delavk. Takšno stališče je zmotno. Sistem ponderiranja, kot je določen v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je drugače (ter retroaktivno) določal delovno uspešnost, kot je bila za obravnavano časovno obdobje predhodno določena s sklepom o določitvi načina izračunavanja plače za delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica oziroma kot je bil določen v letnih planih. Tožena stranka je sicer upravičena, da posamezne sklope ustrezno ponderira, če šteje, da so različno pomembni za njeno poslovno uspešnost, vendar pa pri ocenjevanju delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev za preteklo obdobje (za nazaj) ni mogoče določati povsem drugačnih meril, ki bistveno odstopajo od kriterijev, ki jih je delodajalec sprejel za oceno delovne uspešnosti, in ki so veljali za obračun plače (stimulacija). Tožena stranka je tako pri določitvi tožnice za delavko, ki ji bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1. Ker je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja zmotno uporabilo materialno pravo in štelo, da diskriminacija ni podana, posledično tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s preostalim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na reparacijo, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in določitev ustreznega denarnega povračila po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OZ člen 84. EZ-1 člen 554. Uredba o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem člen 46. Splošni pogoji za oskrbo manjših poslovnih odjemalcev z električno energijo člen 12. Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije člen 104.
pogodba o dobavi električne energije - dobava električne energije preko tretje osebe - sistemski operater distribucijskega omrežja - odstop od pogodbe - prenehanje z dobavo električne energije - najemna pogodba za poslovni prostor - kupec električne energije - najemnik - imetnik soglasja za priključitev - pogodba o dostopu do omrežja - neaktivnost najemodajalca - breme plačila po prekinitvi - zamenjava dobavitelja - odpovedni rok - datum prekinitve
V medsebojna razmerja v konkretni zadevi so vključeni štirje: tožeča stranka kot dobavitelj električne energije, tožena stranka kot kupec električne energije, SODO kot operater omrežja, ki je z imetnikom soglasja o priključitvi (najemodajalcem) sklenil pogodbo o dostopu do omrežja, in najemodajalec, ki je tisti, ki lahko uveljavlja pravico do ustavitve distribucije električne energije. Bistveno vprašanje tako je, ali neaktivnosti najemodajalca (imetnika soglasja za priključitev) naprtiti v breme najemniku, torej toženi stranki, ali v breme dobavitelju.
Toženec ni bil pogodbena stranka, ki bi imela s SODO sklenjeno pogodbo o dostopu do omrežja, zato je ne bi mogel prekiniti. To pa položaja tožene stranke ob odstopu od Pogodbe o dobavi v tej zadevi ne more bremeniti.
V tej konkretni zadevi je bila tožeča stranka tista, ki bi morala ob odpovedi Pogodbe o dobavi s strani kupca, ki ni imetnik soglasja za priključitev, odpoved v primernem roku sprejeti, hkrati pa sama urediti vse potrebno, da bi imetnik soglasja za priključitev bodisi zamenjal dobavitelja, bodisi da brez odlašanja pride do ustavitve distribucije električne energije. Tudi tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na to, da je to dolžna storiti le ob sklenitvi pogodbe, zato bi te možnosti v razmerju do najemodajalca lahko poskušala izkoristiti. Pogodbo o dobavi je tožeča stranka sklepala kot strokovnjak s tega področja, pri tem pa, kar je bistveno, iz dejanske podlage izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da bi bila Pogodba o dobavi sklenjena s soglasjem imetnika za priključitev. Tožeča stranka se zato neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je toženec sam sklenil Pogodbo o dobavi, ki se nanaša na merilno mesto v lasti tretjega. Posledično pa je nepošteno, da mora najemnik poravnati stroške, nastale v času, ko je tožeča stranka urejala ustavitev distribucije električne energije z imetnikom soglasja za priklop.
Toženec je tožnici pomotoma izplačal letni dodatek v polni višini, čeprav je tožnici pripadal le sorazmerni del letnega dodatka. Zato je nastalo preplačilo, ki ga je tožnica dolžna vrniti. V skladu s 1. odstavkom 275. člena ZPIZ-1 je oseba, ki je brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega, oz. ji je bil na račun toženega zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni upravičena, dolžna prejeto vrniti.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - ustavitev izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj - odločba o ustavitvi izplačila - poseg v pravnomočno razmerje
Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. Zato odločitev tožene stranke, ki je tožnici ustavila izplačilo invalidske pokojnine za nazaj, ni bila zakonita.
V času vložitve nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni več veljal ZPIZ-1, pač pa ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013. Z novim zakonom se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve in posledično izpodbijani odločbi toženca o zavrženju tožničine zahteve nista pravilni in zakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232. ZPP člen 254, 254/3.
začasna nezmožnost za delo - poškodba pri delu - bolezen - vzrok
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dogodek z dne 21. 11. 2011 (poškodba v prometni nezgodi) pri tožniku ni pustil takšnih posledic, ki bi zahtevale več kot 11 mesecev za saniranje posledice poškodb, pridobljenih v prometni nezgodi, saj je šlo za lahko poškodbo, pri kateri je bil ugotovljen izvin oziroma nateg mišic, to je sprememba stanja mišičnega tkiva in ne poškodbe na skeletu. Zato je tožnik v spornem obdobjeu ob takem zdravstvenem stanju lahko opravljal svoje delo. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi v spornem obdobju, ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
plačilo sodne takse za pritožbo – izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse – kdo je lahko pravdna stranka – neutemeljenost zahtevka in položaj strank – dolžnost plačila sodne takse – domneva umika pritožbe
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je toženi stranki, ki je v postopku tudi sodelovala, izdalo plačilni nalog. Za to obveznost ni pomembno, ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne. Čim je oseba v postopku označena kot tožena stranka, ima ta status ne glede na utemeljenost zahtevka.
vezava depozita - začetek stečajnega postopka - nastanek terjatve - pobot - bančni posli
Ker sta stečajni dolžnik in tožena stranka sklenila depozitni posel 30. 10. 2012, je terjatev stečajnega dolžnika na vrnitev zneska depozita s pripadajočimi obrestmi po izteku njegove vezave nastala tega dne in tako pred začetkom stečajnega postopka nad njim dne 13. 3. 2013. Za nastanek te terjatve stečajnega dolžnika ni niti pomembno dejstvo, da je stečajni dolžnik lahko zahteval vrnitev vtoževanega zneska šele 30. 4. 2013, ko se je iztekla vezava depozita, torej že po začetku stečajnega postopka nad njim.
Pobot učinkuje tudi, če terjatev ali nasprotna terjatev ob začetku stečajnega postopka še ni zapadla.
Prepoved pobotanja pri bančnih poslih iz 316. člena OZ je relativna in pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da je pobot kljub vsemu možen.
Pri tožnici je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, saj tožnica zaradi psihičnih omejitev ni več zmožna za delo na delovnem mestu sortirka. Poleg tega tudi ni sposobna osvojiti novih znanj, potrebnih za vključitev na novo delovno mesto in v novo delovno okolje, tako da ni več zmožna za kakršnokoli pridobitno delo. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljen.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina
Tožnica je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z omejitvami pri delu, vključno s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno. Ker gre za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od 1. 9. 2012 dalje. Ob III. kategoriji invalidnosti s časovno razbremenitvijo je tožnici pravilno priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega vključno z določenimi omejitvami pri delu glede na tožničino preostalo delazmožnost. Hkrati pa je ob ugotovljeni preostali delovni zmožnosti za 4 ure dnevno sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine in odločilo, da bo o višini in izplačevanju odločila tožena stranka s posebno upravno odločbo.
invalid III. kategorije invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja
Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 11. 3. 2010 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. Pri tožnici ni prišlo poslabšanja zdravstvenega stanja glede na izvide iz leta 2010 niti do popolne nezmožnosti za delo. Zato ni podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da gre v konkretni zadevi za zelo zahtevno izvedensko mnenje v skladu s 3. točko 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Naloga je od izvedenca zahtevala poglobljen študij, izvedensko mnenje se je nanašalo na daljše časovno obdobje, pregled in oceno številnih izvidov (v izvedenskem mnenju jih je navedenih za več kot štiri strani), gre za rentgenske in ultrazvočne posnetke, posnetke z računalniškim tomografom, posnetke z magnetnoresonančno tomografijo ter uporabo strokovne literature v tujem jeziku. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu neutemeljeno priznalo nagrado za izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja, neutemeljene.
ZDR-1 člen 6, 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1. URS člen 2, 14, 22. KPND člen 31.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - prenehanje potrebe po delu
Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov (upada prihodkov v letu 2013) z namenom zmanjšanja stroškov dela racionalizirala organizacijo poslovanja tako, da je delovne naloge tožnice razporedila med ostale delavce in je zato prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog je namreč podan, kadar iz razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da preneha potreba po delu točno določenega delavca in ne delo, ki ga je ta delavec opravljal.
nadomestilo za primer brezposelnosti - brezposelna oseba - zavarovalna doba
V skladu z načeom izkoriščenosti zavarovalne dobe iz 69. člena ZUTD se pri ponovnem uveljavljanju pravic iz naslova brezposelnosti v zavarovalno dobo ne všteva obdobje, od katerega je bila zavarovancu pravica do denarnega nadomestila že odmerjena in zavarovalna doba, dosežena na podlagi prejemanja denarnega nadomestila. To pa v skladu s 17. členom ZUTD-A ne velja le za starejše zavarovance, ki so ob ponovnem uveljavljanju pravice dopolnili starost 57 let ali 35 let zavarovalne dobe. Tožnica je do dneva prenehanja delovnega razmerja oz. ponovnega uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila dopolnila le 51 let starosti in 33 let zavarovalne dobe, zato zanjo ta izjema ne velja.