ZJU člen 140. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3, 47. ZDR-1 člen 7, 7/4. OZ člen 131.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine
Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (konflikt z nadrejenim določenega dne; nevabljenje na skupne sestanke; odvzem delovnih nalog; uvedba postopka izredne odpovedi; uvedba disciplinskega postopka, idr.) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
ZDR člen 204, 204/3. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-3, 56, 132, 132/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - povečan obseg dela
Razlog za sklenitev obeh aneksov k pogodbi o zaposlitvi za določen čas je bil v nasprotju z zakonom, ker pogodba ni bila sklenjena zaradi opravljanja dela (oziroma zaradi začasno povečanega obsega dela, kot je v aneksih zapisano), temveč zaradi zagotovitve nadomestila plače v breme javnih sredstev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in tožbenemu zahtevku ugodilo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014893
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/3, 179, 179/1, 179/2. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - višina odškodnine
Tožnik se je poškodoval na delu pri toženi stranki, in sicer na usposabljanju pri streljanju s puško, ko je zaradi poka puške prišlo do poškodbe sluha v levem ušesu. Avtomatska puška, ki jo je uporabljal tožnik v spornem času, je nevarna stvar, iz katere ob redni uporabi in običajni pazljivosti izhaja povečana nevarnost za okolico. Streljanje s to puško pa predstavlja nevarno dejavnost, ki pomeni tveganje za okvaro sluha, ki je večje od običajnega. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo.
invalid III. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožnici je prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti, ne pa do popolne izgube delovne zmožnosti. Tožnica je namreč s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. S tem je izpolnjen dejanski stan po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega je sodišče tožnico pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti. Ker pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - vročitev odpovedi - sodna razveza - invalidska upokojitev
Tožena stranka ni dokazala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici pravilno vročena. Ker tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena, ni mogla učinkovati, zaradi česar je prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonito.
Po 118. členu ZDR-1 lahko sodišče v primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ugotovitvi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno odškodnino. V konkretnem primeru, ko je bila tožnica invalidsko upokojena, ne bi mogla uveljavljati pravice do vrnitve na delo, zato tudi ni podlage za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnici pripada državna štipendija od 1. 4. 2013 do 30. 5. 2013. V prvem odstavku 32. člena ZUPJS je določeno, da pripada upravičencu državna štipendija iz 4. točke 5. člena ZUPJS od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Ker je tožnica vlogo za uveljavljanje pravice do državne štipendije vložila 19. 4. 2013, ji skladno s citirano določbo državna štipendija pripada od 1. 5. 2013 do 30. 5. 2013.
Po oceni pritožbenega sodišča so bili izpolnjeni pogoji za narok, kot tudi pogoji za preklic pogojne obsodbe, saj ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da obsojenec naložene obveznosti še ni plačal, ker ni razpolagal z naslovom in računom oškodovanke. Tudi trditev, da oškodovanka na naslovu, kamor naj bi ji poslal obvestilo obsojenčev zagovornik, ni dosegljiva, ni sprejemljiva, saj spisovni podatki kažejo drugače, to je, da je oškodovanka vedno prejemala obvestila na naslovu, ki ga je posredovala sodišču, obsojenec pa je imel več kot dovolj časa, da svojo obveznost izpolni in poišče način za izpolnitev obveznosti.
Aneks h kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija člen 8, 8/1.
izplačilo razlike v plači - delo po avtorskih pogodbah - obstoj delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - javni zavod
Na podlagi prvega odstavka 8. člena Aneksa h kolektivni pogodbi javnega zavoda se na delovnih mestih, na katerih se uveljavlja večopravilnost, ki ni vključena v opisu delovnega mesta, javni uslužbenec lahko uvrsti za štiri (4) plačne razrede višje od plačnega razreda delovnega mesta. Na tej podlagi je tožena stranka sprejela Pravilnik, ki je uredil postopek, pogoje in merila za določitev večopravilnosti ali združevanja dela, po katerih se lahko zaposleni razvrsti za največ štiri plačne razrede višje od plačnega razreda osnovnega delovnega mesta javnega uslužbenca. To pomeni, da ima delodajalec pravico, da lahko javnega uslužbenca ob izpolnjevanju pogojev in doseganju meril ter po predpisanem postopku uvrsti v do štiri razrede višji plačni razred od tistega, ki mu pripada glede na delovno mesto oziroma naziv. Izplačilo višje plače zaradi večopravilnosti ni avtomatično, temveč gre za (diskrecijsko) odločitev delodajalca, ali bo javnega uslužbenca razvrstil v višji plačni razred. Toženi stranki je prepuščeno, da se odloči o morebitni določitvi večopravilnosti, nato pa še o njeni višini. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v plačni razred zaradi večopravilnosti, delno ugodilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je napačno vročalo tožbo na naslov tožene stranke v stečaju. Ker je bila tožba vložena v skladu z napotitvenim sklepom stečajnega upravitelja, ki je prijavljeno terjatev tožeče stranke prerekal, bi sodišče prve stopnje moralo tožbo, v skladu z določbo 251. člena ZFPPIPP, vročiti stečajni upraviteljici na naslovu, ki je naveden kot naslov za vročanje v imeniku upraviteljev pri Ministrstvu za pravosodje. Ker je bilo pisanje vročeno na drugem naslovu, pomeni, da je bila vročitev nepravilna.
Dokazni standard gotovosti po pravni teoriji pomeni popolno skladnost subjektivne predstave z objektivno stvarnostjo. Vendar za meritorno sojenje praviloma zadostuje nekoliko nižja stopnja materialne resnice. Torej prepričanje o pravno relevantnem dejstvu, v katerega resničnost obstoja ne dvomi noben izkušen človek. Strokovno medicinska izpoved izvedenca o visoki stopnji verjetnosti obstoja telesne okvare pri tožniku že 19. 1. 2011 (in ne šele 4. 6. 2014) prav zaradi narave artrotične patologije po eni ter pomanjkljive obdelave v predsodnem postopku po drugi strani, utemeljuje prepričljivost ugotovljenega datuma nastanka telesne okvare, ki ga z nobenim logičnim, kaj šele z razumnim sklepanjem, ni mogoče izključiti. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijana zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravilo in ob ugotovljeni 60 % telesni okvari tožniku zakonito priznalo pravico do invalidnine od 19. 1. 2011 dalje.
solidarnostna pomoč - izpolnjevanje pogojev - invalid III. kategorije invalidnosti - delo s polovičnim delovnim časom - minimalna plača
V skladu z 2. odstavkom 13. člena Aneksa h KPND je do solidarnostne pomoči upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine minimalne plače. Tožnik je kot invalid III. kategorije invalidnosti delal s polovičnim delovnim časom. Ker je minimalna plača določena kot najnižje plačilo za polni delovni čas, jo je potrebno zaradi primerjave z dolžino tožnikovega delovnega časa in plačilom deliti na polovico. Tožnikova osnovna plača za polovični delovni čas je višja od polovice minimalne plače, zato tožnik ni upravičen do solidarnostne pomoči.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku je podana preostala delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti, saj je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. dela na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Pri ugotavljanju lastnega dohodka v zvezi z upravičenostjo do varstvenega dodatka se med drugim upoštevajo prejemki obeh zakoncev in se ob izpolnjevanju ostalih predpisanih pogojev dajatev v določeni višini za določeno časovno obdobje določi za oba zakonca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnikova družina, ki jo sestavljata tožnik in njegova žena, upravičena do varstvenega dodatka v višini 123,67 EUR mesečno. Torej, v višini razlike med minimalnim dohodkom za varstveni dodatek za družino in lastnim dohodkom tožnikove družine. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje varstvenega dodatka v višjem znesku ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014909
Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu s slikovnim zaslonom člen 10. ZDR 6a, 45, 45/1, 45/2, 45/3. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka tožnici od maja 2009 do februarja 2012, ko je začela s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, ni zagotavljala varnega dela, ker je morala tožnica svoje delo opravljati v nasprotju z zdravniškim spričevalom. Tožnica je namreč za računalniškim ekranom delala več ur, kot ji je bilo določeno v zdravniškem spričevalu. Pasivnost tožene stranke je pomenila kršitev pravic iz delovnega razmerja in pomeni ponavljajoče se, graje vredno ravnanje, s čimer je izpolnjen dejanski stan iz 6.a člena ZDR, ki opredeljuje trpinčenje na delovnem mestu. Zato je odškodninski zahtevek iz naslova trpinčenja na delovnem mestu v obdobju od maja 2009 do februarja 2012 utemeljen. Ni pa utemeljen za čas od aprila 2007 do maja 2009, saj ob predhodno izdanem zdravniškem spričevalu iz leta 2006 in dejstvu, da se tožnici ob spremembi delovnega mesta ni spremenila ocena tveganja, toženi stranki za to obdobje ni mogoče očitati, da tožnici ni zagotavljala varnega dela.
Toženec je bil spoznan za krivega, da je spornem času spravil tožečo stranko s prekrivanjem dejanskih okoliščin glede zaposlitve v zmoto in jo zapeljal, da je vseskozi upravičen do invalidske pokojnine, varstvenega in letnega dodatka, ki mu jih je tožeča stranka tudi izplačala. Tožnik do teh prejemkov ni bil upravičen, saj je bil v spornem času zaposlen v Republiki Avstriji in je tam v določenem času prejemal nadomestilo za brezposelnost in v določenem času bolniško nadomestilo, o spremenjenih okoliščinah pa ni obvestil tožeče stranke. Toženec si je tako na škodo tožeče stranke pridobil protipravno premoženjsko korist v obliki izplačanih pokojnin, varstvenih in letnih dodatkov ter preplačil, do katerih ni bil upravičen. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od toženca uveljavlja vračilo preveč izplačanih prejemkov, utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - organizacijski razlog
Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Na zakonitost odpovedi ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Sodišče pa nima pravice, da se spušča v presojo organiziranosti dela pri toženi stranki, saj je to v avtonomni pristojnosti delodajalca, pri čemer je direktor tožene stranke tisti, ki ima največji vpogled v poslovanje ter v potrebe tožene stranke po prilagajanju delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oprlo na izpovedbe prič, ki kot take nimajo pravice, da odločajo o razlogih reorganizacije, ne pa na izpovedbo direktorja, ki je na naroku za glavno obravnavo obrazložil svojo odločitev glede reorganizacije dela pri toženi stranki. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – začasna zdravstvena nesposobnost za opravljanje nalog
Storilka nalog ne more opravljati brez zdravniškega pregleda, s katerim bi bilo ugotovljeno, da je te naloge sposobna opravljati. Glede na to, da so po navedbah storilke pri njej podani zdravstveni razlogi, zaradi katerih še eno leto ne bo sposobna za opravljanje nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, po šestem odstavku 19. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pa rok v katerem morajo biti naloge opravljene ne sme biti krajši od enega in ne daljši od treh mesecev, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zakon namreč ne omogoča odložitve opravljanja nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti za nedoločen čas.
Toženec (delavec) je določenega dne pred zaključkom delovnega časa v službeno vozilo natočil napačno gorivo in s tem toženi stranki (delodajalcu) povzročil škodo v višini plačanega goriva. Njegovo ravnanje je bilo hudo malomarno. Od vsakega voznika službenega vozila se pričakuje, da bo z vozilom ravnal kot skrben gospodar. Toženec pa s tem, ko je v vozilo natočil bencin namesto diesela, ni ravnal kot skrben gospodar. Zato je podana odškodninska odgovornost toženca za nastalo škodo.
Tožnik je določenega dne pri toženi stranki opravljal konkurenčno dejavnost, to je posek in spravilo lesa do kamionske ceste, ki ga je pri toženi stranki naročil drug zaposleni. Ker tožnik ni imel pisnega soglasja tožene stranke, tj. zakonitega zastopnika direktorja, takšne dejavnosti v času zaposlitve pri toženi stranki kot samostojni podjetnik (s t. i. „popoldansko obrtjo“) ni smel opravljati in je njegovo ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 39. člena ZDR-1, ki ureja konkurenčno prepoved. To pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR. Poleg tega je tožnik s tem, ko je v dogovoru z nadrejenim poskušal toženo stranko zavesti v podpis naročilnice, ki jo je izpolnil nadrejeni, izpolnil zakonske znake poskusa goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena KZ-1, zato je podan tudi utemeljen razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izpolnjen je tudi pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil konkurenčno prepoved ter v sodelovanju z nadrejenim delavcem poizkusil spraviti toženo stranko v zmoto, da bi mu neupravičeno izplačala znesek za delo, ki ga je opravil kot delavec, zaposlen pri toženi stranki in ne kot samostojni podjetnik, zato vsebina in teža kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tožnika pomenita izgubo zaupanja tožene stranke. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Tožniku je bil ob upokojitvi glede na ugotovljeno pokojninsko osnovo po veljavnih predpisih priznan najvišji možni odmerni odstotek od pokojninske osnove (v višini 85 % pokojninske osnove). Glede na pokojninska obdobja iz časa pred 1. 1. 2000 tudi na podlagi določb ZPIZ-1 tožniku ne more biti priznan višji odmerni odstotek pokojnine, če mu je bil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 priznan najvišji odstotek po v času odmere pokojnine veljavnem zakonu. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine v višjem odmernem odstotku (v višini 91 % pokojninske osnove) ni utemeljen.