Ker tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremen, da dokaže obstoj ustnega dogovora o kompenzaciji plačila vtoževanih regresov za letni dopust s plačilom stroška najema stanovanja in stroškov bivanja, je bil delavcu pravilno prisojen znesek (razlike) regresa za letni dopust, ki naj bi ga tožena stranka neutemeljeno kompenzirala s plačilom najemnine.
ZDR-1 člen 12, 12/2, 31, 31-5, 54, 54/1, 54/1-3, 54/1-12, 56. ZDR člen 10.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev - dokazovanje razloga za sklenitev v postopku
Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za določen čas enega meseca na delovnem mestu vodja projektov, pri čemer razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, v pogodbi ni bil naveden. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena za čas vpeljave določnega sistema in je bil v času izteka pogodbe o zaposlitvi projekt zaključen, tako da je bilo delo v enem mesecu tudi dejansko narejeno. Zato je sodišče pravilno štelo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz razloga po 12. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, saj je šlo za delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa. ZDR-1 v 31. členu, ki ureja sestavine pogodbe o zaposlitvi, v peti alinei res na novo določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati poleg ostalih sestavin tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer prejšnji ZDR navedenega določila ni imel. Vendar navedeno ne more pomeniti, da v primeru, ko pogodba o zaposlitvi ne vsebuje razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, avtomatično pride do transformacije delovnega razmerja, ne da bi tožena stranka mogla v sodnem postopku dokazovati razlog sklenitve pogodbe za določen čas.
Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek za transformacijo tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski zahtevek.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. ZDR člen 126, 127. ZVis člen 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4. ZDoh-2 člen 2. ZSPJS člen 22e.
predavatelj - obveznost plačila - obračun plače - študijsko leto in obseg predavanj - delovna in pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - osnovna plača - pobotni ugovor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30 - 42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letno obveznost ur neposredne pedagoške obveznosti, zato tožničina plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kar pa je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti.
ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka (v internem aktu) utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela (63/2 čl. ZVis).
V 4. odst. 63. čl. ZVis je določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, navedeno pa pomeni tudi obratno, da se neposredna pedagoška obveznost obračuna enako kot dodatna pedagoška obveznost. Z Uredbo o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju je bil torej določen način obračuna dodatne pedagoške obveznosti, to pa pomeni, da je bil določen tudi način obračuna neposredne pedagoške obveznosti.
izločitvena pravica - predmet izločitvene pravice - generična stvar
Zakon ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari (species), ne pa tudi generične stvari (genus), na primer denar. Bistveno za presojo utemeljenosti obstoja izločitvene pravice je, da lahko tisti, ki dokaže, da stečajnemu dolžniku neka stvar (bodisi individualno določena bodisi generična) ne pripada, zahteva izločitev iz stečajne mase (22. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP). Razlika je samo v načinu izročitve: kadar je stvar individualno določena, mora dolžnik izročiti prav to stvar, kadar pa gre za generične stvari, mora izročiti enako količino takih stvari, v obravnavanem primeru torej enako količino denarja (tako tudi odločba VSL I Cpg 1484/1999).
Tožnica je v tožbi zahtevala obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
Upravičenci do kritja prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje so državljani Republike Slovenije, ki so upravičeni do denarne socialne pomoči oziroma izpolnjujejo pogoje za denarno socialno pomoč. To pomeni, da se v primeru uveljavljanja kritja prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ugotavlja, ali gre za upravičenca, ki izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, ne glede na to, ali pravico do socialne pomoči uveljavlja ali ne. Ker tožnik presega minimalni dohodek glede na dohodke, ki jih je prejel v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahteve, minimalni dohodek pa presega tudi glede na premoženje, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo v pravilni višini, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči, posledično pa tudi ne do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.
odškodninska odgovornost članov uprave – konkretizacija ravnanj članov uprave – predpostavke za odškodninsko odgovornost – vestno izpolnjevanje dolžnosti – škodljive odločitve uprave – dajanje posojila – konverzija posojila v poslovni delež – pravila podjetniške presoje – škoda – pravočasnost navedb in dokazov – dokaz z izvedencem – cenitev – plačilo računa za drugo pravno osebo
Sodišče prve stopnje je sicer kršilo postopek, ko ni pojasnilo, da trinajste pripravljalne vloge ni upoštevalo, ker je bila prepozna, vendar ta kršitev glede na vse zgoraj povedano ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je vloga dejansko bila prepozna.
V zvezi z v spis vloženo cenitvijo, ki jo je izdelala družba T., je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, zakaj šteje, da ni primerna. Razlogi so take narave, da je iz njih mogoče razbrati, na katerih predpostavkah temeljijo, miselni tok je jasen, zato bi jih tožeča stranka lahko preverila in se do njih opredelila. Zgolj navedba, da sodišče nima ustreznega znanja, ob tako jasnih razlogih ne zadošča. Tožeča stranka bi morala povedati, kaj je z razlogi sodišča konkretno narobe, pa tega ni storila.
ZPPOGD člen 1, 4, 4/3. OZ člen 83. KPDŽP člen 192. ZSDU člen 64.
razlika v plači - dodatek za delovno dobo - dodatek za stalnost - obveznost plačila
V plačo, ki jo je tožnik prejemal v obdobju od 1. 7. 2010 do 12. 12. 2011 v višini 70 % plače delavskega direktorja, sta bila že vključena dodatek za delovno dobo in stalnost. Nova določitev tožnikove plače (pred tem je tožnik prejemal plačo v višini 60 % plače delavskega direktorja, v kateri sta bila obračunan tudi dodatek za delovno dobo in stalnost) je bila posledica sprejetega ZPPOGD, ki v tretjem odstavku 4. člena med omejitvami pri določitvi višine osnovnega plačila določa, da so vsi dodatki (dodatek za delovno dobo, ipd.) že vključeni v osnovno plačilo. Iz 1. člena ZPPOGD sicer res izhaja, da ne ureja prejemkov predsednika sveta delavcev (funkcija, ki jo je tožnik opravljal od 17. 5. 2007 do 12. 12. 2011), temveč ureja zgolj prejemke predsednikov in članov uprav, izvršnih direktorjev, poslovodij ter prokuristov v gospodarskih družbah, v katerih so neposredno ali posredno imetnice večinskega deleža Republika Slovenija oziroma samoupravne lokalne skupnosti, vendar pa je bila plača tožnika na funkciji predsednika sveta delavcev vezana na višino plače delavskega direktorja, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Delavski direktor je član uprave oziroma ga je mogoče šteti med izvršne direktorje, za katere velja ZPPOGD. Na podlagi navedenega je ZPPOGD uporabljiv v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je tudi za obdobje od 13. 12. 2011 do 31. 5. 2012 (tj. ko je tožniku prenehala funkcija predsednika sveta delavcev in je bil imenovan za delavca, ki za potrebe sveta delavcev delo opravlja poklicno s polnim delovnim časom) pravilno zaključilo, da mu je tožena stranka izplačevala plačo v dogovorjeni višini, v katero sta bila dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost že vključena. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku za sporno obdobje priznata še dodatek za stalnost in delovno dobo ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
predobravnavni narok – priznanje krivde – sporazum o priznanju krivde – izrek kazenske sankcije – vezanost na predlog tožilca
V obravnavani zadevi gre za priznanje krivde obtoženca na predobravnavnem naroku (dne 14. septembra 2015) in ne za priznanje krivde na podlagi sklenjenega sporazuma o obtoženčevem priznanju krivde sklenjenega med obtožencem, zagovornikom in državnim tožilcem v smislu 450.a člena ZKP na podlagi katerega bi se v skladu z določbo prvega odstavka 450.b člena ZKP obtoženi in državni tožilec lahko dogovorila o kazni. Pravilno tako ugotavlja tudi obtoženčev zagovornik, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje glede izrečene kazni ni bilo vezano na predlog tožilca.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti
Tožnica je s svojim ravnanjem (ko določenega dne v delovodnik ni vpisala treh opozoril; ni pravočasno plačala računa, zaradi česar je dobavitelj toženi stranki izstavil opomin; ko je pri vpisovanju dokumenta v delovodnik vedoma in kljub temu, da to ni praksa tožene stranke, uporabila navaden svinčnik namesto kemičnega svinčnika; ko kljub izrecnemu predhodnemu navodilu v.d. direktorice pri vodji bivalne enote ni preverila, ali se zunanje naročilnice za bivalno enoto posredujejo v bivalno enoto z vložitvijo v prenosno mapo za osebno vročitev dobavitelju s strani zaposlenega ali se posredujejo po klasični pošti neposredno dobavitelju; ko je v določenih dneh v podpis potrditve plačila računa predložila račun brez podpisa vodje enote in priloženih dobavnic, itd.) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 60/2-3, 67, 67-1, 67-2.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in s tem do I. kategorije invalidnosti. Pri njem je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, v okviru katere ni zmožen za delo na delovnem mestu ključavničar, še vedno pa je s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma člen 32.
plačilo odškodnine - nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - pravnomočna sodba - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust
Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma v 32. členu določa, da je v primeru, ko je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi neutemeljenosti odpovednega razloga in ne zaradi postopkovnih napak, delodajalec dolžan delavcu izplačati dve povprečni plači delavca v zadnjih treh mesecih dela pred prenehanjem delovnega razmerja. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, nezakonita, saj tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega razloga za odpoved. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnica ni kršila navodil osebne zdravnice. Zato je tožnica upravičena odo vtoževane odškodnine po 32. členu Kolektivne pogodba dejavnosti gostinstva in turizma.
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker je bilo na podlagi pravnomočne sodbe za čas, ko tožnica ni delala, vzpostavljena situacija, kot da bi delala in ji je bilo za ta čas priznano tudi delovno razmerje z vsemi pravicami, je šteti, da delovno razmerje dne 1. 10. 2012 ni prenehalo, zaradi česar tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2012. Tožnica je bila v času, za katerega zahteva nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2012, doma, pri čemer je na podlagi pravnomočne sodbe za ta čas prejela nadomestilo plače v 100 % višini, torej tako, kot da bi bila ves čas na dopustu, in ni bila v ničemer prikrajšana. Zato tožnica ne more zahtevati dvojnega plačila in je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizkoriščenih 14 dni dopusta v letu 2012 neutemeljen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0015048
ZPP člen 253, 253/1, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - izvedenec - načelo neposrednosti
V obravnavani zadevi sta toženi stranki podali konkretizirane pripombe tako na izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu kot tudi na izvedensko mnenje izvedenke za medicino ter jasno navedli, v katerem delu se ne strinjata z ugotovitvami izvedenca. Ker bi bile navedene pripombe oziroma vprašanja, ki jih toženi stranki izpostavljata, lahko pomembne za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti kot tudi o višini prisojene odškodnine, bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca seznaniti s temi pripombami in od njiju zahtevati, da mnenji ustrezno (pisno) dopolnita in se opredelita do pripomb oziroma toženima strankama dati možnost, da od izvedencev na zaslišanju na obravnavi zahtevata tudi ustna pojasnila v zvezi s podanima mnenjema. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo določbo neposrednosti in strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo - ustavitev nadomestila - nadomestilo po ZPOZ792
Ne glede na to, da je ustavljeno izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ki je višje od delne invalidske pokojnine, saj so bili pogoji za pridobitev in odmero tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev in odmero delne invalidske pokojnine v ZPIZ-1, je izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z 21. 1. 2013 zakonito ustavljeno, ker se tožniku že od 22. 1. 2013 dalje izplačuje pravnomočno odmerjena delna invalidska pokojnina.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti
Tožena stranka tožnici ne more zagotoviti dela s prilagoditvijo delovnega mesta (socialna oskrbovalka), saj gre za specifično dejavnost in za uporabnike, katerim mora tožena stranka zagotoviti oskrbo. Glede na omejitve, ki jih ima tožnica po odločbi ZPIZ, ji tako tožena stranka ni mogla zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto, niti ji ni mogla ustrezno prilagoditi delovnega mesta, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tožnica lahko opravlja zgolj posamezna lažja dela in naloge iz posameznega sklopa opravil, poleg tega pa tožena stranka nima potrebe po delu opravil, ki jih bi lahko tožnica v okviru dela po pogodbi o zaposlitvi še opravljala, saj potrebuje za svoje uporabnike osebo, ki zagotavlja celovito oskrbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - protipravno ravnanje - višina odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ravnanja tožene stranke (odreditev dela obsežnega izpolnjevanja obrazcev v izredno kratkem roku 5 dni; stalno neodzivanje na tožničine dopise; ravnanje ob prošnji za izhod na glavno obravnavo določenega dne - zavrnitev prošnje za izdajo dovolilnice za izhod; nezagotavljanje dela v daljšem časovnem obdobju ter izločitev tožnice iz delovnega okolja ob selitvi na drugo lokacijo) v obdobju od septembra 2007 do septembra 2010 predstavljala ponavljajoče se, sistematično, graje vredno ter očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti tožnici, torej trpinčenje na delovnem mestu oziroma mobbing v skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR. Zato je tožnica upravičena do odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.
Po 139. členu ZKP se kazenski postopek s sklepom ustavi, če se med postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl. Smrt obdolženca je procesna ovira, zaradi katere kazenskega postopka ni mogoče voditi. Ta določba se uporablja v vseh fazah kazenskega postopka, to je od njegove uvedbe do pravnomočnosti odločbe.
izplačilo dodatka za nadurno delo - zmotna uporaba materialnega prava - vrednost spornega predmeta - umik tožbe - nagrada za postopek
V takšnih primerih, kot je obravnavani (sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, še preden je bil opravljen narok za glavno obravnavo), se nagrada za postopek odmeri po tar. št. 3100, to je po faktorju 1,3, ne pa po tar. št. 3101, ker ne gre za primer prenehanja mandata. Po tar. št. 3101 se nagrada za postopek po tar. št. 3100 zniža na količnik 0,8 takrat, kadar mandat preneha pred vložitvijo tožbe ali druge vloge, s katero se izvede postopek, pred vložitvijo odgovora na tožbo ali pripravljalne vloge, oziroma preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. Te določbe ni mogoče tolmačiti tako, da se nanaša tudi na primere, kot je obravnavani, ker ne gre za prenehanje mandata pooblaščencu. Znižanje količnika torej ni predvideno za primere, ko odvetniku (oz. zakonitemu zastopniku) mandat ne preneha, postopek pa se kljub temu zaključi, še preden se udeleži naroka za svojo stranko.
ZDR člen 13,204, 204/3. ZDR-1 člen 83, 83/1. OZ člen 25, 45, 45/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - izredna odpoved delodajalca
Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica dne 28. 10. 2013 podala toženi stranki, je veljavna in ni obremenjena z napakami volje v smislu določb OZ. Grožnje s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi suma storitve kaznivega dejanja ni mogoče šteti za nedopustno grožnjo po 1. odstavku 45. člena OZ, po katerem lahko stranka zahteva razveljavitev pogodb, če druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzroči utemeljen strah, tako da je zaradi tega strahu sklenila pogodbo. Ker je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 28. 10. 2013, ji tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni mogla še enkrat odpovedati z izredno odpovedjo. Pogodbe o zaposlitvi, ki je na podlagi prve odpovedi že prenehala, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na ta tak način ponovno odpoveduje, več ne obstoji, s tem pa tudi ni več delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Takšna nova odpoved ne more imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni. Zato se lahko tudi za takšno odpoved smiselno uporabi določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha in da uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na njeno uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR.