ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 131, 200, 200/4. ZDR člen 131. Kolektivna pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 74. OZ člen 191.
plačilo plače – obveznost plačila – absolutna bistvena kršitev določb postopka - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane med delom regres za letni dopust – bruto – neto – davki in prispevki
Izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I je nerazumljiv, saj iz njega ne izhaja, kolikšen znesek pripada tožnici iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom in kolikšen del iz naslova plače, pri čemer je plača postavljena v neto znesku, kar je napačno, je pa to posledica v tem delu neustrezno formuliranega tožbenega zahtevka v tožbi. Delavec je upravičen do plače v bruto znesku, od katerega mora delodajalec zanj plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh-2. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, pa je podana v ZPIZ-2, ZZVZZ, ZUTD in ZSDP. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oziroma izplačila po stopnjah, ki veljajo na ta dan. Zato se plače lahko dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku. Sodba sodišče prve stopnje je v tem delu tudi pomanjkljivo obrazložena, tako da niti ni mogoče preveriti pravilnosti izračuna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Predsednik senata odloča o predlogu strank za izločitev dokazov v okviru predobravnavnega naroka, v okviru glavne obravnave pa le v primeru, če so stranke soglašale, da obtožencu sodi sodnik posameznik. Ker je v obravnavanem primeru sodeči senat že zasedal, predsednik senata ni imel pooblastila, da sam odloči o predlogih strank za izločitev dokaza.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-2, 82/2. ZUPJS člen 5, 37a, 37a/2, 38, 38/2. OZ člen 378, 378/1.
otroški dodatek - rok za izdajo nove odločbe - rok za izplačilo otroškega dodatka
Sodišče prve stopnje je pravilno določilo 30 dnevni rok za izdajo nove odločbe, s katero bo tožena stranka odločila o višini otroškega dodatka (2. odstavek 82. člena ZDSS-1).
Rok, kot ga je sodišče prve stopnje določilo v III. točki izreka za izplačilo priznanega otroškega dodatka (v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe), ne more poteči še pred izdajo odločbe, s katero bo odločeno o višini otroškega dodatka. Glede tega roka je potrebno uporabiti določbo 37.a člena ZUPJS, v kateri je določeno, da se odločba, s katero se odloči o pravici (kar vključuje tudi odmero) po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je odločba iz 1. odstavka navedenega člena izvršljiva z dnem odpreme odločbe vlagatelju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in besedilo „v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe“ nadomestilo z besedilom „z dnem izvršljivosti odločbe“.
Tožnica je vsakemu od treh strank (delavcev - nadzornikov tožene stranke) dodatno zaračunala 1,00 EUR več, kot je znašala vrednost opravljenih storitev oziroma vrednost kupljenega blaga, pri prodaji voščilnice pa ni izdala računa, kar je bila njena obveznost po določbi 81. člena ZDDV-1. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
OZ člen 3, 6, 6/2, 82, 239, 239/1, 311, 427. ZPP člen 324, 324/3. ZGD-1 člen 268, 268/2, 263, 263/1. Zdoh-2 člen 35. ZPIZ-2 člen 144. ZZVZZ člen 50. ZSDP-1 člen 10. ZUTG člen 135. ZDavP-2 člen 57, 57/1, 57/4, 352, 352/6, 353.
plačilo odpravnine - pobot - direktor - odpoklic - razlogi za razrešitev - odškodninska odgovornost
Razlog za tožnikov odpoklic s funkcije direktorja tožene stranke je bil tožnikovo nasprotovanje podpisu pogodbe o kratkoročnem posojilu matični družbi. Ker bi bila sklenitev takšne pogodbe v škodo tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nepodpis pogodbe ni utemeljen razlog za razrešitev, saj ne ustreza opredelitvi odpovednega razloga oziroma razloga, kot je določen v pogodbi o zaposlitvi, zaradi katerega mu ne bi pripadala odpravnina.
Tožnikov podpis pogodbe o asignaciji predstavlja ravnanje, ki je toženi stranki povzročilo škodo. Prevzem dolga po 427. členu OZ, s katerim je tožena stranka nase prevzela dolgove določene družbe, brez vsakršnih zavarovanj in v neznani bodoči višini in to v času, ko je imela tudi sama finančne težave, že v tistem obdobju pa je bilo jasno, da ta družba tega denarja nikoli ne bo mogla vrniti, predstavlja ravnanje, ki ne zagotavlja potrebne in ustrezne plačilne sposobnosti podjetja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, v skladu s pravili stroke, ko je sprejel odločitev, ki glede na finančni položaj podjetja ni bila ustrezna oziroma primerna za zagotavljanje normalnega poslovanja podjetja. Zato je podana odškodninska odgovornost tožnika.
invalidnina - telesna okvara - bolezen - sprememba predpisa
Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic bolezni. V določbah ZPIZ-2 za priznanje te pravice ni podlage. Taka podlaga je bila podana v določbah ZPIZ-1, ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. Po tem členu namreč lahko do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov zavarovanci na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8. Pravilna obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odhod iz kraja bivanja - nespoštovanje zdravnikovih navodil
Tožnica ni imela predhodne odobritve osebne zdravnice, da lahko odpotuje iz kraja bivanja, je pa imela navodilo, da je v času bolniškega staleža aktivna in da se giblje. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnici ki je v času bolniškega staleža igrala golf izven kraja bivanja, ni mogoče očitati, da je zlorabila bolniški stalež in je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. V konkretni zadevi je bistveno le to, da so bila navodila osebne zdravnice tožnici, da se lahko v času bolniškega staleža giblje v kraju bivanja. Tožnica pa se je v času bolniškega staleža nahajala izven kraja bivanja in se je udeležila golf turnirja v drugem kraju, kljub temu da je imela dovoljeno in svetovano gibanje le v kraju bivanja. Kraj, kjer je potekal golf turnir, ki je oddaljen cca 87 km od kraja tožničinega bivališča, pa ni širša okolica. Tožnica tako ni imela odobritve za odhod iz kraja bivanja zaradi udeležbe na golf turnirju (tekmovalne narave), niti ni osebne zdravnice obvestila o nameravanem odhodu iz kraja bivanja, zato je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati kršitve po 8. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1, se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do obstoja okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – ugovor res iudicata – spremenjene okoliščine – nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks
Toženec se v novem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sklicuje na spremenjene okoliščine in zato predlaga tudi dokaze. Ker gre za nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki temelji, po trditvah toženca, na okoliščinah, ki so se od pravnomočne odločitve o prvotnem predlogu spremenile, bi sodišče predlog moralo vsebinsko obravnavati in sprejeti odločitev.
Predlagatelja trdita, da se naroka nista mogla udeležiti zaradi zdravstvenih razlogov na strani predlagateljice, vendar pa nista predlagala preložitve naroka in nista ravnala tako, kot določa drugi odstavek 115. člena ZPP. Glede na to je prvo sodišče pravilno štelo, da sta umaknila predlog in zato ustavilo postopek. Ne glede na to pa imata predlagatelja možnost vložiti nov predlog.
Nemogoč pogoj je le tisti pogoj, ki objektivno ne more nastopiti, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča obstajajo v zvezi s tem odložnim pogojem še vse objektivne okoliščine, ki omogočajo njegovo uresničitev. Stranka, ki lahko ta pogoj izpolni, še vedno obstaja, tožeča stranka pa tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega bi bila izpolnitev pogoja nemogoča z vidika zakonitosti ali drugih dejstev, ki bi bila neodvisna od volje subjekta.
Tožnik je bil s pravnomočno sodbo obsojen na eno leto in en mesec zaporne kazni. ZObr za tak primer določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem (storitev kaznivega dejanja) povzročil, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi 7. odstavka 88. člena ZObr (zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje). Dejansko gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi zakona, vendar pa je ta razlog, zaradi katerega je pogodba o zaposlitvi prenehala, povzročil tožnik. Gre torej za razlog, ki izvira iz njegovega krivdnega ravnanja. Zato je tožnik dolžan toženi stranki vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega in dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, saj ga k temu zavezuje določilo pogodbe o zaposlitvi, s katero je bilo dogovorjeno, da mora tožnik vrniti sorazmeren del stroškov dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, če odpove pogodbo o zaposlitvi enostransko ali pa mu je bila pogodba odpovedana zaradi krivdnih razlogov. Gre torej za pogodbeno dogovorjeno obveznost, ki tožnika zavezuje.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-2 člen 63, 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/1.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravice iz naslova invalidnosti - pravica do premestitev na drugo delovno mesto - nadomestilo za invalidnost
Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in izvedbene uredbe št. 987/2009 ni mogoče tolmačiti na način, da bi zavarovanci tožene stranke, tudi ob uporabi Uredbe, imeli le pravico do invalidske pokojnine, ne pa drugih pravic iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožnici obstoji invalidnost III. kategorije odločalo tudi o njenih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi toženke, ki sta med drugim tudi določali, da pri tožnici ni invalidnosti, ne pa zgolj to, da tožnica nima pravice do invalidske pokojnine. Glede te pravice je bil tožničin zahtevek tudi s strani prvostopenjskega sodišča pravilo zavrnjen.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je zlasti pomemben element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se delovna razmerja od ostalih pravnih razmerij razlikujejo predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Tožnica v času dela pri toženi stranki od 10. 6. 2011 do 10. 7. 2011, v marcu 2012 in v januarju 2013 ni bila zadržana z dela iz osebnih razlogov ali zaradi bolezni, zato gre za prekinitve opravljanja dela. Poleg tega tožnica daljše časovno obdobje pred prenehanjem opravljanja dela pri toženi stranki ni opravljala dela v obsegu primerljivem z obsegom dela redno zaposlenih članov kabinskega osebja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo tožnice od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2013 nima vseh elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, saj ni bilo nepretrgano, delovna obveznost pa skozi celotno obdobje ni bila izenačena z delom redno zaposlenih delavcev. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo izven naroka za glavno obravnavo in o zadevi meritorno odločilo. Skladno s 24. členom ZDSS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Sodišče lahko stranko opozori na možnost, da se lahko odpove glavni obravnavi v roku, ki ga določi sodišče, odpoved pa mora biti pisna. Sodišče prve stopnje je stranki opozorilo na možnost, da lahko podata pisno odpoved glavni obravnavi. Iz listin v spisu pa ne izhaja, da sta stranki to možnost izrabili. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pisne privolitve strank za odločitev brez naroka za glavno obravnavo, je izpodbijana sodba izdana v nasprotju s to zakonsko določbo. S tem pa je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - kršitev pravice do zagovora
Delodajalec je dolžan delavcu omogočiti zagovor (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), kar je ena od zahtev, ki mora biti izpolnjena za zakonito odpoved. ZDR-1 ne določa, da se mora zagovor opraviti pred osebo, ki poda odpoved, ta oseba lahko za zagovor pooblasti drugega (kar se je zgodilo v konkretnem primeru), vendar se je z zagovorom dolžna seznaniti pred podajo odpovedi. Glede na to, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor pred osebo, ki je zagovor vodila po pooblastilu predsednika uprave, ta pa predsednika uprave po zagovoru z vsebino zagovora ni seznanila, temveč je tožniku vročila izredno odpoved predsednika uprave, ki je bila sestavljena in podpisana dan pred zagovorom, je bila odločitev predsednika uprave sprejeta pred zagovorom. To pa pomeni, da postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bil izveden v skladu z ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
obveznost plačila – plačilo plače – uskladitev plač – plačilo razlike v plači
Tožena stranka je dne 4. 11. 2003 sprejela pravilnik, v katerem je bilo med drugim določeno, da je vrednost delovnega mesta s količnikom 1 (kot je bilo tudi tožničino delovno mesto) na dan 31. 8. 2003 enaka 1,1-kratni minimalni plači in se usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin. Tožena stranka je 1. 12. 2009 s sprejemom spremembe in dopolnitve pravilnika navedeno določbo dopolnila tako, da ji je dodala poved, da se vrednost (delovnega mesta s količnikom 1) usklajuje vsaj dvakrat letno, januarja in avgusta. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je bila tožena stranka skladno s pravilnikom iz leta 2003 plače svojih delavcev dolžna uskladiti (vsaj) enkrat na leto. Ker je tožena stranka v letih 2007, 2008 in 2009 izvedla uskladitev plač svojih delavcev z rastjo cen življenjskih potrebščin (v letih 2008 in 2009 celo dvakrat), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na obdobje pred dopolnitvijo določbe pravilnika (tj. na obdobje od novembra 2007 do novembra 2009), utemeljeno zavrnilo.
Tožeča stranka je uveljavljala do tožene stranke povračilo preveč plačane omrežnine iz razloga, ker je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke (glede na to, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju ves čas lastnica in uporabnica nizko napetostnega kabelskega priključka, bi morala omrežnino plačevati po nižji ceni. Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na uporabi določbe prvega odstavka 191. člena OZ.
dodatek za dvojezičnost - pogoj za zasedbo delovnega mesta - plačilo dodatka za dvojezičnost
Tožnik je bil v spornem obdobju, za katerega uveljavlja plačilo dodatka za dvojezičnost, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu, za katero se po sistemizaciji delovnih mest ne zahteva znanje italijanskega jezika. Poleg tega znanje italijanskega jezika ni pogoj za zasedbo tožnikovega delovnega mesta. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Zato tožnik v spornem obdobju ni upravičen do dodatka za dvojezičnost in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZUP člen 87. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 274, 274/1.
začasna nezmožnost za delo - vložitev tožbe - rok - zamuda roka - zavrženje tožbe
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-10, 451, 452, 453. ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4.
spor majhne vrednosti – potrjena poenostavljena prisilna poravnava – vpliv poenostavljene prisilne poravnave na vtoževano terjatev – zahteva za izvedbo naroka – neizvedba naroka – priznanje dejstev – dokazni predlog za zaslišanje – substanciranost dokaznega predloga
Dokazni predlog za zaslišanje ne pomeni tudi zahteve za izvedbo naroka. Ni namreč nujno, da sodišče dokaznemu predlogu ugodi. Zato mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno.
Trditve tožeče stranke so ostale neprerekane in s tem priznane. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP pa priznanih dejstev ni potrebno dokazovati. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da na podlagi pisnih vlog in listinskih dokazov ni bilo mogoče odločiti, kot tudi očitki, da je bila toženi stranki z neizvedbo naroka kršena pravica do izjave.
Skladno s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d ZFPPIPP.