V konkretnem primeru je prišlo do preplačila plače tožencu za sporno obdobje zaradi tega, ker se je nepravilno upoštevalo določilo o odpravljanju nesorazmerja v osnovnih plačah. Napačno je bila izračunana skupna razlika za odpravo nesorazmerja ob upoštevanju 34. namesto pravilno 32. plačnega razreda, ki bi se moral upoštevati zaradi nižje stopnje izobrazbe tudi pri odpravi nesorazmerij v osnovni plači v skladu z določbo 49. č člena ZSPJS, kar je vplivalo na obračun in izplačila plače in povzročilo izplačilo previsoke plače toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za vračilo preveč izplačanih plač v spornem obdobju.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, po katerem je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično in zato nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 37, 37/1, 37/2. ZPIZ-1 člen 67.
starostna pokojnina - sorazmerni del - sporazum o socialnem zavarovanju - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Glede na to, da je bila tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji s strani toženca zavrnjena, ostane skladno z določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino dajatev (invalidska pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jo je priznala, torej nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH, ki je tožniku priznal pravico do invalidske pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. To pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri tožencu ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine oz. drugih pokojninskih dajatev.
Postopek zavarovanja s predhodno odredbo je treba ustaviti tudi v primeru, ko je odločitev, na podlagi katere je bila predhodna odredba izdana, razveljavljena, zadeva pa vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali drugemu pristojnemu organu.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je bila ugotovljena preostala delovna zmožnost in je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je direktor, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 10. 12. 2012 dalje. Ob ugotavljanju delazmožnosti je bila v celoti upoštevana tudi narava dela, ki ga zavarovanec opravlja (psihično naporno delo). Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da običajno zdravljenje povišanega krvnega tlaka lahko traja celo življenje in sama medikamentozna terapija, ob odsotnosti drugih težav, ni razlog za bolniški stalež. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z ugotovitvijo, da je tožnik nezmožen za delo od 26. 6. 2013 dalje, ni utemeljen.
ZPP člen 7, 212, 284, 339, 339/1, 339/2. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-1, 54/1-3, 54/1-11.
razpravno načelo - sklenitev delovnega razmerja za določen čas
Vprašanje obstoja zakonskih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas se povezuje z materialno pravno presojo spora, stranke pa lahko v vlogah in na narokih podajajo tudi svoja pravna naziranja, ki se nanašajo na sporni predmet (284. člen ZPP), kar pa ni obligatorno. Z opredelitvijo razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas v smislu 11. alineje 1. odstavka 54. člena ZDR-1, sodišče ni kršilo razpravnega načela oziroma 7. in 212. člena ZPP in ni mogoče šteti, da bi sodišče s tem odločalo mimo trditvene podlage, zato ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.
Glede na specifiko delovnih razmerij v stečajnem postopku po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljivo stališče, da bi morale biti pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas le za ves čas trajanja stečajnega postopka (oziroma v konkretnem primeru, dokler se ne dokonča postopek prodaje premoženja tožene stranke). Tudi v primerih, kadar gre za projektno organizirano delo, po stališčih sodne prakse ni nujno, da bi se pogodbe sklepale za določen čas za ves čas trajanja projekta. Sklepajo se lahko tudi za krajši čas, odvisno od dejanskih potreb delodajalca (takšna stališča so bila zavzeta npr. v sodbah Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 65/2013, ter v odločbah VDSS opr. št. Pdp 816/2012, Pdp 203/2015).
plačilo odpravnine - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pravici
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi v poravnavi, ki sta jo pravdni stranki sklenili drugem individualnem delovnem sproru, dogovorjen znesek škode obsegal tudi odpravnino. V sodni praksi je že ustaljeno stališče, da se delavec pravici do odpravnine ne more veljavno odpovedati, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko opredeljenih pravic. Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
začasna nezmožnost za delo - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - zavrženje tožbe
Tožnica je tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke vložila po preteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe, zato je ta prepozna. V skladu z 274. členom ZPP izda predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, med drugim, da je bila tožba vložena prepozno. Ker tožbe ni zavrglo že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede odprave odločbe tožene stranke v delu, v katerem je odločeno, da je tožnica od določenega datuma dalje zmožna za delo in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v spornem obdobju nezmožna za delo ter v tem obsegu tožbo zavrglo.
ZZVZZ člen 80, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - nosilec dejavnosti
Tožnika je potrebno obravnavati kot nosilca dejavnosti direktorja - disponenta in v okviru te dejavnosti tudi ocenjevati njegovo delazmožnost upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje. Tožnik lahko, glede na zdravstveno stanje (kronična degenerativna bolezen osteoartikularnega aparata) in težave, ki jih ima, opravlja bistvena opravila v okviru dejavnosti v skrajšanem delovnem času. To je organizira delo, opravlja administrativna dela, lažja vzdrževalna dela ter vodstvena opravila. Ker je bil tožnik v spornem obdobju zmožen navedena dela opravljati v skrajšanem delovnem času 4 ur, je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil v v spornem obdobju začasno nezmožen za delo za polni delovni čas, neutemeljen.
zavarovanje vozila - vrednost vozila - določitev zavarovalne vsote - zavarovalna polica - višina premije - podzavarovanje - nastanek zavarovalnega primera - višina odškodnine
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zastopniku tožene stranke predložila samo račun italijanskega proizvajalca in ničesar drugega, da konkretno vozilo ni uvrščeno v katalog Eurotax, da je tožeča stranka glede vrednosti avtodoma strokovnjak, saj je njena dejavnost zastopstvo, prodaja in servis avtodomov R., zaradi česar je zavarovalni agent vrednost, kot jo je posredovala tožeča stranka upravičeno štel za verodostojno vrednost. Toženi stranki zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri določitvi zavarovalne vsote, ne glede na to, da vrednosti ni ocenila strokovna služba tožene stranke.
ZPP člen 186, 190, 190/1. OZ člen 229, 299/2, 1022, 1025.
odstop terjatve med pravdo - relevančna teorija - solidarno poroštvo - porok in plačnik - odškodninska odgovornost upnika poroku
Če bi tožeča stranka kot cedent med pravdo cedirala svojo terjatev nasproti toženi stranki D. d. d. kot cesionarju po 417. členu OZ, bi vtoževana terjatev sicer prešla v premoženje cesionarja. Toda procesni predpis ne določa, da bi morala tožeča stranka pritegniti v pravdo cesionarja kot tožečo stranko, ampak tako procesno situacijo ureja prvi odstavek 190. člena ZPP. Namen ureditve po 190. členu ZPP je v zavarovanju položaja tožeče stranke, da lahko tudi v teku pravde neovirano razpolaga s stvarjo ali pravico, na katero se nanaša pravda, hkrati pa ne obstoji nevarnost, da bo v pravdi njen zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen. Po prevladujoči sodni praksi je pri odstopu vtoževane terjatve med pravdo uveljavljena relevančna teorija, po kateri mora tožeča stranka v vsakem primeru spremeniti tožbeni zahtevek tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi. S tem, ko bi tožeča stranka prilagodila tožbeni zahtevek pravnemu dejstvu, da je med pravdo odstopila terjatve novemu upniku, ne bi prišlo do subjektivne spremembe tožbe, ker bi pravdni stranki ostali isti, prav tako pa bi ostal nespremenjen tožbeni zahtevek, saj bi njegova dopolnitev (da se izpolni novemu upniku) med (pravdnim) postopkom predstavljala le način izpolnitve obveznosti, razen tega pa bi se opirala na okoliščino, ki je nastala po vložitvi tožbe (186. člen ZPP). Prav zaradi nesoglasij glede poziva k plačilu pa je v OZ urejeno, da mora upnik, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku. Drugače povedano, opustitev cit. dolžnosti ne nosi drugih posledic kot odškodninsko odgovornost upnika, porok pa je še vedno dolžan plačati zapadli dolg glavnega dolžnika v višini in z zapadlostjo kot glavni dolžnik.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015732
ZPP člen 270. ZDSS-1 člen 43, 43/2. ZIZ člen 270. ZDR-1 člen 116, 116/1. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odpoved invalidu - začasna odredba
Iz trditev tožnice v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter predloženih listin, ki jih je tožnica priložila tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka izdaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ga določa ZDR. Tožnici je bila odpoved dana dne 24. 9. 2015 in vročena dne 28. 9. 2015 (odločba ZPIZ pa je bila tožnici izdana 25. 9. 2015) in je postala pravnomočna ter izvršljiva dne 15. 10. 2015). V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga, le v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Pogoj pa je, da je s pravnomočno odločbo ZPIZ delavcu priznana pravica iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti. Odločba ZPIZ, s katero je tožnici bila priznana pravica iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti, je postala pravnomočna in izvršljiva 15. 10. 2015. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec ni bil dolžan postopati po določilih 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov in 116. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka tožniku upravičeno znižala osnovno plačo za 10 % oziroma 15 %, ker tožnik ni dosegel pričakovanih rezultatov dela. Ravnanja, ki se glede na sklepa o znižanju plače očitajo tožniku (da tožnik ni ukrepal na opozorilo o goreči rdeči luči na črpališču, zaradi česar je prišlo do zastoja delovanja črpališča in njegovega zalitja ter intervencije po posredovanju občanov ter posledično nastanka škode toženi stranki; da tožnika ni bilo na delovišču osnovne šole v istem obdobju; v treh primerih v januarju 2014 pa tožnik do 7.00 ure zjutraj ni prevzel dežurne službe, temveč je to napravil z zamudo), so po svoji vsebini kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka namreč tožniku očita zanemarjanje njegovih obveznosti in dolžnosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Pod pojem nedoseganja pričakovanih rezultatov dela ni mogoče uvrstiti kršitev delovnih obveznosti delavca, tako da v takem primeru določbe KPKD o zmanjšanju osnovne plače zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov (peti odstavek 43. člena) ni mogoče uporabiti. Ta določba KPKD se nanaša na doseganje delovne uspešnosti, iz trditvene podlage v predmetni zadevi pa ne izhaja, da bi tožena stranka ocenjevala delovno uspešnost tožnika in mu na podlagi ugotovitve, da ne dosega vnaprej dogovorjenih kriterijev, znižala plačo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in tožniku priznalo del plače, ki ga je tožena stranka tožniku neupravičeno odtegnila na podlagi sklepov o znižanju plače v mesecu juniju 2013 in januarju 2014.
denarna socialna pomoč - plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - lastni dohodek družine - izvenzakonski partner
V spornem obdobju, to je v času vložitve vloge za priznanje pravic iz javnih sredstev, je med tožnikom in A. A. obstajala zunajzakonska skupnost, zato je toženec v predsodnem upravnem postopku A. A. pravilno upošteval pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca s priznanjem pravice do denarne socialne pomoči, do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015735
ZDSS-1 člen 43, 43/1, 43/4. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZZRZI člen 40, 40/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove - začasna odredba - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - invalid
Pridobitev mnenja komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pogoj za podajo odpovedi glede na določbo 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, saj je po 4. odstavku tega člena mnenje komisije potrebno pridobiti le, če delodajalec invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru pa gre za redno odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na ustrezno delo, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014949
ZPP člen 70, 70-2, 70-6, 247, 247/1, 250. URS člen 23. Zakon o organiziranosti in delu policije člen 19, 19/4. Uredba o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mesti in nazivov v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 32.
Absolutni razlog za izločitev izvedenca je po 2. točki 70. člena ZPP tudi njegova stalna ali začasna zaposlitev pri stranki. Za izvedenca pa zakon poleg izključitvenih razlogov določa tudi odklonilne razloge, ki jih opredeljuje z generalno klavzulo: izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Izvedenec je bil v času, ko mu je bilo odrejeno izvedensko delo, zaposlen pri toženi stranki. Izvedensko mnenje pa je bil neposredno odločilen dokaz, na katerega se je sodišče oprlo pri določitvi tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka, za katerega je bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ni razpolagalo. Zato je odločitev sodišče prve stopnje o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca nepravilna in je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o 3. točki tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje pred ustanovitvijo tožene stranke, na 12-mesečno sodelovanje tožnika in direktorja tožene stranke ter izplačilo zneska v višini 10.000,00 EUR. Navedeno sodelovanje ni povezano z delovnim razmerjem, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja in za ugotovitev nezakonitega prenehanja. Posledično sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka.
Nakazani denar ni bil darilo, pač pa del kupnine za drevesnico. Toženka je drevesnico prodajala in prodala, vendar drugemu kupcu. Tako je odpadla pravna podlaga in je toženka prejeti denar tožniku dolžna vrniti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL0071100
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 346, 346/3, 346a. ZPND člen 19, 21, 24. ZNP člen 4, 4/1.
ukrep po zpnd - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - razpis naroka za glavno obravnavo - načelo kontradiktornosti - kršitev pravice do izjave - vabilo na narok - vročanje vabila z nadomestno vročitvijo - nahajanje nasprotnega udeleženca v zaporu - nepravilna vročitev vabila - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - poročilo o kršitvah določb postopka - vročanje poročila strankam
Ker tožencu ni bilo omogočeno vabilo na narok izročiti osebno, naj bi bila opravljena nadomestna vročitev, in sicer 5. 5. 2015. Tak zaključek sodišča prve stopnje pa ni pravilen, saj se nasprotni udeleženec od 26. 3. 2015 nahaja v zaporu. Vročitev vabila na narok zato ni mogoče šteti za pravilno opravljeno.
USTAVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – SODNE TAKSE
VSL0080309
ZST-1 člen 13, 13/1, 34a, 34a/1. URS člen 22, 23.
sodne takse – ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse – predlog za oprostitev plačila sodne takse – rok za plačilo sodne takse – pouk o začetku teka roka za plačilo sodne takse – pravica do sodnega varstva – enako varstvo pravic – fikcija umika tožbe
Tako ugovor zoper plačilni nalog kot predlog za oprostitev plačila sodne takse sta suspenzivni pravni sredstvi. Dokler o teh ni pravnomočno odločeno, o zamudi s plačilom sodne takse po plačilnem nalogu ni mogoče govoriti. Drugačno stališče bi izničilo pomen navedenih pravnih sredstev.
Zmotno je pritožbeno stališče, da bo prvostopenjsko sodišče moralo po pravnomočnosti sklepa o zavrženju ugovora zoper plačilni nalog in sklepa o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse tožeči stranki izdati nov plačilni nalog. Izdaja novega plačilnega naloga bi namreč tožeči stranki odprla novo pot za vlaganje pravnih sredstev zoper plačilni nalog, ki jih je sicer že izčrpala. Utemeljeno pa pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita, da jo je bilo dolžno ob posredovanju sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14. 7. 2015 pozvati k plačilu sodne takse. Le tako lahko stranka ve, od kdaj ji teče rok za plačilo sodne takse.